Moja 140kg sodelavka
Daj prosim ne laži sebi in drugim. Vse je bilo super, bla, bla, bla,…. In si si malo dopisovala in se dobivala z drugim na kavi? Ker ravno, ko je vse super, iščemo nekoga? In se itak ni nič zgodilo, verjetno pa si samo ne upaš napisati, saj mogoče te bo mož prepoznal po pisanju in se te dokončno znebil – saj koliko prevaranih mož z babami, ki so se s 70 zredile na čez 100 kil pa je v Sloveniji?
Mož te je dobil, ostala sta skupaj iz kakršnegakoli razloga že. Ni pa mož kriv, da se ti rediš! Sama si. Najverjetneje razočarana, da ne zmoreš od njega in sedaj se nažiraš, ker za nekoga, ki ga ne ljubiš pa pač ne boš “vzdrževala” kil.
Tako da, ti si kar naprej laži, da je mož kriv za tvoje žrtje, ona bajsa iz začetka pa naj krivi PCO, gene, ali karkoli že.
Daj prosim ne laži sebi in drugim. Vse je bilo super, bla, bla, bla,…. In si si malo dopisovala in se dobivala z drugim na kavi? Ker ravno, ko je vse super, iščemo nekoga? In se itak ni nič zgodilo, verjetno pa si samo ne upaš napisati, saj mogoče te bo mož prepoznal po pisanju in se te dokončno znebil – saj koliko prevaranih mož z babami, ki so se s 70 zredile na čez 100 kil pa je v Sloveniji?
Mož te je dobil, ostala sta skupaj iz kakršnegakoli razloga že. Ni pa mož kriv, da se ti rediš! Sama si. Najverjetneje razočarana, da ne zmoreš od njega in sedaj se nažiraš, ker za nekoga, ki ga ne ljubiš pa pač ne boš “vzdrževala” kil.
Tako da, ti si kar naprej laži, da je mož kriv za tvoje žrtje, ona bajsa iz začetka pa naj krivi PCO, gene, ali karkoli že.
[/quote]
Da ne bo pomote, se strinjam, da je pri večini ljudi edini razlog za kg prenajedanje, da je lahko za prenajedanje sto in sto izgovorov, ampak določene diagnoze, kot PCO naprimer, res vplivajo na težo, največkrat pripomorejo prav k debelosti. V takem primeru prehranjevanje nima kaj dosti vloge pri teži. A ste res tako nevedni, da tega ne veste, ali v to ne verjamete, ker se ni zgodilo direktno vam? Je pa res, da so to redki primeri, ne kar vsaka, ki ima nekaj kil preveč. Kot rečeno, pri večini je kriva samo količina in vrsta hrane. Vendar tudi taki primeri so.
Zato nikoli ne sodimo drugih ljudi samo na osnovi svojega pogleda na svet, ki je posledica naše življenske zgodbe.
[/quote]
Ljudje sodimo na podlagi izključno svojih izkušenj in trenutnih informacij. Meni se to ne zdi sporno. Moteče je le, da se ljudje, kolikor opažam tukaj, tega sploh ne zavedajo.
Predvsem imam v mislih tiste tukaj, ki se jim debeluhi gabijo, ker se pri hrani “niso sposobni držati nazaj”. Že to, da verjameš, da se ljudje pri hrani “držimo nazaj”, da vzdržujemo primerno težo, po mojem mnenju vključuje aktivno motnjo hranjenja (v sicer mnogo blažji obliki). Ker sklepajo iz sebe, seveda vidijo problem nekje, kjer ga sploh ni. Svojo “normalno” težo pa uporabljajo kot orodje zanikanja lastnega problema.
Problem zasvojenosti je po mojem mnenju mnogo globlji in širši. Že to, da si priznaš lastne zasvojitvene dejavnosti in aktivno delaš na njih, te po moje osvobodi nerazumevanja (velja tudi za avtorico posta, ki ne opazi, da ima sama dejansko podoben problem – pretirano in nespoštljivo ukvarjanje z ljudmi okrog nje). Pa ne mislim, da razumevanje pomeni zagovarjanje zasvojitvenih dejavnosti, da ne bo pomote.
Hvala za lepe želje, ja ostala sva skupaj, samo on je hladen kot zid. Sicer vljuden a hladen, prej me je objemal, poljubljal, zdaj tega ni več. Bolj je kot robot.
In včasih imam občutek, da me resnično sovraži, ker on je prepričan, da sem nekaj imela z nekom. In vidim pogled, poln obsojanja, morda celo sovraštva….
sva skupaj a ni isto, nehal me je sicer žaliti in se norčevati, a če nanese, hitro omeni in obrne in spet potegne ven zgodbo, sicer redko, a se zgodi, ravno par dni nazaj se je ponovilo…
Ne vem več kaj naj naredim, a otroci so nori nanj, dober oče je, vse naredi, kuha, rihta, a do mene je hladen, enostavno, kot da živita skupaj dva prijatelja, včasih celo samo znanca.
Vagabund, 08.09.2020 ob 12:02
To je kriv njen moški, če ga seveda ima. Pri nas je bilo takole – moja žena je rodila prvega otroka pred šestimi leti in takrat je po rojstvu kar malo papcala ona… Pa je padel kar kakšen čips, potem so bile že večerne čokoladice, potem je eno uro po kosilu si kar eno banano vzela, pa potem čez pol ure ji je kar sladoled zapasal… Jaz sem to nemo opazoval dva meseca. Potem sem pa resno zagrabil. Zajtrk nam je gospa postregla brez sladkih stvari, kava je bila brez sladkorja, dopoldanska malica je bila sadje (brez banan) kosilo je bilo strogo zelenjavno s prilogo ali riba ali meso, nobenih ogljikovih. Večerja je bila solata brez jogurt in majoneze prelivov. In to je bilo dva meseca brez pardona. Od takrat naprej nobenih težav več. Da ne govorim, da je bil vnos kakršne koli sladkarije v hišo prepovedan, kot tudi vsi prigizki in sladoledi. Nič. Niti sokov ni bilo na razpolago. Edino, če je gospo prosila, da ji stisne pomarančni sok iz pomaranč in da je zalila z vodo.
Jaz sem to hitro poštimal.
Tudi zdaj je redno tehtanje, ko sta dva kilograma prekoračena se začne najprej resen pogovor, se tehta spet čez dva dni in če je stvar ok je ok, če se viša, potem potegnem stroge ukrepe!
Ti si bolan. Da bi mela jaz takega desca, da me tehta, gre prvo in iz hiše za njim pa se vaga.
Vsi ljudje imamo probleme in razne travme. Nekaterim se pač to na zunaj vidi.
Seveda ste tu vsi ekstremno popolni, super disciplinirani, brez vsake odvisnosti in problemov. Vse z voljo naredite. Se samo odločite in uola. Zato ste vsi tako ekstremno uspešni, finance urejene, samozadostni, hiša tiptop, postava tiptop, otroci odličnjaki in športniki ter umetniški virtuozi, možje potentni za tri, …..
Če vam pogled na nezanca, ki nima nič z vami, ki ne vpliva nič na vaše življenje povzroča take travme in gnus, da rabite par strani nakladat na internetu…..kakšne travme imate sami? Mislim od kje ta potreba razglabljati o življenju neznancev in pametovanju kako bi ga morali živeti? Kaj točno vas žene da se toliko posvečate ljudem ki nimajo nič z vami? Kompleks Boga? Imate potrebo biti dirigent neznancem. Resno kaj za ena bolezen je to? Ker zdravo pač že ni. Čeprav na zunaj ni videt 🙂
ne razumem tega, 08.09.2020 ob 09:44
Razumem, da je nekdo debel in ima recimo 20 -30 kg preveč.
Ne pa da jih ima 140 in mu je očitno vseeno kaj bo z njim čez 10, 20, 30 let.
RAvno, ker ne razumes se izobrazi. In pomagaj, ce lahko, sicer pa ni koristi od tebe.
Sodelavke pa ne caka lepo zivljenje, ce ne bo uspela konkretno zmanjsat tezo. Ze zdaj ji je verjetno zelo tezko. Ampak ni cudezne palcke in resitev. Upam, da zmore.
V srednji soli sem imela sosolca z malo pod 200 kg. Spoznal je punco, ki jih je imela krepko cez 130. Postala sta par. Ko sem ga vprasala, ce se vedno nacrtuje izgubit nekaj teze, mi je odgovoril, da ne – zakaj bi, ce je v vezi. No tako eni razmisljajo. Upam, da se oba spametujeta, da ne bo treba pri 40ih na pogrebe vrstnikov hodit.
Forum je zaprt za komentiranje.