naši partnerji
Nagon po starševstvu, kot tudi drugi nagoni, so nam prirojeni. Okolje le vpliva na to, na kakšen način bomo uresničevali svoje nagone in kako jih bomo tretirali.
Odpor do starševstva lahko dobimo, če smo od staršev dobili občutek, da smo jim v breme in da smo bili nezaželjeni.
Ali pa, če se starša nista razumela…Vse to se v nas pojavlja, ko občutimo željo po starševstvu. Zaradi slabih izkušenj smo v konfliktu. Na eni strani je nagon, na drugi strani pa odpor zaradi slabih izkušenj.
In še marsikoga niso tako da to si menda nekako sama spoznala, da lahko nekoč postaneš…. :)))
Samo tri dni pred smrtjo bo malo pozno se mi zdi…. 😉
Daj se malo prej podvizaj. :))))[/quote]
Eeeeeeeeeeh, z zvezami je samo delo[/quote]
In kako to veš, če je nikoli nisi imela? No offence, ampak pisat o nečem, česar nisi izkusila, je pač brezvezno. Lahko si predstavljaš, da bi bilo samo delo, in se s tem zavarovat pred morebitnimi razočaranji, dejansko pa ne veš, če ti ne bi bilo celo všeč. Ja, aktivnost je potrebna povsod, že za to, da greš do štacune. Okej, če se sama sebi zdiš samozadostna, različnost bogati, ne pa pisat, kako so vse veze utesnjujoče, kako je sam križ s partnerji ipd.
***
Sicer pa menda vsi nekoč prerasemo vzorce iz otroštva, kajneda, in si ne izbiramo več partnerja na podlagi družinskih odnosov (torej recimo alkoholika, varalico, ledeno kraljico ipd.), ampak na podlagi novih izkušenj, spoznanj, želja, potreb, rasti … Prav depresivno bi bilo bit tako determiniran od vzgoje in odraščanja in ne bit sposoben prerast lastne vzorce, dvome, strahove.
Frendica, ti kar repliciraj, zato smo tu 😉 Hm, morda pa je to v meni prirojeno, da imam odpor do otrok, zvez; mislim pa da mama še ni za zdaj izjavila, da bi ji bila ta vloga nesmiselna, včasih se brezglavo razdaja, kot večina mam… Morda sta bila nekoliko preveč to usmerjena, da se moram vedno zanesti le nase in na nikogar drugega in da nič ne traja večno, tudi ljubezen ne ;)[/quote]Ne, saj ji ni bilo treba reči, da je ta vloga nesmiselna, si jo kot tako sama videla. Zanesti nase, seveda, saj se rodiš sam in umreš sam, je pa vseeno nekaj najlepšega, ko nekdo vsaj navidezno altruistično nekaj napravi zate, pa čeprav to dela v bistvu zase. Tu tisto simbiotsko zlitje zgublja patološki pomen…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Eeeeeeeeeeh, z zvezami je samo delo[/quote]
In kako to veš, če je nikoli nisi imela? No offence, ampak pisat o nečem, česar nisi izkusila, je pač brezvezno. Lahko si predstavljaš, da bi bilo samo delo, in se s tem zavarovat pred morebitnimi razočaranji, dejansko pa ne veš, če ti ne bi bilo celo všeč. Ja, aktivnost je potrebna povsod, že za to, da greš do štacune. Okej, če se sama sebi zdiš samozadostna, različnost bogati, ne pa pisat, kako so vse veze utesnjujoče, kako je sam križ s partnerji ipd.
[/quote]
Hm, morda ali pa tudi ne. Opazujem druge pare in večkrat ugotovim, da meni to ni potrebno. saj ne pišem o tem, da je s partnerji križ, ravno tako ne da so zveze utesnjujoče, morda so morda niso, pišem le o tem, da mi odgovarja samskost in da se večkrat tako počutim, da mi je povsem prav, če mi ni potrebno nikogar prenašati, da bi hlinila neko ljubezen in veselje do nekoga, za kogar mi ni mar, ne vem no, vem pa da se hitro ljudi naveličam in da mi ni problem nikogar trajno “odpikati” zato sem raje sama…pa saj so bile kao neke zveze oz bolj “poskušanja” za kar pa meni ni bilo kaj dosti mar torej čemu bi se razdajala oz se angažirala…zato da bo družba potešena, zadovoljna ali ker je tako bolj prav ali zakaj že ? Eh, brezvezna debata, grem raje rokomet gledat…
Je pa izkusila kot otrok.[/quote]
Čak mal, Robi, ustavi konje … doživeti partnerstvo kot otrok ali kot odrasli sta dva različna pojma. Razen, če ti otroka tretiraš kot pomanjšanega odraslega?[/quote]To je stvar polemične razprave, imaš teologe, (psihologe) ki prilično dobro poznajo partnerstva zveze, odnose, pa sami nimajo družin, tudi tu na forumu se nekaterim pišejo hvalnice, kako jih radi čitajo pa čeprav ne pišejo iz lastnih izkušenj. In konec koncev tudi zradvnik te lahko pozdravi, pa ne rabi preboleti tvoje bolezni.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]HM30
Zakaj smo? Kdo pa je še s tabo, da ste? Kaj je začetna faza zaljubljanja oz. romantična ljubezen? Popolnoma se stopiš z ljubljeno osebo, ko te preostali svet ne briga, saj si skoz “v zraku” in z metuljčki. Te ta odnos na kaj spominja? Otrok-mati. Zaljubljeni smo v projekcijo svojega manjkajočega jaza in v pričakovanje, da nam bo ta manjkajoči jaz na pladnju serviral partner (“substitut” starša).
Saj partnerska izbira je v pretežni meri nezavedna, nimamo pod nadzora zaljubljanja, ne vemo, zakaj nam je ravno všeč ta in ta. In ti ko govoriš o nasprotij – to drži, da nas pogosto privlačijo “kontra” partnerji, ki jim pravzaprav ni bilo treba potlačiti enakih funkcij kot nam, npr. izjemno čustvena ženska se zbliža z bolj razumskim in filozofsko preudarnim moškim. Ampak če se par v odnosu ne razvija in vse še nadalje poteka nezavedno, potem ubere takšna privlačnost povsem nepričakovano pot – začnejo nas najedati iste stvari na partnerju, ki so nas v začetku tako zelo fascinirale, npr. čustveni ženski se zdi partner premalo pozoren, hladen in odmaknjen, za razumskega moškega ženska preveč zahtevna, kapricasta, ne razume je, kaj bi rada… Partnerja začneta drug v drugem kritizirati tiste “žive” dele, ki so v obema “mrtvi”.
Narava nas s svojimi “ukanami” poveže s pogosto z nezdružljivim partnerjem s točno določenim planom, čeprav si mi domišljamo, da imamo tu “svobodno voljo” in je vse zavestno, da sproži kemični proces, ptoerben za osebno rast. Namreč paradoksalno je, da probleme, ki jih imamo sami s sabo, lahko razrešimo le v zvezi.
Ves čas govorim o odpiranju enemu človeku v partnerstvu in ne o drugih (delovnih, kolegialnih…) odnosih.
Ja, itak, neumno izpolnjevat pričakovanja družbe, sam vseeno mislim, da ne moreš gledat samo tisto slabo stran odnosov, tudi partnerskih. Ne veš, kaj doživlja en par, ko je skupaj, zaradi česar sta si bila všeč in začela vezo, ne veš tega, ker ne živiš z njima, pa tudi če bi, nisi v njuni koži 😉 da bi enako dojemala.
Namesto, da jo ucvreš, ko ti postane neprijetno, se lahko soočiš s problemom in ga rešiš. Noben ti ne bo kot pucelj padel v tvoj sistem, večno pa se ne moreš umikat. Če ne drugega, je to tudi naporno.
Zakaj smo? Kdo pa je še s tabo, da ste? Kaj je začetna faza zaljubljanja oz. romantična ljubezen? Popolnoma se stopiš z ljubljeno osebo, ko te preostali svet ne briga, saj si skoz “v zraku” in z metuljčki. Te ta odnos na kaj spominja? Otrok-mati. Zaljubljeni smo v projekcijo svojega manjkajočega jaza in v pričakovanje, da nam bo ta manjkajoči jaz na pladnju serviral partner (“substitut” starša).
Saj partnerska izbira je v pretežni meri nezavedna, nimamo pod nadzora zaljubljanja, ne vemo, zakaj nam je ravno všeč ta in ta. In ti ko govoriš o nasprotij – to drži, da nas pogosto privlačijo “kontra” partnerji, ki jim pravzaprav ni bilo treba potlačiti enakih funkcij kot nam, npr. izjemno čustvena ženska se zbliža z bolj razumskim in filozofsko preudarnim moškim. Ampak če se par v odnosu ne razvija in vse še nadalje poteka nezavedno, potem ubere takšna privlačnost povsem nepričakovano pot – začnejo nas najedati iste stvari na partnerju, ki so nas v začetku tako zelo fascinirale, npr. čustveni ženski se zdi partner premalo pozoren, hladen in odmaknjen, za razumskega moškega ženska preveč zahtevna, kapricasta, ne razume je, kaj bi rada… Partnerja začneta drug v drugem kritizirati tiste “žive” dele, ki so v obema “mrtvi”.
Narava nas s svojimi “ukanami” poveže s pogosto z nezdružljivim partnerjem s točno določenim planom, čeprav si mi domišljamo, da imamo tu “svobodno voljo” in je vse zavestno, da sproži kemični proces, ptoerben za osebno rast. Namreč paradoksalno je, da probleme, ki jih imamo sami s sabo, lahko razrešimo le v zvezi. [/quote]
Ok. Nekaj takšnega sem imela v mislih pa mogoče nisem znala tega povedati.
Saj vsak podzavestno izbere tisto kar mu manjka in če je pripravljen to sprejeti potem do nekih večjih konfliktov ne more priti. Če se navežem na tvoj primer, kaj bi se zgodilo, če bi oba partnerja bila enaka – oba zelo čustvena ali pa oba zelo racionalna….po moje bi zadeva izgledala precej….toga, če lahko temu tako rečem. Se pravi, na nek način ta razlika med njima je tisto, kar ju dopolnjuje in zagotavlja en recimo harmoničen odnos. Konflikti, ki si jih sami ljudje povzročimo, ko velikokrat namišljamo nekaj še preden se to zgodi ali imamo nek notranji nagon, pa je druga zgodba. Ali pa konflikti zaradi vsiljenih družbenih / vedenjskih vzorcev ipd.
To je res, pa vendar kako smo včasih bolj uvidevni/spoštljivi do ljudi, ki niso tako zelo čustveno povezani z nami….
Je pa izkusila kot otrok.[/quote]
Čak mal, Robi, ustavi konje … doživeti partnerstvo kot otrok ali kot odrasli sta dva različna pojma. Razen, če ti otroka tretiraš kot pomanjšanega odraslega?[/quote]
Ne bi rekel, da sta dva različna pojma.
Saj ni naključje, da se nam neke zančilnosti iz starševskih odnosov, pojavljajo v naših odnosih.
To je sicer res, ampak lahko da te nove izkušnje postanejo tudi take, da si racionalno ne želiš več nikogar, ker to , pa četudi je partner še tako po meri, vseeno pomeni preveč prilaganjanj. Razen tega traja nekaj časa, da prideš do takih višjih spoznanj, in tu so moški pač v prednosti, ker je njihova biološka ura malce drugačna, oz mislijo si, da je drugačna, po principu, kaj je pa ona prej delala, nekomu drugemu je dala svoja najlepša leta, (ki to niti ni nujno da so bila) Eno je nekaj teoretizirati v neki brezčasnosti, drugo pa je, ko pogledaš, kaj si delal pred enim tednom, mesecem, letom…da življenje gre mimo tebe, ti pa postajaš samo še bolj pragmatičen, samozadosten in… zakrnjen.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Če pa nisi v odnosu in brez novih izkušenj, pa sploh nimaš možnosti, da bi kaj prerasel in kaj spoznal o sebi.
Zakaj predstavljajo prilagajanja takšen strah in odpor ?
Je to posledica strahu pred nesprejemanjem ?
Pa ne samo to..Še par partnerjev moraš zamenjati, da vidiš, če si kaj napredoval in če je ta novi kaj boljši od prejšnjega. 🙂
Čak mal, Robi, ustavi konje … doživeti partnerstvo kot otrok ali kot odrasli sta dva različna pojma. Razen, če ti otroka tretiraš kot pomanjšanega odraslega?[/quote]
Ne bi rekel, da sta dva različna pojma.
Saj ni naključje, da se nam neke zančilnosti iz starševskih odnosov, pojavljajo v naših odnosih.[/quote]
That was my point exactly, sigh
Saj nsiem pisala, da na odrasle ljudi ne vplivajo stvari iz naše mladosti, še zdaleč pa to ni edino! In ker smo vseeno drugačne osebnosti kot v otroštvu, imamo tudi možnost marsikaj spremenit, premaknit, ne pa slepo sledit otroškim vzorcem.
To, kar je bilo za otroka normalno, pričakovano, običajno, se ista stvar pri odraslem tretira kot preveč, kot neobičajen, pretiran odziv, kot nekaj, kar je treba predrugačit. Sploh pa je otrokov čustveni svet drugačen od odraslega, otrok marsikdaj stvari vidi povsem črno-bele.
Zaradi strahu pred zavrnitvijo oziroma strahu pred tem, da partner ne bo spoštoval tega našega prilagajanja oziroma se sam ne bo pripravljen prilagodit, nam prit naproti.
Ampak, če želiš pozdravit stare rane, jih moraš izpostavit zdravilu, ki se mu reče zaupanje ali ljubezen. Drugačne poti ne poznam.
Ok, torej tistega kar se nisem naučila oz nisem imela vzgleda me “ne mika”..tudi prav oz ali takrat ko razumemo človeško govorico, tedaj pa vzgledi nič ne štejejo ?[/quote]
Seveda štejejo. Le tistih temeljev od prej, ni mogoče podreti. V glavnem gre le za nadgradnjo. Saj težko sprejmemo nekaj, kar je v nasprotju s samimi temelji.
Zgledi nam lahko tudi vcepijo odpor do nečesa. Tako, kot je Katenjka napisala.[/quote]
Zakaj misliš, da temeljev ni možno podreti? Kaj pa v primeru, ko je človek prisiljen podreti kakšen temelj zavoljo lastnega obstoja?
Seveda štejejo. Le tistih temeljev od prej, ni mogoče podreti. V glavnem gre le za nadgradnjo. Saj težko sprejmemo nekaj, kar je v nasprotju s samimi temelji.
Zgledi nam lahko tudi vcepijo odpor do nečesa. Tako, kot je Katenjka napisala.[/quote]
Zakaj misliš, da temeljev ni možno podreti? Kaj pa v primeru, ko je človek prisiljen podreti kakšen temelj zavoljo lastnega obstoja?[/quote]
Dober psihiater pacienta osebnostno zruši na nulo, potem pa ga po koščkih nazaj sestavi na trdnejših temeljih. Primer – Janez Rugelj. :))))
Temelje hako samo učvrstiš, utrdiš, stabiliziraš. Ker osnovna osebnostna struktura se menda zgradi v tistih prvih letih našega življenja, odkar privekamo na ta svet. Predvsem je pomemben odnos mati-otrok. Po domače povedano – “matere so za vse krive” oz. polnijo psihiatrične ustanove z vedno novimi pacienti. :)) Malo hec, čeprav je v tem nekaj resnice, ampak tudi očetova vloga je prav tako pomembna, kjer predvsem kvaliteta odnosa med staršema pušča bodisi pozitivne bodisi negativne posledice na otroku.
Sicer pa v naši kulturi pričakujemo neke radikalne in hitre spremembe v čim krajšem roku, kar pa ni mogoče. Nad naravo ne mroemo izvajati časovne pritiska, da bi radi hitre spremembe in rezultate, ker ima svojo notranjo uro. Tako kot nekateri čitajo razne “duhovne knjige” in si domišljajo, da so se v par letih temeljito spremenili.
Zakaj misliš, da temeljev ni možno podreti? Kaj pa v primeru, ko je človek prisiljen podreti kakšen temelj zavoljo lastnega obstoja?[/quote]
Dober psihiater pacienta osebnostno zruši na nulo, potem pa ga po koščkih nazaj sestavi na trdnejših temeljih. Primer – Janez Rugelj. :))))
Temelje hako samo učvrstiš, utrdiš, stabiliziraš. Ker osnovna osebnostna struktura se menda zgradi v tistih prvih letih našega življenja, odkar privekamo na ta svet. Predvsem je pomemben odnos mati-otrok. Po domače povedano – “matere so za vse krive” oz. polnijo psihiatrične ustanove z vedno novimi pacienti. :)) Malo hec, čeprav je v tem nekaj resnice, ampak tudi očetova vloga je prav tako pomembna, kjer predvsem kvaliteta odnosa med staršema pušča bodisi pozitivne bodisi negativne posledice na otroku.
Sicer pa v naši kulturi pričakujemo neke radikalne in hitre spremembe v čim krajšem roku, kar pa ni mogoče. Nad naravo ne mroemo izvajati časovne pritiska, da bi radi hitre spremembe in rezultate, ker ima svojo notranjo uro. Tako kot nekateri čitajo razne “duhovne knjige” in si domišljajo, da so se v par letih temeljito spremenili.[/quote]
Včasih ne potrebuješ dobrega psihiatra. Včasih te življenje postavi pred dejstvo in še preden se zaveš, ugotoviš da si začel življenje znova – si popolnoma drug človek in se že sam moraš malo navaditi svojega obnašanja.
Da se čez noč prenoviš, prerodiš – ne verjamem.[/quote]
Čez noč se vse poruši – to ja.
Na novo gradiš potem nekaj časa….
Najbolj hudi primeri so ljudje, ki doživijo npr. možgansko kap, kakšno nesrečo, travmatično amnezijo….ko se morajo vsega učiti iz začetka. Ni pa življenje tako kruto do vseh…..
Sem bolj želela poudariti, da se lahko zgodi, da te življenje prisili oziroma ti poruši temelje…
Kako hitro se novi zgradijo pa je odvisno od posameznika…
Forum je zaprt za komentiranje.