Mobing
Pozdravljeni,
prosila bi za nasvet lede mojega problema. Prosim če bi lahko pomaa kdo, ki ima izkušnje oz. se spozna na omenjeno področje. In sicer sem zaposlena za nedoločen čas v podjetju, ki se ukvarja z oglaševanjem. V podjetju delam že 2,5 let od tega 1 leto redno. Vseskozi je prihajalo do mobinga in zaradi slednjega je v lanskem letu odšlo 5 zaposlenih (rednih študentov, zunanjih ki so delali kot interni itd.). Jaz sem ostala, saj me je delo veselilo , prav tako sem se s sodelavci izvrstno razumela (in se še vedno). Druga pesem je z direktorjem, ki ima celo potrdilo da je nor (bil je že tudi v ustanovi zaradi tega). Enostavno ne morem več in vsa zadeva mi načenja zdravje.
Kaj dela:
* osebne žalitve ( mene osebno glede izgleda – postave, različne opazke itd.)
* vedno več časa mi “požrejo” njegove privatne stvari ( zaposlena sem za določene projekte na katerih delam sama in me vežejo pogodbe za ogromne zneske, jaz pa se ukvarjam z gradnjo njegove hiše itd. – za kar nisem ne izučena, ne zaposlena) – zaradi navedenega moje obveznosti za katere sem zaposlena niso izpolnjene
* za njega je njegova hiša in vrsta podobnih osebnih projektov na prvem mestu in se vedno spravlja name glede slednjega (ko on nekaj hoče za svoj projekt moram izpustiti vse iz rok in se lotiti tistega)
* uvedel je sistem narajevanja s + (10 € stimulacije) in – (10 € manj od stimulacije). In to izgleda npr. takole jaz dokončam obsežen projekt in dobim +, potem pa dobim npr. – ker nisem pospravila pisarne, ker sem izustila npr. besedo (šit ali kaj podobnega v komunikaciji s sodelavci – ker je “kao” on full veren, ker mu karkoli pri njeovih osebnih projektih ni všeč, ker npr. on mene žali in mi kaj očita in rečem, da jaz tudi nisem najbolj zadovoljna in dobim – za nezaželeno ravnanje….). Ker bi pri tej plači morala dobiti stimulacijo je v 2. dneh pred plačo že našel 8 -, da mi le-to zbije.
* računovodji je prepovedal, da bi delal plače, tako da bo računovodja vse potrebno za plače uredil od doma. S plačami nas izsiljuje in nas pred vsako plačo psihično matretira. Prejšnji mesec je želel, da se plača nekaterim zaposlenim zadrži dokler ga ne bomo osebno prosili za izplačilo. Delavcem, ki deljo na črno pa določenih zneskov sploh ni izplačal oz. so mu zaradi (po njegovem neučinkovitosti) mu morali del denarja prinesti nazaj.
* Ko je slabe volje se vedno spravlja na nas in je nespoštjiv. Tudi če imamo prav glede službenih stvari nas ne posluša in ne smemo govoriti ker ima on vedno prav. Od nas zahteva nemogoče.
* Mori me tudi ker ne spoštuje pravil in vse prikraja po svoje. Pri projektih na katerih delam sem prisiljena delati izven pravil. Poslovnim partnerjem moram prikrivat resnico in jim lagati……
* Od nas zahteva določeno število nadur na mesec, ki niso plačane, niti jih ne moremo koristiti. * Med bolniško, porodniško in dopustom normalno delamo. Kliče me tudi popoldne ob nenormalnih urah in za vikende (moramo mu biti na razpolago 24/7). Ko ve, da ima kdo kakšno obveznost popoldne nas zanalašč zadržuje po delovnem času. Pred dopustom sem 1. dan na njeovo željo delovni dan podaljšala za 3h oz. dokler me pač potrebuje in mu povedala da naslednji dan moram točno domov ker imam obveznosti. Drug dan mi je že zjutraj rekel da ne bom mogla domov in bom mogla podaljšati čez delovni čas. Ko sem mu rekla, da sva dogovorjena drugače se je začel dret in udarjat po mizi in da bo tako kot je on rekel in da lahko grem domov le če podpišem sporazumno odpoved.
* Pogosto moramo malico jesti v njegovi pisarni in imamo med malico interne sestanke. Ti sestanki so vedno zelo živčni in se na koga spravlja.
Skratka napak v podjetju na področju financ, računovodstva, zaposlovanja, poslovanja, odnosov do zaposlenih je za kako enciklopedijo.
Jaz sem že čisto fertik. Že cel teden ponoči sanjam o službi, teh plusih in minus. Danes sem se ponoči tudi v sanjah jokala – zbudila sem se čisto potna in objokana. Ko pride v službo in me pokliče v pisarno dobim drisko. Pogosto me pripravi do joka in dobim panični napad (ne moram dihati), včasih pa rdeče fleke po celem telesu. Po njegovem napadu pa sem večkrat tudi že bruhala. Tisti dan, ko se me loti nisem sposobna normalnega funkcioniranja in grem po službi preprosto spat, saj za druga nisem sposobna.
Skratka rada bi šla stran čim prej. Odpovednega roka imam 2 meseca. Rada bi da me odpusti on. Že zdavnaj bi namreč šla, ampak je problem da moram prej pe diplomirati, da bi lahko dobila boljšo službo (diploma mi stoji odkar delam tu ker enostavno nimam ne časa in ne energije da bi jo zaključila). Rada bi da me da na zavod in grem takoj (brez odpovednea roka). V teh 3 . mesecih diplomiram in si najdem drugo službo. Če grem jaz prostovoljno bom morala bit še 2. meseca tukaj in bodo pritiski prehudi (tisti ki so lansko leto odšli po tem ko so povedali niso zdržali niti 1.tedna). Problem je tudi ker enostavno dokler delam tu ne morem hoditi niti na razgovore, razen če me bodo čakali do 19.00 zvečer da pridem. Skratka sem v nezavidljivem položaju.
Ravno danes je imel zopet mene “na tapeti” in enostavno nimam več energije se soočati s tem. Rada bi šla in to čim prej.
Kaj predlagate? Kaj naj naredim?
lp Obupana
čuvaj živce za nadaljno življenje ki je še pred teboj.Pust tega psihota in njegovo firmo naj si jo nekam vtakne …….
Pa to ni več mobing ?! to je čisto izživljanje in kazanje” moči “.brezveze .
Pejd stran in to čimprej .Da bruhaš,driskaš,ne spiš,…kaj pa misli ,da je ?
Pa saj te ne bo dal stran,ker premirno poslušaš.
Idi na bolniško za začetek in razmisli ali se ti sploh splača tam bit.Ker na slabšem si ti.
-stoji ti diploma ki jo moraš spelat
-z zdravjem
-poniževanje
-pa še malicate pri takšnem napetem vzdušju (saj boš kak čir dobila)
men bi se vse ustavilo v grlu
–
–
–
Izkoristi svoj položaj in priložnosti. Najprej izkoristi njega in njegovo firmo koliko je mogoče in še več. Kot že rečeno pojdi na bolniško in jo vleči kar se da dolgo. Telefone izklopi, pred tem pa ga postavi na trdna tla, ker je očltno izgubil kompas. Nikakor se ga ne boj in če te slučajno še kdaj kliče ko si na dopustu ali celo bolovanju mu jasno in glasno povej kar mu gre. Ne boj se ga in ga pošteno naderi! Daj mu vedeti, da boš vložila tožbo zoper njega, kar bi bilo vredno razmisleka in zagrozi mu, da bo zadeva predana inšpekciji in recimu, da je zadnji ćas, da se zadeve obrnejo, skratka da ne boš odnehala, dokler ga ne uničiš. Povej mu tudi, da imaš podporo vseh bivših delavcev, ki so zaradi njegove kulture že odšli. Zagotovo se bo frajer spremenil in pošteno začel razišljati kakšen človek je. Pri tem vztrajaj do odpovedi in še naprej.
Lep pozdrav in vso srečo!
Spoštovana Obupanka,
na temo sem zašel ker ravno pripravljamo nov specializiran forum za to področje.
To, kar doživljate je prvovrstno trpinčenje na delovnem mestu in je prepovedano ravnanje, zato je kaznivo (tudi po slovenski zakonodaji). Spodaj so pravne listine v pomoč, ki v RS urejajo področje trpinčenja:
Evropska socialna listina (Ur. l. RS, št. 7/99),
Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007)
Kazenski zakonik (Ur. l. RS, št. 55/2008)
Zakon o enakih možnostih žensk in moških (Ur. l. RS, št. 59/2002)
Zakon o zdravju in varnosti pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999)
Iz teh okvirjem formalno sledijo pravice in obveznosti (ne le zaposlenih in) delodajalcev, ampak tudi države, toda ker se s tem pri nas zares ukvarjamo šele nekaj let, je kultura zaščite pred trpinčenjem na relativno nizki ravni. Čeprav stvari napredujejo, se pogosto zdi ravno obratno -nerazmejenih odnosov in nespoštovanja v delovnih odnosih je čedalje več. Da ne govorim o evfemizmih vodilnih kadrov, ki trpinčenje praktično opravičujejo s sodobnimi kriznimi pogoji dela, v katerih je potrebno včasih tudi “potrpeti”, itn.
Kot zakonski in družinski terapevt raziskujem tudi delovne odnose, zato vas v tej grozi res lahko začutim in vam v startu predlagam, da najprej pričnete skrbeti ZASE. Kako lahko postopate:
– zapisujte si dejstva in zbirajte dokaze o trpinčenju (kaj se je zgodilo: datum, mesto, ura),
– zaupajte se sodelavki/sodelavcu, do katere/ga čutite varnost (sledite izključno sebi)
– zaupajte nekomu iz sorodstva/prijateljskega kroga,
– obvestite nadrejeno osebo oz. kadrovsko službo (ko imate na voljo dovolj gradiva in podpore sodelavcev, tudi tistih, ki so podjetje zapustili),
– sprožite formalni postopek in
– obrnite se na osebnega zdravnika, nevladno ali drugo organizacijo, ki nudi psihosocialno pomoč
Naredite tisto, kar je za vas varno. Pri tem je pomembno, da se spočijete, pa če to pomeni na bolniški, naj bo. Imate vso pravico do tega. Sledite lastnemu občutku in zaupajte vase.
Srečno!
p.s. v kratkem se na straneh med.over.net odpira specializiran forum za trpinčenje na delovnem mestu (mobing), zato ste dobrodošli z vašimi izkušnjami!
Edin Duraković, doktorand ZDT
moderator Partnerske in družinske posvetovalnice
Hvala vsem za nasvete. Me pa zanima še nekaj stvari.
Zopet sva imela konflikte in sem doživela paničen napad…klicala sem osebnega zdravnika in šla do njega. Predpisal mi je antidepresive in mi dal napotnico za psihiatrinjo. Sama sem se opremila z diktafonom in snemam pogovore ter zbiram dokaze. Zanima me kako je s snemanjem? Vem, da to ni ravno dovoljeno. Me pa zanima kako je s tem in če lahko posnetke kje ter pod kakšnimi pogoji uporabim? Na snemalnik beležim svoje občutke in tudi najine pogovore. Če ne druga prišli mi bodo prav ker sedaj imam določena navodila, ki so “sporna” in mi jih nikoli ni želel dati v pisni obliki tudi posneta in sem se vsaj malo zavarovala. Imam pa tudi pisno, da mi je med bolniško zabičal naj bom dosegljiva in naj ne izgubljam časa ampak delam.
Se pa grozno počutim. Ko stopim čez vrata podjetja sem živčna, občutek kot takrat ko te je skos strah in to napetost čutim čez cel dan. Če vidim, da je slabe volje moram kar na wc. Svoje občutke sem mu zaupala. Rekel je da če mi ni naj grem, da tako ali tako bom jaz potegnila takratko.
Obupanka,
verjamem, da vam je grozno in bi se v afektu lahko marsikdo strinjal z vami glede snemanja. Toda potrebno je delovati odgovorno in umirjeno – varno, pa čeravno je včasih težko. Nisem pravnik, toda iz prakse vem, da je vsako snemanje brez soglasja/privolitve zakonsko prepovedano in kaznivo (148. člen Kazenskega zakonika). Ste v težki situaciji, ko si še tega tveganja najbrž nočete privoščiti.
Pisni dnevniki so kredibilno gradivo, če vam uspe pridobiti priče, toliko bolje.
Poskrbite zase toliko, da bo za vas varno. Srečno!
Edin Duraković, doktorand ZDT
moderator Partnerske in družinske posvetovalnice
Živijo!
Nikakor ne dati odpovedi. Posvetuj se z odvetnikom. Namreč tudi jaz imam tak primer, tako da vem kako ti je. Vse je pripeljajo tako daleč, da so vpleteni kriminalisti in odvetniki. Tudi jaz več ne spim, imam drisko, jokam, hodim k psihiatru…. Vendar ko sem dobila odvetnico, ki se prav z mobingom ukvarja se počasi sestavljam. Ne odobravam, da se tako dela z ljudmi zato je treba iti do konca!!!
Tudi jaz ti svetujem, da ne daš odpovedi. Ne vem zakaj ljudje tako radi rečejo oz. napišejo, da odpoved namesto da bi spodbudili človeka da se zoperstavi tem idiotom in jih postavi na realna tla. Ker, dokler bodo ljudje avtomatsko dajali odpovedi, brez kakršnega koli boja, do takrat bo mobbinga zmerej več. Ljudje, postaviti se je treba zase in svoje pravice
Pozdrav,
Tudi jaz sem v službi, kjer nadrejeni stalno izvaja mobing, poleg tega imamo novega šefa, ki misli, da si nas lasti in terorizira s svojim načinom dela in nastopom praktično kompleten kolektiv.
Opravljam delo, ki bi ga zaradi obsega morali opravljati vsaj dve osebi, da bi bilo opravljeno tako kot je treba. zaradi tempiranega urnika in vseh zadolzitev občasno kakšno stvar zamudim ali nenamenoma ali nevede naredim kakšno napako. Seveda jih potem poslušam kot en šolar, kot da ne znam štet do 5, a zaključujem magisterij… Saj ne, da to kaj šteje, a vseeno me ponižuje za vsako malenkost. delam po 10 in več ur na dan, ko grem kakšen dan ob 16.00 domov, ker moram v šolo po otroka, me vpraša kam grem, da stvari še niso dokončane. Na malico ne hodim že par mesecev, ne spomnim se kdaj sem šla nazadnje, ker enostavno nimam časa. Gospod pa pride po enournem kosilu ob 15.00 in bi imel nekaj nujnega za naredit, kar ponavadi vzame več kot uro – in spet kličem moža ali mamo, da gredo po otroka. nadrejeni je samski brez družine in ga prav nič ne briga kakšne obveznosti imamo popoldne. pač, delo mora biti narejeno, ne gled na to ali so roki postavljeni realno ali ne. V delo, ki sem ga sprejela, ker nisem imela druge možnosti, me je predhodnica uvajala borih 5 dni. Ko me kliče kakšna stranka in vpraša kaj pokrivam, se vsi čudijo, da ena sama oseba opravlja vse te naloge. nadure so na tem delovnem mestu pač običajne in celo zaželene.
prvi nadrejeni torej izvaja delovne pritiske, drugi pa mobing: ker sem šla zaradi izčrpanosti na bolniško (trenutno sem na vseh możnih preiskavah, če ni kaj resnega narobe z mano), sem že drugi dan odsotosti dobila klic, da če se mislim izogiat delu, da lahko prinesem odpoved in da tako ali tako bi bilo bolje brez mene, in da po glasu sodeč mi nič ne manjka, da bi lahko komot bila v službi. Nad vsemi zaposlenimi izvaja tudi politični mobing, zaverovan je v svojo stranko in če bi priznali, da volimo drugo, bi bilo itak vse narobe. Ker je veliko zaposlenih že odšlo iz firme in nekateri so se zaposlili pri konkurenci, se seveda z njimi ne smemo pogovarjat, če se srečamo na cesti. Zgodilo se je, da smo se srečali na nekem dogodku in sem dobila od nadrejenega komentar, da je to lahko razlog za prekinitev pogodbe – če se tega zavedam. Seveda sem se postavila zase, da pač ti ljudje meni niso storili ničesar in da pač pozdraviš človeka, s katerim si delal več let, ampak ne, ni dovoljeno. Vglavnem, cela akcija zaradi tega.
na živce mu gredo tudi vsi bivsi jugoslovanski narodi in če vidi kak priimek, ki se konča na vić, pravi, da s temi pa ne bo sodeloval. verjetno vam je jasno kako se počutim, ker se tudi eden izmed mojih dveh priimkov tako konča. Tako se obnaša do vseh in v enem letu je odšla že tretjina zaposlenih, večina ostalih si iščemo drugo službo.
Skratka, ker smo zdaj že precej zabredli v odnosu – ta teden sem bila doma (skupaj z otrokom, ker je zbolel in je na antibiotikih) me zanima kako naprej? v ponedeljek bo prav mučen dan zame, ko bom morala v pisarno. Ne vem kako šikaniranje etc me čaka. SiCer bi si najbolj želela odpovedi iz poslovnih razlogov, ker sama nisem toliko neumna, a bi jo dala, a me je strah, da mi bodo vrgli naprej kako napako in me hoteli odpustiti iz krivdnih razlogov. Ali je res, da bi mi morali za tak način odpovedi sproti pisno napisat opomin? Nekje sem slišala, da te lahko krivdno odpustijo po 2 pisnih opominih. Kaj pa odpoved iz nesposobnosti – tudi tukaj bi rabila pisni opomin?
naj omenim še, da sem morala lani prirejati neke dokumente, ko smo imeli davčno inšpekcijo. Sicer sem morala prinest na USB-ju in zakriti vse sledi, ampak ali ima to kakšno težo, če bi se hotela branit? To bi mi potrdili tudi vsi bivši sodelavci. Trenutno zaposlenih ne bi šla prosit, ker bi jim to pač ogrozilo službe, kar razumem. Bi pa z veseljem sicer povedali še marsikaj…
Kaj mi svetujete, kako naj ravnam od ponedeljka naprej?
Hvala za komentar in spodbudne besede!!!!
Imela podobno situacijo, mobing na vsakem koraku, v tožbo se nisem spustila zaradi finančne situacije in mi je danes zelo zelo žal. Verjetno ima tvoj šef koga nad sabo, pojdi do te osebe in razloži situacijo, če ne bo posluha jim razloži, da boš zadevo predala svojemu odvetniku (tudi če ga nimaš, to jih bo vseeno nekoliko “zaskrbelo”), prijavi delodajalca na več inšpekcij če veš, da se dogajajo tudi ostale nepravilnosti, obrni se na sindikat,… Kar se tiče opominov: mora biti res nekaj hudo narobe, da je opomin upravičen, v nasprotnem primeru so ti opomini bolj zastraševanje zaposlenih. Pri meni je prišlo do tega, da so se me hoteli rešiti in so mi seveda, ker so oni kao dobre duše, ponudili sporazumno odpoved, če tega ne podpišem pa so mi zagrozili z nesposobnostjo oz. z krivdnim razlogom. Pri nesposobnosti se pač moraš zagovarjati, očitajo pa ti najbolj neumne stvari, ker dejansko niso imeli niti enega konkretnega razloga, da bi me odpustili. Pri krivdni odpovedi pa mora biti nekaj zelo hudo narobe in če veš, da nisi nič takega storila, se nimaš česa bati. Tako je bilo v mojem primeru in ker sem vedela, da nimajo dejansko ničesar konkretnega proti meni, nisem podpisala prav nobene stvari. Ker sem jim bila pač trn v peti se je mobing seveda nadaljeval, premeščanje v druge poslovne enote, tudi do 300km v eno smer od mojega prebivališča, nonstop sem bila napsihirana, da mi ne bi česa podtaknili in bi potem imeli razlog za odpoved, v glavnem štala. Zato sem jim nato sama ponudila da grem, če mi dajo odpoved iz poslovnega razloga, z pripadajočo odpravnino. Kar se je nato tudi zgodilo, seveda sem pa morala podpisati, da je bilo to stvar dogovora in da jih ne bom v prihodnosti vseeno tožila. Tudi to sem podpisala (mi je danes žal), vendar sem dobila informacijo, da takšne izjave potem na sodišču ne igrajo neke vloge, tako da danes vse bolj razmišljam, da bi šla v tožbo iz razloga, ker si danes delodajalci lahko privoščijo vse večje svinjarije brez posledic, ljudje se zaradi velike brezposelnosti bojijo sploh oglasiti, in delodajalci veselo izkoriščajo situacijo naprej. Tako da, če veš, da delaš dobro in da nimaš česa skrivati, si v boljšem položaju kot oni, postavi se zase in ukrepaj. Pa srečno!
Forum je zaprt za komentiranje.