naj bom rahlo razočarana ali je to normalno?
Pozdravljeni,
Mislim, da je prišel čas, da se še jaz malo pritožim nad slovenskim mnenjem o knjigah. Uspelo mi je namreč izdati prvi slikanico z naslovom Strahopapec Bubi pri frizerju. Bubi je bitje, ki našim malčkom pohrusta najrazličnejše strahove. V tej knjigi je to strah pred umivanjem las in pred striženjem las. Mislim, da je to zelo zanimiva in prisrčna ideja, ki je pri otrokih zelo dobro sprejeta. Medtem pa je pri naših knjižničarjih mnenje ravno nasprotno, Ker je slikanica domačega avtorja, ki prej ni izdajal slikanic, temveč mladinske knjige, ni pač nič vredno. Dobre so namreč le uvožene slikanice in zelo, zelo redke domače. Ilustracije niso všečne, čeprav so svetle in živahne.
Hm, se to dogaja samo meni? Je to res pri nas normalno?
Saj ne pričakujem odgovorov, le malce sem pa res razočarana. Resnično se mi ni zdelo, da je slabo, če otrokom ponudiš bitje, ki jim pomaga premagati strah, jim olajša delček najnežnejših dni otroštva, ki znajo biti včasih tudi prežeti z raznovrstnimi tegobami, kot so strahovi pred marsičem in Bubi bi jim tukaj tako lahko pomagal. A knjižnice te knjige pač ne marajo, tiste pa, ki so se odločile za nakup, se lahko pohvalijo z dobro izposojo.
No, ja…
Tudi jaz čestitam za novo slikanico.Ob prvi priložnosti si jo ogledam! Žal je to, da so vrhunski ilustratorji tudi vrhunsko dragi, še kako res.Morda bi našla kakšnega neuveljavljenega, pa še vedno dobrega …Prepričana sem,da se bo našel kdo …Toda po mojih informacijah slikanic ne izdajajo radi zaradi barvnega tiska, ker je veliko dražji od Č-B. Večina takšnih slikanic je izdanih, ko “pokrijejo” stroške sponzorji ali pa avtorji sami.
Ne, knjižnice niso obvezane kupiti vsaj enega izvoda. Nekaj pa jih tako in tako moraš podariti določenim knjižnicam.
Anejka, čestitke še od mene!
Sicer pa je spomladi izšla zbirka mojih pravljic Na otoku Puklmec, ki je očitno skoraj nihče od moljev ni prebral, ker so komentarji zelo skromni (po obsegu :). Torej: knjige ni v knjižnicah, v katere zahajate? Ali pa ste “pozabili” nanjo? Bolj verjamem v tisto prvo, in to je to, Anejka. Pa ima moja knjiga res luštkane, res ljubke in prisrčne, ne pa pocukrane ilustracije Damijana Sovca. Tudi naslovnica je prikupna, format prijazen, papir kakovosten … Pri založbi Morfem so res opravili odlično delo! Pa vendar … Od lastnih sonarodnjakov omalovaževani in zapostavljeni, to je obraz slovenske kulture!
Potem pa gledam te slikanice založbe Grahovac in še drugih založb, ki so polne bleščic, kiča 3D sličic, puzzel – to gre v promet. Najdete jih že kar v Šparu, Tušu … Ampak kakšne so zgodbice v njih?? Pri nekaterih gre za povzetke znanih pravljic (Grdi raček, Sneguljčica itd.). Ti povzetki so na ravni OŠ obnove. In še slabo prevedeni (če gre za prevod?).
Naj ponazorim s primerom Grdega račka:
– Vsi na kmetiji so nestrpno pričakovali srečni dogodek, toda čakanje se je vleklo in mamo raco je bodrila misel, da bo kmalu zagledala svoja ljubka piščeta. (Vezniki??? Ali pa vsaj členek “le” pred “misel”.)
– Kaj ji mar (mami raci), če je (raček) takšna g r d o b i c a …
– Nekega h u d e g a jutra, ko je bil že spet vsem v posmeh /…/.
MK pa je izdala prevedeno Božičkovo pustolovščino, v kateri Božiček reče:
“O, tole pa leti v r a ž j e hitro!”
Morda sem puristka (??) – se še komu zdi, da vrag in njegove izpeljanke v slikanici za majhne otroke in v navezi z Božičkom nima kaj početi?
(Mimogrede, v risanki Pokahontas kuhar reče: “Porka mizerija!” – Jaz pa sem karala otroka, da je to grdo, ko sem ju slišala tako preklinjati. Pa sta me fenomenalno zabila, da “v risanki tudi tako rečejo!”)
Torej, ne gre za to, da bi bila prepričana v neko superiornost svojih (ali Anejka v njenih) del oz. pravljic. Ampak moje imajo zgodbo, meso in kri, niso nekakšni bledi povzetki, stavki, kot bi jih jemal iz spisov osnovnošolcev nižjih razredov. In verjetno tudi Anejkine niso take (bom prebrala!). Morda sva, Anejka, premalo kičasti? Ali pa bi morali izdajati dela pod tujejezičnim psevdonimom? Ti bi recimo bila Anne Yka. :)) Jaz pa Alexis Cosmooth. :))
Upam, da bodo najine slikanice oz. pravljice vendarle prodrle do tistih, ki jim kakovostno izrazje in zgodba z repom in glavo, čeprav ni ilustracije na vsakih deset stavkov, še kaj pomeni.
Lp,
K.
Zdravo, Kerstin,
Žal mi je, ker je tudi sama nisem prebrala tvoje slikanice. Priznam, da se prej nisem toliko zanimala za slikanice. Otroci so odrasli, jaz pa pišem v glavnem za starejše, tam nad 9 let in je bil tole prvi poskus slikanice. Morda zato rahlo večja zmeda glede stanja.
Se mi pa zdi, kolikor sem gledala po netu, da gre pri tvoji slikanici res za kakovostnejši tekst. Pri meni je pač tekst za triletnike, pri katerem smo se res trudili, da bi bilo razumljivo za njih in ne za odrasle bralce, ki iščejo nekaj več. Glavna pri Strahopapcu Bubiju mi je bila ideja, da otrokom predstavim to, da obstaja neko bitjece, ki poje njihov strah in to se mi je zdelo toliko več vredno, čeprav zdaj nekako vidim, da vsi niso istega mnenja. Ampak jasno, hvala bogu, da so mnenja tako različna.
Kerstin, tako kot ti, tudi jaz ne vem ne recepta za uspeh, ne kako bi dosegla, da bi moja ideja in knjiga prišla med čimveč otrok. Ja, morda, če ne bi bila zaposlena, bi se podala na pot in slikanico reklamirala sama, tako pa se to žal ne da. Da pišeš je izključno tvoje dobro delo, ki se pač ne sme več spraševati ali je tudi denarno kaj vredno. Zato hodimo pisatelji lepo v službo in razveseljujemo otroke, ko jih dosežemo.
Tvojo knjigico pa nameravam prebrati in takrat ti pošljem kakšen konkreten komentar, zdajle razglabljam izključno samo o stanju na našem tržišču. Tu se moram strinjati s teboj, morali bi dati več poudarka na slovenskih izvirnih delih. Tudi televizija bi se morala malo zmigati, morda narediti kakšno risanko po naših predlogah, saj jih je dovolj. Ampak je lažje in precej ceneje kupiti nekaj uvoženega tujega. Ni potrebno plačevati ne ilustratorja, ne avtorja, bleščeče platnice se prodajajo same…
No, pa sem. Kerstin, tvojo knjigo sem rezervirala v naši knjižnici, jo danes dobila in tudi že prebrala.
Še enkrat, zelo mi je žal, da nekatere knjižnice kupujejo knjige slovenskih avtorjev na osnovi:
– priljubljenosti avtorja? Ne bi rekla, sama sem na 51. mestu branosti slovenskih avtorjev, pa se zaradi tega nič bolj ne kupuje!
– priznanosti založbe? Vprašanje je, ali je pri nas kakovostna samo Mladinska knjiga, ostalo pa ne? Vseeno malce dvomim.
– branosti knjige? Žal nemogoče, podatke o branosti dobite šele, ko in če knjigo imate v knjižnici.
– ilustracij? Kaj to pomeni, če vam ilustracije niso všeč, da prikrajšate bralce celega področja? Ali tudi v primeru, da ne marate banan, prepričate vse ljudi, naj jih ne jedo?
-imena avtorja? Se odločate kar malo tako, ali je všečno ali ne?
-vsebine knjige? Kaj knjigo prej preberete, da si ustvarite oceno? Zelo dvomim.
Zdajle sem se predvsem razjezila na knjižnico Bežigrad, ki ni vzela niti enega izvoda moje slikanice, niti enega izvoda knjige pravljic Na otoku Puklmec.
Vendar pa, če bi prebrali vsaj slednjo, bi ugotovili, da gre za knjigo, ki v sebi nosi nekaj več. Na prikupen način odgovarja na marsikatera vprašanja o življenju, o naravi, o smislu bivanja. Knjiga je res namenjena malo starejšim otrokom, tja od sedem let naprej (moje mnenje) in bilo bi lepo, če bi jo lahko prebralo več otrok. Ilustracije so meni osebno izredno simpatične, tako da tudi v tem kontekstu vidim zelo dobro delo.
Kerstin, vse čestitke. Knjiga bi res morala biti bolj opažena, kot verjetno je oz. morda se motim in dejansko je, čeprav se mi po tvojem odzivu nekako ne zdi. Pravljice oddajajo čar, kakršnega je moč najti recimo v J.L. Galebu. Čez živalski svet in čez svet velikanov je prikazano življenje. Modrosti so natresene s smislom. Pravljica Nič nam ni podarjeno bi po mojem mnenju morala biti v ospredju sploh, ne samo za otroke, predvsem za odrasle.
Kot pravi Kerstin v tej knjigi o tem, kaj je resnično bogatstvo: Ne da se ga izmetiti, ne kupiti in ne prodati. Sami si ga moramo ustvariti, kajti nič nam ni podarjeno.
Mi pisatelji ustvarjamo besedne zaklade za bralce. A vrednost tega?
O, Anejka, kako lepo je prebrati nekaj takega! Polepšala si mi ne le dan, ampak kar cel december!
Ja, marketing! In pa seveda vip. Če bi najini knjigi priporočilo kakšno znano, uveljavljeno ime, bi gotovo tudi nekaj zaleglo.
Morda bi obrodilo vsaj tu in tam kak sad, če bi, kot si rekla, sami propagirali knjigo (pri čemer je treba odmisliti tako stroške kot napor), morda vsaj pisno delali “reklamo” zanjo? Jaz sem poslala nekak “prospekt” o Puklmecu na vse šole po Koroškem. Rezultat, vsaj tak, da vem zanj, je: ena kupljena knjiga. Niti “lokal-patriotizem” ne pali proti bleščicam, he he.
Res, Puklmec je tako za starejše otroke (kot si zapisala) kot tudi za odrasle. Jaz svojima predšolskima malčkoma recimo ob branju precej poenostavljam, pa tudi ne berem še vseh (Polonica, Muha enodnevnica, Ameba Reba in Kitek Vitek so trenutno favoriti).
Anejka, še sreča, da obstajajo tudi “nevidne nagrade” za avtorje, to pa so prav tiste, ki nam ne morejo biti podarjene, če nimamo v sebi, kot se je naučil Baser, zmožnosti, da vidimo dlje od prvega vogala. Žal, da od veselja človek ne more preživeti. 🙂
Tvoj strahopapec (krasen izraz!!!) je v naši knjižnici, sicer je izposojen, a bom že prišla do njega. Vem, da bo mojima všeč, ker sta nora na take besede. V zbirki Ciciban je pesmica o Zgunksih, kjer so take čudne besede (škimpflje, zbrnju, punkelc, trunks …) in jo znata na pamet!
Se bereva, Anejka! Hvala še enkrat za branje in mnenje!
Kerstin
Zdravo Kupim,
Hvala! Mi lahko prosim pišeš na mail, da se zmeniva za naslov? Mislim, da se bo nekako dalo urediti.
Moj mail: klemko19@yahoo.com
čeprav doma dosti beremo otroško literaturo in so otroci vsak teden v knjižnici, smo do zdaj neuspešni tako pri iskanju strahopapca bubija pri frizerju kot dogodivščin na otoku puklmec. v univerzitetni knjižnici imajo eno od teh dveh “v obdelavi”, kar zna trajati tudi nekaj mesecev, v pionirski pa podobno, s tem, da bosta po en izvod na voljo le kot čitalniško gradivo, ker “nista primerni za izposojo”. na vprašanje, kaj to pomeni in zakaj nista, gospa knjižničarka ni vedela odgovora, saj “nisem jaz tista”, ki to določa. kar je po svoje neumnost, saj izvirne domače otroške literature še kako primanjkuje. kakorkoli, nekje bomo že staknili kakšen izvod.
Pilgrim, bravo! Super! Tole mi je bilo pa tako všeč, kar si napisal, da me je res fenomenalno razveselilo. Zelo dobro vprašanje res, za knjižnici Oton Župančič in Bežigrad, zakaj? Samo odgovor na tole vprašanje bi rada dobila, nič več. Sicer pa, nikoli ne veš,morda se bo Bubi tako usedel v otroška srca, da bo premaknil tudi protislovenske glave (tole je bilo res malo bolj za šalo).
Še enkrat, hvala!!!!!
Pa še Kerstin, ni problema in tudi tebi hvala!!!!!
Tudi sama sem ravnokar izdala otroško knjigo in jo zaenkrat poslala v vpogled eni knjižnici. Po praznikih pa naj pokličem, so rekli, da mi naročijo število knjig. No, zdaj pa berem, da je čisto možno, da se bom na koncu morda morala zadovoljit z enim kupljenim izvodom. Groza res!
Vam javim jako bo šlo.
In ker je to moja prva knjiga, si verjetno ne smem preveč želet. Heh, jaz pa sem sanjala o 20 izvodih na eno knjižnico 🙂
Sicer pa, koliko sploh načeloma dajete knjižnicam popusta?
Hvala
Najprej, se opravičujem, če se je to slišalo, kot da merim na vaju. Nisem hotela biti nesramna, govorila sem na splošno.
Potem pa še opravičilo. Očitno sem slabo prebrala, ker nisem zasledila, da gre za že uveljavljene založbe.
Vseeno pa stojim za svojimi besedami, da je na trgu veliko veliko “otroškega šunda”. Žal. IN knjižnice se branijo vsega (dobrega in slabega) z vsemi štirimi.
Lepo prosim, naj mi nekdo končno enkrat razloži, kaj je to šund, otroški ali pa odrasli, mi je prav vseeno.
Tega očitno res ne razumem, pa bi rada natančno obrazložitev.
Ker, vsaj kar se mene tiče, na svetu je 6 miljard ljudi. Kdo od teh določa, kaj je šund?
Zame osebno tega ni. So knjige, ki so nekaterim bolj všečne in drugim pač ne. Spet druge so všeč enim in drugim ne.
Mi je prav žal, očitno res nečesa ne razumem prav dobro, kajne?
Šund.
O definiciji šunda nimam pojma.
Lahko ti pa po kmečko razložim.
Zame je šund predvsem nekvalitetno čtivo – nekvalitetno tako po jezikovni strani (slaba struktura stavkov, stavki se med seboj ne povezujejo…) kot tudi po vsebinski (zgodba preskakuje, rdeča nit se trga, ni vsebine, ki bi nekja povedala). Šund literatura je sama sebi namen.
kdo določa kaj je šund? Tisti, ki se z literaturo ukvarjamo tudi poklicno.
tako kot ne morem jaz določati kaj je v modni industriji “šund” in kaj je v pekovski industriji “šund”, tako ne more nekdo z matematičnim faksom ali pa kuharsko šolo določati pravil za kvaliteto literature.
Res je, da je kvalitetna literatura težka (tudi otroška) za povprečnega bralca. Res pa je, da edino kvalitetna literatura bogati.
Pač, odločit se je treba. Ali bom “Victoria Holt za otroke” ali pa bom nekaj več od tega.
predvsem se mi zdi, da se zadnje čase na tržišču
Ne gre le za to, kar je zapisala “meni se zdi” glede šunda, torej slab jezik (tu je treba dodati še zguljeno besedišče, klišeji, obrabljene metafore, preveč poenostavljen/enostaven jezik itd.) in preskakovanje zgodbe, rdeče niti.
Roman je lahko “napet”, tak, da vleče, rdeča nit ne presahne, zgodba se (“akcijsko”) razvija itd., pa je vseeno šund. Moja merila šunda so (poleg omenjenih): ko vnaprej vem, kaj se bo zgodilo, kdo bo s kom pristal ipd.; potem to, da lahko preskočim npr. tri strani zgodbe, pa “nič ne zamudim” (žal ta kriterij velja tudi za veliko t. i. vrhunske literature, he he), pa to, da je nekaj kar tako “skupaj spravljeno”, samo da je happy end/da se nekaj izteče, pojasni itd., povsem neprepričljivo. Sploh konci so ponavadi res hudo kritični, tako pocukrani, da komajda še preneseš.
V otroški literaturi je morda šund malo teže definirati. No, pri pesmicah je že tako, da preveč manjšalnic ipd. prav tako razvrednoti pesem. Če bi tako pogledali, so tudi klasične pravljice neke vrste šund, saj pri vsaki vemo, kako se bo končalo, da bo dobro premagalo zlo ipd. 🙂
Zame je čisti šund to, kar sem že omenjala – bleščeče ilustracije in ne vem kakšni “efekti” še v knjigah (za to imamo konec koncev risanke, igrice – mar mora vdirati še v literaturo?), zgodba okrnjena na minimum, nekakšni osnovnošolski povzetki klasičnih, dolgih pravljic, brez “mesa”, brez občutka, brez prepričljivosti, napetosti itd., zato pa vse skupaj obilno zabeljeno s slovničnimi napakami, neustrezno skladnjo in izrazjem itd. In tega zdaj mrgoli na tržišču!
K.
Hvala! S temi razmišljanji ste me uspeli ponovno spraviti v globlje razmišljanje o tem. Spomnila sem se, kako sem pred precej leti svojo prvo knjigo izdala pri neki gospe, ki mi je mojo idejo popolnoma preuredila v svoje skrpucalo, jaz pa nisem imela svojega ja ob misli, da bom imela svojo prvo knjigo in sem popustila vsem pritiskom in mnenjem. A ta gospa je izdala goro knjig, eno za drugo, mislim da vsak mesec drugo. Prva je bila še v redu. Precej oz. zelo. A ena od teh, ki sem jo videla, je vsebovala dve knjigi. Vsako po dvesto strani. In sami dvogovori! Si lahko predstavljate štiristo strani resnično skoraj samega dvogovora, brez najmanšega opisa, nečesa več? Ja, prepričana sem, da je to res šund. A točno ta gospa je dolga leta bila med prvih deset najbolj branih slovenskih avtoric glede na knjižnično izposojo! In je še sedaj med prvih petindvajset!
Ljudje očitno potrebujejo malo. A mislim, da iz vsakega tega šund branja lahko zraste bolj zahteven bralec, ki ne posega več po teh dvogovorih, ampak želi nekaj več. Odlaga strani in cele knjige, ker si želi bogatiti dušo in srce in ne le polniti glavo.
Ja, hvala!
In ko takole razmišljam, samo upam lahko, da ne sodim med popoln šund. Kajti s svojimi knjigami si vedno želim preseči vsebino in želim postaviti v njih še nekaj neodkritega. A kako mi uspeva? Ne verjamem, da gre za kakšne literarne presežke, a rastem. Tudi jaz. Pa čeprav želim odkrivati sodobne teme na še bolj sodoben način.
Le pri Bubiju ne gre le zato. Tu res iščem pomoč, tolažbo, toplino. Za naše malčke.