Pod vtisom te teme (in podobno ugotovitvijo kot Mihica) sem si izposodila Filio ni doma od B. Bojetu. No, saj sem prebrala kakih 50 strani… Ampak je zamorjeno. Uf. Bom še malo vztrajala.

Bejbiborn, si ti kaj brala Marinko Fritz Kunc? Po mojem bi ti bila pa ona všeč.

Zadnja, ki me je navdušila, je bila Breda Gluvič: Zmešana petdesetletnica.
Ampak mislim, da je to njena edina knjiga.

Enka,

sem pred leti začela brati Janov krik. Sploh mi ni bilo všeč. Če se prav spomnim, se mi je zdelo kot filmi – resnične zgodbe. Kakšni pa so njeni drugi romani?

LP
bejbiborn

p.s. Še vedno vztrajam pri Filio ni doma.

Jah, saj Janov krik je resnična zgodba :-). Edina. In njena najmočnejša knjiga, zagotovo. Če ti ta ni sedla, potem ti MFK ne bo všeč, sem falila :-).

Svetlana Makarovič, Mojca Kumerdej.

Dajmo še kakšno rečt o najslabših; spominjam se, da sem enkrat bral eno sviloprejko – neužitno.

Hm … iz zadnjega časa mi najprej pade na pamet Kalipso – no, ampak o tej knjigi je bilo itak napisanega že veliko, pzp. veliko več, kot si zasluži.

Sicer nisem brala še nič od Maše Modic, ampak enkrat sem v Književnih naletela na lektorski komentar, kjer so dali za zgled eno stran njene knjige. Že tam je bilo toliko napak, da mora biti celota prava groza – in to me tako odbije, da tudi kakšna strašna vsebina ne odtehta.

Joj, hudo! Ampak res! Če kdo želi brati 200 ali 300 strani samih premih govorov, potem naj kar bere Mašo Modic! No, mogoče prvi in drugi roman je še kar nekako šlo, ampak še tisto tako pocukrano, da je groza, naprej pa totalna katastrofa, še celo za najbolj trivialno književnost! Če že glasujemo, ji dam absolutno prvo mesto, pa še naslednjih deset!

Pred kratkim sem vzela v roke knjigo Krivda (Ljerka Bizilj), ker me je zanimalo, o čem piše oseba, znana s TV. Vsebina – no, ja, ni me pritegnila, posebej moteč pa mi je bil način pisanja (pikica pri pikici…)

Je kdo bral Čudoviti klon od Eve Pacher (psevdonim)?

Nikad čuo; zakva se pa gre?

O tem, kako v prihodnosti vzgajajo klone (ženske, najbrž se jim reče klonice). Ene za služabnice, ene za žene itd. zelo redke so izbrane za rojevanje.
V glavnem hudo pornografska knjiga. Ni za vsakega, je pa domača …

Enka, ne vem če je Janov krik njena edina dobra knjiga. Menim, da je to stvar okusa, starosti in zahtevnosti bralca.
Sama sem se letošnje poletje odločila, po prigovarjanju prijateljice, da preberem knjige, ki jih je moč dobiti v knjižnjici kamor zahajam.

Knjige so “tekoče-lepo” napisane, vsebina je pa lahko tudi poučna. Svetujem, da posežete po teh knjigah.

LP Špela

Špela, saj nisem rekla, da je edina dobra :-). Rekla sem, da je njena najmočnejša. Enkrat sem že razpredala o tem, kaj me (zelo) moti pri MFK – to pa je, da ne pozna dovolj natančno tem, o katerih piše, in se zato na posameznih mestih njenih knjig najdejo situacije, ki z resničnimi nimajo nobene zveze. Mene to pri branju njenih knjig, v katere se sicer precej vživim, strašno vrže iz tira in razjezi. In Janov krik je najmočnejša v tem smislu – ker v celoti temelji na resnični zgodbi, tovrstnih kiksov ne vsebuje :-).

Joj, ampak ne morem si kaj, da ne bi komentirala, da če bi pisatelji pisali izključno o temah, na katere se spoznajo ali samo po resničnih dogodkih, potem bi vsak napisal eno samo knjigo, svojo zgodbo, in potem nič več. Nekaj domišljije dejansko mora biti in morda se kakšna stvar lahko zgodi tudi tako, kot je napisala MFK, ali pa gre tu za kakšen konkreten primer? Dejansko mislim, da 100 ljudi reagira na 100 različnih načinov in noben ni pravilen ali napačen, vsak je pač svojstven in njemu edin.
Ej, samo moje mnenje, prav?

Ma, zdaj se ne spomnim več konkretnih primerov, ker je že dolgo, kar sem brala njene knjige. Popolnoma jasno mi je, da se ne more vsak na vse spoznati. In da lahko vseeno piše o tem. Ampak pri njej mi je pač to bilo moteče, morda zato, ker o problemih, ki jih obravnava (aids, droge, nasilje v družini ipd.) tudi sama vem veliko. In verjetno tudi zato, ker sem se, kot sem rekla, v njene knjige precej vživela, takšni “izpadi” pa so bili potem pravi hladni tuš. Tako nekako, kot če gledaš vestern, pa opaziš, da ima glavni igralec na nogah superge :-).

Meni so zelo všeč knjige Aksinje Kermauner, navzven lahkotne, če jih človek prav bere pa zelo globoke.

Kako pa lahko bereš narobe?

Jaz očitno berem narobe 🙂 saj mi ni bila všeč. Spet ena wannabe Bridget Jones pisateljica. Je pa kakšen odlomek za se nasmejat.

Bejbiborn, če te kaj tolaži, tudi nekaj mojih prijateljev je očitno bralo narobe :-). Njihov precej enotni opis (no, vsaj Hiacinte nevemkajže) je bil, da gre za pisanje v stilu dr. romanov in Ljubezenskih zgodb. Sama potem nisem niti jemala v roke.

Jaz sem se pa od tovrstnih knjig zadnjič lotila razvpite Panike – prišla do tretjine, več ni šlo.

Zofka Kveder. Večno aktualna (Misterij žene).

Bina Štampe Žmavc!