Najstnik ne uboga 2.del – prva bitka dobljena
Junija sem pisala, kako se mi je najstnik pri 17 uprl in noče domov do 22. Ne pospravlja..Pa kako so prijatelji najboljši in najpametnejši, jaz pa njaslabša mama.
Bile so borbe, nisem popustila. Vmes je bil z mano na morju in sam s prijatelji.
Včeraj sem ga vprašala kako in kaj.
Niti slučajno nisem več slaba mama. In tudi priajtelji niso več naj naj. Dojel je določene zadeve, ki so mu junija napolnile glavo, ko je spoznal starejše prijatelje, ki so lahko počeli, kar so hoteli. In mu je bilo kar naenkrat čisto normalno, da bi prišel domov ob treh ponoči. No way.
Tole pravzaprav pišem za vse tiste, ki so me takrat junija spljuvali, kako ga držim zase, kako naj ga pustim in podobno.
In, ja, to je bila najbrž ena od bitk, ampak sem jo speljala v pravi smeri. Z vztrajnostjo, razlagami o življenju o stvareh, ki jih je razumel čisto napačno, pomagalo pa mi je najbrž tudi dejstvo, da je morda podobno odklonilen do raznih substanc, kot sem bila jaz. Vsaj za zdaj.
Tako, da starši, vztrajat moramo.
Bravo, si dojela in si “prevzgojila” najprej sebe, da si ubrala pravi pristop za hendlanje s svojim sinom. Tvoj sin je še v letih, ko velikokrat ne more kontrolirati svojih možganov – kemijski procesi, ki jih ne more kontrolirati, ker še niso dozoreli Tvoji pa so.
Ker si odrasla seba in od tebe je najprej odvisno, kakšen pristop ubereš za obojestranski uspeh. Kar tako naprej.
Forum je zaprt za komentiranje.