Moški, ki ni sposoben dolgoročnega planiranja

Tole kopiram sem,napisano je bilo v eni drugi temi na monu.
_______
Tudi pri mojem bivšem možu je bil podoben problem. Strah pred zobozdravnikom in starši, ki so njegovemu strahu pritrjevali in dovolili, da je bil pri dobrih desetih zadnjič pri zobozdravniku. Z veliko mero opogumljanja sem dosegla, da si je dal zobe popraviti (beri velik del izpuliti) pod narkozo in začel uporabljati delno protezo.
Ta del je bil še najmanj problematičen. Šele mnogo kasneje sem ugotovila, da je nesposoben dolgoročnega planiranja in odrekanja trenutnim užitkom za neke dolgoročnejše cilje in da so trenutne potešitve tisto, brez česar ne zna funkcionirat. Ker sama funkcioniram precej drugače, je že dolgo bivši …
Poskusi pogledati na problem njegovih zob tudi tako, malo širše, če je v ozadju slučajno podobna zgodba. Jaz takrat nisem znala in zmogla … Če so samo zobje, se da rešiti dokaj enostavno
____________________________________________

Zakaj so eni moški taki? Mislim, da je moj enak, kot ta, ki opisuje svojega bivšega. Zakaj ni sposoben dolgoročenga planiranja? Tudi moj se ne spravi že več let k zobozdravniku,razen če hudo boli gre samo enkrat, potem pa mu vso zdravilo pade ven in ne gre nazaj. Enako pravi, da si želi živet z mano, ko začnem pogovor o tem ne zna nič povedat, tudi ko govorima kaj drugega za prihodnost ne zna nič planirat za naprej. Ima eno večjo prometno kazen, ki še je ni niti začel plačevati in niti ne misli naprej kako jo bo. Pravi samo, da bo dobil službo in jo bo takrat začel odplačevati. Službe pa si niti sam ne zna poiskat, ker gre samo na razgovor, ki mu ga pošlje zavod za zaposlovanje ali mu ga kdo “zrihta”. Povejte primere takšnih oseb, da vidim, če je moj res tak ali ne. In kaj ga sploh muči, da ne zna za vnaprej nič mislit ali reagirat. Tudi ko se pogovarjama o kakšnih ciljih, kaj si kateri želi v prihodnosti nič kaj ne pove. Ve samo kaj bo danes ali jutri ali neka dni naprej, potem pa tema.

Vsak psiholog ti bo povedal, da obstaja en kup, spetker raznoraznih motenj. Eni so dezorganizirani, eni ne morejo planirati, eni imajo disleksijo, druge jebe spomin, tretji ne prepoznavajo obrazov itd..
Sprijazni se ali menjaj, drugačen ne bo.

tudi jaz mislim da bolje ne bo nikoli, tak je, mogoče bo kdaj za kak teden ali dva malo bolje, potem pa spet vse po starem.

mogoče ima probleme zaradi vzgoje, mogoče pa je tak karakter … če se ti da s tem ubadat daj, sicer pa pojdi naprej. Meni se ne bi dalo ubadat s takim invalidom, res ne, življenje je prekratko, sploh pa vem kaj želim od svojega moškega, mevže niti pod razno ne bi imela.

Beži stran od njega!

Pa kakšne tipe mate to?!? Pejd proč od njega, ne ga celo življenje podpirat!

Le zakaj želiš mnenja in psihoanalize? Bi morda tega tvojega rada reševala? Ali ni bolje, da si poiščeš drugega, saj je dovolj zrelih in odgovornih, ki nimajo zanemarjenih zob in so sposobni planirati tudi za naprej.

Ne zapletaj si življenja po nepotrebnem in se ne igraj rešiteljice izgubljenih primerov.

TUKAJ ti bo 99% monovk odgovorilo, takih, ki so same še najbolj potrebne psihoanalize.
In zdravljenja, jasno.

HAHAHAHAHAHAH – kako so pametne! Kako so zadostne same sebi. Kako so one naj naj.

Hahahahaha. Samo majhno, res zelo zelo majhno napako imajo: nihče jih ne mara in nimajo keša! Ha hahahaha…………

Stvar je preprosta. Če je zveza sveža in ti vse skup postaja vedno bolj čudno in veš, da v taki zvezi ti ne moreš biti srečna, se poslovi od njega.

Če pa sta skupaj že dolgo in on pač tak je, pa te šele zadnje čase začenja motit, potem pa poskusita kakšno rešitev najti … Saj če si ti bolj planer pa on malo manj, saj to ni neke sile. Poznam ljudi, ki nimajo dolgoročnih planov, pa lepo živijo.

Ne vem, psihoanalizo moraš ti na sebi naredit pa ugotovit, če ti je tako življenje z njim v redu ali ne.

Si že dobila orden zaslug za narod?
Trpežna pa si, trpežna. Vsaka ti čast.

Z mano je obraten problem (ki zame ni problem!). Jaz pa preveč planiram. Brez tega ne morem živeti.

Če jaz kaj organiziram, je tisti dogodek POPOLN. Ničesar ne manjka.

In sploh ne razumem ljudi, ki tega ne delajo. Kjerkoli, v šoli, na krožku, na tekmovanjih, taborjenju, v JLA, v firmah, kar naprej: a posodiš to, pozabil sem, nimam, ah ti pa imaš možgane kot pentium – vedno sem bil edini, ki je imel npr. potrebno orodje, izdelek, sendvič, rezervne hlače, nožek, vžigalice….

Za na taborjenje se ponavadi “napiflam” lunine mene in tako po položaju lune ponoči določim točen čas…kdo še to dela? Upam, da to znate vsaj po položaju sonca….? Napotek: ob 12.00 je sonce najvišje na nebu in je na jugu. V eni uri napravi 15°. A moram še kaj dodati?

Sem pač devica po horoskopu …

:-))))) Oj radoveden, super si!

Zanimivo, kje pa naštudiraš “lunohod”-položaj lune in uro?

Moje mnenje, pa govorim na pamet, ker ne poznam niti tega človeka, niti njegovih staršev …

Takemu otroku v bistvu starši niso dovolili odrasti, ker so vse postorili namesto njega, namesto njega prevzemali odgovornost, tako da je sam vedno odraščal v neki senci, v neki vati, kjer so že drugi uredili, je že bilo nekako … in sam je vegetiral.

Dandanes je to množični pojav in čez 10, 20 let bo takih ljudi mrgolelo, starši bodo pa stokali, kako je to mogoče, saj so mu vse nudili, vse naredili zanj …

Ja tako na žalost je zakaj že? Ja zakaj bi pa planiral za naprej, saj v preteklosti jeto namesto njega počela njegova mamica, ja zdej naj pa žena, a ne? Ja seveda, če pa mu ni kaj všeč oa kuha mulo, ali pa gre potožit mamici. Žalostno, le kje se nahajajo tiste redke izjeme????

Nekaj malega lahko pripišemo genom, večino pa njegovim staršem, ker ga niso nikoli prisilili razmišljat naprej!!!!! Očitno je namesto njega delal to nekdo drug.

Se bojim, da mu ni več pomoči. Taki se spremenijo samo po hudem šoku v življenju.

Nimam prav dobrega odgovora, čeprav je tisti, opisan v prvem delu, moj bivši mož. Premlevala sem vse mogoče, analizirala in prišla do tega, da gre za prepletanje vsaj treh vzrokov:
– genov, saj sem podobne reakcije, sicer v drugih okoliščinah, prepoznala tudi pri nekaterih drugih iz njegovega ožjega sorodstva, pa kaj zaznam tudi pri najinih otrocih
– vzgoje, saj je predvsem njegova mama zelo podpirala, da ima sine “kaj od življenja”, po drugi strani pa obžalovala, da se otrok “ne splača imeti, ko je z njimi toliko skrbi in nobene hvaležnosti”
– moje, prva leta zakona meni neopazne potrebe, da sem zaščitnica, tista, ki zna razumeti, voditi, podpirati in seveda posledično “glavna v družini” na dokaj skrit, skoraj neprepoznaven način.
Ne vem, koliko si stara, sama sem za to, da sem dovolj dozorela in odšla, rabila več kot deset let, a tako hudo, da ne bi imel službe, le ni bilo …