Pika Nogavička, vsi deli 5 prijateljev in Vike Vikinga, Grimmove in Andersenove pravljice, Skrivnost Atlantide in zgodba s skarabejem, poletno sobo in fikusom, katere imena se žal ne spominjam.

Zgodbe tipa Pestrna, Suhe hruške, Pokrajculja in Samorastniki, torej tipično slovensko samosmiljenje ob krutih starših v brezizhodni revščini, pa so me vedno plašile, zamorile in že takrat sem jih sovražila s strastjo.

s cream pomoje misliš – hrošč leti v somraku… če ja – res dobra mladinska knjiga 😀

“Dolgcas o nekem splavu” oziroma o konju Tikiju, hihi..:)) meni se je zdela pa takrat in sedaj fantasticna.

lp, proxima

BIKEC FERDINAND, Munro Leaf

….še vedno sedi pod svojim najljubšim plutovcem in duha cvetlice….

Neskončno hvala, ga-ga!! Super spomin imaš 🙂

Brkonja Čeljustnik

to je knjiga, ki sem jo v 2. razredu osnovne šole prebirala non stop, zdaj pa jo berejo tudi moji otroci.

Muca copatarica
Lupinica !!!
Lepi janičar

Moja najljubše so bile iz zbirke Pet prijateljev

Ker se itak strinjam skoraj z vsem zapisanim, bi dodala, česar nisem opazila v vaših odgovorih.
Prva knjiga, ki sem jo brala sama (pri treh letih) in je postala moja najljubša, je PISANO OKNO Svetlane Makarovič (il. Marjan Manček). Žal sem knjigo tudi malo “dodelala”, narisala dve mavrici, ki sta “manjkali”, malo popisala, tudi škarje so jo malce oglodale in izolirni trak jo je pokrpal (tam, kjer NI bila strgana …). Danes jo berem z otrokoma in še vedno UŽIVAM, onadva pa tudi!
Ta knjiga je posebej oblikovana, če je ne poznate: ima štiri okenca na levi in štiri na desni strani. Na levi je besedilo, na desni ustrezna ilustracija, tako da sledimo dogodkom skoraj kot v risanki. Enkratno!
(In to so dosegli samo z zapisom in z risanjem – brez vseh teh novodobnih “knjižnih efektov”.)

Mladinska lit.:
Jaroslav Tafel: Počitnice s Sherlockom Holmesom
Vladimir Klevis: Srečanje z Mihaelo

Bila sem (in sem še, kolikor čas dopušča) tak molj, da mi mama ni smela reči, naj pospravim svojo knjižno omaro, ker sem bila takoj za ves dan “pečena” (namesto da bi pospravljala, sem se lotila branja skoraj vsake knjige, ki sem jo prijela v roko).

Pravilno je Mojca Pokrajculja (krajc = krajcar, ki ga najde).

Ali z Ježkovo hišico mislite tisto knjigo s pesmicami o ježu, ki je bil vabljen v goste, pa je raje šel pod podrto drevo ali kako že v svoj domek? Tisto namreč imam doma in sem jo zelo rada brala, mi je pa vedno delovala rahlo mistično in rahlo srhljivo, ne znam povedati, zakaj. Še danes!!

Žogico Nogico (v prvotni izvedbi!) ravno te dni poslušamo z otrokoma. Končno je kuhanje postalo malo zabavnejše! ;))

K.

Meni so bile ta boljše:

Ronja razbojniška hči,
Brata Levjesrčna
O teh dveh knjigah še zdej dostikart razmišljam..So bili fajn fantje notri, pogumni, dobri… In Ronja tudi – je bila prava bojevnica.

Potem
Lupinica, Kazan, Poslednji Mehikanec, Snežek, Medvedek Neva – ma tako lepe!
:)))

Potem
Hišica v veliki hosti
in vse knjige o živalih od Ernesta Seatona Thompsona – joj pravi užitek!!!

Teh se zdajle spomnim…

No od Seatona Thompsona knjige so precej resne, dostikrat se kar razjokaš, ampak zelo poučne.
Jih še kdo pozna?

Ko sem bila smrklja sem naravnost en dva tri pogoltnila zbirko o Buffalo Billu.

O – Neznalček, ja!
Plus naštetega še:

Pravljice čepeče mačke (M. Ayme)
Vojskoval sem se s Hanibalom (???)
Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki.

Aja, pa še Huckleberry Finn.

Absolutni zmagovalec čez in čez, knjiga, ki bi si jo na piedestal postavila še danes: Čarodejev klobuk od Tove Janson.

Prigode mumintrolčkov. Nepozabno.

Zame je ni otroške knjige čez to. Po mojem sem jo v otroštvu prebrala najmanj 20X. Bila je prva “zaresna” knjiga, ki sem jo prebrala, na začetku prvega razreda, še danes se spomnim, da sva šli z mamo v Pionirsko knjižnico in mi je črn, bradat knjižničar z očali priporočil to knjigo.

Je bila ljubezen na prvi pogled:) Sem si jo neštetokrat izposodila in si jo želela kupiti, a je ni bilo – potem sem jo pa kot študentka zagledala na policah Mladinske knjige in danes ima častno mesto pri meni doma.

Mi grejo kar kocine pokonci, ko se spomnim nanjo. Res, zame vsaj, knjiga z velikim K.

Brez kančka dvoma Moj prijatelj Piki Jakob. Še danes jo z veseljem odprem sem ter tja. Hecni občutki, ko po toliko letih gledaš ilustracije, ki si jih nekoč poznal do potankosti.

Neznalček vse 3 knjige,Piki Jakob, Miškolin, Kljukec s strehe… nesporna zmagovalka je pa Pika Nogavička. Še zdaj znam kakšne njene “izjave” na pamet :))))
Potem so bile še knjge iz zbirke biseri (se mi zdi) Lessi se vrača, Lažnivi kljukec….
MAlo kasneje pa vse tiste zelene knjige od Karla Maya.

Zgleda, da bom morala še za nazaj kaj prebrat: tole z levjesrčnimi brati… prvič slišim. Meni je bila pa 5 kužkov išče pravega ena najljubših knjig. In pa Nepremagljiva enajsterica nekega češkega pisatelja… še zdaj jo obožujem!

Prvič brala šele sedaj, a če bi jo v mladosti, bi zagotovo bila na tem seznamu: Brata Levjesrčna.

mene zanima, če kdo ve kakšno spletno stran na kateri bi našla obnovo knjige ovčar runo pisatelja angela cerkvenika.

plis pomagajte ker branja knjig res ne maram!:)

mene zanima, če kdo ve kakšno spletno stran na kateri bi našla obnovo knjige ovčar runo pisatelja angela cerkvenika.

plis pomagajte ker branja knjig res ne maram!:)

Tu bi res potrebovali nekoga, ki bi takšne poste, kot sta tale zadnja dva, zbrisal. Grdo smetenje teme.

Ko že omenjaš Ovčarja Runa, tudi ta knjiga je bila ena mojih priljubljenih. Gotovo sem ga prebrala vsaj petkrat. Poleg, denimo, Pestrne, Potopljene galeje, Tovarišije Petra Grče, Deklice z junaškim srcem …

K.

Joj, mene tudi motijo posti s prošnjami po obnovi različnih del, ki jih imajo očitno v šolah za domače branje. Me tako pravičništvo zagrabi.

Ovčar Runo pase ovce (pravzaprav jih čuva, pase jih pastir). Nato pride birokrat, ki te ovce podržavi in Runo ostane brez dela. Tako blodi od dela do dela, iščoč ljubi kruhek (oziroma kost, ker je pes), dokler se v grobem plagiatorstvu Zmaja Direndaja ne zaposli kot dežurni lizalec znamk.
Delo je socialni roman, ki se tankočutno ukvarja s pastmi recesije in je zato aktualno še dandanašnji.

@Stric Bedanc: LOL

Drugače pa mislim, da je punca prav prisrčno in odkrito povedala, da branja ne mara. Ne vem no, ampak Ovčar Runo kot domače branje za kakšne dvanajstletnice, ki bi raje visele na Facebooku, Twitterju in četih … Več škode kot koristi, po mojem. Če si predstavljam samega sebe, da bi zdajle moral napisati obnovo Jančarjevega Galjota … Si raje nogo odgriznem in prebrskam še malezijske forume, da vidim, ali je tam kakšen namig o socialni vpetosti glavnih likov, res. Pa drugače berem prostovoljno in z veseljem, kenede.