Mož mi prevečkrat očita…
To, da otroci niso kos pohištva in tudi ne del gospodinjstva, pač pa da rabijo očeta, tako kot rabijo mater, pa ti ni padlo na pamet? Kakšno vezo z očetom ima dejstvo, da imaš ti pomoč v gospodinjstvu? Ubogi otroci.[/quote]
Pa daj, preveč je glupa in materialistična, da bi ji kliknilo.
Uturiti otroke? Ja pi***a a niso od njega? Jaz bi takega moža ne imela tudi, če bi imel milijone, da mu ni mar za otroke. Ker če bi mu bilo, bi se z njimi ukvarjal.
Slikaš ti tako službo.
Ne morem verjeti, kakšni ljudje živite.
hvala 🙂
res ne vem zakaj mi je prišlo do živega ampak ko te nekdo tako napade da si dal noge narazen in da si nesposoben
ja verjamem da imajo eni take otroke da jih dajo na igralni center ali pa v stajico in so tam po urco in več in splho ne vedo da jih imajo…ja takih je lahko govorit…poznam take….ampak mojadva otroka nista taka in ne zato da ne znam vzgajat ampak preprosto rabita mojo in moževo bljižino….ooo in da ti potem reče da ga nisem bla sposobna vzgojit…ja težko ostaneš miren
drugače pa res hvala vsem za dobre besede
jaz sem se ravnokar vrnila iz sprehoda z tamalim, tavelik je spal in očka je imel 1 urco zase 🙂 sedaj pa je moj čas…
Samo, ta zadnja avtorica ima čisto prav. Očitno nisi sposobna biti mati, žena, gospodinja ali pa znižaj kriterije svojega videnja “popolne družine˛&popolne žene&popolnih otrok”.
A zdaj je pa 7-mesečnik kriv,ker ne spi,ker je naporn,ker nikjer noče biti sam? Pa 3-letnik,ker rabi pozornost,stiskanje? Nehaj se pomilovat,nehaj iskat vzroke v drugih, priznaj si, da imaš prevelike predstave, ki jih nisi sposobna izvajat in v trenutku ti bo lažje.
Midva sva dogovorjena, da je on prost v torek in čet od 19:00 dalje, jaz pa v pon in sredo.
Če je vojna, je vojna za vse in ne vidim razloga, zakaj si ne bi vzel par ur frej, ampak veljat pa mora tudi za mene…
Ne vprašaj sicer v kakšnem stanju je stanovanje, ko pridem domov, ampak sem se naučila zamižat na eno oko. Otroci pa pač 2x na teden jedo za večerjo packarije in gredo spat s slabše umitimi zobmi – zarad tega ne bo nikogar konec.
V petek prihaja mož prej domov, eden gre po šepzo, drug pospravi in spuca stanovnje, ćez vidken pa skupaj skuhava in gremo na kak izlet.
Nikoli nisem razumela, kako ženske uturijo otroka moškemu.
Pri nas otrok že pleza po vratih, takoj ko sliši, da ata zunaj parkira avto in se ga potem ne spusti kako uro – vmes jaz pogremej oz končak kosilo in ga skupaj pojemo. Potem gre ata malo na kavč, otrok pa se crklajt z njim ali pa mu kaže, kaj je delal čez dan. Ali pa gremo ven in otrok itak leta po svoje po parku, midva pa pač capljava za njim in se pogovoriva kakšen je bil najin dan in kaj planirava za naslednje dni.
A vaši pa otorku na vratih rečejo, da rabijo 2h mira in tišine in se zaklenejo na wc?
Pa kaj res vse tako slabo pozante moško naravo? Že zadnjič je bila ena taka tema! Železno pravilo je, da moški težko preklapljajo, veliko težje kot ženske. Ko pride domov naj ima pol urce miru, da preklopi. Ko sem jaz to izvedela in sva se o tem pogovorila, je priznal, da je res tako. Moški funkcionirajo drugače kot ženske in ne tlačit enih v kalup drugih!
Odkar mu damo tiste pol urce, imamo veliko bolj mirne dneve. Jaz vem, da bo potem stoprocentno prisoten, on pa ve, da mu bomo dali malo časa zase.
Imam štiri otroke, tri z majhno razliko, enega s precejšnjo razliko. Točno vem kako se mamica od časa do časa počuti. Nisi slaba mama, če imaš kdaj občutek, da te bo povozilo. Res pa je, da mora razumeti tudi mož, da daješ vse od sebe dopoldne tudi ti. In da se tvoj šiht ne konča, kot se njegov. Veliko se pogovarjajta, ne očitaj mu, samo povej, da ti je težko, da bo bolje in da zdaj potrebuješ (prosiš) njegovo pomoč.
Vem kako je ob majhnem otroku in polnem delovniku. Midva oba delava, pridemo približno skupaj domov. Jaz takoj v kuhinjo kuhat, moj pa se tačas igra z otrokom. Frej ure imava zvečer ko gre spat (imava res samo eno). Prej (ko je bila bebica stara tolk kot tvoj tamali zdj) in ko je bilo vse našteto, pa so bili časi bolj napeti. Takrat pa je moj vsak teden v petek šel s svojo družbo ven, jaz pa kak dan vmes če me je menjal. Mojga sem prou silila da gre, da je spočil glavo in je potem priznal da sem imela prav. Da je rabil malo časa zase.
Jaz bi ga upoštevala in se poskušala organizirati malo drugače. Če rabi malo počiti naj počije. Sej ne bo to v nedogled. Še malo pa bodo otroci tudi večji pa bo lažje.
Aja pa morm pripomnit še glede igralnih centrov in puščanja otrok. Moje mnenje je, da more biti otrok tudi malo samostojen. Doma ima pol dnevne obložene in narejene tako, da se ve da je to samo njen kotiček, njene igrače in kjer se igra. Tam jo puščam, ko dam kuhat, ko dam prati (tu mi sedaj že pomaga) itd… Pa zato nisem slaba mama. Še vedno mi sicer rada visi na hlačah ali pa jo nosim okoli ko kuham, samo še vedno pa jo poskušam navaditi da se mora včasih pa tudi sama zamotiti. Zato mi je prej in mi tudi sedaj uspeva vmes kuhati, prati itd. Ne morem pa likati ali delati kaj podobnega – to pač naredim ko je moj doma in jo pazi ali zvečer ko spi.
Nisem vsega brala, tako da ne vem, če ti je bilo to predlagano.
Če ni denarja za varuško, če ni pomoči babic, dedkov,
ti predlagam, če imata prijatelje z otroci, da jih povabiš k sodelovanju. Recimo, za vikend se dogovorite (ali pa kdaj čez teden), da eden pazi na otroke, vidva pa si privoščita recimo 2 urici zase. Drugi dan pa vidva imata otroke čez, pa vajina prijatelja izkoristita trenutke zase.
Saj 3-letniki se že radi igrajo z drugimi otroci, še sploh, če gre za domišljijske igre. Tudi 7-mesečnik bo bil pri drugem, če bo le tega poznal. Če ste prijatelji, pa lahko tudi skupaj preživite nekaj časa, toliko da se otrok navadi.
Pa ne pozabi, otroci so pri drugih dosti bolj pridni/ubogljivi !
Moj ima dolg delovni dan, ampak se z otrokom res rad ukvarja. Zjutraj ga zbudi, previje in mu pripravi zajtrk. Zvečer ko se vrne, pa se nekaj deset minut crkljata, potem ga skopa, večkrat tudi nahrani in da spat.
Najbolj ozko grlo so gospodinjska opravila, kljub temu da imam pomoč. Sploh takrat ko je otrok bolan, saj če sem z njim doma, ne morem v trgovino, na tržnico in po ostalih opravkih in tudi to “odpade” na moža.
S službami “komaj” shajamo, pa, roko na srce, od porodniškega dopusta preživim v službi pol manj časa kot sem prej. In kljub temu, da sem takrat ful sfokusirana in učinkovita, se definitivno mojih delovnih rezultatov ne da niti slučajno primerjati s tem, kar je bilo pred otrokom.
Imam srečo, da se rad ukvarja s ta malim in da mu to predstavlja nekakšno sprostitev po službi. Od “ta malega” pa se odklopi v službi. Kaj dlje od kakšnega vikenda ali večera za naju skupaj (pa tudi to je največ enkrat na pol drugi mesev ali dva meseca), nisva še prišla.
Utrujena sva oba ful. Jaz sem si izborila vsaj enkrat ali dvakrat tedensko telovadbo (kar mi znese le tako, da vstajam sredi noči in to opravim, preden grem v službo). Mož pa si k rekreaciji otroka kar s sabo vzame – tako da jaz medtem kaj zlikam ali kaj podobnega …
Če potrebuje čas zase, mu otroka odpelji kakšen vikend za eno jutro ali eno popoldne (jaz grem npr. k mami na obisk in potem ima on čas, da počne, kar želi). Ali pa zvečer, ko otrok zaspi, mu pusti par ur, da ima čas sam zase…
Jaz tudi rabim čas zase in ko me je mož razbremenil ta malega ob sobotah zjutraj (da sem lahko brala knjigo v postelji), sem bila potem še ves teden super zadovoljna. Zdaj pa prihajava celo do tega, da otroka zrihtava in potem greva ponovno oba v posteljo in bereva knjigi. Ta mali pa se malo igra, malo pride po naju plezat – skratka, ni še idealno, ampak na bolje Ta mali počasi spoznava, da je sobotno jutro namenjeno “sprostitvi” in se vedno bolj samostojno igra, zraven pa še en uč vrže na to, kaj midva počneva.
živa bitja so pretežno nagnjena k razmnoževanju. če bi vsi samo razmišljali bi človeštvo izumrlo po hitrem postopku:)). resnica je tudi ta, da v takih moškosrediščnih sistemih kot je tudi naš, se reprodukcija smatra kot nekaj postranskega, ženskega in manjvrednega dela. vojska seveda pa je zelo pomembna in zanjo nikoli ne zmanjka časa in denarja.
NIhče ne pravi, da so breme. Vendar dejstvo je, da so pričakovanja naše družbe, kaj vse naj bi ženska/moški počela v trenutnem družinsko-družbenem ustroju, v bistvu nemogoča.
Će želiš imeti neko spodobno kariero in dohodke, da ti ni treba gledat ravno vsak fičnik, moraš delati kaj več kot 8 ur na dan.
To seveda ne bi bilo nič takšnega, če bi družine izgledale tako kot pred desetletji, kjer so bili stari starši še del družine in ni bilo toliko mater/očetov samohranilk/samohranilcev.
In že če to dvoje spraviš skupaj, ugotoviš, da za nekaj let, ko so otroci majhni, enostavno ne gre.
Ker je danes še kriza, morda kar nekaj ljudi težje v službi prestavi v nižjo prestavo, saj se bojijo, da bodo ostali brez službe.
O variantah, da bi eden od zakoncev ostal doma in skrbel za majhne otroke pa res ne bi… glede na količino solate v sosednjih forumih, kjer se ugotavlja, da je finančna odvisnost ključni dejavnik, zakaj se eden od zakoncev drugega ne more losat in zaživet na novo…
Ko pridejo otroci, se stil življenja močno spremeni, a otroci tudi rastejo in to zelo hitro, prehitro!
Ne poznam mlade družine, ki jim rojstvo otrok ni obrnilo življenja na glavo, a kot vsega drugega, se tudi tega človek privadi, se prilagodi in iz dneva v dan je lažje. Predvsem je pomembno, da znata s partnerjem v otrocih uživati in ju ne jemljeta kot breme, oz. njunega otroštva kot nujnega zla. Še prehitro bo minil ta čas in takrat ga bosta pogrešala. Sam imam sedaj dva najstnika in ne veš, kaj bi dal, če bi ju s čarobno paličico lahko spremenil zopet v dojenčka. Pa ne zato, ker bi mi sedaj bila prenaporna, pač pogrešam tiste čase, ki so tako hitro minili. Pa mimogrede, smo sami in trudi jaz imam naporno službo…
Otroci so majhni, verjetno pa si tudi ti kot mati neorganizirana. Sicer težko verjamem, da v dopoldanskem času ne moreš narediti vsega. Da sta otroka naporna pomeni to, da nimata jasno postavljenih meja.
Moj pogled:
Zjutraj vstani zgodaj, recimo ob 7. Vzami si dovolj časa za tuš, morda kavico in potem so na vrsti otroci. Zajtrk, preoblačenje, tamalega daš na varno, s starejšim pospravita postelje, recimo posesata, das prat en stroj perila in ven na zrak. Po igranju greste v trgovino če je treba, domov, otrokoma doma daš sadno malico in gresta počivat. V tem času skuhaš, obesiš perilo in se spet posvetiš otrokoma.
Nauči otroka, da sta veliko skupaj, starejši bi se moral znati sam zaigrati. Določi prostor za igro in ga čimprej nauči pospravljati igračke. Uvedi red. Odločno. Umivanje, pranje rok in zobkov, samostojno hranjenje, pospravljanje igrač, to mora 3 letnik znati.
Sprehodi, igre zunaj, svež zrak, to otroke uspava in umiri. Bodite vsak dan zunaj. Skuhaj za 2 dni, peri sproti, likaj res najbolj nujno, vsi se naučite pospravljati za seboj.
Če mlajšega še dojiš, naj bo to čas ko se vsi trije pocartate, ko preberete kako knjigico, se posvetiš tudi starejšemu.
Uvedi red pri sebi in pri otrocih, to je osnovno. Sicer boste uničeni kot družina. Ne izgovarjaj se na napornost otrok. Dojenček 7 mesecev ni naporen. Daš ga poleg sebe, zraven delaš karkoli. Starejši je v bližini in se mu občasno posvetiš.
Predvsem pa izkoristi možnost, da ste čim več zunaj.
Forum je zaprt za komentiranje.