Moj oče – mobing

Pozdravljeni

Moj oče v službi že dlje časa trpi, a mi je to zaupal že pred kratkim. Zaradi zloma kolka in stegnenice je bil nekaj let nazaj prestavljen na nižji položaj, ker dotedanjega dela ni mogel več opravljati. Noga ga zelo boli, a to delo, ki ga opravlja sedaj, mu položaja ni olajšalo – nasprotno. Do poškodbe in kasneje še nekaj časa je imel garderobo v pritličju, da mu ni bilo treba hoditi po številnih stopnicah. Nekaj let po poškodbi pa se je začelo … Šefinja je samo njega prestavila v garderobo v 3. nadstropju, pošilja ga iz zgornjega nadstropja v spodnje, opravlja hudo težka dela – premika omare ipd., vse sam, čeprav bi to delo lahko opravljali tudi drugi. Vsa težja dela opravlja on, medtem ko lažja (npr. menjava ključavnic) opravljajo drugi. V službi ostaja dolgo po končanem delovnem času, ker mu šefinja naloži še ogromno dodatnega dela – samo njemu. Vsi prelagajo delo nanj, se nad njem izživljajo, imajo ga za “bebčka” ipd. Ko ga bolečine v nogi ubijajo, si le stežka vzame bolniško, a ga v to zelo težko prepričam. Ne upa si na bolniško, ker se po vrnitvi v službo stvari le poslabšajo. Ima še približno 1 leto do upokojitve, a se bojim, da ne bo zdržal. Ne spi, pokadi 3 škatlice cigaret na dan … Nimam pojma, kaj naj storim. Sam si ne upa ničesar reči, ker bi to najverjetneje še poslabšalo njegov položaj. Kaj naj storim?

Hvala

Kristina92,

vsekakor verjamem, da vam je hudo za očeta, vendar sem prepričan, da je on edini, ki lahko prevzame odgovornost za svojo situacijo na delovnem mestu. Očetovo stanje resda ni prijetno, vendar vas to ne bi smelo tako obremenjevati … pa vendar, lahko je govoriti, kaj?

Predlagam, da oče predstavi svoj pogled in počutje na forumu kar sam, namreč rad svetujem tistim, ki nasvet neposredno potrebujejo. Tudi če bi hotela kaj storiti glede tega problema, ne morete, ker niste v njegovi vlogi. Takšno posredovanje nima učinka. Kar lahko storite je, da še naprej sočustvujete z očetom in mu pomagate pri kakšnih drugih rečeh, vendar ga hkrati spodbudite k prevzemanju iniciative, da vendarle sam poskrbi za sebe. Kakšno vlogo je prevzela njegova žena pri tem? Se lahko z njo poveže?

Glede vas: če bi ne prevzemala te skrbi in odgovornosti, kaj bi se zgodilo in kako bi se počutila? oz. Kaj se je v preteklosti zgodilo, ko niste ravnala tako kot se od vas pričakuje oz. vi od sebe?

Najbrž dobro veste kako “delo namesto drugega” človeka izčrpava, učinek, ki ga pričakujemo in želimo, pa je praktično ničen. Med odraslimi: če imamo težavo mi, jo mi rešujemo (ko/če jo seveda priznamo) in to obsega tako informiranje, iskanje nasvetov idr. pomoči, vse do rešitve. Namreč, ko rešujemo svoje težave, notranje zorimo in se razvijamo v bolj čvrste in močne osebnosti.

V kolikor se vaš opis očetove situacije na delovnem mestu ujema z realnim stanjem, gre za strah oz. tesnobo, ki je povezana s skrbjo za sebe, za osebno dostojanstvo v delovnem razmerju (ne glede na to, koliko smo pred upokojitvijo). Kot rečeno, potrebno se je s tem varno, a učinkovito soočiti.

Pot vedno obstaja, nismo pa vedno pripravljeni po njej hoditi.

Kristina92, pozdravljeni!

Zelo zgledna je vaša sočutna skrb za očeta…

Nekaj ‘tehničnih’ mnenj:
– če njegov osebni zdravnik meni, da je pacient upravičen do bolniškega dopusta, mu to mnenje izda – to nima nič opraviti z osebnim mnenjem vašega očeta, če želi ali ne želi na bolniško. Če je za to upravičen, je upravičen.
– ali ima za poškodbo, kakor ste opisali, kakšen invalidski status? Mnenje zdravnika kakšno delo naj opravlja, kaj je zanj v podjetju konkretno primerno?

Iz izkušenj pri svetovanju in v osebnih izkušnjah vam povem, da se starejši ljudje ne želijo toliko izpostavljati. Posebno, če so tik pred koncem določene ‘naloge’. Zdržijo, potrpijo. Če ste lahko očetu v podporo pri drugih opravilih ali moralno je to že veliko. Če mu priznate, da je veliko zdržal, da vam je v tem zgled (ne da odobravate mobing ampak njemu priznate trud), tudi to je nekaj.

Želim vam in vašemu očetu, da se dobro odločite in da čim mirneje preživi tudi to zadnje leto na delovnem mestu.