Zanima me, od kod izvirajo knjige, ki jih največ berete? Sama sem namreč pred časom sklenila, da bom nekoliko zamenjala meni; zalotila sem se namreč, da berem le še knjige z angleškega govornega območja in seveda slovenske.

Odločitev se je izkazala kot zelo koristna: knjige od drugod imajo preprosto drugačno vzdušje, tako da zelo uživam. Izkazalo se je, da mi najbolj ležijo severnjaški (nemški in skandinavski) avtorji, čeprav sem našla tudi kup dobrih hrvaških. Vmes pa se najdejo še pisatelji od tu in tam (Španija, Bolgarija …). Še najmanj mi znesejo daljnovzhodne in afriške knjige, saj jih navadno niti ne zmorem prebrati do konca. Ne vem natanko, zakaj, ampak tako pač je.

Zelo zanimiva tema, Katja. O tem sem tudi sama že veliko razmišljala. Meni nekako najbolj sedejo angleški, španski, južnoameriški, afriški in arabski avtorji. Najmanj mi pa ležijo Američani. Veliko pa prebiram tudi hrvaške avtorje.

Tudi jaz – kot najbrž vejo vsi, ki me tukaj poznajo – sem v glavnem ‘angležarca’, vendar pa to ni vezano zgolj in le na jezik. Opazila sem, da se Britanci od večine ostalih Evropejcev ločijo po tematiki, imajo namreč najbolj razvito tradicijo družbenega in satiričnega romana, ki mene pač najbolj vlečeta. Temu so blizu tudi sodobni Hrvati oz. kar ex-Juga. Na drugi pol bi postavila zlasti Nemce in Avstrijce (vsaj tiste, ki jih imamo prevedene), ki so v glavnem obrnjeni ‘navznoter’, k eksistencialnim temam. Od avtorjev, ki so me navdušili, se zdajle spomnim edino Herte Müller in Elfriede Jelinek. S Francozi in Italijani se družim bolj poredko (ker jih je v bistvu zelo malo prevedenih), vedno sem vesela Čehov, največji dolg pa imam po lastni oceni pri Rusih (ki me sicer zanimajo, le na vrsto nekako ne pridejo).

Obsedel me je Orhan Pamuk. Berem njegovo četrto knjigo.

Definitivno bivša juga in domači vrtiček. Bom pa šla prav preverit tovrstno statistiko, med prebrane in na seznam “obveznega” branja…

Enka,

moja tozadevna statistika je bila pred časom kar presenetljiva in je bila tudi eden od vzrokov, da sem se odločila za branje zemljepisno nekoliko raznovrstnejših knjig. Videti je bila namreč takšna:

Avstrija: 0,83 %
Belgija: 0,13 %
Bolgarija: 0,06 %
ex Češkoslovaška: 1,46 %
Danska: 0,51 %
Finska: 0,13 %
Francija: 5,40 %
Grčija: 0,70 %
Italija: 2,60 %
Indija: 0,38 %
Izrael: 0,06 %
Japonska: 0,70 %
Kitajska: 0,06 %
Latinska Amerika: 0,83 %
Madžarska: 0,19 %
Nemčija: 5,71 %
Nizozemska: 0,38 %
Norveška: 0,31 %
Poljska: 0,51 %
Rusija: 3,05 %
Slovenija: 18,09 %
Španija: 0,51 %
Švedska: 0,83 %
Švica: 0,31 %
ex YU: 5,96 %
ZDA, GB, Avstralija, Kanada, NZ: 50 %

Ta izid sem dobila na precej velikem vzorcu, ki je štel približno 1500 knjig, torej je bil – vsaj zame osebno – “statistično zanesljiv”. 😉

Uf… Katja 🙂

Take podrobne analize pa najbrž ne bo nihče tule na forumu presegel 🙂 Sem kar malo podvomila, če je moj prispevčič sploh vreden, da ga postavim ob bok tvojemu, hehe.
No, kakorkoli, jaz v zadnjem času stavim na severnjake, Nemce, Avstrijce, skratka bolj Evropa. Amerikanci s par izjemami so na zadnjem mestu. Ja, pa vzhodnjaki tudi.

No, ko človek vidi te grozljive cifre v prid ZDA&GB, se naravnost zgrozi – bila sem namreč prepričana, da je moje branje veliko bolj “uravnoteženo”. Upam, da se čez čas pohvalim z boljšimi odstotki …

He, he, se tudi jaz bojim, da bo padlo ven kaj takšnega…še nisem imela časa preračunat statistik, ampak tisti anglo odstotek zna biti še hujši od tvojega, Katja. Je pa res, da bo vzorec precej manjši :-).

Katja, preden se lotim. Kam si uvrstila Agoto K.? Jaz bi jo kar raje med Madžare kot med Švicarje, pač glede na tematiko knjig.

He, he, o tem sem razmišljala tudi sama, sem jo celo premeščala, potem sem se pa vendarle odločila za Švico.

Iz Madžarske je dobesedno zbežala, povrhu pri rosnih 21 letih, zdaj pa jih šteje 72. Kariero si je ustvarila v Švici in po vsej verjetnosti je švicarska državljanka (ugibam).

(K moji odločitvi je prispeval tudi primer moje mame: v SLO je prišla približno toliko stara kot Kristofova. Tu je študirala, tu si je ustvarila družino in kariero, tu ima prijatelje …
Pravi, da pride čas, ko občutiš, da tvoj “stari” dom v resnici ni več tvoj dom, da je to zgolj predstava, ki je ni prav smiselno gojiti. Če si pošten do sebe, lepega dne ugotoviš, da tam sploh ne bi več mogel živeti (kot Kundera v Nevednosti).
Seveda se ljudje razlikujemo.)

Skratka, zato je Kristofova (pri meni) končala kot Švicarka.

No, pa sem. Moram povedat, da so mi rezultati prinesli kar nekaj presenečenj:

1. Sem še večji domoljub kot sem mislila, domači avtorji so na prvem mestu s skoraj 40%.
2. Angleško govoreči avtorji zasedajo manj kot 50% (malo čez 30%), omejeni pa so izključno na ZDA in GB (!), pri čemer pa je več Britancev (!).
3. Očitno imam pisatelje iz bivše skupne države bolj v mislih kot dejansko v rokah, zastopani so manj kot 10%.
4. Še kar pridna sem glede vzhodno evropskih avtorjev, ki so kar primerljivi z exYU, tu nekje so tudi nemškogovoreči.
5. Poleg naštetih lahko izpostavim le še Francoze z nad 5%.
6. Izven omenjenih kategorij je avtorjev tako malo, da me je kar sram, le še posamični iz Švice, Belgije, Italije. In pika.

Moram pa povedat, da je tole statistika zadnjih dveh let, ker prej nisem beležila prebranih knjig. Da ne bi zdaj izgledalo, da še nikoli nisem prijela v roke nobenega pisatelja s kakšne druge celine, razen iz ZDA :-).

Katja, sem pa imela nekaj težav z razvrščanjem avtorjev. Z Agoto sem opravila enako kot ti, da bodo statistike primerljive :-)))). Pa tudi zato, ker sem potem zlahka opravila (po enakem principu) z Jergovićem. Ampak – po tem istem principu bi že skoraj morala umestiti Brino Svit med Francoze (no, saj je nisem :-)). Težave sem imela še s kom, z Zuzanno G. Kraskovo denimo…

Ja, to razvrščanje je lahko zapleteno, po drugi strani pa najbrž ni statistično usodno … vsaj za nas molje ne 😉

Tale tema je odlična (!), ker do zdaj nikoli nisem aktivno razmišljala, katere avtorje berem oz. od kod so. In sem si naredila spisek, ki me je precej presenetil. Sicer je narejen le na osnovi mojega letošnjega branja, saj sem prej brala (menda predvsem) anglosaksonske avtorje, potem pa sem se odločila, da je treba stvari malce spremeniti. Še vedno delam na tem, npr. kakšnega slovenskega bi lahko spet dodala… Berem vaše komentarje, ampak vsakič, ko stopim med knjižne police, sem kot v transu in vzamem tisto, ki je prva pred menoj. Letošnji repertoar je takle:

Japonska: 54 % (kriv je Murakami oz. oba Murakamija)
Francija in Brazilija: vsaka po 23 %
Finska in Afričani: 15 %
Anglija, Švica, Nemčija, Kolumbija, Srbija, Grčija, Irska in Kitajska: vsak po 8%

Res moram prebrati kaj slovenskega. Kakšna je Nina Kokalj, ste jo že brali? Tudi Svitova je v načrtu, itd. Obljubim, bom…