Na pomoč – nadležna tašča

Lepo pozdravljeni!

V bistvu sploh ne vem kje naj začnem. S fantom živiva pri njegovih starših, imava “svoje” stanovanje. Problem so njegovi starši, bolj mama kot oče. Fant je star 31 let ,je edinec in res nevem kako mu naj pomagam, menim da sta ga njegova starša uničila. Neprestano si ponavlja kako nič ne zna, kako ni nič vreden, in da v tem življenu ni nič dosegel.

Takrat, ko da kakšno zamisel pri delu okrog hiše ali pa kaj drugega, kakšen nasvet, ga vedno zatolčeta kaj pa ti veš, vendar se kasneje izkaže, da je imel prav.
Nevem mogoče tudi jaz potenciram vse te zadeve, namreč njegove mame žive ne prenesem, ne maram da se vtika v moje življenje, nemaram njenih nasvetov, njenega špeganja v moje zadeve in nikoli ampak res nikoli v tem življenju je ne bom klicala mama, kot si ona to želi in seveda to fantu tudi odkrito povem. V njenih očeh velikokrat vidim nek prezir mogoče sovraštvo in hinavski nasmešek, ko nama naprimer prinese kakšno pecivo, čeprav je ne prosiva, da nama karkoli prinese.

Včeraj me je presenetila izjava Mitje, ko je rekel, da že nekaj časa razmišlja, kako ima vsega polh kufer in da se bo ubil. Zadeva se je namreč vrtela okrog psa, ki si ga oba zelo želiva, mogoče Mitja še bolj kot jaz, v hiši je bil pravi vik in krik, da pri “naši” hiši pa ne bo psa. Sama se držim pregovora, da tisti, ki ne mara žvali, ne mara tudi ljudi. Že ko sva domov prinesla hišnega zajca (takrat še nisem živela pri Mitju) mi je tastara zabrusila, da si ni mislila, da sem tako otročja. Le kaj ima to zvezo z zajcem???
Sama ženska je zelo ozko gledana, in prav nič razgledana, z njo lahko kontaktiraš le o kuhi in vrtu in rožah o drugem nima blage veze, a ja no pa politiki, o predragem Janšu. (zvesta SDS-ovka).

Mitja sta imela zelo pozno, ker pač ona ni mogla imeti otrok in je po njunem bil zelo zaželen, vendar mu je ta zaželjenost bolj škodovala kot koristila.
Na nek način sta ga priklenila nase, da mu to že škodi, po robu se jima postavi in meni v bran tudi, vendar še nisem ugotovila, na katero struno brenkata, da mu prideta do živega. Včeraj sem bila priča živi razvalini, čustvenemu izbruhu, joku.(Mitjevemu)
Ko sem ga takole gledala, nisem vedela, čeprav sem si in si še vedno močno žela mu pomagati. Kot vedno je bila tam spet glavna akterka njegova mama, ki sem jo na njeno (pomoje) veliko razočarane odrinila stran od njenega “sinkota”. Seveda je potem, ko se je malo pomiril šel pogledat kako sta onadva, če je z njima vse ok. Seveda tega obnašanje ne razumem dobro, mogoče ga pa tudi nočem.

Sploh ne vem kako naj se še obnašam, kako naj pomagam Mitju, mogoče bi bilo bolje, če midva ne bi bil več skupaj, mogoče si to njegova želita???

Vem, da me ima Mitja zelo rad, vendar je tu še vedno ona, katere imena ne morem izgovoriti, ko jo vidim, mi pade mrak na oči.

Nevem ali je to ljubezen, ki mu jo dajeta ali ga s tem dušita, ker pri 31 letih nima nobenega svojega jaza, ki bi bil izoblikovan po svoje.
Čeprav je 4 leta preživel stran od njiju, bil je v kadetski šoli, to ni zadostovalo, vedno sta bila del njega, kar je tudi prav, vendar mu nikoli nista pustila da bi izoblikoval svoj lastni jaz. Je kar zadržan, zelo previden, tih, in nedružaben. Ko sva v družbi se včasih tudi zasmeji od vsega srca, kar mi je zelo všeč.

Kako naj se upre svoji diktatorski mami, oče je itak pod njeno komando, nad mano je obupala, pri Mitju pa še ostaja upanje, da ga dobi pod komando, imela ga je preden sva se spoznala, malo manj pa zdaj, ko živimo pod isto streho, vendar še vedno dovolj, da ga uničuje.

Veliko napisanega, vendar bi lahko povedala še več, Nujno prosim, za pomoč.

Hvala Rumenka

draga Rumenka,

čeprav imata ‘svoje’ stanovanje, je edina rešitev, da se odselita. Verjetno bo pri ‘njiju’ potem jok in stok, ampak če ne bosta ukrepala, bosta oba in seveda tudi vajina zveza čista razvalina.

Jaz imam izjemno podobno izkušnjo s svojimi starši. Ko sem se odselila, so bila obdobja, ko po pol leta nismo imeli stikov. Še sedaj imamo zelo redke, ker sta preprosto grozna. Da o tem, da se vedeta, kot da moj fant ne obstaja, ne govorim.

Torej, daleč proč (ne nujno dobesedno).

Srečno!

Pomagaj mu, odselita se čimprej!!!!!!!!!!!
Takšne mame so bolniki – nikoli se ne spremenijo na bolje, kvečjemu na slabše!
A imata oba službe?

Čimprej se odselita! Pa pogovori se s svojim fantom in mu daj vedeti, da ima marisikdaj tudi on prav. Večkrat ga tudi pohvali, s tem mu boš full dvignila samozavest. Preverjeno! Sem imela isti problem s taščo.

Tvoje izražanje in opisovanje situacije mi da misliti, da tudi ti nisi prav mila rožica. Ne moreš kar stopiti v tujo hišo in pokomandirati po svoje. Malo se prilagodi razmeram v tem domu, bodi prijazna z ljudmi, ki ti dajejo zastonj streho nad glavo in so vzgojili dobrega človeka, ki te ima rad in je dober s tabo.
No če je pa tako neznosno živeti v isti hiši z njegovimi starši je pa edina pot, da si poiščeta svoje stanovanje drugod in boš zadovoljna ter bosta imela lahko tudi – psa.

Odselita se na svoje, stisnita za najemnino, je več vredno imeti svoje življenje in svoj mir! Take mame so egoistične in nefer, ker pričakujejo, da se bo sin celo življenje brigal za njih.. Čimprej stran!

Selma

Zadeva je taka, da sva si z njegovo mamo veliko zaupale, do lanskega poletja, ko se je zgodilo, da sta me začela napadati, da sem jaz vsega kriva, da je njun sin, takšna razvalina kot je. Z lepega. In velik halo je bil tudi, ker je nisem hotela klicati “mama”, nažalost sem lahko klicala samo eno osebo tako. Problem so tudi vnuki, mislim, da imava midva pravico izbirati čas kdaj, kako in koliko, in ne samo upoštveti želje obsedebe “tašče”. Mislim, da mora človek najprej imeti nekaj, predvsem službo in streho nad glavo, mislim, da moje razmišljanje ni zastarelo ali je???
No mogoče sem res čudna ker ne maram da kdo brska po mojih stvareh???

Na mojo veliko žalost me je Mitja opozoril nato, da naj bom malce previdna, ker nista to kar se kažeta, vendar mi je bilo všeč, ker so si pri njih vse zaupali, pri nas pač ni bilo tako.

Malo me spominjaš nanjo. :))) Zelo zgrešena mselnost, malo za zamislit!!!??? Upam, da svojim otrokom, če jih že maš ne delaš podobnega.

Sem zelo prilagodljiva, zdaj ne vem, najbrž se sama tašči pustiš komandirati al pa je res prava duša.

No kar se pa tiče zastonj strehe nad glavo, pa ni čisto tako, sama plačujeva od vode do elektrike, tudi sama sem veliko vložila v to stanovanje, čeprav takrat še nisem bila zaposlena.

Pejdi čim prej stran!!! Dokler sem mela taščo bolj blizu, ni bilo konca “prijaznih” nasvetov. Pa sva šla na drugi konc naše domovine- se splača…

Najbolje bo da se odselta na najbolj odročen konc kot je vama le to mogoče. Da le ne bo skoz pri vaju visela in komandirala. Ne ostani ji ničesar dolžna (ne bit nesramna, ampak lepo poveš) in se tudi pred njo postavi na fantovo stran. Vem da ta starejši velikokrat nimajo spoštovanja do otrok in njihovih partnerjev, pa še kako je to res. Manjka spoštovanja, kolikor sem razbrala predvsem na njeni strani. Svojmu fantu pa pomagi mogoče tkole: pejta na svoje, s sabo odnesta vse kar je le mogoče in je vajinega, pusti mu da sam izrazi svoje misli in jih tudi uresniči naj sam. Če kje vidiš še kakšno pomanjlkjivost mu reci kaj pa če poleg tega kar si predlagal narediva še takole da bo še bolje. Nikakor ne reci: ne to pa ni v redu, tko pa že ne bo ali kaj v takem stilu. Pogovarjaj se z njim in mu dopovej da res sta ga starša rodila ampak naj uvidi da do njega nimata spoštovanja, ga ponižujeta in da zaradi tega nista tista prava starša, le ti stojijo otroku ob strani in mu pustijo da je to kar si želi in da dela tako kot si želi, navsezadje predvidevam da ima svoje dohodke, od njiju ni odvisen. Ko se bosta odselila pa nikar takoj ne izdajta naslova in telefonskih številk vajinih(stacionarnega telefona), najprej si naj uredi misli, uredi naj svojo osebnost da bo trdna in neomajna šele potem naj se postopno zbližuje z njima. če bo prisotna želja, če te želje pri njemu ne bo pa ga ne silit, ko bo pripravljen na srečanje z njima takrat bo bolje z njim. Verjamem da bo postal trdnejša osebnost in ko se bo to zgodilo bo lahko povedal da mu “dol visi” za to da ga ponižuje in ker v tem času ni na sebi naredila nič(če bo razumela) je do nadaljnega noče vidt. Pač taka je stvar, če si ti za enga manjvreden in da te ponižuje zakaj bi ostal v stikih z njim pa četudi so to tvoji starši, saj te oni ne spoštujejo, ti pa njih lahko neizmerno spoštuješ ampak vse se enkrat neha, pa čeprav se grdo sliši,žal je res tako. Pa ne zanemari izjave o tem da bi se ubil, pojdi po pomoč k kakšnemu svetovalcu, psihologu, naj se pogovori z njim. Bo boje samo stran pojdita daleč.

Mogoče trapasto ampak a si kdaj pogledata : Raymonda imajo vsi radi na kanalu A zvečer med tednom. Tam vidiš tudi zoprnosti slovenskih tašč in spoznaš še kako res je to kar tam prikazujejo, ni dovolj samo hiša ampak je dovolj šele oddaljenost od tašč da ne pride v copatah v hišo:)))))) Žal

rumenka, še enkrat pa še enkrat sem prebrala oba tvoja posta in ne najdem pravzaprav pravega vzroka zakaj svojo “taščo” tako sovražiš? Praviš, da uničuje svojega sina, da ga ponižuje, zraven pa da ga hoče samo zase? Iz obeh tvojih postov se čuti, da si zelo žalostna in jezna na ta njen odnos do njega. Tebe jezi, ker hoče, da jo kličeš mama. Praviš ji “ta stara”… – Ne bom se hvalila ampak jaz nikoli nisem svojo taščo tako imenovala, ker sem jo spoštovala, četudi mi na njej kaj ni bilo všeč, še pomislila nisem, da bi jo kritizirala. Zame je bila moževa mama in pika. On jo je zelo spoštoval in ker imam moža rada, sem upoštevala njegovo ljubezen do matere in se tudi sama trudila za to. Govorim v preteklem času, ker je že pokojna. Po pravici ti povem, morda jo boš bolj razumela, ko boš sama mamica. Veš “ta mlada” lahko prinese k hiši nebesa ali pekel.
Stare ljudi je težko spreminjati zato ti svetujem, da se po najboljših močeh prilagodiš in ne presojaj vsake njihove besede z najstrožjimi merili.
Tako boš naredila zase in za vso družino boljšo, znosnejšo klimo.
Starejše dandanes moti tudi, ker se mladi nočejo več poročiti. Te navade so prišle zanje prehitro in so tudi malo prestrašeni, ker ne razumejo več sodobnega življenja. Skratka, poskusi z lepo in dobro besedo pa še s humorjem. Boš videla, da bo bolje. Oprosti, če sem te kaj užalila, sva pa generacijsko res malo več narazen in jaz gledam na te stvari tudi že z izkušnjami. – Verjemi, ni za obupat, vse prej poskusi, že zaradi fanta, ki ga imaš rada. Prav lepo pozdravljena!

joj rumenka
samo beži kakor te nesejo noge, zdej maš probleme, a si predstavljaš kako bo ko bojo, če bojo otroci prišli.
še v družinah ko so odnosi veliko boljši kot je vajin, so na koncu odšli od doma, stari in mladi niso za skupaj.
pa pomisli še to, ko bosta starejša, kdo bo pa takrat skrbel za njiju, ne veš, poglej v ogledalo.
pomagaj Mitji, pomagaj sebi in pejta.
gre za vaju, vajino ljubezen.
pa še to v veliko primerih se je zgodilo, da je tako obnašanje mame pahnilo sinove v pijančevanje, moj fotr je že en od njih in povem ti moja sestra je zaradi tega ornk nasankala, jest sem imela “srečo”

Le nekaj misli naj ti natrosim, ki pa so izkušnje mojega življenja.
Tudi moj je bil deležen takne materine “ljubezni”, mogoče ne tako zelo silovite, pa vendarle. Tudi jaz sem tašči veliko zaupala in sva se prav dobro razumeli…….
Danes, ko je preteklo toliko let od takrat in gledam nazaj, vidim drugače.
Predvsem vidim, kako sem ga polomila, kako sem se jezila in bila razočarana nad ljudmi, za katere sem mislila, da so moji prijatelji, zavezniki. V resnici pa bi morala biti razočarana nad samo seboj, se jeziti nad sabo, razmisliti in premisliti kdo sem jaz, da se srečujem in zaupam ljudem, ki tega niso vredni.
Moti pa me predvsem tvoj dragi, veliko bolj, kot njegova mati. Sam vidi, da je stanje nevzdržno, tako zelo, da pomišlja na smrt. Tu se zastavlja vprašanje, kje si ti potem v njegovem življenju. Mar ni ljubezen tista prva, za katero je vredno živeti, vredno za njo nekaj storiti. On pa se le predaja malodušju, čaka, da boste ostali rešili njega iz zanj obupnega stanja.
Mogoče je sedaj tisti trenutek, ko ga vprašaš, kaj je on pripravljen storiti za sebe in za tebe, za vajino ljubezen. Sedanji trenutek da vedeti, da nič.
Prej kot selitev, bi bilo potrebno poiskati kakšno pomoč, pomoč, ki mu bo pomagala do spoznanja, da odnos njegove matere ni naraven, če seveda on sam želi to vedeti. Drugače je tvoj trud zaman, in čez toliko in toliko let boš poslušala in gledala njega, kako uporablja enake besede in se obnaša enako, kot njegova mati sedaj, do tebe in do vajinih otrok. In spremeniti se pomeni , pomeni spremeniti svoje mišljenje in dojemanje, ki je drugačno od tega danes, to pa je dolga in zelo naporna pot.
Sprejmi tudi ti misli drugih tako, kot sprejemaš svoje. Dovoli tudi ti ostalim da imajo svoje lastno prepričanje in videnje, pa četudi je zelo drugačno od tvojega in ta trenutek ne želiš vedeti zanj. Sprejmi ga predvsem zaradi sebe, da boš vedela, s katerimi ljdmi si želiš biti in kateri med nami so tisti, katerih nikoli ne boš spustila v svoje srce.
Veliko uspeha ti želim.

ODSELITA SE!
Mi smo se odselili in je mir.

Dokler nismo dokončali svoje hiške in smo z družino živeli pri mojih starših, sem bila slaba, nesposobna mama, žena in hči, ko pa smo se odselili od njih, so se stvari začele normalizirati. Moja mati nima več “vpogleda” v našo družino, povemo ji le toliko, kot hočemo, zato se tudi ne more vtikati, tudi če bi se še vedno hotela.

Moraš vedeti, da če si kot otrok vzgajan v tem duhu, da nič ne storiš dovolj dobro, začneš še sam to verjeti in tega občutka se znebiš šele takrat, ko zbežiš stran, pa še takrat traja veliko let, da si pridobiš samozavest, či si jo sploh še lahko.

Skupaj na hitro in nič povedat do zadnjega momenta,
ko bosta že spakirala, brez kakršne koli njune pomoči
se odselta. Pa čim dlje. Mislim, da bi moral biti potem mir.
Stari in mladi nikakakor niso za skupaj, ali pa redko.

katera tašča/tast pa ni nedležn/a, stin/a in zatežen/a ? mislim da vsak nov k pride k hiši ga bodo lastniki vedno težko sprejeli…

Lp

Jaz bi ti isto svetovala kot predhodniki, da se izselita. Takšnih ljudi ne boš spremenila, vprašanje pa tudi, kako se bo zmožen tvoj partner odtrgati od domačega zavetja. Ker je bil stalno ponižan, postavljen v vlogo nesposobnega otroka, se zna zgoditi, da ne bo niti hotel oditi ali pa se bo stalno vračal domov in dal staršem prednost pred teboj.

Da bi se pa ubil, naredil samomor, ta je pa tudi radikalna.Rajši se ubit kot odlepit od nezdravega okolja? Že ti znaki kažejo na to, da se ni zmožen soočit z žviljenjem zrelo.

za avtorico teme:
spokajta kufre, najdita si SVOJE stanovanje, kuhajta si SAMA, plačujta SAMA elektriko, smeti, vodo, urejanje okolice,… med drugim si tudi SAMA plačajta strokovno pomoč (ki jo nujno rabita – on zato ker se bo fental, ker mu oči in mami ne dovolita psa, in TI zato, ker si še vedno s policajsko jokico)

in medtem, ko bosta sama skrbela za psa, glasovala za prave politične stranke, plačevala najemnine in položnice,… bodita še naprej pametna in vedita vse.

še NAMIG: dokler grejeta svoji ritki pri tastarih, si delita (s tastarimi) stroške in kuhata svoji luškani mali surlici vsakič ko mati prinesejo hrano, se ŽAL ne reče, da imata “svoje” stanovanje. Niti v navednicah ne.