Moja zgodba

Spoznala sva se kot študenta. On je bil popolnoma brez denarja, se avta ni imel, jaz sem ga imela. Ko je zaključil študij, je prišel zivet v moje stanovanje, ki sem si ga v Ljubljani delila s cimrami. Na črno je živel v moji sobici in mi dal vsak mesec 100e. Ker je dobil v Ljubljani službo. Tako sva živela eno leto, nato sem se jaz zaključila s študijem. In sva šla živet k njegovim. Prepričal me je, da je tako najboljše, za nekaj let, ker bova potem kupila svojo hišo. Potem je začel hoditi v službo. Ker je zelo priden, je hitro napredoval, zraven še nekaj dodatno delal in nam je šlo zelo dobro. Seveda sem zanosila, otroka sva si želela že od nekdaj. Od prvega dne, ko sva prišla iz bolnišnice sem bila sama od jutra do večera. Ker se mi je ob nedeljah smilil, ker je čez teden toliko delal, sem jaz storila vse. Kuhala, pospravljala, skrbela za otroka, dojila, ponoči se jaz vstajala… Nekako se je navadil. Potem sem začela hoditi v službo. Hvala bogu, sem po nekem srečnem naključju dobila službo, z delavnikom od pon do petka od 7 do 3. Jaz sem pred službo otroka vozila v vrtec, in po službi ponjo. Potem sva bili spet sami do 7 zvečer. Nato je prišla korona, zamenjala sem službo. Sicer boljša plača, a delala sem od 8 do 4, v Ljubljani. Preden bi prišla domov, bi bila prepozna za vrtec. Pričakovala sem, da bo on prevzel otroka v vrtcu. Seveda je norel, da si on tega ne more privoščiti. Ker je delal na črno popoldan. Tako sem mogla prositi moje starša, mojega brata, da so hodili po tamalo v vrtec. Ko sva s tamalo zboleli, si ni nikoli vzel bolniške ali dopusta, da bi mi pomagal. Tako da sem bolna skrbela zase in za njo. Ponavadi je bilo tako, da je potem še on zbolel. Seveda je takrat ostal doma, jaz pa sem popoldne skrbela zanj, mu kuhala juhice, čaje… Počasi se mi je začelo mešati, za vse sem bila sama. Nisem imela opore pri njem, nisem čutila, da mu je mar zame. Zato sem ga zapustila. S hčerko sva se odselili k našim. Sedaj govori naokoli o meni take stvari, da mi gre na bruhanje. Nekateri mu verjamejo, drugi, ki poznajo zgodbo od začetka ne. Sama pa se ne morem sprijazniti, kaj vse sem mu dala, 10 let svojega življenja, zaradi mene se je postavil na noge, postavil tudi popoldanski SP, jaz pa sem držala gospodinjstvo in družino skupaj.

Ja, in?

Je pač bedak. Ne oziraj se nazaj, nanj, na govorice … Glej naprej in ustvari iz tega, kar imaš, najboljše. Saj bo, boš videla. Še veliko lepega te čaka.

Lahko greš v Afganistan. Široka je čez polje cesta….

Je bedak, da. Lej, deset let ni tako veliko, vem, boli, a vseeno … Pred tabo jih je še veliko, bolje sedaj kot čez še deset let. Srečno.

Naj govori kar hoče, verjeli bodo to kar hočejo. Pomembno je, da si se ga losala. Bolje tako kot imeti egoista in sebičneža.

Njegova mama mu očitno ni povedala, da ni posel glavna stvar v življenju, ampak sta to žena in otrok.

Seveda mora biti tudi služba in denar, vendar je prvo družinsko življenje.

Ki bi moralo biti sveto, tako za mamo, kot za očeta.

Kako se boš ti z ljubeznijo posvečala otroku, če nimaš njegove podpore? Ja, na tem področju je padel na izpitu.

In kje je njegova mama, da bi mu to povedala? Da bi se usedla z njim za mizo in se z njim pogovorila : Dragi sine, imaš ženo, imaš otroka.Pojdi domov in bodi z njima, posvečaj se jima.To je tvoja prihodnost.Kaj boš potem sam, če boš to zafural?

Seveda govori o tebi vse sorte.On ima svojo resnico in vidi stvari drugače.Saj prav zato sta šla narazen.In ne moreš mu preprečiti.Nekateri mu bodo verjeli, druge ne, tukaj težko kaj narediš.Edino svojim lahko poveš svojo resnico.Je pa dejstvo : Če bi bilo vse OK in bi se razumela in lahko pogovorila, ne bi bilo tako.Pa se nisi mogla.

Ampak :  OMG , če ni mogel niti po svojega otroka v vrtec – in mu je bilo bolj pomembno delo – ja potem se pa res vse neha.

Kje je tu njegova odgovornost? Do tebe in do otroka?

In ljubezen?

Jaz imam dva sinova, oba imata družini in otroke.

Oba previjata, skrbita za otroke, se z njimi ukvarjata  in jih imata rada sto na uro.Poleg službe, seveda.

Saj tako mora biti.

Zakaj imaš pa potem otroka, če ti je škoda časa za njega?

Ej, mon troli, nehajte nabijat v prazno. Pač, znova se vam ni izšlo, pa če priznate, ali pa ne!

Mene pa zanima, kolikokrat si se vsedla z njim in mu vse to povedala? Kolikokrat si ga postavila pred dejstvo? Vcasih so partnerstva lahkotna, veckrat pa niso in je treba precej truda vlozit. Pa ne mislim tega, da si tiho in trpis, da se probas postavit zase, da probas dosect, da si slisana…ker iz tega razberem samo da si sla, to je najlazje. It. Samo ko imas otroka, je zivljenje nova realnost in takrat je zveza na preizkusnji. Danes pa vsak v easy vrze pusko v koruzo. Vec bi se mogla pogovarjat in poslusat. Ne pocnita si tega, kar zdaj ratuje z vama.

Mogoče je to naredila, mogoče ni…

Dostikrat pa je tudi tako, da se želiš pogovoriti, pa te moški zavrne.Sama imam tako izkušnjo, pa sem poslušala, da kompliciran, da grem lahko sama po otroka, da je to moje delo, da sem na porodniški in 24 ur plačana takrat za to, da skrbim za otroka.

v glavnem, sami izgovori, neslišanost in nesodelovanje.

Tako se pa ne da živeti še 50 let.

in zakaj bi samo ona vlagala trud?

A tebi se je pa izšlo?

Ni še konec tvojega življenja.

Sicer pa upam, da si sam.In samski.

Posmehuješ se drugim, kaj nam pa ti lahko pokažeš razen polnega kozarca piva na mizi?

Ti pa v Pakistan.Nobene škode.

Zakaj pa ti vedno limaš svojo družinsko sliko, pa ne napišeš ali je to mama ali oče? Ti lump ti…

Oh, milijonkrat. In sva se skregala, pa je bilo potem par dni, tednov boljše potem pa spet.

poznam to dobro.In potem imaš nekega dne dovolj, ko vidiš, da ni napredka in da stojiš na mestu.

In ne samo to.Ko vidiš, da je on pravzaprav cokla in da z njim nikamor ne prideš.

prav žalostno je brati take zgodbe, ko razpade družina, ker ljudje ne vedo, kaj se gredo.

V življenju sta sprejemala odločitve, ki so se vama zdele takrat najbolj prav. Očitno je tudi tebi ustrezalo, da je delal na vseh koncih in nosil denar skupaj. Njemu pa, da je bilo vse ostalo na tebi.

Potem si ti ugotovila, da bi rada drugače, on pa se s tem ni strinjal in sedaj te on osira okoli, ti pa njega tukaj gor. Ne moreš reči, da si mu dala 10 let življenja (res ne vem, kje to babe pobirate), saj te ni ugrabil, zaklenil v hišo in te imel za sužnjo. Nisi Natascha Kampusch. Ti si teh 10 let živela kot si mislila, da najbolje znaš.

Me pa res nekaj zanima, pri vsem tem delu gotovo oba tudi dobro služita. Veliko je najbrž šlo v hišo. Ampak zakaj hudiča, ne žrtvuješ 100, 200, 300 evrov mesečno in si najameš pomoč za delo v gospodinjstvu?

To da stari starši pomagajo pri otrocih je čisto normalno v Sloveniji. Glede na to, da si šla k staršem, je na tem področju najbrž sedaj še slabše.

Imam bolj občutek, da sta se vidva kot par vmes čisto izgubila v vsej tej gonji za denarjem.

Več na sz. Lej to ti je življenje. Predstavljaj si, da je pač mrtev. Ko umreš ne moreš nič nest s sabo. Najdi drugega tipa, na tega pa pač pizabi. Ni te ljubil. Lahko boš skakala po trepalnicah, pa te še zmeraj ne bo.

Vsaka zgodba ima dve plati. Verjetno si ga po rojstvu hčerke popolnoma odrinila na stran in si mu dala ravno iz ljubga miru mogoče 1x na mesec. In je logično posledično bila slaba volja. In potem gre vse samo še na vzdol.

No vsaj pri meni je bilo tako. Ker jo nisem hotel prevarat, imam zato žuljave roke. No me je pa ona kasneje…. tako da je šlo kmalu vse v maloro zaradi nje…

Volite novo stranko. Stranka Fekalnega Razodetja. Za več informacij se obrnite na ustanovne člane: Robi/Julij Cezar/EnaJužna/Vagabund/Šnelca/kokoši/dxy/Darwin/LUDI

Nova minuta. Novi člani. Novi obrazi. Prava anticepilska stranka. #SkupajRastemo ???

Izredna novica: so nas hoteli utišat. SDS nas BRIŠE, ampak mi se ne damo. 

kolegica je bila v podobni situaciji oz. še mnogo slabši…

Ko jo je mož vprašal, kaj naj reče, ko bodo ljudje spraševali zakaj ga je zapustila, mu je odgovorila: “Povej jim, da sem se skurbala!”

Kaj te sploh brigajo žleht jeziki?!

To je tvoja odločitev!

Denar ni bil nikoli problem, res pa je, da meni nič ne pomeni. In tudi je res, da ko sva dobila otroka, sem vse delala jaz, ker se mi je smilil, ker toliko dela, jaz pa sem itak doma. Pa še je očitno preveč razvadil. Samoumevno se mi je zdelo, da ko bom šla jaz v službo, mi bo vsaj malo pomagal. Nikoli v sanjah ne bi zahtevala od njega, da bi čez teden kuhal, čistil, pral. Ampak če bi vsake toliko malo peljal na sprehod, jo skopal, dal spat, bi naredil dovolj. In sem mu povedala to 1000x, pa je bilo potem teden, dva, tri boljše, potem pa spet. In ne da se mi vsak mesec težit.

hm denar ti nič ne pomeni, ampak zgodbo si začela ravno s tem, kako on ni nič imel in kako je postopno prišel do denarja. Denar nič ne pomeni tistim, ki ga imajo dovolj. Ostali pa se moram kar potruditi za to, da imamo kaj dati v lonec in imamo streho nad glavo. No, če z otrokom privekaš domov k staršem, potem ti res ni treba za nič skrbeti. Očitno pa drug drugemu marsikaj zamerita, ti njemu, da se ni ukvarjal z otrokom in teboj, on najbrž tebi, da si nehvaležna za vse udobje, ki ga je nudil……. Ja sta kar fajn zasrala vse skupaj.

Hvala lepa za vse udobje, ki prevlada nad ženo in otrokom.Ne rabim hodit poleti v hotel, ne potrebujem dvakrat letno toplic in ne rabim ne BMW-ja ne mercedeza.

Vse podobno sem doživela , v smislu : Delam še popoldne, da si lahko privoščimo več.

Zame je jezik ljubezni –  pomoč, ko jo  potrebujem.

Posluh za mojo stisko – ko ga rabim ob sebi.Da me posluša, mi pomaga, je ob meni.Da smo povezani in da smo družina.Drug z drugim.Da gremo skupaj z otrokom k zdravniku.Da mi pomaga , ko je treba po otroka v vrtec.Ne potrebujem odsotnega moža in otrok ne potrebuje  odsotnega očeta.

Ne pa še popoldansko delo za več udobja, izmotavanje in izgovori.

Ne, avtorica sploh ni “zasrala”.

Zasral je on.Na celi črti!

Točno tako, kot je napisano zgoraj. Nisem ga jaz prosila, da mora delati cele dneve. Nisem ga jaz prosila, da more poleg službe s čisto normalno plačo odpreti se popoldanski sp. Sam pohlep ga je bil, ker so njegovi kolegi s faksa dobili 3x boljše službe in so v 8 urah zaslužili toliko, kot je on v dveh dneh. In se je želel dokazovati. Mi bi čisto normalno živeli z dvema povprečnima plačama. Ampak on je hotel kupiti avto za 30.000 in to je nekako treba odplačat, ne? In verjemite, normalne ženske, ki imamo postimano v glavi, imamo rajsi moškega doma z družino in 3x manj denarja kot pa veliko denarja in to, da smo cele dneve same.

kaj sedaj, a sta potem kupila svojo hišo ali sta ostala pri njegovih in kupila drag avto ali oboje?