naši partnerji
MOj partner pa me je danes preko telefona poslal v p***** mat*****. in SPLOH ne morem verjet, da se je to res zgodilo in da …ah, pa saj se ni prvič..ko je kaj napet, nervozen in ga kaj lepovprašam popeni…včasih se je zgodilo, da je bil taken dvakrat na leto…grozljivo nesramen, osoren..sedaj, ko sem noseča pa mi skoraj za vsako malenkost reče, da naj bom tiho, da men en more poslušati, da govorim neumnosti…danes po dolgem času spet spim rpi mojih starših..ne morem in ne morem mu oprostit takega obnašanja..še huje..takšen zna biti tudi v družbi popolnih neznancev. Ravno pred kratkim se je zgodilo, da me je žalil pred mojstrom, ki nama je prišel naredi predračun… ko bi vedeli, kako žalostna sem bila. ko bi vedeli..V tem trenutku se seveda spominjam samo žalostnih reči… da me je pred dvema brcbnil v rit, ker sem ga nekaj zafrkavala glede facebooka..(tam noče bit moj prijatelj – ne vem, kaj mi ima za prikrivati)…danes me je klical, me najprej nekaj prosil in ker ga nisem dobro razumela, sem ga vprašala še 1x, in potem mi je rekel: ‘p***** ti m******, kaj me sprašuješ take neumnosti..
takšnega obnašanja s strani moškega nisem bila nikoli vajena…
ker sem bila totalno šokirana, pravzaprav je bila to kaplja čez rob, sem doživela manjši živčni zlom in kar metala stvari po tleh…ne prenesem, da me kdop žali, enostavno ne prenesem..tako žalostna sem..sploh ne vem, kaj naj naredim…ker se to vse bolj ponavlja, me je strah, da bo takšen do mene tudi po tem, ko rodim, da bo takšen do mene pred otrokom,,,,o, kako me je strah,,,,sploh ne vem, kaj naj naredim…mami doma ne upam povedat, čeprav sem ji že mariskdaj povedala za kakšen njegov izpad…. in ja sram me je, da se tako obnaša..mene je sram,čeprav bi moralo biti sram njega, mene pa sram zato, ker to prenašam…
Gotovo ti je težko zdaj v nosečnosti, ko ti hormoni skačejo, ampak če se čutiš razžaljeno, mu to mirno povej. Da ne maraš, da vpije nate da se tako obnaša, da popeni… ja, niso jaz stavki, fcuk with that, poveš, kar te moti in kako se počutiš.
Za tvoj duševni mir do poroda ostani pri mami, ker se očitno ne znaš obvladat, on ti pa pri tem tudi ne pomaga.
U bistvu ne vem, kaj ti svetovat, otroka pričakuješ z nekom, ki ga dejansko v resnici spoznavaš šele sedaj. Malce prepozno za vse korekcije. Vseeno pa zahtevaj fer odnos. Ne v joku in kričanju, ampak ko si kolikortoliko pomirjena. Ali pa mu napiši mejl. Se mi zdi zdaj pred porodom brezveze odpirat neka bojna polja (ala zakaj me nimaš na FB), pričakuješ pa lahko spoštljivo vedenje.
Mogoče pa si samo preobčutljiva. Dvomim, da bi njegov karakter ven butnil šele sedaj.
Partner te pošlje v pi** mat** in te nabuta in je zato “preobčutljiva” zaradi nosečniških hormonskih nihanj!!!???? Se pravi, ona je kriva, če je mož verbalno in fizično nasilen, ker se “ne zna obvladati”!???
telemachovka, s takšnim človekom, ki te psihofizično maltretira, ne moreš živeti, že iz spoštovanja do sebe in do otroka, da bi to zraven gledal, ne bo mogel zoblikovati zdravega duševnega jedra v sebi. Otrok ob nasilnem očetu, ki vsakodnevno ponižuje in pretepa mater, bi bil le odličen kandidat, da gre po očetovih stopinjah, da zapade v razne kemične odvisnosti, da bo nasilen do sebe in drugih, da ponovi vajino zgodbo…
Ah daj drama queen, nikjer ni omenila, da je fizično nasilen.
Ti jo samo šopaj s čustvi, da se ji bo ja odpeljalo. To dela rumen cajteng, šopa ljudi, da jim dviguje pokrovke in so potem sovražno nastrojeni drug do drugega. Težav pa ne znajo rešit v vsej svoji afektiranosti. In ti si mi neki psiholog?! [sub]retorično vprašanje[/sub]
Krivokljun, mislim da je pri tej avtorici zadeva zelo resna in da bi se morala o tem pogovoriti iskreno vsaj s svojimi starši. Noben moški se ne sme tako obnašati do ženske, še manj do nosečnice. In močno dvomim, da gre pri njem za depresijo. Saj sem ji že zgoraj postavila vprašanje – ali sta tega otroka načrtovala? Ona bo vedela, kako je bilo s tem in ali je z veseljem sprejel novico o njeni nosečnosti. Sama je poudarila, da je sploh tak odkar je noseča.
Še kako resno je tole… Ostati z nekom, ki te brcne v rit? Naslednjič je zagotovo težje oditi. Še težje zdaj, ko si noseča. A ti si tista, ki lahko prekineš tak nespoštljiv odnos. Ljudje grejo tako daleč, kot jim dovolimo. Takšen človek, ki si dovoli kaj takšnega, kot opisuješ ti, te ne bo nikoli več spoštoval.
Tudi mene zanima, je bila ta nosečnost planska? Od obeh? Tudi če ne, to ni način.
Nosečnice so pač bolj občutljive, lahko da se njej zdi,d a je on veliko bolj nesramen, kot je v resnici. Lej, ga ne zagovarjam, samo je pa treba upoštevat, da je ona iz svoje perspektive napisala. Pač ne verjamem, da je on tak šele v nosečnosti, da je bil prej angel in super, lahko da je tud ona težka pa se je pač izkazalo, da švoh hendlata stresne situacije.
Sicer lahko mi tle na slepo ugibamo, mora sama kej več povedat.
Depresija se pri moških drugače kaže kot pri ženskah, ne da se mi zdej iskat tiste teme, ampak možno je, da ima njegovo vedenje medicinsko ozadje.
Si hotela napisat agresija namesto depresije? ; )
Da se ženska drugače obnaša, ko je noseča, da rabi več pozornosti bi lahko bilo vsakomur jasno in bi to lahko vzel v zakup ne pa kot breme.
Drugače pa mislim (če ne gre za čisto provokacijo) da je tip dojel, da jo je sedaj dokončno “ujel”, češ kam bo pa šla noseča, kdo jo bo pa maral takšno z otrokom in je pokazal svoj pravi obraz….
Žal je to šele prvi, ostali še sledijo in so samo še grši… :(((
Dragi VSI!
hvala za vaš odziv. Tako je, otroka pričakujem z nekom, ki ga spoznavam šele zdaj, šele zdaj kaže svoj šovinistični obraz, ki je v njegovem primeru odraz njegove vzgoje, saj tudi opri njegovem očetu dobivam občutek, da ne spoštuje žensk, pravzaprav nikogar, samo samega sebe. pa to je že druga zgodba.
v vsakem vašem komentarju, ki sem ga prebrala je kanček resnice, kaj se morda dogaja. tudi sama sem pomislila, da je v kakšni depresiji, ki se je še sam ne zaveda, a je zanikal…pravi, da ne, da je vse z njim vse v redu…
takšpne izpade je že imel, ko sva hodila na zmenke, a so bili redki in sem sklepala, da je pač slabe volje in da to pokaže precej očitno. jaz se namreč, kljub morebitni slabi volji, skušam obvladat pred ljudmi in počakat, da mine…vsekakor pa se zaradi tega ne spravljam na druge!
da. nosečnost je bila načrtovana. ker sem pred njo ogormno delala (12-14 ur na dan) morda nisem ‘videla’ njeghovega pravega jaza. sedaj sem brezposelna in se ukvarjam izključno z renovacijo stanovanja in gospodinsjtvom. prav tako pa vse bolj spoznavam njega…čez dan. načeloma se zelo razumeva, je dober človek, vendar ima v sbei neko drugo stran, ki se je začenjam bati. ženska pa se ne bi smela bati svojega moškega, a ne???? ker je ta najnovejši dogodek tako svež, sploh ne morem jasno razmišljati, sploh ne vem, kaj naj naredim…z njim sem se že pogovorila, da mi ni všeč njegovo obnašanje…vendar se ‘spozabi’ in me pretrese, seveda toliko bolj, ker sem noseča in toliko bolj občutljiva – kar je normalno, saj nam občutljivost pomaga, da se čim bolj zaščitimo, sebe in otročka v sebi..menda.
s starši se enostravno ne morem in ne morem pogovoriti. oče ve, da nekaj ne štima, mama ve, da nekaj ne štima… očetu sem ravno v nedeljo rekla, da nisem najbolj srečna, a kaj naj zdaj…mi je rekel, da obstajajo rešitve… naprej pa nisem hotela razpredat, ker mi gre kar na jok in se mi zdi, da se bom včasih kar razpočila od žalosti…
tudi jaz se bojim, da se mu zdi, da me je sedaj ‘ujel’ in da me ima…in da bo pometal z mano, kot se mu zahoče…vendar tudi ve, da imam doma starše, ki mi bodo pomagali, ve, da ima prijateljico, ki mi je že davno ponudila stanovanje v primeru težav in da imam samo sebe, da znam delati, delati trdo, da znam preživeti…
pa vendarle si želim, da bi se med nama uredilo in da bi bili vsi srečni.
čutim pa, da je nekje v globali nekaj hudo narobe.
naj še pojasnim glede brce v rit.. brca se je dejansko zgodila, od zadaj me je brcnil, ne prehudo, a vendar toliko, da sem se zgrozila, saj sem vendarle noseča in bi lahko padla, tako me je pa smao zaneslo proti mizi..v tistem sva se sicer še vedno smejala, ker je do brce3 prišlo zaradi fore..pa vendarle…treba se je kontrolirat.
me je pa enkrat butnil v glavo, ker sem ga po pomoti prijela z aroko, za boleči prst…in se je razjezil..a nisem zanalašč.pozabila sem, da ga boli… ah,,,spomini kar vrejo na plan…in tako pomaga, če jih lahko komu zapišem, zaupam..iz srca vam hvala, da ste!
moram na zrak…
Globoko vdini, večkrat ker to kar bi ti sedaj lahko napisalo niti malo ne bo lepo, bo pa resnično, mogoče se ti bo zdelo pretirano pa vendar…. pojdi malo prebrat še kak drug forum in izpovedi žensk kakšni so bili njihovi partnerji in kako so si same sebi dopovedovale da vendar se ‘spozabi’….. 🙁
Nič se on ne spozabi, ne si delat utvar. On tako razmišlja in tebe dojema kot nekaj kar je njemu “na uslugo”, za njegov užitek, njegove potrebe…. Kaj si ti želiš kaj čutš, kaj otrok rabi ga boli k…. In težko se bo sedaj spremenil, sploh če mu boš kar naprej popuščala in posledično dovoljevala da to počne s tabo. TO JE ISTA ZGODBA!
Samo sedaj si ti v vlogi njegove mame…..
Njegov oče ni spoštoval njegove mame kot osebe, ni imel z njo neke čustvene bližine in tega tudi ni naučil sina. Sine dela tisto kar je doma videl. Doma so bili pogoji v katerih je razvil takšen način razmišljanja (odsoten oče in mama, ki naredi vse za svojega otroka), kot ga sedaj kaže do tebe. In tak bo ostal za vedno. Le sam se lahko popravi s tem, da se zave, da tako ne bo šlo, vendar za to rabi pogoje, ki mu jih pa ti težko postaviš, ker se mu enostavno jeb…. zate (oprosti ker sem grob, ampak drugače ti tega ne znam bolj živo povedat)
Ti bi morala še kam drugam, ne le na zrak.
Mislim, poiskati strokovno pomoč in iti čim dlje stran od tega moškega.[/quote]
Če pa ga “depresija” muči revčeka, to je opravičilo za nasilje prosto po Krivokljunki.
Opravičila za nasilje in tudi ne za norost ni nobenega.
Ne, ženska se ne bi smela bati svojega moškega in tega, da nikoli ne ve, kdaj bo izbruhnila tempirana bomba. Tvoj odziv na ta (mislim si, da ne edini) incident, s katerim se je kaplja prevalila čez rob, ni odraz tvoje preobčutljivosti v dobi nosečnosti. Sicer ne bi boleči spomini privreli na dan … Lahko zaupaš in živiš ob človeku, ki se ‘spozabi’, pokesa in prej ali slej spet ‘spozabi’? Lahko tiščiš v sebi žalost, ki se s tem razrašča (v obdobju, ko bi bilo prav, da si srečna) in o njej ne moreš spregovoriti s tistim, ki naj bi ti bil najbolj blizu?
Najbrž je njemu tak odnos samoumeven še iz časa otroštva in če tudi kot odrasla, trezno razmišljujoča oseba ne zna videti, kaj je ob tem doživljala njegova mama – potem je brezupno verjeti, da bo vajino razmerje v prihodnosti kaj drugačno.
Okoli sebe imaš ljudi, ki so očitno že prej opazili tvojo stisko in ti dali vedeti, da ti stojijo ob strani. Tako, kot pravi tvoj oče: rešitve obstajajo. A ti si tista, ki lahko zase poiščeš tako, ki bo prava ne le zate, temveč tudi za malčka.
Vso srečo ti želim.
Globoko vdini, večkrat ker to kar bi ti sedaj lahko napisalo niti malo ne bo lepo, bo pa resnično, mogoče se ti bo zdelo pretirano pa vendar…. pojdi malo prebrat še kak drug forum in izpovedi žensk kakšni so bili njihovi partnerji in kako so si same sebi dopovedovale da vendar se ‘spozabi’….. 🙁
Nič se on ne spozabi, ne si delat utvar. On tako razmišlja in tebe dojema kot nekaj kar je njemu “na uslugo”, za njegov užitek, njegove potrebe…. Kaj si ti želiš kaj čutš, kaj otrok rabi ga boli k…. In težko se bo sedaj spremenil, sploh če mu boš kar naprej popuščala in posledično dovoljevala da to počne s tabo. TO JE ISTA ZGODBA!
Samo sedaj si ti v vlogi njegove mame…..
Njegov oče ni spoštoval njegove mame kot osebe, ni imel z njo neke čustvene bližine in tega tudi ni naučil sina. Sine dela tisto kar je doma videl. Doma so bili pogoji v katerih je razvil takšen način razmišljanja (odsoten oče in mama, ki naredi vse za svojega otroka), kot ga sedaj kaže do tebe. In tak bo ostal za vedno. Le sam se lahko popravi s tem, da se zave, da tako ne bo šlo, vendar za to rabi pogoje, ki mu jih pa ti težko postaviš, ker se mu enostavno jeb…. zate (oprosti ker sem grob, ampak drugače ti tega ne znam bolj živo povedat)[/quote]
res je 🙁 danes sva se pogovorila. oziroma prisilila sem ga, da se mi je opravičil. kar je precej žalostno. da mu na pametr ne pade, da je pretiraval..povedala sem mu vse, kar me moti..jokala kot dež. že skoraj vpila. in kaj mi reče: da sem preobčutljiva. Da mi je že dolgo nazaj rekel, da sem preveč preobčutljiva in da bom zblaznela…jaz preobčutljiva. in sem seveda spet popenila, kako ne bo človek občutljiv, ko pa je bilo toliko nekega sranja, da se ne zna obnašpat…je rekel, da on ni svetnik, da mi ne more zagotovit popolnega okolja. in mu nmikakor ne morem dopovedat, da ga ne potrebujem popolnega, saj nihle ni popoln, da želim le to, da ne bi bil žaljiv do mene… pogovor sva zaključila tako, da sem mu rekla, da se bom odslej trduial, da ne bom ‘preobčutljiva’, da bom ratala enostavno bitch. 🙂
je rekel, da sem ista kot njegova mama, da je ona tudi bila za vsako užaljena…skratka, v vednost, njegova mama se je na koncu revica baje zapila. danes sem mu očitala, da jo čisto razumem, da je bilo tako, da so jo oni uničili. trije tipi pri hiši, vsi vzgojeni kot šovinisti..
odločila sem se, da si bom vse zapisovala in skušala živeti čim bolj samosvoje.. danes sem šla na bazen, da sem se malo sprostila, od žalosti sem bila vsa zategla…zdaj mi je veliko bolje. mislim na malo pikico in se je veselim. kako bo v bodoče, ne vem…vem, da v tem trenutku ne morem narediti tega koraka in prekiniti odnosa, enostavno nisem tako pogumna.. sama pri javascript:editor_tools_handle_b()sebi moram ostati močno samozavedna in se odzivati na te izpade, jih ne tolerirati za nič na svetu… pravijo, da se ob rojstvu otroka zelo dobro vidi, kako sta partnerja složna … v tem trenutku čutim, da se moram osredotočiti nase, na urejanje gnezdeca, na pikico v sebi! in čim manj razmišljati o najinem odnosu. upam, da se popravi, da pride nazaj v normalo dveh izpadov na leto :))) hec..hec… 🙂
vsem hvala. izjemni ljudje ste! držite pesti zame, za pikico, za nas. da nam uspe to nekako prebrodit, da se nekako uskladimo… če pa nam nikakor ne bo šlo, pa nima smisla vztrajati..življenje je tako kratko…
želim vam vse dobro!
Globoko vdini, večkrat ker to kar bi ti sedaj lahko napisalo niti malo ne bo lepo, bo pa resnično, mogoče se ti bo zdelo pretirano pa vendar…. pojdi malo prebrat še kak drug forum in izpovedi žensk kakšni so bili njihovi partnerji in kako so si same sebi dopovedovale da vendar se ‘spozabi’….. 🙁
Nič se on ne spozabi, ne si delat utvar. On tako razmišlja in tebe dojema kot nekaj kar je njemu “na uslugo”, za njegov užitek, njegove potrebe…. Kaj si ti želiš kaj čutš, kaj otrok rabi ga boli k…. In težko se bo sedaj spremenil, sploh če mu boš kar naprej popuščala in posledično dovoljevala da to počne s tabo. TO JE ISTA ZGODBA!
Samo sedaj si ti v vlogi njegove mame…..
Njegov oče ni spoštoval njegove mame kot osebe, ni imel z njo neke čustvene bližine in tega tudi ni naučil sina. Sine dela tisto kar je doma videl. Doma so bili pogoji v katerih je razvil takšen način razmišljanja (odsoten oče in mama, ki naredi vse za svojega otroka), kot ga sedaj kaže do tebe. In tak bo ostal za vedno. Le sam se lahko popravi s tem, da se zave, da tako ne bo šlo, vendar za to rabi pogoje, ki mu jih pa ti težko postaviš, ker se mu enostavno jeb…. zate (oprosti ker sem grob, ampak drugače ti tega ne znam bolj živo povedat)[/quote]
res je 🙁 danes sva se pogovorila. oziroma prisilila sem ga, da se mi je opravičil. kar je precej žalostno. da mu na pametr ne pade, da je pretiraval..povedala sem mu vse, kar me moti..jokala kot dež. že skoraj vpila. in kaj mi reče: da sem preobčutljiva. Da mi je že dolgo nazaj rekel, da sem preveč preobčutljiva in da bom zblaznela…jaz preobčutljiva. in sem seveda spet popenila, kako ne bo človek občutljiv, ko pa je bilo toliko nekega sranja, da se ne zna obnašpat…je rekel, da on ni svetnik, da mi ne more zagotovit popolnega okolja. in mu nmikakor ne morem dopovedat, da ga ne potrebujem popolnega, saj nihle ni popoln, da želim le to, da ne bi bil žaljiv do mene… pogovor sva zaključila tako, da sem mu rekla, da se bom odslej trduial, da ne bom ‘preobčutljiva’, da bom ratala enostavno bitch. 🙂
je rekel, da sem ista kot njegova mama, da je ona tudi bila za vsako užaljena…skratka, v vednost, njegova mama se je na koncu revica baje zapila. danes sem mu očitala, da jo čisto razumem, da je bilo tako, da so jo oni uničili. trije tipi pri hiši, vsi vzgojeni kot šovinisti..
odločila sem se, da si bom vse zapisovala in skušala živeti čim bolj samosvoje.. danes sem šla na bazen, da sem se malo sprostila, od žalosti sem bila vsa zategla…zdaj mi je veliko bolje. mislim na malo pikico in se je veselim. kako bo v bodoče, ne vem…vem, da v tem trenutku ne morem narediti tega koraka in prekiniti odnosa, enostavno nisem tako pogumna.. sama pri javascript:editor_tools_handle_b()sebi moram ostati močno samozavedna in se odzivati na te izpade, jih ne tolerirati za nič na svetu… pravijo, da se ob rojstvu otroka zelo dobro vidi, kako sta partnerja složna … v tem trenutku čutim, da se moram osredotočiti nase, na urejanje gnezdeca, na pikico v sebi! in čim manj razmišljati o najinem odnosu. upam, da se popravi, da pride nazaj v normalo dveh izpadov na leto :))) hec..hec… 🙂
vsem hvala. izjemni ljudje ste! držite pesti zame, za pikico, za nas. da nam uspe to nekako prebrodit, da se nekako uskladimo… če pa nam nikakor ne bo šlo, pa nima smisla vztrajati..življenje je tako kratko…
želim vam vse dobro![/quote]Videla sem nekaj srečnih nosečnosti, o nesrečnih, depresivnih sem pa samo slišala, ampak stroka je mnenja(?) da nima veze; kaj se dogaja med nosečnostjo (psihično) z materjo, da naj ne bi vplivalo na otroka. No druga stvar je potem po rojstvu. Otrok se pač uči od vsega, čisto čisto vsega, kar je okrog njega, ljubezni, neljubezni, sprejemanja, zavračanja,…
Se mi pa vseeno malo čudno to zdi, da se gresta “pogovarjat”, ko je načeloma vse v redu, in se ti za nazaj spomniš, kaj vse ti je delal, (ko pa sta imela “incident”, sta se pa oba smejala) in zdaj na vsem lepem zahtevaš od njega, ga prisiljuješ, jočeš in vpiješ, naj se ti opraviči za tisto vse nazaj. Mogoče si pa res malo preobčutljiva in je on spričo tega malo nemočen–
Menda je ženska tista, ki se partnerju lažje približa, in to ne z očitki. Res ne vem, če je to z zapisovanjem in življenjem “po samosvoje” ravno prava pot–
Saj ni on kar na lepem nasilen, ali pač?
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Pa ti verjameš, da so bili tipi krivi, da se je ona zapila, da so jo oni uničili?
Da nima veze kaj se dogaja z mamo med nosečnostjo na razvoj otroka? : / : (
Ja, ko daš novorojenega otroka na vago najbrž res ni neke razlike +- nekaj gramov. Vprašaj kakšno nosečnico kaj počne otroček, ko se ona vznemiri, razburi….
Upam, da se boš vsaj strinjala s tem, da se nam ob spreminjanju počutja (strah, veselje, žalost) spreminja tudi kemijska sestava našega telesa, sprememba hormonskega ravnovesja. In ravno te spremembe (če je nekdo stalno pod vplivom stresnih hormonov ali pod vplivom hormonov sreče) vplivajo na razvoj naših možganov, povezav med nevroni (sinapse) in s tem posledični na način razmišljanja.
Toliko o tem, da ne bom predolg, samo v razmislek.
Nič ni čudno, da se gresta pogovarjat kasneje, ko se glave malo ohladijo. Pogosto takrat sploh ne opazimo kaj se nam dogaja, so naše misli zaposlene z vsem drugim, smo pod stresom, nekako nismo razsodni in kasneje lažje izrazimo svoje občutke in tudi drugi je nekoliko bolj dovzeten za naše besede.
In ker ti je to rekel je sedaj to opravičilo za njegove izpade?
Saj ti je povedal, ti pa še kar “rineš”, a ne?……. :((((
Če imaš nekoga res rad in ta še nosi tvojega otroka mu enostavno ne moreš počet teh stvari, ki jih on počne tebi, ne moreš, ker ne razmišljaš na tak način. Če pa nekoga dojemaš kot “neko stvar” s katero zadovoljiš neke svoje potrebe potem ti pa ni veliko mar zanjo, dokler jo ne rabiš. Ko jo boš rabil se boš že pomujal, da jo dobiš, da si potešiš tiste svoje potrebe…. ves preostali čas ti je pa odveč, da je tam in te ona samo nervira s svojimi potrebami, s katerimi ti nimaš skoraj nič skupnega….
Niso težava njegove brce (no so) niti ni težava to da se ni želel (iskreno) opravičit, bolj je težava njegov način razmišljanja, dojemanja tebe, vse ostalo je posledica tega.
Dvomim, da se sploh zaveda kaj ti počne, da se sploh zaveda sam sebe, svojega (zgrešenega) razmišljanja. Če bi ti to uspelo, da ga soočiš s tem njegovim napačnim razmišljanjem in da bi si on želel to zadevo sanirat, bi obstajal kanček upanja za vaju. Drugače pa taki fantje niso primerni za vzgojo otrok iz enostavnega razloga, ker ne morejo spoštovat otrokove mame, kar je osnovni pogoj da bi otrok nekoč postal odgovorna odrasla oseba. Točno to boš (v to te je pripravil) kar si on (nezavedno) želi, da postaneš takšna kot je bila njegova mama dokler je še imela toliko energije, da igra to umazano igro. Vendar to nisi ti in dolgo ne boš zdržala v tem, sploh pa takšna ne moreta vzgajat otroka brez (usodnih) posledic zanj.
Ne počni tega, ne igraj njegove igre, ker ne vodi nikamor, v nič dobrega…..
…ta igra vodi do tega, da bo lahko na koncu rekla, da jo je on do tega pripravil, kot “se je zgodilo” z njeno mamo. Kar je z mojega vidika seveda skrajno neodgovorno razmišljanje.
Saj tako vsak misli dokler vsaj približno ne pozna “pravil igre”.
Saj znaki, kakšen je ta fant, so bili že prej le da jih ni videla, bila je “slepa” zanje, sedaj je postalo malo bolj opazno.
Ni ji lahko, želi si da bi otrok imel očeta v pravem pomenu besede, a kako če ona še partnerja nima. Sedaj si prizadeva nekaj naredit v tej smeri, njemu je pa tako dobro in ne čuti potrebe, da bi kaj spreminjal…. 🙁
Sicer nimam vedeževalskih sposobnosti, vendar mi moja intuicija pravi, da boš sčasoma klonila pod psihičnimi pritiski in bolj ali manj postala podobna njegovi mami. Pa čeprav še to dandanes mogoče nisi.
Tvoj odziv kaže na to, da ti ni tuje prenašati nasilje. Tako, kot je lahko nekaj “normalnega” za moškega, da izvaja nasilje in pravi, da to ni nič takega, tako lahko ženska sprejema nasilje in pravi, da to ni nič takega in da bo šla stran, ko bo huje. In to bo verjetno takrat, ko bo ženska že ena sama čustvena razvalina.
Forum je zaprt za komentiranje.