Počasi si pomanem oči. Jutro je. Neprijeten vonj čutim povsod, smrdim, okrog postelje umazana navlaka.. Očitno bom res moral pospraviti stanovanje, ki je postalo že res pravi svinjak. Zares se mi ne ljubi vstati ampak narava me kliče. S težavo prav počasi vstanem, kot vedno popazim, da je desna noga tista na katero najprej stopim. Zelo nerad se držim pisanih in nepisanih pravil ampak ko gre za vraže tu ni šale. Komaj 25 let mi je, pa se na poti do kopalnice počutim kot kak dedek. Medtem, ko sem v najstniških letih kar kipel od energije pa sem v le nekaj letih uspel pridelati nezavidljiv trebušček, katerega vse težje nosim s seboj. Kopalnica je majhna, takšno kot je pravzaprav celo moje stanovanje. Kupil sem ga pred letom dni, ko sem opravil svoj prvi večji »posel«. Vrti se mi v glavi in tako malo potrebo opravljam kar sede. Včerajšnja noč je morala biti naporna saj se tako zelo slabo že res dolgo nisem počutil. Ne spominjam se pravzaprav kdaj sem prispel domov kar pripisujem verjetnemu kajenju trave čez popite kozarce alkohola. Vedno si pravim in tudi izkušnje kažejo, da mi ta kombinacija ne ustreza, pa še vedno se mi sem ter tja pripeti. Končno opravim in potegnem vodo, stopim k umivalniku odpijem nekaj požirkov povprečno slabe mestne vode. Odprem omarico, da bi segel po zobni ščetki ko me zmrazi. V omarici je izmaličena Ivanova glava. Glava mojega najboljšega prijatelja.

Z Ivanom sva se spoznala pred 6 leti. V sobotnih jutranjih urah sem se vračal iz zabave. Vozil sem počasi, ne samo zaradi morebitne policijske kontrole ob cesti, ki bi me zaradi nekaj preveč popitega alkohola stala denarja, ki ga tako ali tako nimam, ampak tudi ker sem vozil brez očal, ki sem jih v petkovem popoldnevu pozabil doma. Sicer nikoli nisem imel občutka, da zelo slabo vidim, ampak vožnja v temi brez očal mi je zelo neprijetna. Spomladanski dnevi so pravi žabji pokol, ko te skušajo prečkati cesto. Skušam biti obziren in počasi vijugam po cesti, ko se pred mano sredi ceste pojavi temna postava, ki krili z rokami. Z vso silo zavrem, odvijem volan v desno, čutim kako se zadnji del avtomobila obrača ravno drugače kot bi želel. Srčni utrip mi je naglo poskočil, čutim kapljico znoja, ki mi pada po čel navzdol. Kaj se je zgodilo, kateri bedak mi je skočil pred avto?! Vsaj upam, da ga nisem zbil vse se je tako hitro zgodilo. Previdno pogledujem skozi stekla, končal sem na bankini, le kak meter proč od mogočnega hrasta. Počasi globoko izdihnem, prestavim v vzratno in želim zapeljati nazaj na vozišče ko sovoznikova vrata nenadoma odpre neznani moški. »Stari, lepo da si mi ustavil, zapeljal me boš nekam«. Še predno bi ga utegnil zavrniti vidim pištolo v njegovi roki usmerjeno direktno v sredino mojega čela. Moj srčni utrip je ponovno na najvišji frekvenci, lovim sapo, da bi karkoli izdavil. Popolnoma otrpnem, sedaj se je neznanec že prisedel. »Alo, greva, greva sicer sva oba pečena. »Pohodi plin in ne sprašuj, ti bom že jaz povedal kam pelji.«

Torej to je začetek knjige, pa bi rad, da malo pokomentirate. Zaželjene so kritike, saj je to moj začetek pisanja, ne bom užaljen. Zanima me ali sploh imaš žilico za pisanje.

Čutim kako se potim po celem telesu. Še vedno zaradi vsega šoka lovim sapo. Kdo je ta baraba poleg mene in pred kom beži? Kaj se dogaja?!. Ne drznem si vprašati. Pištola v njegovi desnici je odgovor na vsa moja razmišljanja. Popolnoma osredotočen na cesto drvim po ozki cesti in čutim kako s kolesi mečkam uboge žabice.

»Ko se pripeljeva do konca travnika zavij desno« slišim ukaz. Prestrašeno pokimam. Kakšno smolo imam, da ravno jaz naletim na to osebo. Po njegovem glasu sodeč bi rekel da je to pravzaprav fant mojih let. Ne upam si mu pogledati v obraz čeprav si želim videti s kom imam opravka.

Prispela sva na drugo stran mesta. Urbano področje, kjer so v zadnjih letih zrastli nebotičniki v katerih ima svoja stanovanja nekoliko premožnejši sloj prebivalstva. Kot mi je velel, peljem proti nogometnemu stadionu, kjer se kot je večini znano zbira tista najbolj problematična mularija. Sam sicer nisem nikdar zahajal v to kolje sploh ne ponoči. Le nekajkrat sem si z očetom ali pa v času obiskovanja šole s prijatelji ogledal kakšno popoldansko tekmo. Športni objekt ni posebej veli, na severni strani so stojišča na južni pa tribuna pod katero je zloglasni lokal Lovec ki je med vikendi vedno odprt do jutranjega svita. Zraven je še »kiosk« s hitro prehrano in pa nekaj jasno ponoči zaprtih trgovin.
»Tam pri terasi parkiraj, bova šla v Lovca nekaj spit« končno prekine tišino neznani sopotnik. Počasi požrem cmok v grlu, »Hvala, ampak se mi mudi naprej izdavim. »
»Neumnost. Ne bova dolgo, spijeva pivo, da se ti oddolžim za vožnjo, potem lahko greš«

Nisem prepričan, ali je to bil ukaz ali sem ga samo razumel tako zaradi pištole, ki sem jo bil videl in je zdaj v njegovem jopiču. Vseeno ne riskiram. Ugasnem avto in izstopiva.

Pred Lovcem je le še peščica vidno okajene ali zadete mladine. Počasi pristopiva, ko izza vogala pristopi starejši moški z črno čepico in cigareto v ustih. »Je opravljeno« vpraša neznanca ki mi je zagrenil sobotno jutro, ki mu pokima. »Odlično, fant vedel sem da se lahko zanesem nate. Vsaj Utrujen sem, rad bi spal poleg tega me naslednji teden čaka še izpit na fakulteti in vikend sem želel izkoristiti za učenje. Počasi se obračam proti avtu, ko se mi neznanec, ki me je tako rekoč ugrabil predstavi. »Jaz sem Ivan, kako je ime tebi? »Nejc« sem se zlagal, ker mi je vse skupaj zelo smrdelo. Očitno sem udeležen v neko kriminalno dejanje, prepričan sem o tem, zato raje prikrijem svoje pravo ime. »Me veseli« odvrne Ivan in mi seže v roko. Šele sedaj sem si ga uspel podrobneje ogledati. Srednje visok fant, kratko pristriženih svetlih las z modrico na desni strani čela in z zobmi belimi kot sneg. »Fanta, potreben sem še enega piva« reče mož z čepico in nama odpre vrata v lokal. Počasi stopam za Ivanom in še vedno ne morem razumeti kje sem ravno jaz imel to smolo, da sem naletel nanj. Ostala druščina, ki je zunaj se briga zase. Pogovarjajo se o nekem hudem koncertu, ki naj bi se zgodil prihodnji teden. Ura je že skoraj 5 zjutraj, ko proti svoji volji sedim na barskem stolu ob koncu točilnega pulta. Še preden, bi me kdo povprašal kaj bi pil, mi dekle čudovitih črnih las v zapeljivi opravi poda pivo, ki ga sramežljivo sprejmem. Nagajivo se mi nasmehne in spregovori:« Tebe pa prvič vidim, ali delaš za šefa? Kdo je šef? Se sprašujem sam pri sebi, vendar se mi najpriročnejši odgovor zdi enostavno »Ne«. Sklepam, da je šef moški s čepico in sklepam tudi, da sem sedaj v neki mafijski luknji. Vse skupaj mi ni všeč. »Šef« in Ivan šepetaje klepetata in se zame ne zmenita. Naredim dva velika požirka piva, da bi čimprej odšel. Sedaj že pošteno čutim alkohol v svojih žilah. Pogledujem naokrog. Lokal ima starinski inventar, po stenah so tapete z grdimi rjavimi vzorci. Notri je vse skupaj 6 miz in vse so prazne. Očitno so že vsi odšli, ura je že zelo zgodnja in tudi jaz bi bil med njimi. Vidim kako natakarica zaklene vhodna vrata in na pult položi dva pepelnika. Vse skupaj mi je samo še manj všeč. Kaj bo naslednje. Se me bo šef dal znebiti, ker sem očitno bil udeležen pri nečem nečednem? Ivan in šef že oba vlečeta cigareto iz zavojčka, jaz pa se živčno prestavljam po stolu, nakar kočno zberem pogum se zahvalim za pivo in stopam proti izhodnim vratom v katerih vidim ključ tako, da si mislim kar sam odkleniti. Ko sežem po ključu pa zaslišim strogi glas. »Šef pristopi do mene in mi v roko stisne bankovec za 500€. »Hvala, ampak ne morem vzeti mu odvrnem. »Vzemi in če boš še karkoli potreboval, veš kje me najdeš. No in se ravno odpravljaš lahko zapelješ še Saro domov. Dve ulici nižje stanuje, verjamem da je to v tvoji smeri.« Bankovec držim v svoji preznojeni roki in prikimam. Sara pograbi svojo torbico, odprem vrata in stopiva proti mojemu avtu. Črn star Ford, ki sem ga dobil od očeta v dar ob opravljenem vozniškem izpitu. Z daljincem ga odklenem in usedeva se v avto. »Zavij levo in nadaljuj naravnost. Spet imam v avtu osebo, ki mi narekuje kam naj se peljem. Edina razlika je ta, da mi je ta oseba vizualno zlo všeč. Visoko dekle, kakor sem visok tudi sam. Ima prijeten nasmešek in je zelo urejena, glede na to v kakšni beznici dela. »Sara« reče, kako pa je tebi ime.?« Znova se odločim za ime Nejc, saj se nočem kje zareči. Ko ti nekdo za prevoz plača 500€ ti ne plača zgolj za prevoz. Upam, da ko odložim Saro teh ljudi nikoli več ne vidim. »Nejc« lepo ime maš tudi sam si čeden mi reče in se zapeljivo nasmehne. Prideva do križišča in jo povprašam za smer. «Rdeča gori na semaforju, bom kar tu izstopila. Z levo roko mi seže po stegnu in nanj odloži listek. Lahko me kdaj pokličeš, če si boš zaželel ženske družbe. Sedaj izstopi iz avta in mi pomaha. Vozniki za mano že živčno trobijo. Mudi se jim v službo, meni pa se mudi iti spat. 20 minut vožnje do predmestja v katerem živim z svojimi starši se mi vlečejo kot cela ura. Komaj še imam odprte oči in preveč misli mi skače po možganih. Kdo so bili vsi te ljudje? S čim se ukvarjajo? Vse skupaj mi ni niti malo všeč. Parkiram svoj avto na dovozu, spet imam smolo, starša sta že pokonci in se odpravljata v službo. Delata v istem podjetju na sicer različnih oddelkih in tako se vozita skupaj. Res mi ni do ponovnega poslušanja očitkov. »Kdaj se pa hodi domov, kaj« že slišim znan očetov napev. »Raje se posveti šolanju, kot da potepaje zabijaš vse dneve. Tokrat se mu sploh ne odgovarjam ampak samo prikimam in se odpravim v hišo. Pričakoval sem sicer še kašno krepko od očeta, toda tokrat se mu očitno ni zdelo vredno.

Sem edinec. Starša pričakujeta, da bom šel po njunih stopinjah in si pridobil dobro izobrazbo. Na gimnaziji sem bil zelo zgleden dijak in sem imel lepe ocene. Nikakor pa še nisem ugotovil kaj je tisto kar bi v življenju pravzaprav rad počel. Vpisal sem se na ekonomsko fakulteto, kjer za silo shajam. Redko sicer stopam ven skozi vrata, ker nimam nobene prave družbe. Razumem se sicer z vsemi, nikdar pa se nisem povsem vklopil. Tako se le včasih odpravim na kakšno zabavo, kjer je večja množica ljudi, da nisem toliko opazen. Po naravi sem precej sramežljiv in verjetno prav zaradi tega še nisem imel dekleta. Sedaj ležim v postelji, niti se mi ni ljubilo skočiti pod tuš, čeprav sem preznojen zaradi dogodkov, ki so se zgodili po zabavi. Ne morem zaspati. Vem, da imam v hlačnem žepu denar, ki mi bi sicer prišel zelo prav, saj bi si rad kupil nov računalnik, ampak moti me njegov izvor. Kdo sta »šef« in »Ivan«? S čim se ukvarjata? Močno dvomim, da s čim legalnim. Mislim pa tudi na Saro. Prelepo dekle. Mogoče se mi je zdela malce preveč neposredna, ko se mi je vsaj tako jaz mislim očitno ponujala. Imam njeno številko. Naj jo zares kdaj pokličem? Čas je da zaspim.

Vročina v sobi me predrami. Sedaj razmišljam o svojih sanjah, ko zagledam listek na katerem je lično izpisana številka. Torej niso bile sanje. Prav zares se je vse to zgodilo. Stopim proti kuhinji, da si skuham kavo, ki jo bom nato ob kajenju cigareta popil na balkonu. To je prednost tega, da staršev do 4 ali 5 ure popoldan ni doma. Cel ljubi dan imam samo zase. Pomislim na učenje ampak najprej naj se skuha kava vmes pa stopim pod tuš. Misli mi venomer uidejo na Saro, lepo dekle. Dekle s katero bi se rade volje prepustil posteljnim užitkom. Sicer sem še vedno nedolžen, ampak nikoli se nisem sekiral zaradi tega, kljub temu, da imam sedaj že 19 let. Čutim, kako mi je ud nabreknil in si rečem, da je najbolje da se sprostim. Mislim nanjo. Mislim na Saro.

Nič ni boljšega kot topla kava in kajenje cigareta si mislim. Zunaj bo danes lep dan, običajno ob takih dneh grem odteči kak krog po cesti navzdol do mesta in nazaj. Odkar sem pričel kaditi, se mi to vse manj ljubi. S to grdo razvado sem začel v zadnjem letniku srednje šole ker le tako sem lahko ostajal v družbi med odmori, saj je večina sošolcev kadila. Sedaj si niti ne želim prenehati le vedno si rečem, da bom naslednji dan pokadil kakšnega manj. Zunaj je mirno, le soseda kosi trato pred hišo. Starejša gospa, ki stalno opreza naokrog in pozna zgodbo vsakega prebivalca te ulice in jo tudi deli naprej. Spominjam se dni, ko me je večkrat še kot otroka pazila, ko so bili starši v službi. Tudi takrat je bila zelo stroga tako, da sem imel veliko rajši njenega moža, s katerim sva veliko igrala šah. Tudi on me je imel rad, saj sama nikdar nista imela otrok. Oba sta že od takrat upokojena in vidi se, da jima je dolgčas ko postopata okoli hiše. Včasih si še vedno vzamem nekaj minut in pokramljam z njima. Tega sta oba vesela. Pomaham ji čez balkon ona pa strogo kot vedno pokaže naj preneham kaditi saj to ni dobro za zdravje. Vedno se ji le nasmehnem nazaj.

Sedaj oklevam med tekom in učenjem. Najprej učenje za sprostitev pa tek sklenem. No vsakogar tako prijazna in sedaj preveč pričakujem. Itak pa jo ne mislim poklicati saj ne vem, kako naj sploh pričnem pogovor. Mogoče enkrat, ko bom spet zvrnil kako pivo več in se bom opogumil. Na vrsti je učenje. Prižgem svoj namizni računalnik, saj imam veliko gradiva na spletu. Kot vedno pa tudi tokrat podzavestno najprej med zaznamki izberem stran z športnimi novicami. To je razlog zakaj je moje učenje tako neučinkovito. Vedno najprej razmišljam o drugi stvareh in delam vse drugo. Zanimajo me različni športni izidi in kvote na stavnicah, kamor tudi sam včasih vložim kak evro. Rad bi obogatel na hitro, ves čas razmišljam samo o tem kako lepo bi bilo imeti bogastvo. Potem bi se lahko končno osvobodil in si našel hobije na mesto študija ali kasneje dela. Spomnim se na tisti bankovec ki mi ga je izročil neznani moški v Lovcu. Pomislim, da mogoče lahko položim danes kakšno višjo stavo, sklenem, da se bom med tekom zaustavil na bencinskem servisu, kjer sprejemajo stave. Sedaj dolgo preračunavam kaj naj stavim in čas spet beži. Spet nič od učenja. Misli na jutro me še vedno preganjajo. V iskalnik vpišem »Lovec«. Lokal nima spletne strani. Izberem prvo povezavo na kateri so splošne informacije, pravzaprav samo naslov in delovni čas. Lovec, bar odprt vsak dan od 9h-23, sobota in nedelja 12h do 5 ure zjutraj. Slišal sem že od drugih ljudi, da so se tam zgodili številni incidenti, pretepi, streljanja, celo policist jo je skupil, ko mu je pijani in zadeti najstnik potisnil nož le nekaj milimetrov mimo srca. Komaj so ga rešili. Lokal je bil zaprt le nekaj tednov. Očitno ima lastnik dobre povezave na mestni upravi, ali pa se v ozadju skriva še kaj več? Vse skupaj mi ni niti malo všeč. Zbistriti moram svoje misli odpravim se na tek, učenje bo še malo počakalo; s seboj vzamem še bankovec. Denar je umazan in najbolje, da se ga čimprej znebim. Mogoče ga celo oplemenitim.
Pretekel sem že dobra 2 kilometra, sem na koncu naselja, ki se vije stran od mesta. Na bencinskem servisu vpišem stavo, preostanek denarja dam za cigarete. Po eni strani mi je že žal, saj če slučajno ne zadanem rezultata tekme je šel denar v nič, po drugi strani bi mi sicer dobitek podvojil vsoto. Kakorkoli na koncu pomislim, da sem se vsaj znebil bankovca na katerem sem čutil slabo energijo.

Vrnil sem se v hišo. Starša bosta kmalu doma. Spomnim se, da danes sploh še nič nisem pojedel. Spet sem preznojen in spet grem najprej pod tuš. Danes nimam pravega apetita, bom jedel zvečer. Spet sem sveže umit in spet razmišljam o Sari. Naj jo pokličem? Ali pa ji naj samo pošljem sporočilo. Toda kaj napisati. Razum mi jasno govori, da je tudi ona vpletena v okolje teh ljudi kateri so se mi to jutro zamerili. Mogoče ima tudi ona umazane roke? Ali pa je le prijetna natakarica, ki tam samo dela?