Pridejo obdobja, ko se ne morem nasititi poezije. Ko prinesem iz knjižnice domov nekaj knjig, a vendar si iz nobene od njih ne izpišem pesmi, ki bi jo želela imeti vedno “pri roki”. In spet iščem dalje …

Če se vrnem v preteklost, lahko z gotovostjo trdim, da ima zasluge za tovrstno ljubezen ena izmed učiteljic, ki nas je pripravljala za šolske recitale. Imela je povsem drugačen pristop, kot ostali, saj si je vsak izmed pesmi, ki jih je prebrala in so bile del programa, izbral svojo. Spomnim se dneva, ko je zaprla mapo, se ozrla po zbranih v razredu in vprašala:

“Vaše želje?”
In takrat sem rekla: “Če bi bila fant, bi si takoj izbrala Jaz nimam ljubice kot vi.”
“Lahko je tvoja, ker zato, da recitiraš tako pesem, ni nujno, da si ravno moški.”

Od tu dalje zastavljam vprašanje: obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da je bližja moškim? So avtorji, ki so si našli svoj krog bralcev ravno pri ženskah? Se doživljanje napisanega lahko razlikuje že zato, ker smo si pa vendarle različni?

Osebno mislim, da pri izboru najljubše pesmi/poezije vedno igrajo pomembno vlogo življenske izkušnje, temperament, način doživljanja sveta, trenutne okoliščine, osebna zgodovina, izobrazba, bralske izkušnje, ter še drugi dejavniki – spol je samo eden od njih. Vprašanje (kot je zastavljeno) bi zahtevalo gromozansko posplošitev – in to ravno na polju poezije, kjer govori tisto najbolj osebno, najbolj izjemno, enkratno. In prav slednje je (paradoksalno) najbolj univerzalno. Ne glede na spol in starost.

Lahko bi sicer domnevali, da so teme, ki so bližje enemu spolu kot drugemu (izkušnje vezane na biološki spol ali tudi na družbeni spol posameznika ali posameznice). Toda velik del upesnjenih izkušenj je vedno tuj, bralcu neznan – kar pa ne pomeni, da ta pesmi ne more doživeti in da mu taka pesem ne more dati nečesa več. Je pa za branje pesmi morda pomembna empatija – sposobnost vživljanja v drugega. In s tem širjenja spoznavnega horizonta na drugega, drugačnega. Morda pa lahko v zrcalu te drugačnosti bolj spoznamo sami sebe.

Ne vem zakaj Feri Lajnšček ne piše poezije, ko pa je v tem vsaj tako dober kot v prozi. Se spominm njegovih pesmi v Oni, zdaj pa jih žal ni več.

Lainščkova poezija mi je celo ljubša kot proza. V knjižnici sem dobila eno doslej izdanih zbirk z naslovom Dlan mi po tebi diši. Ko sem pa pred dobrim letom že pisala na ta forum, je bila v pripravi izdaja knjige pesmi Posončnice – ki pred kakimi štirinajstimi dnevi še ni bila dosegljiva na policah knjigarn. Se je pa že prav veselim …

Mene pa se pezija Mile Kačič – Skoz pomladni dež bom šla tako dotakne, da me boli, ko berem, ker v njih vidim svoje misli, hrepenenja ….

Ga. Mila Kačič je tudi zame prva, moja vzornica (imam kar štiri njene zbirke in celo kaseto, na kateri sama bere svoje pesmi; enkratno!). Kadarkoli berem njene pesmi, se mi postavlja vprašanje oz. nekako zavidanje, da je zmogla tako brez zavor pisati o svoji bolečini, ljubezni, hrepenenju…

Vsak večer se obdarim pred spanjem z verzi kake pesmi. Ni pomemben avtor. A trenutno uživam ob Heine-ju. Prejšnji teden me je našla sreča; v antikvariatu sem kupila 50 let staro zbirko. Fascinantno.

LP vsem, ki ljubite poeijo. Besedo, ki danes pove to in jutri nekaj drugega!

Milo Kačičevo sem brala v Minevanjih, pa tudi Okusu po grenkem. In ravno preko pesmi te avtorice “stkala” še eno pravo prijateljstvo … Tako sem po mail-u dobila tudi eno njenih pesmi, z naslovom Misli:

“Rojene med brnenjem nočnih ur
ste, misli moje, lic izpremenljivih;
zdaj v krilcih rožnatih, zdaj v togah sivih,
zdaj jasnih, zdaj zabrisanih kontur.

Posedate na robu mi ležišča,
živahno druga v drugo čebrnjate
kot vrabci, ki pripravljajo se v svate,
in nagajivo skrivate prgišča.

Kaj v svojih skritih nosite dlaneh?
Z odgovorom se nič vam ne mudi,
pa vendar dobro vem, kaj v njih tiči:
ej, včasih solza, včasih vedri smeh.”

Se pa strinjam z Nikico 7 tudi v tem, da trenutne okoliščine vplivajo na doživljanje napisanega. Ob tem pa znamo nekako sami najti sporočilo, ki ga v tistem obdobju potrebujemo: da nas osrečuje ali enostavno napolnjuje …