Mož mi prevečkrat očita…
ok situacija je takšna
Imava 2 otroka, 3 leta in pa 7 mesečnika. Oba sta kar precej naporna in se je treba obema veliko posvečat, še posebaj tamalemu.
Problem pa je v tem da mi mož non stop očita da nima nič časa zase. Ok ga razumem, gre v službo in ko pride domov ga pričaka še delo z otroci in vem da je utrujen ampak…. Jaz imam čez dan oba doma in ko pride mož domov sem vesela da je on mal z njimi da grem jaz recimo vsaj malo stran ( pa ne od doma, grem postorit druge stvari ki jih z dvema otrokoma čez dan ne morem ko sem sama.
Je tako tudi pri vas? Kaj počnejo vaši po službi? Moj res ne hodi po gostilnah ker sam tega ne želi..na fitnes je hodil predno sva dobila otroka….ven zvečer ne hodi…rad bi čas zase in da v miru kaj postori..vsaj tako pravi…
Moj ima zelo zahtevno službo in doma ne opravlja nobenih gospodinjskih opravil. Ker zasluži dovolj, da imamo pomoč. Z otrokoma se je pa rad ukvarjal, ampak ne tako, da sem ju porinila takoj, ko je prišel iz službe. On praktično cel dan dela in tudi zvečer. Doma seveda in mi na kraj pameti ni prišlo, da bi mu turila še otroke. Vesela sem, da zasluži dovolj, da se mi ni treba ukvarjati z iskanjem poceni hrane, ampak kupim kar mi paše in da imam pomoč v gospodinjstvu.
no zasluži sigurno ne veliko tako da pomoč odpade
sigurno mi pa ne bi bil všeč ta način da bi on delal cele dneve in otrok še videl ne bi razen ko gresta spat
ja res bo treba najti način ampak je težko
radi smo skupaj ampak oba bi rada nekaj časa zase kar je pa težko. Ko gre eden spat se drugi zbudi in tako je do 20.30 ko je v končno malo miru in časa za naju
Žal ste trenutno v kar težkem obdobju, ker so še vsi otroci mali in verjamem, da sta oba starša preutrujena. Vendar hvala b otroci rastejo in bo vse lažje. Kaj predlagam? Morda malo opusti gospodinjska dela oziroma si jih poenostavi. Če imaš možnost kdaj pa kdaj otroke daj babicam za par urc. In če se le da ne se prepirat. Z možem se dogovorita npr. da ko pride domov mu daš 2 uri frej in ti mirkaš otroke da si on odpočije potem pa zamenjata vlogi in imaš ti čas zase zvečer pa jih skupaj dasta spat in imata čas za vaju.
Nikakor pa si ne učitajta in ne jemljita otroke kot neko breme in ob njih uživaja ker bodo prehitro zrasli.
ja je naporno, ampak tolaži se s tem, da otroci hitro rastejo, vsak dan so večji in vsak dan je lažje..lahko pa bi si privoščila kakšno popoldne čisto zase, za razvajanje, kavico , šoping, da si malo napolniš baterije, takrat naj mož lepo poskrbi za malčke, saj so tudi njegovi.
Sama sem takšne zagate reševala malo drugače…včasih je mama popazila par ur na otroke, včasih je prijateljica pripeljala svoja dva malčka k meni na čuvanje za par uric, potem jaz svoje k njej.
Tudi mož je kakšno soboto bil celi dan varuška, da sem lahko malo zadihala svobodno:)
Jaz se pa vedno sprašujem, kako imate otroke, da vam ne uspe zraven njih nič narediti. Med mojima je 3 leta razlike, pa sem vedno vse naredila zraven njiju. Ko sta še bila majhna sem bila še v hiši in sta pač pomagala po svojih močeh, čeprav je zaradi tega kakšno delo trajalo dalj časa. Vedno smo se zraven dela zabavali. Ta večjega sem tudi vključevala v nego bratca, ko je la ta še bil dojenček. Je pa res, da mi ni nič težko kar je v zvezi s otroci. Še sedaj, ko sta večja grem na kakšnih obiskih rajši z otroci noret…. 🙂
sem mama trem otročkom, pa imam dvakrat na teden zvečer ćas zase, za šport ali druženje s prijateljicami, ker imam zelooo anporno službo, to pomeni, da tudi sicer popoldne nisem tako učinkovita, zaradi ečsar se vedno z možem bodeva in uskaljujeva, kdo bo akj anredil, kdo koga kam peljal, kdo kaj pospravil, kdo šel v trgovino… ampak tudi on ima možnost in gre na fitnes ali pa tečt poleti…s tem da mu povem, da mi je ljubše, če ima čas zase po 19. uri, ko gredo otroci spat. imava torej vedno čas zase, ampak, preden sva to ugotovila in se uskaldila terd ala to ni prioritetno listo je trajalčo nekaj let:(( sicer se preveč nabere čez teden in je potem v soboto kreg;( no, pa tudi za celo noč gre od lčasa o časa mož ven, samo takrat sem pa jezna, ker naslednji dan ni nič z njim…
Fajn, ampak v tem primeru je mož tisti, ki ženi jamra, da nima časa zase, tako da nasvet, da naj mož pazi otroke v soboto, da bo ona lahko zadihala, ni ravno najboljši.
.[/quote]ja zakaj pa ne, očitno bi dotična rada, da se mož tudi malo ukvarja z otroci, saj so vendar njegovi, on pa ubošček vedno utrujen, ja otroke je lepo delati, ko pa pridejo na svet, pa ni več tako lepo jih merkati:))
Sicer pa če se posluži mojih metod, bosta oba imela čas zase..vsaj malo..
Fajn, ampak v tem primeru je mož tisti, ki ženi jamra, da nima časa zase, tako da nasvet, da naj mož pazi otroke v soboto, da bo ona lahko zadihala, ni ravno najboljši.
.[/quote]ja zakaj pa ne, očitno bi dotična rada, da se mož tudi malo ukvarja z otroci, saj so vendar njegovi, on pa ubošček vedno utrujen, ja otroke je lepo delati, ko pa pridejo na svet, pa ni več tako lepo jih merkati:))
Sicer pa če se posluži mojih metod, bosta oba imela čas zase..vsaj malo..[/quote]
Zato, ker ni vprašanje samo, kaj bi dotična rada, ampak kaj muči moža.
Ene se res znate obnašat kot predsednice vesolja, ki imajo glavno besedo, odločajo o vsem, in se poslužujejo raznoraznih metod. Namesto, da bi poslušale svoje partnerje in se usklajevale z njimi. On pove, kaj mu manjka, ona pa takoj začne nekaj po svoje taktizirat. Mater ej… a ste partnerji, a nasprotniki v nekakšni strateški igri?
Tu mož čisto jasno ženi govori, kaj mu manjka. Da ne bo pretirane osuplosti, ko bo čas zase začel iskat izven hiše, če ga doma ne more dobit. Takrat potem postanejo aktualne raznorazne rekreacije, pa v službi je nenadoma treba ostajat 2 uri dlje, ker je šef tečen,…
Sem samohranilka, s hčerko živim sama od njenega rojstva dalje. Očka si je prvih nekaj let vzel čas zase in odpeketal….
Nisem imela druge možnosti, kot da sama podelam vse kar je treba. Obenem sem si našla tudi čas zase. Naj dodatno povem, da so eni stari starši (moji) v tujini, drugi pa so bili, ko je bila hčerka majhna v službah. Torej spet res sama zase. Določenim stvarem sem se morala odpovedati, ne pa vsem. Našla sem vedno način, da sem si vzela čas zase. Recimo če je bila kakšna RD zabava, obisk sovrtičkarju, sošolcu sem takrat šla s prijateljico na čvek, na sprehod, skratka dala sem takrat materinske gumbe na PAUSE. Če sem bila preveč utrujena ali pa slabe volje, sem tudi povprašala kako sosedo, prijateljico za pomoč in peljala hčerko v varno varstvo, pa si vzela čas zase. O, kako sem cenila te trenutke, neskončno!!!!
Hči je sedaj stara skoraj 17 in sem vesela, da mi je uspelo v tem času doseči marsikaj, predvsem se nisem odpovedala sama sebi…
Avtorica možnosti je danes neskončno, veseli se tega, da imaš partnerja ob sebi in nikar tega ne zanemari. Privoščita si kdaj kak večer zase, ne glejta sam TV ali kompjuter, izklopita to, prižgita sveče in se pogovarjajta, plešita, se razvajajta…. skratka cenita trenutke in ne delajte iz življenja rutino…. Vse se da, če se le hoče, če ne drugega pa najdita kako študentko, ki vam bo za par € čuvala otroke, ko bosta vidva lahko šla na večerjo, pizzo, kino, sprehod, razstavo, koncert….ali pa peljita otroke k babicam pa imejta vikend OFF ali pa enostavno začnita tudi uživati skupaj v vsemu kar počnete, ne pričakuj preveč od partnerja in predvsem pogovarjaj se z njim, pogovarjaj – čim več….
Ma kakšna služinja, lepo piše, da po prihodu iz službe moža pričaka ukvarjanje z otroki, ona gre pa delat stvari, ki jih prej ni uspela.
In mož ji lepo pravi, da vse lepo in prav, ampak da on potrebuje tudi nekaj časa zase. In tvoja rešitev tu je, da naj se mož še več z otroki ukvarja?
Jaz to vidim drugače. Poiščeta naj način, da bo lahko vsak od njiju dobil en večer na teden, ali vsak dan pol ure, ali kar pač potrebuje, da se mu ne zmeša. Mogoče bo treba zato malo higienski minimum v hiši spustit, mogoče je treba samo organizacijo prilagodit.
Ker, roko na srce, če zdaj ne sfolgata ene službe, dveh otrok in gospodinjstva, kaj bosta naredila čez par mesecev, ko bo poleg njegove službe, vzgoje otrok in gospodinsjtva še ona šla po porodniški nazaj delat?
Nezvestobo si pa ti tu not privlekla, jaz pišem o begu od družine, ne o drugih babah, to ni nujno povezano.
Predvsem se pogovarjajta! Tako ti kot on sta po celem dnevu utrujena. Kaj je tisto, kar vaju sprosti?
Če pride mož po celem dnevu iz službe, potem pa takoj dobi v roke dojenčka in k nogam tamalega, in ju ima na sebi dokler ju ne spravita spat, medtem ko ti dirjaš po stanovanju s sesalcem, logično da ste vsi utrujeni in prenapeti.
Skušajta najti način, kako se lotiti zadev malo bolj prijazno do tebe in njega. A tamaladva kaj spita čez dan? Skušaj si vzeti takrat vsaj pol ure zase, spij v miru kavo/čaj, preberi kakšen članek, poslušaj glasbo, nekaj kar te pač veseli. Potem pa ne potisni otrok takoj k očetu, ampak ob njegovem prihodu vključi otroka v neko mirno dejavnost v dnevni sobi ali kuhinji, on pa naj gre najprej pod tuš, se preobleče, si vzame čas za 30 minut relaksacije in nato prevzame otroka.
Skušajta si razdeliti uspavanje otrok tako, da enkrat to počne en, drugič drugi. Vmes naj gre en izmed vaju na rekreacijo, pred TV, na sprehod ven, da se prezrači.
Pričnita načrtovati dneve za odklop vsaj enkrat na mesec. Da greš ti v miru s kom v soboto na kavo, medtem ko on pelje otroke na sprehod. Da gre on naslednjič, medtem ko greš ti z otroki na obisk k prijateljici in njenim malčkom.
Oba bosta izgorela, če se bosta počutila obremenjeno in ujeta v vedno isto rutino.
Morda bo učinkovalo že tole: nikar mu TAKOJ, ko mož stopi skozi vrata, ne porini v roke otrok. To je kot nočna mora. Postavi se v njegovo kožo, začuti. Vem, da si utrujena, poln kufer imaš štirih sten in otrok (ok, vem, da ne boš priznala, a …), a on dejansko tudi je utrujen, izpit od sllužbe, ljudi. In rabi pol ure miru, da se sestavi nazaj. Od te pol urice te ne bo konec vzel. In dodatno še, malo izprezi tudi sama, naj bo mal o umazano, razmetano, vse bo počakalo. Vidva oba sta pozabila na radost, vaju kar vidim, nobenega nasmeška na obrazu, zombijevski pogled … al je kar klasika, nista izjema. Se to dogaja ob enem ali pa 5 otrocih. Ker starša pozabita nase kot na individuuma in kot na partnerja. Zato delat na tem, ne na prelaganju obveznosti do otrok, ker on se bo še bolj umikal, ti še bolj rinila in bila slabe volje, otroka bosta rasla in odrasla, vidva pa bosta nehala obstajati kot vidva. Resno, ker čez pa mesecev greš v službo (če greš), al takrat se ti bo zrolalo. Otroka ne bosta nič manj zahtevna, temveč še bolj.
Tole vem, je napisano mal tko, tko. In ne bom nabijala, češ, včasih so imeli xy otrok ipd. Ja, so jih imeli, res pa so tudi popolnoma drugače gledali na življenje. od tod razlika. Jaz sem nenačrtovano drugič zanosila zelo hitro (in še to z dvojčlki) in kar naenkrat imela 3 otroke, dojenčke skoraj (2 novorojenčka in 1 13 mesečnico), pomoči nobene. Ja, skor sem konec vzela, se ne mislim nič po prsih tolči. Tudi ločila sem se z možem po 2 letih, ker bolj kot ne sva se izgubila in je bilo prepozno. Jaz se vidim v tvojem opisu takrat, mož kot tvoj mož. Bolj sem pritiskal nanj, bolj se je umikal. Ok, so bile še druge stvari, a to zdaj, ko gledam nazaj, jasno vidim.
Nekateri malo pozabljate, da bo ta mamica v kratkem šla lepo v službo. Bog ve, ali bodo tudi drugod tako ljubeznivi in ji ne bodo porinili v rok otroke v tisti sekundi, ko bo končala službo? Samo ona je mama, kajne, njej to lahko. Po noči brez spanja, ko se enoletnik še hoče dojit in nosit, po napornem dnevu v službi, ko ti vsako prosto sekundo bežijo misli na “kaj bomo danes naredili za večerjo, ali imamo doma plenice, oh, kdaj že peljem tavečjega k zobarju, kdaj ima mali cepljenje” ko mati šiba in se prebija skozi mestni promet do vrtca, kamor pride skorajda zadnjo sekundo, mislite, da jo varuške vprašajo, če rabi še pol urice, da pride k sebi?
A pa ta mama ima kaj časa zase? Ko pride mož domov, ona ne gre na kavo ali k frizerju, pač pa najbrž kuhat, likat, obešat perilo, spucat kopalnico, dat prat perilo! Stvari, ki jih z dvema otrokoma čez dan ne naredi.
Ker sem na tem forumu že zelo dolgo, vem kdo si, ti s 3 deklicami od tega dve dvojčici in tvojo zgodbo poznam, ampak menim, da ženski ne daješ korektnega nasveta. Potlačuješ žensko, kot si potlačila sebe. Tvoj bi odšel v vsakem primeru, tudi če bi ti čakala s tem, da mu porineš otroke, ker kolikor mi nese spomin nazaj, si tega drugega otroka (in še dva je dobil v paketu) niti ni želel in kolikor si pisala, te je tudi opozoril na to, da ni pripravljen, da je utrujen, da se mu ne da, da nima volje in želje. Tvoj je itak bil slabič.
Avtorici teme ne bi vedela kaj reči, ker je pri nas (bilo) enako. Dva otroka, niti ne dve leti narazen, zahtevna in dolga moževa služba, jaz ves čas jezna in sama. In utrujena za popizdit. Starejši otrok zahteven, težek, siten, veliko bolan, malo jedel, malo spal, dosti jokal…Včasih sem jedla kruh z marmelado za kosilo, ko že ena gor sprašuje kakšne imamo to otroke, da zraven ne uspemo naredit nič. Moj je bil tak. Včasih sem se sesedla in jokala od obupa. Stanje je zdaj po 5 letih pač boljše, ampak preteči je moralo ravno toliko let. Bilo je seveda nekaj slabe volje, bilo je tudi nekaj kreganja, ampak ker sva odrasla in zrela človeka, sva oba vedela, da če en ne sodeluje, drugega obremeni nenormalno. Čas zase sva si vzela po tem, ko sta šla otroka spat. To naju je moralo začasno zadovoljiti, to sva sprejela kot dejstvo in brez besed in očitkov opravljala vsak svoje zadolžitve. Najbrž sva zato ostala skupaj, ker ne en ne drugi nisva slabiča.
Sorci babe ampak, ce zenska ni sposobna ob 3-letniku in 7 mesecniku dati prat eno zehto, drugo razobesit, skuhat kosilo in sproti dokler ne pride moz po malem pospravljat, potem je pa TOTALNO NESPOSOBNA! In taksni ne bi smeli imeti niti enega otroka, kaj sele vec! Samo plodit se je fajn, nosec je bit tak fajn, rojevat vedno nove strucke tudi, seveda z cimmanjso razliko (da je ja se tezje) ampak poskrbet za njih, to je pa nadcloveski napor. Oba sta se odlocila za njih, oba sta jih delala in zdaj se oba poskrbita zanje kot vesta in znata. Ce je 3 letnik tako naporen, da ne mores ob njemu porihtat se enega mlajsega, bi se zamislila preden si spet dala noge narazen in pocakala, da mine to obdobje in ga dejansko vzgojila kot je treba. Triletnik povsem dobro razume, da mora pocakat 5 minut ker mami nekaj dela in konec. In ce bi do sedaj imel omejitve bi vedel kaj sme in kaj ne. Tako si bila pa nesposobna poskrbet in vzgojit ze tistega enega, ampak je bilo treba takoj drugega, da bo v vasem popolnem svetu (ki ste si ga zarisali v glavi) vse klapalo in bilo popolno. Da bi poslusali se kaj drugega kot svoj razmnozevalni nagon, to pa ne. Vi hocete imeti tako kot ste si zamislili in tako bo pa pika. Potem pa jamr, jamr, jamr, jamr! In zdaj spet pocne isto – moz ji pravi in jo hoce orazumit, da potrebuje cas zase, ampak ne! V svetu popolne mone, ki ga ima v glavi mora mama biti 150% na voljo otrokom dokler ne pride moz domov in mu jih takoj porinat in laufat kot obsedena pospravljat in kuhat. Da bi otroke naucila kako se malce zamotit s cim drugim da jih ne bi bilo potrebno animirat 24/7, ne to pa ne. Da bi kaj lahko naredila vmes – a si nor, ni ona zato na porodniski, ona se mora samo z otrokom ukvarjat dokler ne pride mozek, potem pa mu jih porinat ker je tudi on njihov stars. Ja seveda je, ampak tudi on ima pravico do pocitka. Tako kot avtorica. In, ce bi ga dejansko poslusala bi razumela, odstopila za tisti milimeter od svojega prepricanja o “perfect happy family” in mu pustila da zadiha. Je to tako tezko? Ocitno ja! Torej naj jamra se naprej. Samo, ne se cudim, ko bo cez eno leto jamrala na forumu nezvestoba, par mesecev kasneje pa locitev. Jaz sem zenska pa ne bi prenasala tega dolgo. Ker v partnerskem odnosu se je treba pogovorit med sabo in med sabo sprejemat kompromise. Ne pa delat tako kot narekujejo neke popolne mone tukaj. Cisto lahko bi se zmenila, da mu pusti pol urce fraj, da se zlufta in potem porinila otroke, ali pa vsak drug dan on poskrbi za njih ali pa pac kakor bi njima ustrezalo. Ampak ne. Zakaj bi le. Ona ne bo sprejemala kompromisov, ona bo prisla jockat in jamrat na mon kako je to hudo in kako uboga reva trpi. Ma dajte nehat babe no. Imam otroke pa sem trpela edinkrat, ko sem jih gledala bolane, pa nisem mogla nic pomagat, da bi jim bilo boljse. Drugace pa so bili slabi in dobri dnevi, pa nikoli nisem jamrala kako bom crknila od muke. Saj sem jih zelela in naredila hudica. Partner pa isto. Itak, da je bila utrujenost, ampak kar je treba je treba. Saj naju nihce ni sililil. Ko sma odklopila, sma pa odklopila in se dobro spocila pa je bilo. Saj se prehitro mine vse.
najprej hvala vsem za nasvete
tebi ki si pa zadnja pisala in se tako grdo spravila name ti pa samo to povem,,,
verjetno nimaš otrok če jih pa imaš potem imaš take s katerim nimaš nič dela in pa verjetno še obe babici pri roki
niti sanja se ti ne kako je pri nas in da greš takole obtoževat da sem dala noge narazen?
moj 3 letnik je priden in se lepo sam zamoti..rabi pa pa veliko pozornosti,stiskanja,objemanja,pogovarjanja,,,in zato nisem sposobna ga bla vzgojit???7 mesečnik je pa naporen ker skoraj nič ne spi,rastejo mi zobje,nikjer noče bit sam in ja skos ga je treba animirat al pa nosit…in ti si drzneš reči naj bi prej premislila??da te ni sram!
rada bi vidla kako si ti sposobna ob tem še kaj naredit in ja kosilo je skuhano,otroka zrihtana in perilo čisto klub temu da sem sama z njima!!!ne ti meni o nesposobnosi nesramnica nesramna!!!!!
Joj, lepo te prosim, ne sekiraj se. ne jemlji si k srcu takih odgovorov. Saj vidiš, kako piše – na koncu je napisala da ko sta si pa vzela čas za si odpočit, sta si pa ornk odpočila. Ja ljuba duša….kam je pa tačas otroke dala??? Kam le? Najbrž je polna babic in dedkov in tet in stricev, samo tega za živo glavo tu ne bo priznala. In povem ti, take so na MON najhujše. Ti pravim, tako dolgo sem že tu, da jih polno poznam, nekatere tudi osebno in povem ti, da kar pišejo tu gor je “idilična slika”, v resnici pa ni povsem ali ni bilo vedno tako. Prav zadnje dni sem razmišljala o tem, ker sem te dni ravno nekaj prebrala od nekoga in me je res ful presenetilo, ker SPLOH ni tako, kot je bilo pred nekaj leti oz. kot je ta oseba govorila, trdila in delala v živo. Tukaj gor je izpadla kot bleščeča, idealna in popolnoma obvladujoča vseh situacij, v resnici če bi šla brat svoje stare poste na MON (seveda, ko je še bila “druga oseba”) je resnica čisto drugačna. Zato jemlji z rezervo. Ta, ki te je tako spljuvala, je absolutno idealna, vse je delala z otroki in vedno je imela čisto, pospravljeno, otroci so pa vzgojeni, da bolj ne bi mogli biti. Realna oseba ve, da je to nemogoče, čeprav dopušča možnosti, da je delež ljudi na svetu, ki jim je tako enostavno pač rojenih pod srečno zvezdo, da se jim rodijo popolnoma nezahtevni otroci, ki so sposobni samovzgoje. Seveda pa je ta ženska zanemarila, da ima najbrž pomoč babic in dedkov. Včasih bi bilo dovolj, da ti otroke vzamejo za 4 ure na teden in to je utrujeni mami velikokrat že v velikansko pomoč. Samo verjetno je to njej tako samoumevno, da niti ne opazi pomoči, ki je je deležna, ni hvaležna in še si upa druge spljuvat.
Itak bo napisala, da nima nikogar. Boš videla.
Pusti in pozabi oz ne se sekirat, če hočeš tu naprej še vedno sodelovat. Nasmej se, kot sem se jaz tisti osebi pred dnevi. Me je imelo, da bi ji dala linke od vsega, kar je pisala pred leti, pa nima smisla. Slep človek ne vidi.
Forum je zaprt za komentiranje.