Pozdravljeni.

Ali slovenski jezik premore še kakšno bolj nevrtralno verzijo pozdrava (ko odhajamo, se poslavljamo)?
Kajti: nasvidenje pomeni, “da se še vidimo” (kar pa včasih vemo, da se ne bo zgodilo)
zbogom je tako ali tako preveč stilno zaznamovan.
adijo pa večkrat velja za pogovorno, manjvredno obliko pozdrava, po vrhu vsega pa še sposojeno iz italijanščine (spet imamo opravka z bogom …)
Kaj nam potem sploh še ostane? Imamo sploh nekakšen nevtralen “Goodbye”.
Mogoče srečno? Ali pa popreproščeno pozdravljeni?

Saj ni pomembno, kako je beseda nastala. Nasvidenje nihče ne uporablja v smislu “do naslednjega snidenja”. Najpogostejši španski pozdrav je recimo hasta luego, ki pomeni “do naslednjič” oz. “se vidimo kasneje”, ampak se ga razume kot povsem navaden pozdrav. Ne vem, čemu bi zapletali zadeve pri nasvidenje.

Imamo še: lep pozdrav. Jaz ga uporabljam takrat, ko mi nasvidenje ne ustreza (zaradi svojega pomena, se pa strinjam z zgornjo razlago, redko ga sploh tako razumemo), adijo pa mi zveni preveč pogovorno.

heh… sicer je res, da “neprimerna uporaba” s časom spremeni pomen ali pa vsaj sprejemljivost izraza ampak, tehnično gledano je razlika med “nasvidenje” in pozdravoma “z Bogom” in “adijo” oziroma “a Dio” ogromna!
zato, ker druga dva izražata možnost, da se osebi nikoli več ne bosta videli! ali pa imata celo popolnoma odkrito tak namen… kajti, ko se odhaja “z Bogom” ali “k Bogu” gre, je to dokaj “dokonlna” in “nepovratna” zadevščina… 🙂 ;).
seveda pa sta danes, bolj od dejanskega pomena, pomembna način in ton pozdrava in res globoko dvomim, da vam bo danes kdo zameril, če se boste od njega poslovili z danes dokaj benignim “…dijo”., ne glede na dejansko “dokončnost” njegovega pomena.