Pozdravljeni,
pri predmetu slovenski jezik sem dobila nalogo, da v besedilu določim naglasna znamenja, izgovorjavo črke l in v, polglasnike in premena po zvenečnosti ( največje težave imam s temi). Ker imam težave z določenjem le teh, bi Vas prosila za pomoč.

Besedilo je mladinska književnost in sicer iz knjige Maček Mačkursson, delo avtorja Hallveig Thoriacius.

Besedilo:

Potem je pohitela v kuhinjo, da bi pomila velik lonec, v katerem je nameravala skuhati čreva.
“Mrmr”, je vzdihnil spotegnjeni Mačkursson, ” Kako to diši!Ovčja čreva! Žaltava, mastna in slastna! Tale košček bom odgriznil, saj se ne bo nič poznalo!”
In tako je maček odgriznil košček, pa še enega pa še enega.
Dokler ni pomlatil kar dobršnega kupa črev. Glasno je rignil, ko se je dodobra nasitil.
Šele potlej ga je začelo skrbeti, kaj bo rekla Grila.
” Eh, kaj” je nazadnje zamahnil s taco. ” saj je še škrat Stuvur pri hiši. Najbolje bo, da obtožim njega za tatvino, kar naj dokaže, da sem kradel jaz, če more!”

Za odgovore se Vam že v naprej zahvaljujem,

lp, buckaaa

A lahko najprej prosm, da svoje vprašanje Postaviš jezikovno pravilno?

Pravzaprav so premene po zvenečnosti še najlažje od tega. 🙂 Treba je samo usvojiti osnove glasoslovja in takoj ugotoviš, da to ni noben bavbav.

Premene po zvenečnosti so npr. te:
zapis glasba – izgovor glazba z, ž (f in h nimata pisnih parov)
p, t, k > b, d, g
c, č > dž

Tile pari se berejo takole: p > b, t > d, k > g, s > z, š > ž …

Takole, te osnove glasoslovja so začetek, da lahko rešiš svojo nalogo.

bob..kaj ni jasno?

Meni je jasno vse razen zvenečnosti – ampak ne sprašujem jaz 😉

nataša hvala..potem je npr. edini primer premena v besedilu: zapis jaz ( izgovor jas).To je vsa umetnost:D

Bob…Mislim, da je dovolj jasno napisano:)

Jasno, a zelo površno. Lepo nadaljevanje dneva ti želim.

Bob, če ne moreš pomagat, preskoči-simple:D

hvala enako:)

Znam tudi pomagati, recimo:

“delo avtorja Hallveig Thoriacius”
sklon?

“bi Vas prosila za pomoč”
vljudnostno Vikanje z Veliko začetnico je kljub sedanji demokraciji zastarelo, spoh pa ne pride v poštev pri nagovarjanju v množini. seveda dopuščam možnost, da si vprašala le gospo Lektor’co, vendar Al’ prav se piše je forum

OK, dovolj sem dihal za ovratnik;)

Točno tako. 🙂 Sploh ni tako težko, iščeš samo razlike med zapisanimi in izgovorjenim. No, še ena premena po zvenečnosti je: obtožim: b > p; zaradi vpliva nezvenečega nezvočnika t, se tudi namesto b izgovarja njegov nezveneči par [optožim].

Točno tako. 🙂 Sploh ni tako težko, iščeš samo razlike med zapisanim in izgovorjenim. No, še ena premena po zvenečnosti je: obtožim: b > p; zaradi vpliva nezvenečega nezvočnika t, se tudi namesto b izgovarja njegov nezveneči par [optožim].

Bob jst nism tam rabila pomoči, hvala vseeno.
Nataša tisto sm pa spregledala, hvala še enkrat:D

K premenam po zvenečnosti bi lahko štela tudi različne variante fonema “v”. Npr. v besedi “ovčja” je “v” manj zveneč, kot v besedi “vzdignil”. Ampak to je morda že malo težja naloga.

Premene po zvenečnosti se nanašajo na nezvočnike, zvočnika (v) premena po zvenečnosti ne more doleteti. Pri v-ju pa res govorimo o govornih variantah v-ja, teh je več, od dvoustičnega u-ja do u-ja posebno pri počasnem govoru in še druge.

Ravno v primeru ovčja č ne vpliva na v, da ta “preide” v u oziroma dvoustični u, v se pred nezvenečim nezvočnikom izgovarja oslabljeno, “nezveneče”, kolikor temu lahko tako rečemo.

Nataša,

o tem nekaj piše v Toporišičevi Slovnici (2004) na strani 77 pod “Zvenečnostna nevtralnost zvočnikov”.

Saj v tem je ves hec – govorimo o variantah v tem primeru zvočnika v.

Ali če obrnem drugače: jaz in [jas] nista varianti z-ja in s-ja, ampak gre za premeno po zvenečnosti. Npr. izvršba tudi ni varianta ž-ja in š-ja, ampak je ta premena nastala in ostala.

Gre za dva ločena pojava v slovenskem glasoslovju.

“s” in “z” v “jaz” in “jas” res nista varianti “s” in “z”, sta namreč varianti fonema “z” in v tem primeru nimata fonološke razlike. Seveda gre pri premenah za variante. Pravzaprav ne gre za nič drugega kot to.
Prav tako pri besedi “izvršba” ne gre za varianti š-ja in ž-ja, kot praviš, gre namreč za varianto fonema “š”, ki se realizira kot “ž”.
Razlika v variantah fonema “v” je ta, da variante fonema “v” ne morejo v drugih okoliščinah v slovenskem knjižnem jeziku delovati kot fonemi.