naši partnerji
To je res. Ob vsakodnevnih na novo odprtih temah, ki jih seveda odpirajo ženske, dobivam občutek, da so ženske tiste, ki bi reševale težave, moški pa se le umaknejo v gostilno ali pa so tiho pred TV-jem. :)[/quote]
Hm, hm….zanimivi izjavi.
Jaz bi dodala, da so ženske v večini primerov inciatorji za reševanje, vendar, čeprav sem ženska, moram dodati, da so ženske marsikdaj tudi vzrok za težave, ki bi jih reševale.
Primeri: pretirano ljubosumje ponavadi kažejo ženske, večinoma ženske želijo imeti vse pod kontrolo, so bolj občutljive, vse stokrat premlevajo, zahtevajo razlage in si marsikdaj ustvarijo napačno mišljenje ker premalo preverijo dejstva, ipd.
Mogoče ravno zaradi te čustvenosti in občutljivosti so povod za marsikakšen nesporazum.
Spet pa, če ženske ne bi bile tako čustvene in občutljive, bi moški bili prikrajšani za marsikaj, marsičesa se ne bi naučili in doživeli na čustveni in duhovni ravni. Ravno ta različnost je lepota življenja in medsebojnih odnosov….
To je res. Ob vsakodnevnih na novo odprtih temah, ki jih seveda odpirajo ženske, dobivam občutek, da so ženske tiste, ki bi reševale težave, moški pa se le umaknejo v gostilno ali pa so tiho pred TV-jem. :)[/quote]
Hm, hm….zanimivi izjavi.
Jaz bi dodala, da so ženske v večini primerov inciatorji za reševanje, vendar, čeprav sem ženska, moram dodati, da so ženske marsikdaj tudi vzrok za težave, ki bi jih reševale.
Primeri: pretirano ljubosumje ponavadi kažejo ženske, večinoma ženske želijo imeti vse pod kontrolo, so bolj občutljive, vse stokrat premlevajo, zahtevajo razlage in si marsikdaj ustvarijo napačno mišljenje ker premalo preverijo dejstva, ipd.
Mogoče ravno zaradi te čustvenosti in občutljivosti so povod za marsikakšen nesporazum.
Spet pa, če ženske ne bi bile tako čustvene in občutljive, bi moški bili prikrajšani za marsikaj, marsičesa se ne bi naučili in doživeli na čustveni in duhovni ravni. Ravno ta različnost je lepota življenja in medsebojnih odnosov….[/quote]
Ženske ste čustvene, občtuljive in duhovne, moški pa smo neobčutljivi, nečustveni in hladni hlodi? Misliš, da je to tako deljeno po spolu? Jaz poznam te karakteristike pri moških kot tudi bolj “moške” značilnosti pri ženskah. Cilj pa bi moral biti “psihični androgizem”, da v sebi zajemaš lastnosti, ki so tipično orpedeljena kot “moška”, in lastnosti, ki so opredeljena kot “tipično ženska”.
Fizični spol nas ne more oz. ne bi smel čustveno-osebnostno definirati, ker potem je vedno ena stran manj razvita, zakrnela in smo na nek način tudi nepopolni, če ne razvijemo vseh svojih moških in ženskih potencialov v polnosti….
Hm, hm….zanimivi izjavi.
Jaz bi dodala, da so ženske v večini primerov inciatorji za reševanje, vendar, čeprav sem ženska, moram dodati, da so ženske marsikdaj tudi vzrok za težave, ki bi jih reševale.
Primeri: pretirano ljubosumje ponavadi kažejo ženske, večinoma ženske želijo imeti vse pod kontrolo, so bolj občutljive, vse stokrat premlevajo, zahtevajo razlage in si marsikdaj ustvarijo napačno mišljenje ker premalo preverijo dejstva, ipd.
Mogoče ravno zaradi te čustvenosti in občutljivosti so povod za marsikakšen nesporazum.
Spet pa, če ženske ne bi bile tako čustvene in občutljive, bi moški bili prikrajšani za marsikaj, marsičesa se ne bi naučili in doživeli na čustveni in duhovni ravni. Ravno ta različnost je lepota življenja in medsebojnih odnosov….[/quote]
[/quote]Ženske ste čustvene, občtuljive in duhovne, moški pa smo neobčutljivi, nečustveni in hladni hlodi? Misliš, da je to tako deljeno po spolu? Jaz poznam te karakteristike pri moških kot tudi bolj “moške” značilnosti pri ženskah. Cilj pa bi moral biti “psihični androgizem”, da v sebi zajemaš lastnosti, ki so tipično orpedeljena kot “moška”, in lastnosti, ki so opredeljena kot “tipično ženska”.
Fizični spol nas ne more oz. ne bi smel čustveno-osebnostno definirati, ker potem je vedno ena stran manj razvita, zakrnela in smo na nek način tudi nepopolni, če ne razvijemo vseh svojih moških in ženskih potencialov v polnosti….[/quote]
matjazko, ti si res zakompliciran moški . prav vsako stvar seciraš in se na njo obesiš….
Dober veš, da moj komentar nima takšnega pomena kot to želiš prikazati.
Osebnost in njene fizične/čustvene/duhovne lastnosti nsio odvisne od spola. Pa vendar so določene lastnosti bolj/manj izražene pri posameznem spolu……samo to je nič drugega. In ravno v tem je lepota, da vsak dobi osebo, ki ima tisto kar njemu samemu manjka in obratno – zato da oba potem dosežeta popolnost. In ravno tako vsak sproži situacijo/težavo/svojo osebnostno lastnost z namenom, da oba prepoznata sebe v drugemu in si pomagata razviti/ozdraveti še tisto kar jima manjka in jima je potrebno.
HM30
Večina jih je kulturno pogojenih. Kultura predpisuje spolne vloge oz. obnašanje že majhnih dečkov in deklic.
Npr. v tipični patriarhalni kulturi (muslimani) moškim ni dovoljeno kazati čustev, ker (ob)veljajo za poženščene.
Ženskam, ki pa so družbeno prodorne, agilne in poklicno uspešne, pa hitro obveljajo za “možače” z dolgimi jeziki.
Simbiotsko dopolnjevanje je zelo problematično v zvezi, ker kasneje prihaja do nenehnih konfliktov, akr je sprva oba očaralo, saj te lastnosti bi moral vsak v sebi najti in razviti/ravijati, ki jih išče in pričakuje od partnerja, da bo mu jih dajal. Majhen dojenčekzadovoljuje na tak način svoje potrebe, da mu da mamica avtomatsko to, kar rabi. Tako ne moreš biti cel v sebi.
grozne..zahtevam, pred otroci se je lahko ukvarjal s hobiji..???/ pa ženske kaj ste normalne ni čudno, da vam vedno bolj bežijo iz zakona..sicer pa bolje -zakaj bi čas zapravljali s takšnimi, ki mu še hobija ne dovolijo in non stop nekaj zahtevajo od njega ter govorijo preko njegove mame tudi, če ni grdo opevana tašča!
začnite se ukvarjat s seboj in počistite si malo podstrešje in si ne lastite partnerja…
Ok. Če te prav razumem moški pa ženska ne bi smela biti različna….. Ampak kako si lahko potem napreden/se razvijaš v kateremkoli smislu, če si vedno obkrožen z istim. ????
Vseeno mislim, da če se naučiš sam zadovoljiti lastne potrebe ne čutiš potrebe da ti nekdo drugi nekaj nudi….ne prikleneš druge ljudi nase s svojimi pričakovanji/željami/zahtevami…
In v tem primeru tudi drugega sprejemaš takšnega kot je in se naučiš živeti z njegovo drugačnostjo v kateri slej kot prej tudi sam najdeš nekaj dobrega zase. Kar je bolj pomembno ne poskušaš druge spremeniti ampak sebe…….. in če je temu tako, potem ne prihaja do konfliktov med dvema…ne vem…jaz tako dojemam.
grozne..zahtevam, pred otroci se je lahko ukvarjal s hobiji..???/ pa ženske kaj ste normalne ni čudno, da vam vedno bolj bežijo iz zakona..sicer pa bolje -zakaj bi čas zapravljali s takšnimi, ki mu še hobija ne dovolijo in non stop nekaj zahtevajo od njega ter govorijo preko njegove mame tudi, če ni grdo opevana tašča!
začnite se ukvarjat s seboj in počistite si malo podstrešje in si ne lastite partnerja…[/quote]
To je posledica feminizacije družbe, kjer moški vedno bolj izgublja svojo moško vlogo.
grozne..zahtevam, pred otroci se je lahko ukvarjal s hobiji..???/ pa ženske kaj ste normalne ni čudno, da vam vedno bolj bežijo iz zakona..sicer pa bolje -zakaj bi čas zapravljali s takšnimi, ki mu še hobija ne dovolijo in non stop nekaj zahtevajo od njega ter govorijo preko njegove mame tudi, če ni grdo opevana tašča!
začnite se ukvarjat s seboj in počistite si malo podstrešje in si ne lastite partnerja…[/quote]
To je posledica feminizacije družbe, kjer moški vedno bolj izgublja svojo moško vlogo.[/quote]In moška vloga je, da utiša “babo”, če ta “preveč” jezika, s tem, da jo pripravi do tega, da pleza po steni….?
Razlike med m in ž niso toliko kulturno pogojene kolikor se želi prikazat, te razlike so posledica drugačnega načina razmišljanja, ki ga imamo “vgraviranega” s tem, ko smo različni po spolu.
Že majhne deklice se igrajo z dojenčki, fantki pa “ravberje in žandarje”, brez da bi jih kdo silil v to.
To je posledica feminizacije družbe, kjer moški vedno bolj izgublja svojo moško vlogo.[/quote]In moška vloga je, da utiša “babo”, če ta “preveč” jezika, s tem, da jo pripravi do tega, da pleza po steni….?
Razlike med m in ž niso toliko kulturno pogojene kolikor se želi prikazat, te razlike so posledica drugačnega načina razmišljanja, ki ga imamo “vgraviranega” s tem, ko smo različni po spolu.
Že majhne deklice se igrajo z dojenčki, fantki pa “ravberje in žandarje”, brez da bi jih kdo silil v to.[/quote]
S tem se ne morem strinjati. Razlike med ljudmi in osebnostnimi lastnostmi (ne glede na spol) so zelo pogojene s kulturo, okoljem v katerem posameznik odrašča / živi, veroizpovedjo oziroma tle bi bilo bolje reči z nivojem vernosti staršev, ….. pa še kaj.
Kljub temu, pa vsak posameznik ob rojstvu in z vzgojo pridobi določene kvalitete /pomanjkljivosti, katere lahko spremeni na boljše ali slabše – če čuti potrebo po tem ali to sploh potrebuje – enkrat, ko je dovolj odrasel ali zrel, ker šele takrat odgovarja za svoje ravnanje in življenje. Določene stvari v madih letih ne izbiramo sami – takrat nas bolj usmerjajo drugi in se v večini primerov ne moremo sami zaščititi v smislu, da se ne bi priučili nekega vzorca. Kasneje pa sami izbiramo…..
Poglej kaj imajo vse ženske v vseh kulturah skupnega in kaj je skupno vsem moškim ne glede na kulturo, versko pripadnost….
Ženske ste veliko bolj skrbne, se drugače izražate, bolj dovzetne za mnenja drugih, moški smo bolj bojeviti, arogantni, grobi…. Seveda so nianse v eno in v drugo skrajnost pa vendar, način razmišljanja, dojemanja sveta nam je različen.
Majhna deklica bo nekoč postala mama in na to vlogo se sama pripravlja že od kar se zaveda, fantki se s tem problemom ne ukvarjamo kaj dosti, bomo že, ko bo treba do takrat pa po sistemu lako čemo…. 😉
Jasno, saj narava ima drugačne plane z deklicami kot pa s fantiči. Hormonalno smo vsekakor različni, mišičnna masa, velikost, gibljivost sklepov, tudi različne povezave med levo in desno polovico v možganih se menda nekoliko razlikujeta. Ampak psihično pa naj ne bi smeli ostati ujetniki nekih kulturnih norm. Ker psiha ni ne moška niti ženska, ampak “obojespolna”.
Se pravi konflikt z drugim spolom je lahko hkrati tudi konflikt z lastno zanikano moško ali žensko stranjo.
HM30
Prosim? :)))) Ne, nisem rekel, da ne bi smela biti različna, to je plus, če spoznavaš partnerjevo različnost, drugo perspektivo, ki dejansko ves čas obstaja tudi v nas, ampak nekako pod površjem (nerazviti, zavrženi deli nas samih). Iz tega se lahko učimo kot na vadbišču.
Pri simbiotski zvezi pa naravnost zahtevamo oz. pričakujemo, da se bo partner nagonsko odzival in prepoznaval naše potrebe, tako kot so to v otroštvu počeli pravzaprav naši starši. Ker po duši si si tujec s takšnim človekom, ker vsakemu od njiju manjka to, kar naj bi imel drugi – drug od drugega sta odvisna.
Poglej kaj imajo vse ženske v vseh kulturah skupnega in kaj je skupno vsem moškim ne glede na kulturo, versko pripadnost….
Ženske ste veliko bolj skrbne, se drugače izražate, bolj dovzetne za mnenja drugih, moški smo bolj bojeviti, arogantni, grobi…. Seveda so nianse v eno in v drugo skrajnost pa vendar, način razmišljanja, dojemanja sveta nam je različen.
Majhna deklica bo nekoč postala mama in na to vlogo se sama pripravlja že od kar se zaveda, fantki se s tem problemom ne ukvarjamo kaj dosti, bomo že, ko bo treba do takrat pa po sistemu lako čemo…. ;)[/quote]
Ja, dojemanje vsega je pogojeno s tem kako naši starši, okolje v katerem se formiramo obnaša in dojema smisel življenja.
Np. Deklico v Sloveniji že od rojstva učijo, da bo enkrat mati, tako kot deklico v Angliji. Vendar deklico v Angliji starši ne učijo da je alkoholičarskega moža potrebno prenašati do konca življenja, kot to nekako po tihem naučijo deklico v Sloveniji, ker je pač alkoholizem v Sloveniji nekaj samoumevnega. Alkoholizem sem vzela le za primer…
Prosim? :)))) Ne, nisem rekel, da ne bi smela biti različna, to je plus, če spoznavaš partnerjevo različnost, drugo perspektivo, ki dejansko ves čas obstaja tudi v nas, ampak nekako pod površjem (nerazviti, zavrženi deli nas samih). Iz tega se lahko učimo kot na vadbišču.
Pri simbiotski zvezi pa naravnost zahtevamo oz. pričakujemo, da se bo partner nagonsko odzival in prepoznaval naše potrebe, tako kot so to v otroštvu počeli pravzaprav naši starši. Ker po duši si si tujec s takšnim človekom, ker vsakemu od njiju manjka to, kar naj bi imel drugi – drug od drugega sta odvisna.[/quote]
Sm matjazko, kdo še teži k simbiotski zvezi. A nismo to že prerasli?
Saj je popolnoma jasno, da smo ljudje toliko napredovali, da vemo kako ni pravično od drugih nenehno pričakovati/zahtevati, da bodo izpoljnjevali naše želje in ugajali nam….menda se zavedamo, da nam drugi niso ves čas na razpolago, nas drugi ne morejo osrečiti in izpolniti naše življenje. Jaz mislim, da si nezreli dovolijo to prekomerno čustveno odvisnost od drugih. Odvisnost v smislu funkcioniranja razumem pač kot: vsak opravi svojo vlogo….to je odgovornost, če si z nekom v zvezi, tako kot npr. v službi. Svoje obveznosti moraš opraviti, ker je tako prav.
Nobeden ni toliko brithen/čustven/občutljiv da bi kar naprej prepoznaval/zaznaval potebe drugega in na koncu koncev, nimaš časa in enegrije da bi kar naprej drugemu ugajal in izpolnjeval želje. To se mi zdi bolj kot ideologija socializma – najprej drugi potem pa če kaj ostane ti….
Tisti del ki ga nudimo drugemu, ki je podzavesten, pa v bistvu tudi ne dojemamo toliko, niti smo nanj pozorni. Jaz sem v komentarjih imela v mislih stvari, ki jih počnemo zavestno.
Tisto kar nudimo drugim, ne samo najbližjim, ampak tudi na splošno, pa je nekaj kar je skrito očem…izveš za posledice – včasih ja, ali pa tudi ne….
Npr. na določene stvari se odzoveš nagonsko tako kot v določenem trenutku to znaš. Potem čez čas ugotoviš kaj točno je tisto, kar vzbudi takšno reakcijo in začneš delati na tem – ugotoviš ali ti je to všeč ali ne, oziroma ali boš to negoval in razvijal, ali opustil. Se pravi najprej deluješ podzavestno, potem pa šele zavestno.
No ja, to ravno ni res, mene starša nista nikoli učila, da bom nekega dne mati, ravno tako ne, da bi morala sploh kogarkoli prenašati, razen morda 2-3 dni pred smrtjo je več kot dovolj 🙂 in verjamem da nisem edina s takšno vzgojo..k sreči 🙂 Alkoholizem je za slabiče; podobno je z vsemi ostalimi odvisnostmi (z odnosi, s hrano, s športom, s seksom, z denarjem,…).
No ja, to ravno ni res, mene starša nista nikoli učila, da bom nekega dne mati, ravno tako ne, da bi morala sploh kogarkoli prenašati, razen morda 2-3 dni pred smrtjo je več kot dovolj 🙂 in verjamem da nisem edina s takšno vzgojo..k sreči 🙂 Alkoholizem je za slabiče; podobno je z vsemi ostalimi odvisnostmi (z odnosi, s hrano, s športom, s seksom, z denarjem,…).[/quote]
Mišljeno je bolj kako se pridobijo neki vzorci tudi, če nihče nič ne reče.
Npr. ni nujno, če starši kar naprej učijo in pripravljajo hčer, da bo enega dne mati. Lahko, da nikoli v svojem življenju ne izrečejo besede o tem.
Pa vendar, če kar naprej tiste, ki niso poročeni na nek način označujejo za manjvredne, ali npr. kar naprej poveličujejo tiste, ki so poročeni in imajo otroke, dosežejo isti učinek.
Ni pa to nujno res.
Tudi alkoholizem in vse druge zasvojenosti so dosegle tako visok nivo ravno zato, ker se o tem ni javno in na veliko govorilo. Podzavestno smo vsi dojeli da je to ok,- če nobeden nič ne reče, in to tudi sprejeli kot nekaj normalnega. Velikokrat je ravno molk odobravanje in potrditev, da je nekaj dovoljeno in ok.
In še marsikoga niso tako da to si menda nekako sama spoznala, da lahko nekoč postaneš…. :)))
Samo tri dni pred smrtjo bo malo pozno se mi zdi…. 😉
Daj se malo prej podvizaj. :))))[/quote]
Eeeeeeeeeeh, z zvezami je samo delo, meni se še 3 dni pred “likvidacijo” zdi preveč 🙂 V vlogi mame se ne vidim, niti nimam materinskega nagona, torej čemu bi se silila….ne znam razložiti, kako zelo mi odgovarja biti “ledik”, to res nima cene 🙂
Prosim? :)))) Ne, nisem rekel, da ne bi smela biti različna, to je plus, če spoznavaš partnerjevo različnost, drugo perspektivo, ki dejansko ves čas obstaja tudi v nas, ampak nekako pod površjem (nerazviti, zavrženi deli nas samih). Iz tega se lahko učimo kot na vadbišču.
Pri simbiotski zvezi pa naravnost zahtevamo oz. pričakujemo, da se bo partner nagonsko odzival in prepoznaval naše potrebe, tako kot so to v otroštvu počeli pravzaprav naši starši. Ker po duši si si tujec s takšnim človekom, ker vsakemu od njiju manjka to, kar naj bi imel drugi – drug od drugega sta odvisna.[/quote]
Sm matjazko, kdo še teži k simbiotski zvezi. A nismo to že prerasli?
[/quote]Vsi nezadržno in hkrati utopično težimo k temu, to je brez veze zanikati in se delati vsemogočne in samozadostne, ali da komaj čakaš, sa se sparčkaš skupaj z nekom različnim in potem pošiljaš svojo dušio na vadbišče… kakšna neumnost.. če si si z nekom tuj, si ostaneš tuj, pa če si se še tako pripravljen učiti. Ni je hujše bolečine, kot to,da si nerazumljen ob partnerju, da moraš brusiti svoj značaj, da lahko sploh eksistiraš v zvezi, saj je prej pisal, da s tem izgubljaš sebe, (patološko simbiotsko zlitje). Prostislovja v protislovjih… saj ne vem več…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]In še marsikoga niso tako da to si menda nekako sama spoznala, da lahko nekoč postaneš…. :)))
Samo tri dni pred smrtjo bo malo pozno se mi zdi…. 😉
Daj se malo prej podvizaj. :))))[/quote]
Eeeeeeeeeeh, z zvezami je samo delo, meni se še 3 dni pred “likvidacijo” zdi preveč 🙂 V vlogi mame se ne vidim, niti nimam materinskega nagona, torej čemu bi se silila….ne znam razložiti, kako zelo mi odgovarja biti “ledik”, to res nima cene :-)[/quote]Zmedena_samica, prijateljica, tebi skoraj ne upam replicirati, ampak vseeno, mogoče sta te pa naučila, kako je nesmiselno biti mati, torej ne biti mati, in s tem nimaš (ne boš imela) problemov. Jaz pa, če pač to nikoli ne bom. Čeprav prav učil me tega ni nihče. To pač imaš v sebi, kot imaš zavedanje svojega spola in podobne reči.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Učimo z zgledom in dejanji. To je tisto, kar šteje in kar se nam vtisne v spomin, še preden smo sploh razumeli človeško govorico.[/quote]
Ok, torej tistega kar se nisem naučila oz nisem imela vzgleda me “ne mika”..tudi prav oz ali takrat ko razumemo človeško govorico, tedaj pa vzgledi nič ne štejejo ?
Učimo z zgledom in dejanji. To je tisto, kar šteje in kar se nam vtisne v spomin, še preden smo sploh razumeli človeško govorico.[/quote]
Ok, torej tistega kar se nisem naučila oz nisem imela vzgleda me “ne mika”..tudi prav oz ali takrat ko razumemo človeško govorico, tedaj pa vzgledi nič ne štejejo ?[/quote]
Seveda štejejo. Le tistih temeljev od prej, ni mogoče podreti. V glavnem gre le za nadgradnjo. Saj težko sprejmemo nekaj, kar je v nasprotju s samimi temelji.
Zgledi nam lahko tudi vcepijo odpor do nečesa. Tako, kot je Katenjka napisala.
Frendica, ti kar repliciraj, zato smo tu 😉 Hm, morda pa je to v meni prirojeno, da imam odpor do otrok, zvez; mislim pa da mama še ni za zdaj izjavila, da bi ji bila ta vloga nesmiselna, včasih se brezglavo razdaja, kot večina mam… Morda sta bila nekoliko preveč to usmerjena, da se moram vedno zanesti le nase in na nikogar drugega in da nič ne traja večno, tudi ljubezen ne 😉
Ok, torej tistega kar se nisem naučila oz nisem imela vzgleda me “ne mika”..tudi prav oz ali takrat ko razumemo človeško govorico, tedaj pa vzgledi nič ne štejejo ?[/quote]
Seveda štejejo. Le tistih temeljev od prej, ni mogoče podreti. V glavnem gre le za nadgradnjo. Saj težko sprejmemo nekaj, kar je v nasprotju s samimi temelji.
Zgledi nam lahko tudi vcepijo odpor do nečesa. Tako, kot je Katenjka napisala.[/quote]
Jaz tole zdaj razumem tako nekak:
– že to, da imamo starše bi nam moglo biti za vzgled in zgraditi temelje, da želimo biti starš,
– če so starši (ljudje v naši bližini) zadovoljni s svojo vlogo, potem bodo v otroku vzbudili željo po starševstvu,
– če starši (ljudje v naši bližini) niso zadovoljni z vlogo starša, potem lahko zaradi njihovega odpora otrok dobi odpor.
Nagon po starševstvu pa je prirojen in je nekaj po čem vsi nezavedno težimo, torej je le vprašanje v kakšnem okolju živimo in ali to okolje spodbuja izpolnitev/uresničitev nagona, oziroma ali smo starši, ker to sami želimo, ali pa postanemo zaradi vpliva mase oziroma dejstva, da smo namenjeni reprodukciji…pač…
Forum je zaprt za komentiranje.