naši partnerji

Saj ona igra svojo lastno igro. Moški ji le omogoča, da jo igra.

Točno to boš (v to te je pripravil) kar si on (nezavedno) želi, da postaneš takšna kot je bila njegova mama dokler je še imela toliko energije, da igra to umazano igro. Vendar to nisi ti in dolgo ne boš zdržala v tem, sploh pa takšna ne moreta vzgajat otroka brez (usodnih) posledic zanj.
Ne počni tega, ne igraj njegove igre, ker ne vodi nikamor, v nič dobrega…..[/quote]Tukaj isto se postavljaš enoplastno na njeno stran. Me zanima, kako bi bilo tebi,če bi ti tvoja vse zmetala za nazaj, kaj si ji delal, po možnosti ko se niti ne spomniš. In potem delala načrte o samosvojem živlnjenju in kako si bo vse zapisovala, kaj boš napravil narobe. Se mi zdi, da moški ravno tako ne ve, kako je imeti nosečo punco, da je napačno reagiral, ker se je tudi ona začela napačno obnašati. Ne vem no, če bi bilo tako hudo, bi verjetno povedala stvaršem, vsaj mami, saj kot piše, ni tako tradicionalno vzgojena, da bi morala vse potrpet oz da ji doma ne bi več pomagali.
Tisto o depresivnih nosečnostih sem pa brala, ko je bila moja sestra noseča, da pač nima to vpliva na otroka, čeprav seveda imaš tudi teorije, da moraš takrat poslušati glasbo ali po drugi strani jesti za pet pa še trije te morajo nositi po rokah. Navsezadnje je tudi nosečnost neko spremenjeno stanje in telo nanj raegira isto po le Chatelierovem principu, ne pač resno :):)
Je veliko tudi depresivnih (apatičnih ) nosečnic ali potem poporodnioh depresij, in če bi bilo to kemijsko stanje, ki se odvija v telesu teh mater, tako usodno za otroke, ne vem no, bi bilo še več revčkov na svetu. On_ sj verjetno veš, v nas je toliko fantastičnih biokemijskih regulacijskih mehanizmov, da se vse nekak pomika proti povprečju in normalnemu.

Noseča ali pa ne noseča ne vem, če si katera zasluži, da jo kdo brca in klofuta…
Ti bi to tolerirala, če bi videla da je fant “neveden”? 😉

Kemija in nosečnost. Saj se strinjam s tabo da narava veliko tega popravi, res pa je da ne moreš vedet kako bi bilo če bi bilo drugače. Vseeno pa obstaja veliko smiselnih povezav med tem kako se počuti, v kakšnem okolju živi nosečnica in tem kako se kasneje otrok obnaša, kakšnega zdravja je. Najbolj znana, zgovorna se mi zdi raziskava ki si jo naredili v Nemčiji, ki so jo naredili na ljudeh rojenih takoj po vojni katerih mame so bile noseče v času pomanjkanja. Rodili so se z nizko porodno težo in vsi so imeli kasneje težave z preveliko porodno težo in z tem pogojene zdravstvene težave. Otroci so se že v maternici pripravili na pomanjkanje, ki naj bi jih čakalo v svetu v katerega se bodo rodili.

Če te glih zanima…. kaj vse se je zmožna ženska spomnit za nazaj in kolikokrat… ajoooj ; )
Samo ne vem če je to razlog (da jo s svoji fizično premočjo) pripravim do tega da bi po steni plezala….. :((
Drugače pa ko ženska kaj sitna pomeni da sem nekaj spregledal…. Nameče kup “brezveznarij” in, če mi jo uspe dovolj dolgo mirno poslušat pove še tisto kar jo resnično žuli… Potem se počasi lahko začneva pogovarjat….

Lahko bi ji pa tudi že prej “ročno utišal zvočnik” in bi bila stvar rešena, a ne? 😉 : /

Saj ona igra svojo lastno igro. Moški ji le omogoča, da jo igra.[/quote] Se strinjam le da je ona nekako spoznala da tako ne bo šlo in išče rešitve, njemu pa še nič ne manjka, ga le ona nekoliko moti in ji vnaša “popravke ročno”….

Kemija in nosečnost. Saj se strinjam s tabo da narava veliko tega popravi, res pa je da ne moreš vedet kako bi bilo če bi bilo drugače. Vseeno pa obstaja veliko smiselnih povezav med tem kako se počuti, v kakšnem okolju živi nosečnica in tem kako se kasneje otrok obnaša, kakšnega zdravja je. Najbolj znana, zgovorna se mi zdi raziskava ki si jo naredili v Nemčiji, ki so jo naredili na ljudeh rojenih takoj po vojni katerih mame so bile noseče v času pomanjkanja. Rodili so se z nizko porodno težo in vsi so imeli kasneje težave z preveliko (porodno)popravljam: telesno težo in s tem pogojene zdravstvene težave. Otroci so se že v maternici pripravili na pomanjkanje, ki naj bi jih čakalo v svetu v katerega se bodo rodili….
Dodano:
….In so prilagodili metabolizem za skladiščenje energije (maščob).
Po istem principu razvije otrok povezave v glavi, se pripravi za nasilno okolje v katerega se bo rodil, če nosečnica živi v nasilnem okolju in je večidel nosečnosti pod stresom. Zadeva eskalira v neznano, če je tudi kasnejša vzgoja takega otoka nasilna, odrašča v nasilju.

Tole si tako nazorno razložil, da bi dodala le še misel, ki se mi je ob vsem sprožila …

Nedolgo tega grem po cesti in za seboj zaslišim otroško čebljanje. Ker sem odzivna, se ozrem in zagledam v vozičku kako leto in pol staro punčko, ki se pogovarja sama s sabo. Dobesedno, saj ima njena mami, ki voziček pelje, v ušesih slušalke z glasbo. Tisti hip postanem kar nekoliko otožna ob misli, da sploh ne ve, kaj vse bo s takim ravnanjem zamudila. Predvsem pa se bo mala skozi leta iz lastnih izkušnj naučila, da mora v krogu svojih domačih marsikaj večkrat ponoviti, saj je ne poslušajo…

Hvala A65.
Žal je vse premnogim staršem otrok breme in se ne zavedajo kaj povzročajo otroku s svojo “odsotnostjo” (slušalke v ušesih…).
Drugače je pa tisto z “čebljanjem” pri nežnejšem spolu neka potreba, moški se ob problemih zatekamo v molk, ženske imate želji se izpovedat in da se ženska ne želi pogovarjat s tabo ni nič kaj obetavno znamenje…. Z nekom se bo sigurno, ker drugače ne more, in če to ni partner oz ni vreden tega zaupanja, potem… si ve težavah, Ženski molk moški pogosto napak razumemo in potem se čudimo zakaj je pa šla, saj sva se končno dobro razumela…..

Še povezava na temo “učenja” otrok:
http://www.ted.com/talks/view/lang/sl//id/1289

Nisem brala vseh odgovorov, ker se mi zdi že tvoje vprašanje trapasto:)
V glavnem, mojemu pustim vso svobodo do izražanja. In to preprosto zato, ker mi je njegovo obnašanje všeč, ker me ne spravlja v zadrego, všeč so mi njegove (včasih trapaste) šale, všeč mi je njegov izgled, način oblačenja, hoja, govorjenje, smeh,…
In nikoli me ne spravlja v zadrego. Ok, se včasih skregava, kdo se pa ne. Idealnega moškega itak ni, so pa približki in takega si najdi, pa ne boš spraševala takih bedarij.
Upam, da tvoj ne sprašuje istega. Ali pa čist kontra: kaj naredite, ko imate doma eno zategnjeno babnico???

Ti bi morala še kam drugam, ne le na zrak.
Mislim, poiskati strokovno pomoč in iti čim dlje stran od tega moškega.[/quote]

Če pa ga “depresija” muči revčeka, to je opravičilo za nasilje prosto po Krivokljunki.
Opravičila za nasilje in tudi ne za norost ni nobenega.[/quote]

Nehaj počet to kar počneš, namreč podtikat drugim ljudem neke svoje teorije. Jasno sem zapisala, kaj podpiram in česa ne.

Lep in resničen zapis.

Nekateri pa postanejo prav zaradi tega enaki, kot so bili ali so njihovi starši in sploh ne komunicirajo. Največja je*a je, ko nekomu nekaj govoriš ali skušaš povedati, dopovedati, pa te sploh ne posluša. Okrog in okrog sebe zgradi neprebojni zid…. skratka, kot da bi imel slušalke v ušesih. To pa je bed.:)

Ja res je, saj sem napisala, da je po rojstvu od samega začetka vse drugače, da se otroku od prvega dneva življenja lahko vžgejo neizbrisni pečati, čeprav saj vsi vemo, da se starši, ki to na novo postanejo, šele z rojstvom otrok učijo novega odnosa med sabo in so sami ravno tako na nek način nemočni in da napake vendar morajo biti popravljive, sicer bi bili vsi duševni kripli tu… no ali pa smo?? Tu je recimo velika razlika v vzgoji prvega in drugega otroka, ker je s prvim otrokom družina šele v nastajanju, drugi pa pride v formirano družino, (če ni sredstvo za obdržanje nekega odnosa, ki razpada!)

V tem primeru pa se mi enostvano zdi, da ona malo pretirava, ma dobro ne vem zdaj točno za kako nasilje med njima je šlo, ampak če sta se oba smejala(?) in sam si nspaisal, česa so sposobne ženske, ko se spominajjo grehov moških za nazaj. Če je bil otok načrtovan, in četudi nista ravno najbolj kompatibilnih karakterjev (saj kateri par pa je?) je normalno, da se pač še vedno učita drug ob drugem, ne vem če je ravno prava pot, da se vsi družno spravljate zdaj na njega, ki niti ne piše sem svoje različice, ji dajete potuho ,in poglabljate prepad med njima… Se celo strinjam z njim, da če bo tako nadaljevala, ~~vpila nanj, da naj se ji opraviči za tri tedne nazaj, ko pa imata “nesporazum”, se pa smejita,~~ da bo zblaznela…

Ah On_ prav sem razumela brez tistega popravka, jaz vedno prav razumem, menda bi te tudi prav razumela, če bi zasebno kako neumnost napisal, ne rabiš se truditi cccccc

Nun ja… kolikor vidim svoje nečake, se mi zdi, da otroci v tej starosti enostavno govorijo sami s sabo, niti ne toliko z bratci in sestricami. To je kot neka faza razvoja, ne vem če je treba toliko tragicizirati, če je mama imela slušalke v ušesih, saj govoriti cel dan z 1,5 letnim otrokom zna biti tudi naporno. Sploh je pa fino soditi druge in na ta račun višati svojo vrednost. “Jaz pa to opazim in kar žalostna sem spričo tega.” Kaj pa one vojne tam v državah tretjega sveta, ko dnevno umirajo tisoči, otroci, odrasli, nedolžni… vsi? Kaj pa njihovo otroštvo? A zaradi tega pa ni nihče žalosten?

V to ne dvomim, da ženska vedno prav razume, to je ja samoumevno…ccccc
Tako da tisti ki je brcal itak nima kaj pisat…. 😉

Ne vem sedaj kaj za kaj se ne rabim trudit, da bi kaj napisal ali da bi napisl neumnost ali se ne rabim trudit pisat neumnosti ali pisat prav, ker itak pišem (same) neumnosti……
Daj mi malo pomagaj skozi te dvome prosim… 😉 :)))Drugega (in vse naslednje) nehote vzgaja tisti, ki je pred njim, ima nanj nek vpliv, kar nekaterim staršem celo ustreza, da se jim ni potrebno ubadat z malim in potem rohnijo na prvorojenca, če gre kaj narobe.

Upam, da nismo vsi duševni kripli, ker se sami popravljamo, bi pa nam zelo olajšali delo starši, če bi te stvari malo bolj “pravilno” zastavili. Samo kar so naredili so naredili, sedaj smo sami svoji in ko se začneš zavedat, da nisi popoln in da imajo tudi drugi neke poterebe potem si že na pol poti. Do takrat pa lahko “upravičeno” druge brcaš?…. : / 🙁

Ne zagovarjam avtorice, je pač povedala svojo zgodbo na katero smo mi pisali komentarje, tako da jih lahko razume kakor želi. Nisem pa zato da se ji obesi krivda za njegovo početje, saj si jo je že sama preveč (če pozorno prebereš kaj je najprej napisala).

Nun ja… kolikor vidim svoje nečake, se mi zdi, da otroci v tej starosti enostavno govorijo sami s sabo, niti ne toliko z bratci in sestricami. To je kot neka faza razvoja, ne vem če je treba toliko tragicizirati, če je mama imela slušalke v ušesih, saj govoriti cel dan z 1,5 letnim otrokom zna biti tudi naporno. Sploh je pa fino soditi druge in na ta račun višati svojo vrednost. “Jaz pa to opazim in kar žalostna sem spričo tega.” Kaj pa one vojne tam v državah tretjega sveta, ko dnevno umirajo tisoči, otroci, odrasli, nedolžni… vsi? Kaj pa njihovo otroštvo? A zaradi tega pa ni nihče žalosten?[/quote]

Katenjka, odgovarjam ti zgolj zato, da ne bi bilo videti, kot da te namenoma ignoriram.

Ne skušam tragicizirati (kar očitno sklepaš iz mojega stavka, ki si se ga odločila izpostaviti) in zelo dobro vem, kaj je govoriti cel dan z malim otrokom. Celo z večimi otroki hkrati. Ne sodim nikogar, zgolj zapisala sem tisto, kar sem opazila. In še to zato, ker je res tako malo treba, da začutiš, kaj ti želijo malčki sporočiti. Ne izključujem pa možnosti, da so nekateri za to bolj dovzetni.

Najdejo se posamezniki, ki pomagajo po svojih močeh in s svojo prisotnostjo reševati težave tam, v državah tretjega sveta (saj ni prav, da umirajo ljudje). Svet pa lahko začneš spreminjati tudi v svojem neposrednem okolju. Npr. osamljeni sosedi, s katero spregovoriš še kakšno besedo, razen mrmrajočega ‘dober dan’. Kot prostovoljka lahko delaš družbo otrokom, ki so živeli v nemogočih domačih razmerah v času, ko zbegani ne vedo, kaj se jim obeta v prihodnje. Ali tistim, ki kot invalidni potrebujejo spremstvo ….

Potrditev lastne vrednosti naj ne bi iskali preko komentarjev na forumu. Vsaj jaz se ne oglašam s tem namenom. Je pa fino, če kdaj človek spet ‘prevetri’ razloge, zakaj še vedno vztraja pri takem početju.

P.S.
Obenem se opravičujem avtorici teme za ‘smetenje’.

Nun ja… kolikor vidim svoje nečake, se mi zdi, da otroci v tej starosti enostavno govorijo sami s sabo, niti ne toliko z bratci in sestricami. To je kot neka faza razvoja, ne vem če je treba toliko tragicizirati, če je mama imela slušalke v ušesih, saj govoriti cel dan z 1,5 letnim otrokom zna biti tudi naporno. Sploh je pa fino soditi druge in na ta račun višati svojo vrednost. “Jaz pa to opazim in kar žalostna sem spričo tega.” Kaj pa one vojne tam v državah tretjega sveta, ko dnevno umirajo tisoči, otroci, odrasli, nedolžni… vsi? Kaj pa njihovo otroštvo? A zaradi tega pa ni nihče žalosten?[/quote]

Katenjka, odgovarjam ti zgolj zato, da ne bi bilo videti, kot da te namenoma ignoriram.

Ne skušam tragicizirati (kar očitno sklepaš iz mojega stavka, ki si se ga odločila izpostaviti) in zelo dobro vem, kaj je govoriti cel dan z malim otrokom. Celo z večimi otroki hkrati. Ne sodim nikogar, zgolj zapisala sem tisto, kar sem opazila. In še to zato, ker je res tako malo treba, da začutiš, kaj ti želijo malčki sporočiti. Ne izključujem pa možnosti, da so nekateri za to bolj dovzetni.

Najdejo se posamezniki, ki pomagajo po svojih močeh in s svojo prisotnostjo reševati težave tam, v državah tretjega sveta (saj ni prav, da umirajo ljudje). Svet pa lahko začneš spreminjati tudi v svojem neposrednem okolju. Npr. osamljeni sosedi, s katero spregovoriš še kakšno besedo, razen mrmrajočega ‘dober dan’. Kot prostovoljka lahko delaš družbo otrokom, ki so živeli v nemogočih domačih razmerah v času, ko zbegani ne vedo, kaj se jim obeta v prihodnje. Ali tistim, ki kot invalidni potrebujejo spremstvo ….

Potrditev lastne vrednosti naj ne bi iskali preko komentarjev na forumu. Vsaj jaz se ne oglašam s tem namenom. Je pa fino, če kdaj človek spet ‘prevetri’ razloge, zakaj še vedno vztraja pri takem početju.

P.S.
Obenem se opravičujem avtorici teme za ‘smetenje’.[/quote]A65, ne bi bilo treba, ampka vseeno hvala, ko me že tu antilopa namerno ignorira, no saj bom preživela…
Mah to kar sem napisala, je bila polprovokacija, namreč, sveta ne moreš rešiti, dvomim da lahko, pa četudi govoriš z osamljeno sosedo ali opaziš otoka, ki se pogovarja sam s sabo… Mislim, da je sila s katero gre ta svet tja, kamor pač gre, enostavno nad vso ljubeznijo, ki bi jo mi grešniki tu premogli. Prostovoljno delo je vsekakor vredno občudovaja in tudi posnemanja, saj tudi jaz sem kdaj kako stvar prostovoljno naredila, čeprav se zavedam da povečini tistim, ki bi tudi sicer preživeli. Razen tega ima prostovoljno delo eno lepotno napako… ne moreš dolgo tako delati, ker se sicer prav kmalu znajdeš na drugi strani… in postati odvisen od človeške milosti.. ko smo že pred božjo skoraj čisto nemočni… ne vem no…?? Ali pa sem samo jaz tako nepopolna in me je preveč strah…

Ah med dvomi zmotami viseti, sej pri meni je isto, ko si mi nedavno ubil neke ideale še iz otroštva, in zdaj moram nasilno odrasti, naenkrat, in to boliiii… menda je vesna v godina s tistim zavijanjem in kracanjem po tabli v zvezi s “fajn” in še bolj “prav” bolj primerna…n’est-ce pas? ccccc

Nisem tako mislila, čeprav to starši menda res počnejo(?) Mogoče sta ravno zato pri drugem bolj složna, čeprav po drugi strani se na drugem otroku bolj pojavljajo materine nevroze… Mah to sem vse študirala svoj čas, ker imam pač sama usodo “being middle child”, stalno nekje vmes, napolzapostavljena, napolpozabljena… še dobro da sem tako izpilila identifikacijsko projekcijo za zdravljenje svojih kompleskov preko drugih, in da obstaja ta forum.. . božja milost je neskončna~~

Kaj si se toliko zafiksiral v tisto brcanje, kaj pa ko je boom pisal,da bi on tudi zbrcal žensko ccccc
Ne glej resno, če je on nasilen, če jo tepe, bi verjetno že zdavnaj šla k svojim staršem, če lahko kadarkoli gre tja, vsaj tako sem razumela. Se mi zdi, da se globoko v sebi vendar zaveda, da sama malo pretirava, ali pač? Pa nisem ji očitala krivde za njegovo početje pa še ona si je ne prisoja. Glej ne vem, ti bolj veš, kako je imeti nosečo ženo, verjetno zaradi poklica ali pa intuicije, (saj pri tebi ni tako tragično latentna kot je pri meni, ki se ne znam v nič vživeti in ničesar en štekam) veš tudi, da vse nosečnosti niso enake. Noben odnos ni enak drugemu, to mi samo dajemo v neke modele, v smislu abstrakcije, posplošujemo, da smo lahko potem pametni, ali pač ččččč:) 🙂

Pazi malo, ženska je noseča z njim, želi si da njen otrok ne bi rasel brez očeta in to so še zadnji poizkusi, da nekaj naredi iz njega, da si ne bo nekoč očitala da je kar odšla ne da bi poizkusila, kar pač ve in zna. Kaj pa on? Se niti ne zaveda kaj ji dela, da bo oče…. mah počakaj še malo, ko boš na njenem (nosečnost mislim) boš drugače razmišljala.

Če sestaviš boljšo razlago kot dr.VG bom v bodoče tebe priporočal. 😉 :)))

Pazi malo, ženska je noseča z njim, želi si da njen otrok ne bi rasel brez očeta in to so še zadnji poizkusi, da nekaj naredi iz njega, da si ne bo nekoč očitala da je kar odšla ne da bi poizkusila, kar pač ve in zna. Kaj pa on? Se niti ne zaveda kaj ji dela, da bo oče…. mah počakaj še malo, ko boš na njenem (nosečnost mislim) boš drugače razmišljala.

Če sestaviš boljšo razlago kot dr.VG bom v bodoče tebe priporočal. 😉 :)))[/quote]ON_, ja, priznam, nasilja doma in sploh v živo nisem nikoli videla. Videla sem bolj posledice, ker pač sem iz krajev, (saj to v sloveniji težko najdeš, da ni) ko je po domovih čisto preveč alkohola. In ja, me je groza, da bi se kdaj znašla v taki situaciji, da bi bila noseča z nekom takšnim. Ampak pri njiju ne vem, če gre za to. Mislim, da ima njen čisto prav, če ji reče, da bo zblaznela, če mu bo delala take scene (kričala nad njim, da se ji opraviči za nekaj, kar sta imela, čemur sta se oba smejala, potem pa se ona spomni, da jo je prizadelo…(?)) in isto ona nima prav, če si bo vsako najmanjšo napako zapisovala, kaj je napačno rekel, napravil, … Tudi zate spričo vseh tvojih izkušenj z nosečo partnerico ne vem, če imaš zdaj prav, da se enostransko postavljaš na njeno stran. Ženska zna moškega ravno tako sprovocirati in spraviti preko meje, ni zdaj nujno, da bo vsak odreagiral agresivno, ampak vseeno, tudi reči ne moreš (ne smeš ) vsega. Ne vem no.

Res je. Pa to samo zato, da bo lahko potrdila svojo resnico.
In to je lahko marsikaj..Na primer, da so moški nasilni, da je ženska žrtev, da so moški butasti……..

Ko enkrat spoznamo to svojo resnico in smo si jo pripravljeni iskreno priznati, potem lahko že vnaprej, vsaj približno predvidimo, kakšni bodo naši odnosi.

Zgodba o nadaljevanju…. konca, agonija brez konca, NASILJE je pravi izraz za to, kar se ti dogaja. Žaljivke, primerjave, brce, vse to je nasilje. Ali upaš, da se bo zadeva kar sama spremenila? Vse to, kar si napisala se stopnjuje, nasilje se ne neha samo od sebe, samo zato, ker tako upamo, želimo… Preberi si strani DNK (Društvo za nenasilno komunikacijo), obrni se na društvo SOS. Kako sedaj ven iz tega? Kje si urejaš za prihod novega zemljančka, “pikice” kot praviš ti? Kam ga boš prinesla, kdo bo poskrbel zate po porodu?
Sedaj si šla k mami in očetu – zaenkrat še v “paketu” z dojenčkom, torej sama; pomisli, kako ti bo, ko “boš morala” sredi noči s seboj vzeti dojenčka. Si pripravljena to prenašati?

Sem že hotel nehat pa mi ne da. :/
Zakaj bo ona zapisovala? Oz od kdaj ji ta ideja, da bi si zapisovala, da mu nekoč to vrže v glavo?
A veš od kdaj?
Od takrat ko mu je ona očitala neprimerna dejanja, on ji je pa vse njene očitke banaliziral in ji očital, da bo zaradi tega, ker mu očita surovost, zblaznela. A si predstavljaš ta njun prepir? Kronologijo dogodkov?
Imajo neko debato v kateri se on počuti, iz ne vem kakšnih razlogov, nemočen, jo brcne, butne nekam, ona je toliko frapirana, da se niti ne zave kaj ji je naredil, je tiho od začudenja, se niti ne upira, naslednje dneve premleva to v sebi in sklene, da mu bo to povedala in se izpove kako ji je bilo. Zahteva (vsaj) opravičilo, on te potrebe, da bi se ji iskreno opravičil, ne čuti, nasprotno napade njo in ji reče, da je preobčutljiva itd.itd…….
Kje je tu spoštovanje do partnerice, (ki nosi njegovega otroka!!!)? Spoštovanje do sebe? S čim ji je pokazal, da mu je (vsaj) žal, da obžaluje svoje nepremišljeno dejanje? In kako naj ona s takim človekom, ki ne premore niti kančka samokritike, obžalovanja načrtuje prihodnost? Ne upošteva je, ignorira njene želje, potrebe, s fizično silo zatre njo kot osebo……
Ne vem kje najdeš opravičilo za take stvari?

Sem za to, da mu pomaga, samo če bo zaradi tega dobila še xy brc (v vseh pomenih besede) potem…. ne vem, ni vredno in zavoljo otroka (če že zase noče), naj se umakne takšnemu……(da ne napišem kaj)Srečnica.

Ob tvojem pisanju mi pride na misel neka šovinistična izjava, da žensko je treba redno pretepat in če že ti ne veš zakaj jo tepeš, ona sigurno ve zakaj jih je dobila….

Daj prosim ne išči izgovorov za njegovo početje, ker jih ni, se da tudi drugače, če se hoče.
Lahko bi nekako razumel, da tisto njeno “tečnarjenje” pripoveduje nekaj drugega kot pa govorijo njene besede, da se je s tem, ko bo postal oče (če že ni prej tega opazil) “spremenil svet”, da postajajo pomembne neke druge vrednote in ne obstaja samo jaz in jaz in nihče več….
Ne rabita vojne rabita sodelovanje, če želite dobro sebi in otročku, tega pa ne bo dokler bo (vsaj eden) stal na svojem bregu…

Dejstvo je, da On_ zelo dobro pozna tip človeka, kot je partner telemachovke. Tvoja največja napaka bi sedaj, ko si začela spoznavat to njegovo temno temno plat, bila ta, da bi se zapletla v reševanje partnerjevega problema in pozabila nase in otroka. Dokler se v vsej resničnosti ne zaveš, da je njemu povsem vseeno zate in mu je mar le zase ali kot piše On_: njemu se enostavno jeb…. zate, se boš težko premaknila naprej v smer iskanja psihičnega blagostanja zase in za otroka.

Zelo priporočam, preberi knjigi: Na pomoč! Moj moški je fantek, Betty McLellan in Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo, Susan Forward.

TO JE ISTA ZGODBA!
Samo sedaj si ti v vlogi njegove mame…..
Njegov oče ni spoštoval njegove mame kot osebe, ni imel z njo neke čustvene bližine in tega tudi ni naučil sina. Sine dela tisto kar je doma videl. Doma so bili pogoji v katerih je razvil takšen način razmišljanja (odsoten oče in mama, ki naredi vse za svojega otroka), kot ga sedaj kaže do tebe. In tak bo ostal za vedno. Le sam se lahko popravi s tem, da se zave, da tako ne bo šlo, vendar za to rabi pogoje, ki mu jih pa ti težko postaviš, ker se mu enostavno jeb…. zate (oprosti ker sem grob, ampak drugače ti tega ne znam bolj živo povedat)[/quote]

Sem tudi jaz mislila nehati pisati, pa sem čisto preveč potrpežljiva in plemenita in dobra in mila in sočutna… hec noo

Ja tu jih ni, ampak ni tako napisala, ali pač? Ne vem, kaj bi še počela s tem človekom, če jo tepe, če pa lahko gre stran. Ali misliš da zbira pogum? In sploh, če bi šlo za nasilje, ji ne bi prav nič pomagalo njegovo opravičilo, se ti ne zdi? Še obljuba v takem primeru nič ne pomeni…

Ne iščem izgovorov, samo poskušam videti to, česar ni napisala, namreč se mi zdi, da ko se nekomu potožiš, (nezavedno) to narediš tako, da dobiš potuho. In ti tu ji je daš čisto zadosti ne vem, zakaj bi ji jo še jaz… On_, prijatelj, meni je v mojem živlnjenju tudi nihče več ne daje. Lahko sicer tu pišem neke srce parajoče čustvene izpovedi svojega življenjskega svetobolja, saj to sem menda celo počela… pa sem dobila neke prilično grobe psihoanalitične klofute hehe….

Ne, saj, kaj pa ti in tvoji somišljeniki (somišljenice-sovražnice moških?) tu počnete? Namreč ravno to, prepričujete jo, naj vztraja pri svojem, da je on baraba, da je nima rad, naj se zaščiti pred tem nasilnežem, ipd…
Lažje se tisti približa, ki je bolj čustven, običajno je to ženska (ah ne zdaj tega relativizirati), vsaj jaz si tako predstavljam zvezo in tudi moje izkušnje so take, da so blažilke v zvezah bolj ženske, seveda ne na račun (ne)ljubezni ali zaradi nasilja, ampak v imenu tega, če hočeš da neka skupnost, kot je par ali družina, funkcionira. In to menda ni trivialna stvar??
Sploh je pa premalo napisala o tem fizičnem nasilju, se mi zdi, da gre pri njiju bolj za psihično in pač resnično dvomim, da samo z njegove strani…

Pa saj ji vendar želim lepo in varno nosečnost, in zdravega otroka, za koga me pa imaš…? Je že čisto preveč nesrečnih otrok na tem svetu…in nefunkcionalnih družin,….

Draga “moja” čisto preveč potrpežljiva in plemenita in dobra in mila in sočutna…prijateljica.

Za “pravilen” duševni razvoj otroka rabiš čustveno povezanost med partnerjema m+ž (niti ni nujno da sta to biološka starša). To bi bil zame pogoj. Kako pa je nekdo z nekom povezan, če ga zmore zaradi besede, dveh, brcnit, udarit….. z namenom, da ga utiša, obvlada?
Zakaj je tako težko prisluhnit, zakaj je lažje udarit? In kakšna povezanost je to, da se bojiš izreč, zaupat partnerju?
Res je malo pozno to začet gradit, ko si enkrat noseč, ker si pod neko “prisilo” in zadeva ne poteka spontano. Tako da sta tu že mnogo na slabšem, pa vendar mogoče obstaja možnost, da se zave(sta) da bosta starša nekomu.
Premalo je napisala, da bi človek lahko sodil, ali naj se ona trudi ali naj ga pusti že danes, da ji nekoč ne bo treba okoli zdravnikov iskat pomoči zato, ker je rekla besedo preveč…
Po drugi strani bi si pa upal trditi, da je napisala dovolj in lahko mirno odide. Sem pa zaradi nje pustil priprta vrata, naj se sama odloči, ker bo itak ona nosila posledice svoje odločitve.
Sam osebno na njenem mestu ne bi tratil svojega življenja za nekoga, ki išče razloge/opravičila za fizično nasilje nad menoj, v moji preveč izrečeni besedi. Zakaj pa me pripravi do tega da “preveč” govorim….? 😉 :(((

Staro za mlado! Vsaj občasno…. :))) Samo dvomim, da je tvoja potrpežljiva, plemenita , dobra in mila sočutna prijateljica tudi usmiljena sestra. 😀

To je res. Ob vsakodnevnih na novo odprtih temah, ki jih seveda odpirajo ženske, dobivam občutek, da so ženske tiste, ki bi reševale težave, moški pa se le umaknejo v gostilno ali pa so tiho pred TV-jem. 🙂