Kaj je bolj prav? Hvala.

Pregledala sem različne zapise beograjskega naselja Dedinje, da bi ugotovila rabo tega samostalnika. V večini se ta samostalnik uporablja v ženskem spolu v množini, torej tiste Dedinje, na Dedinjah, podobno kot slovenske Trbovlje, v Trbovljah.

Hrvaški in srbski viri pišejo na Dedinju, torej samostalnik uporabljajo v ednini, kot v Sloveniji pišemo na primer Velenje, v Velenju.

Imamo pa tudi v slovenščini primer, ki prehaja med rabo v ednini in množini, in sicer Grosuplje. Uporablja se v Grosuplju (edninsko) in v Grosupljah (množinsko). Pravopis sicer narekuje rabo v Grosupljem, zapis v Grosupljah pa označuje za neknjižen. No, raba potrjuje drugače.

S temi primeri poskušam najti bolj ali manj razumno razlago, zakaj v slovenščini (očitno) prevladuje raba na Dedinjah, vir, od koder je to zemljepisno lastno ime, pa samostalnik uporablja edninsko. Gre seveda za razlike med jeziki, kar ni nič posebnega.

Raba v slovenščini dokazuje množinski samostalnik, ne moremo pa zaprmej reči, da je edninski samostalnik zato napačen. Po drugi strani lahko tu štejemo, da vpliv tujega jezika “narekuje” edninsko rabo samostalnika, kar pa se ne sklada s slovensko rabo. In se vrtimo v krogu.

Lahko pa sklenem: v slovenščini očitno prevladuje raba samostalnika v množinski obliki, torej na Dedinjah, manj pa je rabe (verjetno po vzoru rabe v tujem jeziku) edninskega samostalnika. Pri Delu so včasih pogosteje pisali edninski samostalnik (kar potrjuje korpus besed), vendar dandanes je opaziti več zapisov množinskega samostalnika.

Prav pogostejša raba množinskega samostalnika me vodi v nasvet, naj se uporablja zemljepisno lastno ime Dedinje v množinskem zapisu, torej na Dedinjah.