Že par dni razmišljam, le kaj bi v navedeni temi (mraku oz. črni, nepredirni noči, ki je zajela mojo glavo) to lahko bilo, pa mi ne pride na misel nič konkretnega. A se je mogoče vam utrnila kakšna lučca v dolgem in temačnem predoru slovenskega leposlovja. Če se je, napišite katera in zakaj vas je frapirala (v pozitivnem smislu besede)?

Zgodbice, ki jih piše Mart Lenardič.

Tudi meni kot absolutno prvi pade na misel Lenardič.

Zakaj? Zaradi odbitih junakov, ki svet okrog sebe doživljajo čisto po svoje, zaradi odbitega jezika, ki iz štorij naredi nekaj povsem drugega, kot bi bile, če bi pisal “navadno”. In seveda zaradi duhovitosti.

Meni se je zdela res odbita Filio ni doma Berte Bojetu. Res pa je, da se mi ni zdela odbita na dober način, ampak na bolj tak čuden način.

Emil filipčič?
Blaž Ogorevc?

Meni je bil všeč zadnji izdelek Tomaža Kosmača Punk is Dead. A Čefurje si že?

Andrej Morovič

Čefurjev še nisem, pa ne pretepal, temveč bral, ker me je ves ta rompompom, ki se je vzdignil okrog te knjige (in tudi precej hitro polegel – tresla se je gora, rodila se je miš?; veliko grmenja, malo dežja?, etc.) dobesedno odbil od nje. Kosmača sem in je, no ja – škoda, da se mu ne da sfabulizirat daljše avtobiografije. Prebral tudi Stepančičevo Lučko – Pujskek (prosto po Primožu) oz. Prasec pa tak, Svetkove Irence Sedmi val in Blatnikovega Andrejčka Spremeni me. Vse tri so kratko malo vredne branja in vaše pozornosti. Kar se tiče vaših “odbitih” zadetkov, moram priznati, da ste me prijetno presenetili. Nisem si mislil, da ste tako zverzirani na tem področju.

nestrpno čakam, da izide Morotov Progres press

Kakšno pa je tvoje mnenje o Lenardiču, primož?

Stepančičeve Lučke Prasca pa jaz ravnokar berem in se strinjam, vredno branja, dovolj sveže in pronicljivo. Ne pa toliko odbito, kot sem (glede na komentarčke h knjigi) morda pričakovala.

Mislim, da je velik potencial, ne vem pa zakaj nič več ne objavlja? Mogoče veš ti?

Nimam pojma, za kaj porablja svoj talent, žal.

Kar nekaj Lenardičeva pisanja je najti na njegovi spletni strani

Sicer pa se – med drugim – aktivno ukvarja z očetovstvom.

Tudi sama nestrpno in željno pričakujem še kaj v knjižni obliki.

Tomo Kočar je v začetku devtdesetih pod psevdonimom Dr. Doc & L. Thomas izdal knjigo Zmaji so. Pol vohunski triler, pol humorni potopis, pol nebrzdana metafikcija, se pravi knjiga in pol 🙂

Se strinjam s stricem Bedancem, Zmaji so zakon!