naveličana sobivanja z odraslim otrokom
Imam dva mlada človeka v hiši, ki imata nešteto kolego in lahko primerjamo vzgojo in njene posledice. In največ problemov je tam, kjer imajo otroci polno rit in premehko vzgojo. To je recept za absolutni dizaster. Ko se otroku celo življenje ni bilo treba ukvarjat z drugim kot s sabo in so bili ves čas v centru pozornosti staršev. In za starše je bil za otrok princ in princesa. In ko gredo ti princi in princese v svet, ugotovijo, da se vesolje vseeno ne vrti okoli njih. Takrat se jim do konca razsuje sistem, podre se jim svet in tarča vsega njihovega zadovoljstva je kdo? Ja, starši, itak. Kdo pa bo?
Pa to ni moja teorija, to je zelo znan psihološki fenomen – posledice permisivne vzgoje – sploh pri edincih. Bi se kar strinjala, da punca prvič v življenju rabi kakšen trši prijem. Mehki ne obrodijo sadov, a ne? Punca mora odrasti in drugače, kot da jo v samostojnost prisilite, ne bo.
Jaz bi rekla samo eno:
NUJNO naj se odseli do konca 2021. Za prve tri mesece (ali pol leta) ji lahko vidva pomagata (očitno denar pri vaju ni težava) pri najemnini, nato je na njej, da si finance uredi kakor ve in zna – tudi če še ni končala študija, naj se zaposli in dela. Tisto magistrsko bo že napisala sproti, če ima interes.
Ko se bo začela ukvarjati z lastno eksistenco – kako se preživljati, kako denar pridobiti na svoj bančni račun, kako iti v trgovino in kaj kupiti, kako plačati položnice, se bo marsikaj uredilo samo po sebi.
Ona prav lepo manipulira z vama, špila na karto večne krivde in to ji odlično uspeva.
Ja, je imela anoreksijo in ja, to je bil vaš skupni problem, ko je bila mladostnica. Zdaj je pa odrasla ženska in naj se s tem ukvarja najprej sama.
Nehajta jo ujčkati in jo pustita, da živi sama svoje odgovorno življenje.
Dokler ne naredita tega, bo pa večno jokcala doma in zahtevala nemogoče.
zmazki, 12.09.2021 ob 13:12
Ne vem kakšne otroke imate to.
Moj sin je pri dvajsetih kupil stanovanje, študiral, ima službo, avto…
Jaz sem šla od doma pri 18 letih.
Jah, odvisno od vzgoje.
moj bivši je tudi šel od doma pri 19ih. Iz alkoholizma. Pa nikakor ni bil zrel – se je obesil na takratno punco in njenega dovolj premožnega očeta sicer. Sam pa svojima otrokoma govoril kasneeje v zamonu z meoj kot drugo ženo, v jezi, kadar je imel probleme zaradi službnih stvari otrokom: ko boš 18 greeš od doma, kdo te bo gledal. Prav sproščalje svoj frustracije in jezo na lastnih otrocih, najstnikih, kr z njimi ni zmogel sobivati.
Ne gre tukaj za zrelost, niti vatkanje. Gre za to, da se prenaša nek negativni vzorec iz primarne družine na otroka; otroku pri 18ih , 19ih pa res ni treba od doma, samostojno, kr njihovi možgani še nikakor niso niti evolucijsko dozoreli – OK če se šola v nekem drugem kraju, pa
ivi v ineernatu, v najemu, sobiva s svorstniki – večina jih pa gre, ker ni zadovolja z življenskim standardom, materialno – bolj kot ne jih prmami materialno, ali pa j eproblem tudi kakšna odvisnost staršev – poleg alkohola še MOMi, prtirani nadzor, ipd – ni to še neka samostojnost in zrelost pri 18ih, saj človeški možgani dozorevajo normalno do nekje 25 leta, zapira se prednji reženj možganske skorje- zato lahko tudi take mood swing situacije, kot pri avtoričini hčerki.
Avtorica, pogovorit se. morda ji pa omogočita, da gre v najem živet pri njenih letih. Prdlagajta ji, v njno dobro -pri 25ih komot. Bo drugače dozorela in imela svojo “zasebost in mir”, ki ju očitno potrebuje. Ne dopustita pa, da vaju tako ovija okoli prsta in dirigira vama, kak bosta vidva morala živeti skupaj z njo pod isto streho. Njeno obnašanje do vaju, na nek način ta njen perfekcionizem pri njej. Možgani pa ji še dozorevajo….. ni vam lahko, verjamem.
Ko sta si naše frajle začele zmišljevat levo desno sem jima rekla:” V hladilniku je to in to, na vrtu to in to, v kleti to in to…pač standard in tu in tam kakšen priboljšek enkrat po okusu enega enkrat po drugega….kuhala bom danes to in to…če jesta jesta če ne ne….tam je štedilnik…tam je vrt….tam je trgovina….”
Sicer sem jima tole bolj lepo povedala seveda ne tako na hard:D Sedaj se celo že dogaja, da vedno več kuhata za vso družino…en dan ena en dan druga.
Brezov goban, 13.09.2021 ob 14:40
Hvala vsem za vaše komentarje, veliko mi pomenijo.
Hvala za namige in nakazane možnosti; ker sem res popolnoma izčrpana, se bom posvetila svojemu fizičnemu in psihičnemu zdravju.
Bodite dobro!
Pri milem bogu mi ni jasno, zakaj se ukvarjaš s prehrano 25-letnice.
našefrajle, 13.09.2021 ob 15:08
Ko sta si naše frajle začele zmišljevat levo desno sem jima rekla:” V hladilniku je to in to, na vrtu to in to, v kleti to in to…pač standard in tu in tam kakšen priboljšek enkrat po okusu enega enkrat po drugega….kuhala bom danes to in to…če jesta jesta če ne ne….tam je štedilnik…tam je vrt….tam je trgovina….”
Sicer sem jima tole bolj lepo povedala seveda ne tako na hard:D Sedaj se celo že dogaja, da vedno več kuhata za vso družino…en dan ena en dan druga.
no samo motenj hranjena verjetno nista imeli/nimata…. Od avtorice hči pa.
Moj nasvet… Starši so dolžni skrbeti za svoje otroke, dokler ne pridejo do denarja… Torej punca ima faks, naj se zaposli in naj si sama služi denar… Najboljše od vsega pa bi bilo, da svojo prerazvajeno rit odnese ven s hiše in se sama živi…
Da ne bo pomote. Imamo 23 letnika, ki ima kup kapric…
Omogočiš mu ono, omogočiš mu to… Pa ni hvaležnosti.
Za takšne je zdravilo, da zaživijo na svoje in skrbijo sami za sebe.
Lepo pozdravljeni, soočate se z veliko težavami in ja možno je, da je njen pishoterapevt dobil predstavljeno drugačno zgodbo, se pravi, kot ona vidi situacijo, kar je njena, ni pa vaša resnica. Čudi me, da ni predlagal družinskega srečanja. Je pa res da je v Sloveniji to neregulirano področje in je lahko skorajda vsak psihoterapevt (Sama imam izobrazbo na tem področju, tako da govorim iz izkušenj).
Res je v nič je ne morete prisiliti, a niste dolžni biti njeni sužnji in ji zagotavljati vse, kar si zaželi. Do konca šolanja ste jo dolžni preživljati po svojih zmožnostih. Torej zadovoljevanje osnovnih potreb, kar ne pomeni, da si lahko zmišljuje. Res je, da je bolna, a na žalost nikoli ne bo zdrava dokler ne prevzame odgovornosti zase. Nihče tega dela ne more narediti namesto nje.
Osebno pa bi svetovala ali družinski posvet pri njenem psihoterapevtu ali pa če se zmorete z njo dogovoriti pri nekomu drugemu, da dobite še drugačno perspektivo.
brezov goban, 13.09.2021 ob 16:03
Želim ti, da tvoj otrok nikoli ne bi zbolel za anoreksijo.
A veš, da je anoreksija zelo velikokrat posledica tega, da hoče punca manipulirati s starši, ponavadi z mamo. Mama, ki vse življenje daje svoji hčeri vse, se ves čas z njo ukvarja, jo nosi po rokah in izpolnjuje vse njene želje, je super tarča za manipulacijo te iste egoistične, vase zagledane in zaverovane frajle, ki ji vsi ostali dol visijo in vidi samo in edino sebe. Ker se začne mati v določenem obdobju upirati in noče več sodelovati pri vsem skupaj, hči še bolj pritisne s svojo ortoreksijo, hujša in strada, samo da lahko prizadane mamo, za katero podzavestno meni, da je kriva za vse njene tegobe. Ker je mati čisto znervirana, ko vidi, da hči ne je, in se ves čas ukvarja z njeno prehrano, je to za hčer krasen način manipulacije matere, da dobi, kar želi. Da ravno s tem dela sebe nesposobno za odgovorno in samostojno življenje, tega ne vidi.
Zato za boga milega, nehaj se že ubadat njeno prehrano!!! Povej, da teh praškov ne boš več kupovala, punca je več kot zmožna sama kupovati vse to, naj se zaposli prek študenta in kupuje vse te bio eko natur proizvode. Ti ji nudiš tisto, kar vidva z možem jesta, če ni zadovoljna s tem, njen problem. Distanciraj se od tega!! Ali pa hočeš biti del njenega življenja še potem, ko bo stara 40+? Si tak tip matere? Ker če boš s tem nadaljevala, bo hči vedno manj in manj zmožna zapustiti te in zaživeti po svoje. Kdo od tipov bo pa trpel tako princesko? Vedno znova se bo skregala s tipi in prišla nazaj k tebi, ampak ne mislit, da ti bo hvaležna, ne, ti boš njen predpražnik, da bo na tebi zdravila svoje frustracije! Ne pusti se temu! Tvoja hči je odrasla in naj se končno sama spoprime z življenjem. Ne glej ji v krožnik in ne teži ji glede hrane, saj ni stara 10 let. Na začetku bo seveda še bolj pritisnila nate, tako da bo jedla še manj (če mi ne kupiš tega in tega, pa ne bom nič jedla… ti boš kriva, če ne bom jedla…), ampak ti ji reci, da je to njena stvar. Če ne bo jedla, bo pač na koncu pristala na infuziji. Tebi je sicer žal, ampak ne moreš pomagat.
Ti bolezenski odnosi, ki jih taka razmerja med starši in odraslimi otroki skreirajo, so krivi, da so še 40-letniki nesposobni samostojnega življenja. Skrajni čas, da se zbudiš in prerežeš popkovino.
je velika razlika, 13.09.2021 ob 16:36
no samo motenj hranjena verjetno nista imeli/nimata…. Od avtorice hči pa.
Motnje hranjenja so sredstvo, s katerim ponavadi punca usmeri pozornost staršev, ponavadi matere, nase. Tega se gredo velikokrat ravno razvajene riti, ki jih mati streže spredaj in zadaj, punca je zaradi česarkoli že nezadovoljna s samo sabo, krivdo za to nezadovoljstvo pa pripiše materi, ki je priročen predpražnik in vedno zaskrbljena za svojo deklico. Ker podzavestno krivi mater, vidi pa, da je materi veliko do tega, da se normalno prehranjuje, je ravno prehrana idealna za manipuliranje z materjo in podzavestno maltertiranje te iste matere, ki se žre in uničuje zaradi svoje hčerkice.
Rešitev? Prenehanje izvajanja nadzora s strani matere, ki je velikokrat dejansko kontrol freak in hoče imeti pod nadzorom vse akpekte hčerinega življenja. S tem se hči maščuje prezaščitniški materi in jo podzavestno kaznuje. Če se mati neha ukvarjat s prehrano hčerke (pa tudi z drugimi hčerinimi področji življenja, s tem hči izgubi zelo močno orožje. Seveda bo na začetku še huje, preden bo bolje. Ampak to je edini način. Povej ji, da je življenje njeno in njene odločitve. Če bodo slabe, bo pač s tem morala živeti. To je to.
brezov goban, 12.09.2021 ob 12:13
Z možem imava hči. Stara je 25 let, zaključuje magisterij, je lepa, pametna, razgledana, nadarjena, empatična, prijazna – a zadnje dve leti je življenje z njo (živi še doma) naporno kot sto vragov.
Osebnostno je visoko občutljiva, potrebuje mir, tišino, osamo, sprosti se le v naravi. V hipu se vznemiri, prestraši, burno odreagira na vsak dražljaj iz okolja, potencira svoje in počutje drugih, vznemirijo jo kakršnekoli spremembe. Amplituda valovanja je izjemna, od vrhuncev do padcev v sekundi, vedno je neka drama, od katere se moraš ograditi, če naj se ti ne bi zmešalo. Občutek imam, kot da ne zna živeti drugače, kot da “safra”, ne zna se odklopiti in zares živeti. Vedno jo mora nekaj (zame povsem nepotrebnega) skrbeti in to jaz, ki sem sangvinik, res težko dojemam. Je perfekcionistka, jaz pa sem flegmatik. Ampak taka pač je.
Naučili smo se živeti s tem; v gimnaziji je že prešla obdobje depresije, v katerem je obiskovala psihoterapevtko (zdaj pravi, da jo je ta še dodatno uničila), pred dvema letoma pa je po smrti v družini zbolela še za anoreksijo.
Ta bolezen je skrhala družinske odnose in z možem sva dodobra izpraznila zalogo potrpežljivosti, sočutja, razumevanja.
Gledati kako (četudi odrasel) otrok dobesedno hira iz dneva v dan ni nekaj najlepšega v življenju. Psihoterapevt, ki si ga je izbrala, je poenostavil situacijo tako, da je naju z možem na daljavo (ne da bi naju sploh spoznal) obtožil, da sva za njeno pomanjkanje samozavesti in slabo samopodobo kriva midva, ker da ji menda v času njenega odraščanja nisva nudila dovolj razumevanja, spodbude, spoštovanja itd.
Ko so te njegove besede zletele iz hčerinih ust, sva popolnoma onemela. Hči je edinka, moja krivda je, da sem bila ves čas še preveč ljubeča in skrbna, moževa najbrž, da je bil preveč fizično in psihično odsoten, a če ji česa, ji res ni manjkalo pozornosti, priznanja, pohvale, stimulacije, možnosti izvesti karkoli. Ker sva oba z možem precej lagodna človeka, nikoli nisva pritiskala na njo, da bi morala biti uspešna itd. – vedno sva poudarjala, da je pomembno le to, da je človek zadovoljen s seboj in svojim življenjem.
Njenih izrečenih besed takrat pred njo nisva komentirala, v času njene bolezni sva se še bolj trudila biti razumevajoča, ustregla sva ji v vsaki kaprici, kupovala tone zelenjave za smoothieje, s katerimi je pač samo še bolj hirala, kupovala oblačila najmanjših konfekcijskih številk, kontrolirala sva se, da nisva gledala na njen krožnik, kako pičle obroke si odmerja, nisva ji težila zaradi faksa, zaradi službe, zaradi česarkoli, prenašala sva njene čustvene izbruhe ….- dve leti je samo vegetirala.
Zdaj sama pravi, da je v fazi “ozdravitve”. Kaj naj bi to pomenilo, ne vem točno, je pa menda prvič po šestih mesecih pridobila na teži – menda za 1 kilogram. Anoreksija ji je sicer po njenih besedah vzela celih 16 kilogramov, pa prej nikakor ni bila okrogla….
Njen odnos do hrane je še vedno bizaren – odklanja kruh in močnate jedi, postopoma sicer uvaja sladkor, ne želi pa uživati nobenih živalskih izdelkov (na to jo je navlekla neka prijateljica, ki je tudi zbolela za anoreksijo), tako da se mi že meša od skrbi, kaj vraga naj ji ponudim, da bi užila dosti in dovolj kalorično hrano. Od dveh žlic domače granole in pol banane se pač ne bo zredila.
Pričakuje, da bova z možem kupovala bio, eko, natur itd. izdelke, ki so po mojem mnenju odličen nateg in vaba za ortoreksike; naša shramba je polna nekih vrečic, kozarcev in škatlic itd. z izdelki, ki jih sicer ne bi kupovali. Hladilnik je poln sadja in zelenjave, a ji še ni dovolj – pričakuje, da bomo kupovali eksotično sadje in zelenjavo (papaje, limonsko travo itd.), od katerih bo potem odrezala rezinico…
Predlagala sem, naj se pozanima pri nutricionistih, kakšen jedilnik bi ji ustrezal, pa seveda ni naredila ničesar. K psihiatru ne želi oditi. Njen psihoterapevt ji je menda rekel, da midva kot starša od nje ne moreva zahtevati, naj naredi karkoli v zvezi s prihodnostjo, ker “je bolna”. Mnenje in pomoč drugega terapevta zavrača.
Dve leti živimo na minskem polju, z možem morava paziti na vsako izrečeno besedo, na vsako dejanje, da je ne vznemiriva, čeprav naj bi bila v fazi okrevanja, je še vedno razdražljiva, očitno je, da še vedno zaužije premalo kalorij, da bi lahko napredovala.
Pričakovala je, da ji bova tudi letos plačala tečaj zumbe (itak je bil lani izveden prek zooma), pa sva se končno prvič uprla in ji rekla, da ne bova spet plačevala za njeno izgubljanje teže. Bila je užaljena.
Vprašam se – a sva midva sploh normalna? Otroku sva nudila in še nudiva vse dobro – in nazaj od 25-letnice dobivava jezo, gnev, bes. ..
Zadnjič sva zahtevala pogovor. Predočila sva ji, da pričakujeva, da se v prvih mesecih drugega leta odseli na svoje (ni važno kam, lahko v najem – sama ali z drugimi) in da letos odda magistrsko nalogo.
Zasluživa si mirno življenje, ona pa naj na svojem preizkusi, kaj življenje sploh je.
Precej na tleh sva, oba. V zadnjih dveh letih sva veliko prebrala o psihičnih motnjah, o osebnostnih težavah, o tem, kako naj bi funkcionirala družina. Res nisva popolna, nikakor pa ne najslabša.
Kako pa se držite drugi starši odraslih otrok, ki se kar ne spokajo od doma in vam samo solijo pamet?
tako da se mi že meša od skrbi, kaj vraga naj ji ponudim, da bi užila dosti in dovolj kalorično hrano. Od dveh žlic domače granole in pol banane se pač ne bo zredila.
A si ti normalna? Meša se ti od skrbi, kaj boš ponudila 25-letni leni razvajeni babi, ki te odkrito maltretira in krivi za vse slabo, kar se ji dogaja?? Saj ravno zato, ker ve, da se ti meša od skrbi, počne to, kar počne. Ne je dovolj, vas farba z boleznimi itd. Pa a se ljudje nič ne cenite? Kako vas bodo otroci cenili, če ste se sami odločili igrati postreščka in služkinjo?
A je mula tetraplegična? Ima posebne potrebe?? Ne? Naj izvoli sama dvignit rit in se ukvarjat s svojo banano in papajo, tudi kupi naj ju. Seveda je “bolna”, če se pa ti še vedno z njo ukvarjaš in jo tretiraš kot da je malo dete. Invalide vzgajate, to je! In sami prozivajate anoreksike, ki potem manipulirajo z vami. Točno tako kot je tista zgoraj pred mano napisala. Get a life in prepusti tvojo razvajenko njeni usodi. Nikoli ne bo odrasla, če se bo mama do ne vem katerega leta ukvarjala s tem, koliko poje. Daj ji pogoj za magisterij,če ne naredi v tem roku, se naj zaposli, ker bo pač prispevala v gospodinjstvo. Pa ne za svoje papaje in goji jagode, ampak za vse stroške in ostalo normalno prehrano, vse skupaj deljeno s tri. In za božjo voljo, povej ji, da ti bo od zdaj naprej začelo dol viseti, kaj spravi v želodec. Njen lajf, njena odgovornost.
Hm, tole je kar težko brat. Meni se je zdelo, da ko so pri ene 15 čist nehali skrbet za mene, da trpim. Vendar sem vseeno diplomirala. Pred maturo mi niso dovolili fanta. Takoj po maturi sem se obesila na prvega, ki je prišel mimo sedaj imam 2 otroka. Vaša zgodba mi je grozna. Ne vem, ali je v tej situaciji sploh možno, da kdo ozdravi? Poslat bi jo morala na kako kmetijo, kjer bi morala trdo delat. Preberita, kaj na temo psihopat. Zanimivo mi je, da če sta jo skoz hvalila, za kaj se je sploh to zgodilo. Če oba ve, da jo imata rada? Jaz vem, da me moja pokojna starša nista marala. Sta pokojna, ker sta imela napačen odnos do sveta. Juhej, jaz sem živa 8n mi nič ne fali.
Pri nas je situacija zelo zelo podobna, le da je hči še nekoliko mlajša. Starejša hči je živela v povsem enakih razmerah, pa težav nima. Hočem reči, najraje imam komentatorje, ki komaj čakajo, da bodo krivdo pripisali staršem in njihovi vzgoji (in pri tem doživljali ekstatično katarzo, ker oni so pa zagotovo boljši vzgojitelji, ker se jim to ni zgodilo).
Moja hči ima aspergerjev sindrom. Uradna diagnoza. Enostavno (poleg uradnih terapij, ki pomagajo, pa ne pomagajo, pa tako v neskončnost) veliko berem o aspergerju, veliko se z njo pogovarjam, in poskušam najti tisto tanko mejo med veliko razumevanja in postavljanjem meja. Ter seveda pazim tudi na svoje stanje, saj te takle stalni “rolerkoaster”, ki kar traja in traja, zelo izmuči.
Vse dobro želim.
Zanimiva zgodba … Vsak mora sam želeti ozdraveti … Ji lahko slučajno data takšno ali podobno zgodbo v branje?
A v srednji
Anonimno 4878, 12.09.2021 ob 14:36
zmazki, 12.09.2021 ob 14:32
B45, 12.09.2021 ob 14:28
Bravo za vas. Pri dvajsetih študirati (verjetno 2. Letnik pri rednem študiju) imeti vsaj 100.000 eur za stanovanje in avto in vse življenske stroške -svaka čast. S čim pa toliko zasluži?
Z delom!!!
Katerim delom, da ga lahko priporočim svojima otrokoma.
Bučke vi prodajajte kje drugje. Dvajsetletnik si je z delom kupil stanovanje? Ja, če je za vas delo dilanje drog, potem mogoče ali pa če je na šihtu že od vrtca naprej. Ste paceni padalci s takimi, bože mili :).
Iskreno socustvujem s Teboj.Vseeno mislim,da je Vajina odlocitev,da jo pospremita iz gnezda dobra.Kakorkoli razvadila sta jo,da prelaga odgovornost za svoje zivljenje na tuja ramena,torej vajina.Jaz sem sina pri 17 postavil dobesedno pred vrata,ker je pustil gimnazijo in odklonil zaposlitev ter hodil s socialno podpiranko.Se vedno po 15 letih me ne pogleda a sem srecen,ker je zaposlen,koncal tehn solo vecerno in postal skrben ocka.Moj brat ima hcer kot je Tvoja.Vse super,naredila zelo tezak faks.Obsedla jo je fuhovnost,tako zelo,da je svakinji,ki je zbolela za rakom odsvetovala zdravnike ces da so vsi sarlatani.Ko je umrla,je ta hci vrgla mojega brata,svojega oceta iz stanovanja s opravicilom,da se ne razvija duhovno.Zivi sedaj on,ki je stanovanje kupil kot najemnik,ker je naivno prepisal.Kaj zelim povedati?Ko odrastejo morajo po svoji poti,sicer nas na ta ali drugi nacin izrinejo iz nase zivljenjske poti.Zakon narave.Pogumno,se bo ze postavila,verjemi.Posiljam Ti topel prijateljski objem.
Forum je zaprt za komentiranje.