:-))))) Ti tudi, proxima?!? Jaz sem jo znala na pamet še dooooolgo potem. In z največjim veseljem odvlekla oba otroka v LGL na gostovanje reškega mladinskega gledališča, ki je uprizorilo mjuzikl Ježeva hišica, čeprav sta bila oba še bolj v plenicah in čisto premajhna za takšno predstavo. A mi je bilo nekako nerodno iti sami :-).

Hehe, na skoraj vsak odgovor bi lahko dopisala: “Jaz tudi!” ali “Meni tudi!” 🙂

Dodala bi morebiti še tale trojček:
– Muca Copatarica (bosi otroci v jutranji travi, brrr)
– Krojaček Hlaček (za kaj vse se lahko koristno uporabi šivalni pribor)
– Poredni zajček (pravo prijateljstvo lahko temelji le na iskrenosti).

Oboževala sem tudi ilustracije Jelke Reichman. Se pa še danes spomnim tiste iz Miškolina, kjer sem motrila ogromno mačjo glavo, nad katero je lebdela presenetljivo majhna kozica – “ujeta”, tik preden je “pikirala” na svoj cilj…

Očitno imamo vsi podoben okus, tudi meni se je dopadel Kastner, pa Moj prijatelj Piki Jakob, pa Lepi Janičar, pa Bratec in Kljukec s strehe. Dodala bi še Ronjo, razbojniško hči, prav tako od Astrid Lindgren, pa Miklovo Zalo, Ivanhoe. Prav čisto otroške (Maček Muri, Šivilja in Škarjice, …) so bile sicer ljubke, ampak pravo obsedenost s knjigami sem razvila šele ob naštetih in neštetih drugih.

Že takrat je bilo dobrega mladinskega branja veliko, danes pa je tu še Harry Potter, ki me je čisto prevzel, pa trilogija Njegova temna tvar, pa še veliko drugih, ki jih niti nimam časa osvojit. Blagor mojim otrokom! Meni je bila v osnovni šoli ena najhujših mor, da bom prebrala vse (prevedene) knjige in potem ne bom imela česa brati.

Ce kot novinec tule se jaz pristavim svoj piskrcek:

– Erich Kästner (Emil in detektivi)
– Astrid Lindgren (Pika Nogavicka; Ronja, razbojniska hci; Bratec in kljukec s strehe, …)
– Michael Ende (Neskoncna zgodba; Momo)
– Anton Ingolic (Tajno drustvo PGC)
– Tone Seliskar (Dedek som)
– Henry R. Haggard (Salomonovi rudniki)
– raznorazne zbirke pravljic
– in se mnogo drugega 🙂

Pika Nogavička
Vinetu (in cela zelena Mayeva zbirka)
Edinka
Polnočni vrt (Philippa Pearce)
Urške so brez napake (in vsa Polonca Kovač)
Srce (de Amicis)
Gimnazijka
cel Kastner
Bojni zapiski mestnega mulca, Geniji v kratkih hlačah (in Pregl nasploh)
aja in seveda Bobri 🙂

od slikanic pa
Miškolin
Hišnikov dan (Branka Jurca)

Kitty

Strašno rada sem prebirala tudi Lupinico.
Ja, pa Ilustracije Jelke Reichmann… Prav vesela sem, ker jih še vedno redno srečujem v sinovih revijah. :)) Ko sem bila majhna, sem na hrbtno stran svojih risbic napisala: narisala majav, ilustrirala Jelka Reichmann :)))))))))))))

Joj, Lupinica – tudi jaz sem jo oboževala 🙂

– Škrat Kuzma in oboji Kosovirji Svetlane Makarovič
-Ježkova hišica (čakala me je v 1. šolski torbici – zdaj jo moja mami beremojima otrokoma)
-Pikica in Tonček, Dvojčici
-Ronja, razbojniška hči
.
.
.
.

Katja 10, saj to je bilo zato, ker ni mi bilo TREBA :))))))))))))

sama sem hotela imeti vse lepo popredalčkano in napisano kaj sem prebrala… in kaj je lepšega kot najti pisatelja, ki ima cel kup knjig s tematiko, ki mi je blizu in fajn za brat 😉

ja, Lupinica :)))))))))))
pa Snežek… eno je dobila sestra za dedka mraza, eno pa jaz 🙂

se kar podpišem pod večino vaših naslovov. SAma imam najbolj v spominu Piko Nogavičko, ki je prva knjiga, ki sem jo prebrala sama. Pa Piki Jakob, pa Miškolin, pa Nana mala opica, Žogica nogica, Bobri, Pod svobodnim soncem, pa Bevka sem požirala, Kekčeve zgodbe tudi. Naj naj mi je pa bil Kästner. Eno poletje pa je zaznamovala zbirka Pet prijateljev, ki sem jo v enem tednu celotno prebrala, ne vem, kaj mi je bilo.

Še zdaj mi je fino in toplo pri duši, ko mama iz podstrešja privleče kakšno mojo knjigo in jo da mojima hčerama in se potem kregamo, čigava je knjiga, ker tu pa ne popustim, pri knjigah in literarnih spominih iz otroštva se še materinska popustljivost konča :-))

@Hop Cefizelj: še vedno pravim, vsaka čast, prisila ali ne, obnove ne zmorem napisati … A veš, kakšno ceno bi te tvoje obnove imele dandanes, ko itak vsi mulci prepisujejo, ne samo nekateri … Na tej borzi bi najbrž visoko kotirale.

Heidi, sem mela eno zguljeno slikanico, škoda, da je nimam več.
Pika Nogavička
in, zmagovalka, Ronja, razbojniška hči

Jooj, pozabila: 5 prijateljev.

:))))))))))))))

in še dodatno nalogo sem si zadala: več kot en list za eno knjigo nisem smela popisat. Kar je bilo zelo težko zame, ko tako rada dolgovezim :)))))))))))))))))))

@Hop, Cefizelj: to je pa že čisti mazohizem 😉

Žogica Marogica – joj kako sem trpela ko sta dedek in babica iskala to poredno Marogico.

Joj, kako sem lahko pozabila Žogico nogico!!!!
To je bila poleg vsega moja prva avdio kaseta in še zdaj jo znam skoraj na pamet…
Zanimivo … kako so zame samo tisti glasovi z moje kasete pravi… in če kdaj slišim ali vidim drugo izvedbo, mi ni všeč.
To je pri meni najbolj očitno pri Mojci Pokraculji (kaj je Pokraculja ali Pokrajculja?)… še vedno imam svojo staro kaseto, ki mi je NEIZMERNO všeč.
Pred kratkim pa sem prijateljičini hčerki za rojstni dan kupila kaseto Mojca P. in ko smo jo poslušali, sem bila popolnoma razočarana. Punčki je sicer bila zelo všeč, a zame ni bila prava in konec!

– Pika nogavička
– Ronja, razbojniška hči
– Polnočni vrt
– Brata Levjesrčna
– Viking Vike (vsi deli)
– Geniji v kratkih hlačah
– Odprava zelenega zmaja
– Neskončna zgodba
– Teci teci kuža moj (sreča na vrvici)
– Pedenjped
– Bratec in Kljukec s strehe
– Medvedek Pu

pa najbrž še veliko, ki se jih trenutno ne spomnim – sem bla (sem še) pravi mali knjigožer

Kaj pa Škrat Kuzma dobi nagrado? (hehehe, ko slišim kaseto, kjer je Kuzma Boris Cavazza z dolenjskim naglasom, se režim do solz)

Bralka, jaz imam popolnoma iste težave 🙂 Žogica nogica nikakor ne zveni pravilno. Najhuje pa je pri Pekarni Mišmaš, ki sem jo menda pozabila našteti, pa si še vedno po moji stari kaseti pojem: Dobro jutro, dobro jutro … sveži kruh smo pripeljali … To je moja stalna budnica, s katero budim moji princeski, sploh če še zraven dejansko pridišijo sveže žemlje.

jaaaaaaa pekarna Mišmaš 😀 komaj čakam da bo mali dosti star, da jo bomo lahko skupaj prepevali. Brez Mišmaševega kruha zajtrka ne more biti, treba je že zgodaj vstati,…

Jaaaa!
Tudi pri nas je Dobro jutro, dobro jutro… vsakodnevna budnica.
Po mojem bo kaseta kmalu mrknila, ko je tolikokrat prevrtim na ta del, da jo lahko zjutraj na ves glas poslušamo (in mečemo našo šolarko iz postelje)!

hehe…. :)))))))))))))))))

Prva knjiga, ki sem jo sama prebrala in potem še dolgo prebirala je Lupinica. Ima posebno mesto v mojem spominu. Točno se spomnim, kje sem sedela in kje je bila moja mama, ko mi je rekla, pa sama beri, vidiš da pomivam posodo. Saj znaš. In glej, res sem znala.

Potem sem navalila na Vinetuja in Sužnje od Karla Maya, kasneje pa sem navalila na vse po vrsti, tudi kar ne sodi v mladinsko ali otroško branje, a najljubše so mi bile pasje tematike: Lesi se vrača, Kala, Tojon, Ovčar Runo. Spomnim se, kako sem bila razočarana, ko sem iz knjižnice prinesla knjigo Kon Tiki v prepričanju, da je o konju, in potem vidim svojo zmoto. Pa sem še celo ta dolgčas o nekem splavu prebrala.