Anejka, tvoje knjige Strahopapec Bubi pri frizerju pri nas na žalost še nimajo … jo preberem takoj, ko jo dobim.
Kerstin, Na otoku Puklmec, pa sem dobila in jo prebrala …kaj naj rečem … pod vse, kar so že zgoraj dobrega o njej napisali, pod vse se podpišem! Pravi užitek je brat nekaj, kar ima smisel in pomen. Nič čudnega, da nekateri odrasli radi berejo (beremo) pravljice, ker je v njih (vsaj v nekaterih in tvoja je zagotovo med njimi) več modrosti kot v marsikateri nagrajeni “odrasli literaturi”.
No, kar se pa tiče samozaložbe … mnogo je primerov, ko so avtorji izdali v samozaložbi, pa je bilo zelo dobro napisano, kasneje nagrajeno … poznam primere, ko avtorjev založbe prej niti povohale niso, ko so pa sami izdali in bili potem uspešni, so se pa stvari spremenile. Res pa je, da je v samozaložbi izdanega tudi mnogo, mnogo s…..!
Naj vas vse skupaj opozorim še na dva zanimiva razpisa:

http://www.avto.info/news.php?id=64927

in

http://www.drustvo-dsp.si/si/drustvo_slovenskih_pisateljev/objave/1001/detail.html

Hvala, Analoca in vsi, ki ste knjigo prebrali.
Moj prejšnji prispevek je bil brisan – ne razumem povsem, kaj je in kaj ni dovoljeno. No, pa tole gotovo ne bo komu trn v peti, če povem, da če koga še zanima Na otoku Puklmec, naj knjigo pogugla in bo doživel presenečenje. 🙂

Je to ok? Naj, za božjo voljo, knjige krožijo, naj se zgodbe “najdejo” v dušah malih in velikih, mladih in odraslih bralcev!

K.

Kerstin, prispevek skoraj zagotovo ni bil zbrisan, ker naša skupina ni takšna z administratorjem, v tvojih prispevkih nikoli ni bilo nič, kar bi bilo treba brisati (brišejo res huda pisanja “naci” tipa ipd.). Se pa spomnim, ko sem pred časom prebirala prispevke na drugih tukajšnjih forumih, da se je sem in tja kdo čudil, zakaj so ga izbrisali, pa se je na koncu izkazalo, da ni šlo za namerno brisanje, ampak za kakega e-škrata. Prepričana sem, da je tako tudi v tvojem primeru.

Čudovito, da je knjižnjice niso kupile! V vsaki stvari je nekaj dobrega. To pomeni, da jo bodo starši morali kupiti v knjigarnah, kar pomeni veliko več prodanih knjig. Morala bi le narediti dobro promocijo – recimo najti študente, ki bi tvojo knjigo predstavili po vrtcih in Baby Centrih. Knjiga se mi zdi zelo poučna in ni razloga, da ne bi postala velik hit. Le starši morajo izvedeti, da obstaja!

Mene pa zanima, na osnovi česa je mnenje, d knjižnice niso kupile knjige oz. da ravno zato, ker je slovenski avtor? Po podatkih na Cobissu ima knjigo okoli 50 knjižnic 8splošnih je približno 62. Morate vedeti, da imajo knjižnice omejen denar oz. toliko ga je voljo, kupiti pa moraš “vse”. Žal ne gre. Večinoma se potem omejuje izvode. Glede na standarde in zakone imaš lahko otroške literature od 25 do 30 %, znotraj tega pa 60 % strokovne, 40 pa leposlovja. Ni res, da bi se zapostavljalo slovenske avtorje. Vsaj po mojih izkušnjah ne. Res pa je, da je otroške literature ogromno in če bi hotel spoštovati standarde, bi morali zavrniti veliko veliko knjig. Pa se trudimo, da ni tako. Vsak po svoje. Žal pa se res ne da kupiti več izvodov ene knjige, če imaš omejen fond denarja. Dogaja se, da marsikatera knjižnica že okotobra preneha nakupovati gradivo, sja je porabila ves denar. :(((

Zdravo Nynan. Popolnoma razumem tvoje mnenje in se tudi strinjam z njim, pa če je še tako čudno slišati. Govorila sem le o tem, da bi si morda knjižnica Otona Župančiča in pa Bežigrad, pa tudi Mariborska knjižnica (ta mislim, da ima en ali dva izvoda) morda le privoščila nakup enega izvoda. Nenavsezadnje imajo tudi pravljične urice in bi morda že iz tega stališča nakup neke knjige, ki je otrokom v korist, samo plus.
Iz tega razloga sem bila takrat res precej negotova.
Kakorkoli že, iz Strahopapca bo še veliko, le malo več časa bo potreboval, da bo našel pot do otrok, in ta isti čas bo tudi pokazal, kako dobra je ideja sama.

Anejka, Strahopapca Bubija pri frizerju sem dobila, prebrala in si jo dobro ogledala! In mi je res zelo všeč. Prepričana sem, da bo čas zares pokazal, da je ta ideja zelo dobra. Ne glede na kakršnokoli strokovno mnenje – to je res besedilo, ki otrokom pomaga premagovati vsakdanje težave in ilustracije so takšne, da so otrokom všeč. To pa je tudi glavni cilj takšne slikanice, mar ne?

Hej, Analonca, najlepša hvala za mnenje! Včasih je potrebno prebrati kaj takešnega, ne samo da ti dvigne včasih že razrahlajno samozavest (pa čeprav mi je kristalno jasno, da vsem všeč ne moreš biti nikoli, niti to ni moj namen), gre le zato, da veš, da si na pravi poti, ki pa je v tem primeru bila res le pomoč otrokom na nek nov, privlačen in njim bližji pristop.
Še enkrat, hvala!

Anejka, saj nisi osamljena, le pogum!
Prve uspešne bitke za slovensko besedo so pred 450 leti bojevali taki sveti možje, kot so bili Primož Trubar, Jurij Dalmatin,…

Pred 170 leti je naš pesnik France Prešeren vsako pesem, ki jo je napisal v slovenskem jeziku pred objavo poslal v pregled na Dunaj cenzorju in še policijskemu nadzorniku. Kljub temu je uspel tik pred smrtjo v slovenščini objaviti svoje nesmrtne Poezije, ki so bile vzpodbuda k preživetju najtežjih obdobij našega naroda.

30 let kasneje so lirske pripovedi velikega svobodoljuba Antona Aškerca in Poezije Simona Gregorčiča krepko razplamtele ogenj naše svobodomiselnosti in narodne zavesti.

Četrt stoletja kasneje je v majhni sobici na Dunaju mogočen slovenski literat pripravil ključno slovensko prozno in dramsko besedno hrano za preseganje starih vzorcev hlapčevskega vedenja, za rast občutkov lastne vrednosti, za krepitev samozavesti naših prednikov in za moč hrepenenja po svobodi.

Malo kasneje je Alojz Gradnik še molil:

O blagoslovi Bog nam naša trda
opočna tla, naš up, naš trud in znoj,
krvi nemire in grobišč pokoj –
o blagoslovi Bog nam naša Brda!

O blagoslovi hiše krov in hleva
in latnike pred hišo, češenj sad
in breskev cvet in polni sod in kad,
ko breme trt jeseni dozoreva.

In blagoslovi nam, o blagoslovi,
očvrsti z vedno slajšimi sokovi,
drevo besede naše osamelo.

In kjer odpade z njega list, o daj,
da ko se v soncu spet povrne maj,
stotero novih listov bo brstelo.

80 let po tem sonetu se pišejo naši časi. Letno natisnemo v naši samostojni državi Sloveniji tudi do 4000 knjig v slovenskem jeziku! Se vam kaj sveti, kaj je eksponencialna rast. Skoči še enkrat do naslova http://www.ventilatorbesed.com/Vtisi k obrestno obrestnem računu. No, v knjigarnah in knjižnicah je prostora za 1 do 2 izvoda od polovice letno natisnjenih knjig. Njihova skladišča so polna. Izvodi druge polovice natisnjenih knjig pa še niso videli polic knjigarn.

Beseda, kot si rekel, postala je meso,
o, srčna hvala ljubi Bog, zdaj knjige so!
A zdaj ni časa (pa tudi prostora)……

Pošlji urednici spletne revije za kulturo, vzgojo in izobraževanje, kjer je rubrika prav za tvojo knjigico http://www.ventilatorbesed.com.
V Ljubezni Janco

Anejka,

Strahopapec Bubi je prišel do nas – v košu dedka Mraza in Božička!

Najprej takole:

Nobenega razloga ni, da se knjiga zaradi vizualnega efekta ne bi prodajala/izposojala. Ilustracije so fenomenalne! Nisem nek ekspert a’la Pilgrim :), majčkeno pa le ločim med kičem in privlačnostjo, ki ni kič. In pri Bubiju gre za to slednje. Polne strani bavrnih ilustracij, čednih, svežih, prisrčnih, a ne pocukranih podob! Bubi je lušten in tudi hudomušen, strah je ravno prav zloben, deklica pa primerno ljubka, ne pa kakšna barbika.

Knjiga torej že na prvi pogled VABI !!!
Ilustratorki Marti Bartolj vse pohvale.

Druga stvar, zgodbica. Moja dva sta jo z zanimanjem poslušala. Pravljica je posledično sprožila tudi razgovor o strahu, kaj to sploh je, kako ga premagati. Vse to je velik plus!
Stvari, ki so malo zamajale zgodbo:
– Malo težav sta imela pri ločevanju tega, KOGA/KAJ poje Bubi (strah si malčki le težko predstavljajo, čeprav je narisan; gre za abstrahiranje na višji ravni) – mislila sta, da bo pojedel deklico.
– Malo predolg je presledek med prvoosebno pripovedjo (pripoveduje Bubi o sebi), ki nato preide v opis pogovora med mamo in deklico, nato pa se seveda vrne v prvo osebo – otrok vmes pozabi na to, zato ga prva oseba po tolikšnem kosu teksta zmede.
– Osebno bi dodala še to: Dialog med mamo in deklico je predolg, se malo vleče, poleg tega pa se malo preveč obrača na neko drugo čustvo, ne strah, temveč – jezo. Strah nastopi šele ob koncu dialoga. Vem, da je jezo (lahko) sproži ravno strah, vendar v konkretnem primeru to ni najbolje domišljeno. Deklica trmari, skoraj kriči – manjka močnejši element strahu brez primesi otroške ‘histerije in scrkljanosti’.
– In še nekaj. Ker strahopapci jedo strah (kar pove že njihovo res posrečeno ime), se mi zdi tisto z modrimi rožicami odveč (pa še rožice, hmmm … :)).
– V tekstu je tudi nekaj napak, ki so kljub majhnemu obsegu žal ušle lektorju/korektorju. SOMENE je gotovo najbolj bodeča. 🙂

V celoti gledano je knjiga všečna, ideja o strahopapcih je odlična, knjiga odraža konkretno sporočilo in spodbuja otroke in starše k razgovoru o stvareh, o katerih včasih kar pozabimo spregovoriti.

Kako ti je uspelo, da je knjigo nabavila naša občina, je pa zame pravi božični čudež. 🙂

Lepe praznike in obilo ustvarjalnosti še naprej!

Kerstin

i

Kerstin,

Najprej, res, najlepša hvala za tako izčrpno poročilo o moji slikanici! Tole je bilo res kar božično darilo, posebej zame in priznam, moja prepričanost v nekaj, kar že vseskozi verjamem, je ponovno narasla, zato res, HVALA!
Da nadaljujem: nimam POJMA o tem, da so v vaši občini (mimogrede, lahko zvem, katera je to?) delili ravno mojo knjigico! Verjemi mi, da je ravno okoli tegale mojega Bubija toliko zgodbic, da bi bilo vsakomur slabo, če bi jih povedala na takem mestu, kot je tale forum, zato tega raje ne bom razlagala. Dejstvo pa je, da je moj trden namen nekega dne, upam, da v letu 2010, najti način in pot, kako izdati več teh slikanic. Nekaj zgodbic je že napisanih, idej je ogromno. Kajti, moj strahopapec Bubi ni osamljen, ima ogromno prijateljčkov, ki popapcajo še marsikatero drugo zadevo, ki težijo naše otročke; tu je žalopapec, trmopapec, jezopapec… Ogromno bi se dalo narediti, eno enkratno zadevo in akcijo, le pravo založbo bi morala najti, ki bi prepoznala potencial, ki ga ti junaki nosijo v sebi in bi ga hotela plasirati na slovensko tržišče. Da ne govorim, da bi lahko naredili plišaste igračke, puzzle, risanke… Še dobro, da imam avtorske pravice za tole!
In nato: Kerstin, hvala za vsa opozorila! Ko lahko sam testiraš na majhnih otrokih, zgodbica zagotovo drugače izpade. Čeprav sem tudi sama s pomočjo otrok testirala zgodbico, ima pač tudi vsak otrok svojo in drugačno predstavo. Verjemi pa, da je ravno tale zgodbica ena težjih, kajti strah pred umivanjem las in frizerji je specifičen in ga je malce težje uvrstiti v zgodbo, da bi lepo tekla. Je pa v reviji Bim Bam izšla zgodbica Strahopapec Bubi in Špela, ravno tako z ilustracijami Marte Bartolj, ki je tudi po mojem mnenju naredila izvrstno delo, azto mi je še toliko težje, ker knjiga ni doživela takšnega uspeha, kot bi ga zaradi ideje same lahko. Res pa je, da za seboj nimam nobene marketinške mašinerije, ki bi se s tem ukvarjala, niti prave založbe…
Kerstin, te lahko prosim, če si seveda za to, da mi nekako javiš svoj mail, pa ti pošljem pravljico Bubi in Špela in lahko tudi zvočni posnetek, da bi tvoji otroci zgodbico lahko tudi poslišali, interpretirano s strani igralca, in bi mi podala še tvoje mnenje za to zgodbico? Bi ti bila zelo hvaležna, kajti če bom nekega dne s tem nadaljevala, mi takšna mnenja zelo pomagajo, saj včasih sam res ne veš, kaj delaš narobe.
Hvala ti še enkrat, pa tudi vsem, ki ste to pravljico prebrali svojim otrokom. Resnično upam, da boste lahko prebrali še kakšno!

Moj mail pa je: mojca_rudolf@hotmail.com

Ta tvoja ideja o papcih je izvrstna. Če boš izkušnje spojila z navdušenjem in samozaupanjem, se bo vse zgodilo še bolje, kot pričakuješ.

No, do sedaj sem se izogibal tej in takim temam.
Ko sem prvič slišal za nekega Bubija, ki naj bi otroke odreševal strahu pred umivanjem las se mi je zdelo, da gre za (brez zamere) neslano šalo. Otroku bi morali dajati zgodbe in spodbujati njihov največji potencial, domišljijo. Ne pa ji vrivati nekih žuganj in vzgajanj preko takoimenovanih zgodbic, ki jih piše že vsak s presežkom prostega časa.
Da avtorica ne bi mislila, da imam kaj proti njej, moje ogorčenje se obrača proti vsem. Smo v eri prostega trženja in če si nekdo ne pridobi zadosti “strank” oz. v tem primeru bralcev, potem to pomeni, da ljudi njegovo pisanje pač ne interesira. Še vendno lahko pišete zase in za svoje otroke ter svojce.
Najbolj žalostno pa je, da se povsod kaže ta slovenska majhnost. Zdi se, kot da se vsi hvalijo in poveličujejo v majhnem krogu in sami s tem dozdevno zvišujejo ceno. Le kako potem ni nikakršnih rezultatov od teh, prehvaljenih ljudi. Morda pa nismo vsi ustvarjeni za pisatelje in pisateljice. Predlagam vam, ukvarjajte se s tem ljubiteljsko in nikar ne silite v nekaj, kar vas “zavrača”.
Najbrž bom s mojim mnenjem zvišal negativno naravnanost proti meni, vendar pomislite, to je ravno združevanje teh malih krogov proti sebi nasprotnim. Nikar ne podcenjujmo otrok, tudi njim ponudimo umetnost!
Brez zamer in lep večer!

Timotamo

Timotamo,

Prav vsak ima svoje mnenje in hvala bogu, da je tako, saj drugače ne bi nikamor prišlo. Tale moj Bubi je nastal zgolj iz želje, da bi pomagal otrokom in ne, da bi jim rušil domišljijo. Ker, pri moji vzgoji je bilo nekako takole: če ne boš pridna, bo prišel en velik možakar, potem boš pa videla… In: če ne boš jedla, boš pa tepena…. In v tem slogu naprej, o tem ne bi razpredala.
In Timotamo, samo eno vprašanje: kako ravnaš z otrokom, ki ga je strah? Ga nadiraš? Mu razložiš, da strahu pač ni (kot pri nas: nekaj o sodu, naokrog pa ni nič ali nekaj takega)? Mu rečeš, da ga pa že ni treba biti strah? Računaj, da je otrok star tri leta, se lahko z njim akademsko pogovoriš?
Če je prav ali ni, ne vem, se mi je pa ideja o tem, da bi neko bitjece pa lahko odstranilo ta strah, zdela dobra. Navsezadnje imamo tudi zobne miške, pa palčke, pa Božičke in Dedke mraze, ki nosijo darila, če so otroci pridni…
Tako da, res ne vem, kako rušim domišljijo z nekim pravljičnim bitjem? Morda pa bi knjigico vendarle prej prebral in nato sodil? Ker Bubi nikomur ne žugi, zgolj pomaga.
Pa samo še ena pripomba, izdanih imam devet mladinskih del. Prepričana sem, da me v marsikateri šoli že zelo dobro poznajo, zato ne vem, zakaj bi se s pisanjem ukvarjala zgolj za svojo družino. Verjetno mi vseeno nihče ne bi izdajal knjig, če le ne bi imele nekaj v sebi. Obsodba pa, da pišem za denar, je brezpredmetna. Bubi je izšel v prid založbe, sama sem se popolnoma odpovedala vsakemu honorarju, tako da o tem ne bi izgubljala besed.
Tudi meni, brez zamere, to je zgolj in samo moje mnenje in Timotamo hvala tudi tebi za tvoje mnenje, ker nas mora včasih tudi nekdo spomniti, da obstaja še kaj drugega…

V vednost: če knjiga izide s t.i. javnimi sredstvi, jo je izdajatelj (prej tiskar) dolžan Nuku poslati v 16 izvodih, sicer, vsaj zdi se mi, da v štirih ali petih izvodih. Ti se potem razdelijo na Nuk in regijske knjižnice (knj. “posebnega” pomena), se pravi, da manjše knjižnice odpadejo. Drugo je, koliko to izdajatelji dejansko izpolnjujejo, čeprav so zakonsko zavezani. Ker je pa inšpekcija bolj slaba, je stanje tako, kot je.

Se pravi, da če knj. ne dobi knjige po tej poti, jo kupi sama, o tem ste pa že razpravljali zgoraj, dodala bi samo to, da vemo, da se veliko stvari konča pri denarju, in še to, da žal verjetno dajo prednost malo bolj znanim imenom, česar jim pa morda tudi ne moremo zameriti, saj je verjetno (novopečenih) avtorjev veliko; utopija bi bila, da bi vsako novo knjigo knjižničarji prebrali in se na podlagi tega odločali, kaj kupiti in česa ne; tako pa je pač v poplavi vsega živega najbrž težko izločiti redke biserčke.

Kaj pa skromna samopromocija – pošiljanje enega izvoda slikanice vsem relevantnim knjižnicam? Pač manj profita, ali pa tudi ne, če ugotovijo, da je knjiga priljubljena med bralci in bodo morda le kupili kak izvod več. Živeti od prodanih knjig v Sloveniji je pa gotovo znanstvena fantastika 🙂

>Živeti od prodanih knjig v Sloveniji je pa gotovo znanstvena fantastika 🙂

Sama ne pišem, vendar zgornji stavek najbrž res bolj ali manj drži, zato se mi zdi odpovedovanje honorarju v prid založbe nesmiselno – že tako so honorarji pisateljev sramotno nizki, nižji denimo od prevajalskih. OK, komu (sploh avtorjem, ki obenem hodijo v službo) dovolj pomeni že to, da mu knjigo izdajo. Lepo in prav, čeprav tudi v takšnem primeru ne vidim prav nobenega razloga, zakaj mu založba ne bi izplačala – četudi nizkega – honorarja. (Če ne zmore niti tega, je morda čas, da zapre štacuno, če pa bi ga lahko, pa ga noče, je pa pristajanje na takšne pogoje neumno.) Navsezadnje je avtor opravil delo in založnik ga bo prodajal. Četudi je tak avtor s takim dogovorom zadovoljen, pa s tem dela medvedjo uslugo vsem, ki pa dejansko živijo od pisanja. Od pripadnikov drugih poklicev nihče ne pričakuje brezplačnega dela, celo od razvpitih tekstilnih delavk, s katerimi neoliberalci tako radi primerjajo umetnike, ne, zato spodbujanja takšnega odnosa založnikov, češ, srečni bodite, da vam bomo sploh izdali knjigo, ne gre podpirati.

Odrasli lahko filozofiramo vse sorte in imamo svoja prepričanja (??) o tem, kateri avtorji so dobri oz. katere knjige so kakovostne in primerne za otroke … V končni fazi pa je otrok – saj je knjiga vendar namenjena njemu! – bistveni ‘ocenjevalec’ dela: knjiga ga bodisi pritegne ali pa ne. Seveda brez neke stopnje usmerjanja ne gre, če ne želimo, da bi brali samo stripe o Spidermanu :)), vendar pa jih ne moremo zares pritegniti s (po našem mnenju) še tako kakovostno (ali po raznih (tudi nerelevantnih, žal!) kriterijih primerno) zgodbo, če nima v sebi tistega pravega tkiva.

Tule, Anejka, zate en feedback:
http://sl.netlog.com/go/explore/videos/videoid=sl-1722824

Kerstin

P. S. Še to. Timotamo, ne rečem, da ni v tvojem zapisu marsikaj resničnega! Pozabljaš pa na pomembno dejstvo: koliko ‘strank’ (bralcev) si knjiga pridobi, žal ni v tolikšni meri odvisno od kakovosti knjige kot od njene promocije, uveljavljenosti (ali prepoznavnosti, o tem smo debatirali pri knjigi Tjaše Kokalj ipd.) in raznih kičastih dodatkov od platnic naprej, ki pa dejansko k sami zgodbi ne prispevajo dosti, če sploh kaj.
Če se ne bi silili v to, kar nas ‘zavrača’ – ob koliko danes zelo priznanih avtorjev bi bili??
Vsekakor, Timotamo, pa podpišem: otrokom dajmo umetnost, ne plehkega kiča! Poglej malo po trgovinah, od knjigarn do veleblagovnic, kaj je najbolj izpostavljeno in ponujeno otrokom. Umetnost boš tam zaman iskal, žal. In to so knjige, ki se kupujejo! Ki si pridobivajo bralce! Vidiš, tu nekaj ne štima. 😉 Tisto, kar je najbolj priljubljeno, še ni nujno zares dobro (včasih ravno nasprotno!). In tako tudi tisto, kar ni ‘in’, kar ne gre za med, ni nujno slabo – marsikdaj je samo po krivici spregledano, zasenčeno z bleščicami kiča, s katerim se množično poneumljamo.

Uau, Kerstin, hvala!