mobbing v službi

Tudi jaz prosim za nasvet ali mnenje.

Zaposlena sem v eni Sparovih trgovin kot blagajnik. Službo (javila sem se za namestnico poslovodje) sem sprejela, ker mi je bilo rečeno, da so v firmi možnosti napredovanja in glede na to, da imam VI. stopnjo ter govorim 4 tuje jezike, moram nekje začeti. Fajn, dela me ni strah, to se ni spremenilo.
Prvo leto se je z menoj (na njeno pobudo) spoprijateljila šefinja trgovine. Sama znam zelo dobro ločevati zasebno od službe, vendar sem kaj kmalu opazila da ona ne. In ko je čez čes ugotovila, da od mene ne bo izvlekla flavz in informacij, je odnos nekako izzvenel, brez konflikta ali česa podobnega. Veliko dela in malo časa, sva rekli, bolje tako. Kmalu za tem pa se je začelo.
Prvo sem dobivala pogodbe po 3 mesece, nato naenkrat le za 1 mesec. “Fomalnost”, so mi rekli, nič se ne boj. Potem po en in en, pa sem povprašala na inšpeciji, pa so mi samo c/p zakona poslali… In en mesec pred iztekom dveh let (ko bi me morala za nedoločen čas vzet), mi spremeni pogodbo v “nadomeščanje porodniške” in spet podaljšuje za en mesec. Pozanimala sem se, po zakonu lahko to naredi.
Sedaj sem tam 2 leti in pol. V tem času sem bila čistilka na oddelku kruha, imela veliko več obveznosti od nekaterih drugih, ogovarjana sem s priimkom, ne pa spoštljivo, kot se spada (recimo Marija ali gospa Klakočar, ampak una ali Klakočarjeva) za kar sem že dala vedet, da smatram da je do mene žaljivo. Pogodba še vedno po 1 mesec.
Predvčerajšnjim pa je sodu izbilo dno. Šefica je sklicala sestanek in skupini predavala o tem, kako ne delamo dovolj, kako so medosebni odnosi zanič in nevemšekaj, potem pošlje izmenovodjo (s ketro delam in bi me branila) proč, ter se z mano in namestnico ter DRUGO izmnovodjo zapre na stopnišče in začnejo verbalno tolčt po meni – kako sem težavna, kako me sodelavci ne prenašajo, stranke se pritožujejo čez mene, odnos imam zanič, ne delam, da če ne bi bilo toliko dela, bi že decembra letela iz službe, da me šefica zagovarja na vse kriplje pred nadrejenimi, da ne letim iz službe, … kar naštevale in naštevale so neke dogodke, ko sem jih bodisi užalila, bodisi narobe naredila med delom,druga drugi prikimavale in potrjevale, jaz pa zraven hlipajoč kot majhen otrok (pa imam 33 let in me je nekaj skup) stojim zraven in lepo prosim, naj mi povedo KAJ natanko sem naredila, ker očitno ne vidim, kako naj popravim, če ne vem kaj – pa nič od tega, gladko preslišijo, ne dovolijo da se branim, nič. In takodve uri, na koncu pa šefica zaključi z: “no, saj sm vedela kaj bo – zdaj se ona joče, spet ne bo za delo, ker kadarkoli ji kaj rečeš se joče in ni za nobeno rabo”. Rabila sem 3 ure, da sem prišla k sebi, sodelavke so me našle v garderobi na tleh, stisnjena v kot sem hlipala, jih v slozah spraševala kaj sem naredila narobe, pa so zanikale vse navedbe teh treh vodilnih, peljale v kuhinjo, dale pomirjevalo in vodo, me bodrile. Kdo je zdaj tu nor?
Da se stranke pritožujejo, ne verjamem – tu je mali kraj, redne stranke, in te raje stojijo kako minuto več v vrsti, da pridejo k meni na blagajno kot pa da gredo drugam. Ena starejših sodelavk mi je rekla, da sem prepametna za sem, da vsako nalogo opravim predobro in da se to vidi, da je to problem. Ne vem. Moje vprašanje je: ali je to mobing in kam se to prijavi?
Naj še povem, da sem po dogodku klicala svojo psihiatrinjo, ki mi je svetovala bolniško, ki mi jo je osebni zdravnik na podlagi te zgodbe takoj odredil.
Kaj zdaj?

hvala za mnenje in nasvet

Zlomljena,

iz opisa se da razbrati, da ste res v stiski in se počutite nemočna. Ne glede na to, v čem je resnica vajinega odnosa (tudi ko bi vaša nadrejena recimo povedala svojo zgodbo), je za vas situacija boleča in krivična in boste seveda ukrepala. Pravno oz- formalno vprašanje ali gre v vašem primeru za mobing ali ne, je potrebno slediti zakonodaji oz. strokovni definiciji. O tem si lahko preberete članek, ki je objavljen na vrhu foruma. Spodaj sem vam prilepil del v zvezi z ukrepanjem:

[hr]
Pristopi in ukrepanje v okviru obstoječe zakonodaje
S formalnega vidika področje TDM obravnava Evropska socialna listina (Ur. l. RS, št. 7/99), slovenska zakonodaja pa ji sledi z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007), ki med drugim delodajalca obvezuje za izvajanje zaščitnih ukrepov. Za nadzor nad njegovim izvajanjem skrbi Inšpektorat RS za delo. V 197. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008) pa je po novem TDM opredeljeno kot kaznivo dejanje, zato je v primeru dokazanih kršitev možna tudi ovadba storilca. Sicer so za soočanje s TDM z vidika žrtve na razpolago zlasti osebni, neformalni ukrepi v obliki samopomoči, ki na delovnem mestu obsega naslednje:

• Zapisovanje dejstev in zbiranje dokazov,
• Zaupati se sodelavki/sodelavcu,
• Zaupati nekomu iz sorodstva/prijateljskega kroga,
• Obveščanje nadrejene osebe, kadrovske službe, sindikata, delodajalca,
• Sprožitev formalnega postopka ter
• Napotitev k osebnemu zdravniku, nevladno ali drugo organizacijo, ki izvaja psihosocialno pomoč.

Delodajalec lahko za preprečevanje in ukrepanje v primeru TDM sprejme interne akte in predpise, o katerih obvešča in izobražuje svoje zaposlene (npr. kodeks dela), čemur v praksi mora slediti predvsem vodstvo organizacije kot vzor celotni strukturi zaposlenih (Robnik in Milanović, 2008).
[hr]

Bolj kot formalni vidik, je v tem trenutku pomembnejši neformalni, osebni vidik tega, kar se vam dogaja. Strah, povezan s podaljševanjem pogodbe o zaposlitvi je sestavni del vajinega medosebnega odnosa. Močno se čuti, kakor da se je s tem krajšanjem trajanja pogodbe, drugimi delovnimi zapovedmi, premestitvami, sovražnostjo ipd. pričela zloraba moči in sistematično trpinčenje. Kaznivost je seveda v primeru tožbe potrebno dokazovati, toda do takrat lahko poskusite še marsikaj, saj je za zaposlenega vsak vstop v pravne procedure lahko prevelik zalogaj, tako psihični kot finančni.

Torej očitno je, da vajin odnos s šefico že od starta naprej ni bil pristen in iskren, ampak do vas in za vas izkoriščevalski. Ko ste ji pokazala, da sledite lastnemu občutku za prav in narobe, se je kot kaže opis obrnila zoper vas. Prvotna navdušenost nad odnosom je tako izzvenela, na njeno mesto se je počasi a vztrajno naselil strah, prezir pa še kaj. In na tem je potrebno delati, zlasti na prevzemanju odgovornosti za osebno počutje in vedenje – tako vi kot nadrejena.

Kaj lahko naredite? Dejstvo je, da niti naših staršev niti partnerjev nimamo moči spreminjati na bolje oz. kot bi si mi želeli, kaj šele naših nadrejenih v službi. Ostane nam seveda delo na sebi, da poskrbimo zase. Poskusite si odgovoriti na vprašanje kako bi bilo, ko bi se odločila, da:

– se na štiri oči pogovorite z dotično osebo iskreno in odgovorno (da preverita perspektivi doživljanja, ne pa kdo ima prav in kdo ne); če to ne gre,
– poiskati kadrovskega zaupnika oz. pristojnega pooblaščenca v podjetju SPAR in se pogovoriti;
– na koncu vam še vedno ostane menjava delodajalca oz. del.mesta, vendar se nepredelani odnosi radi ponavljajo, pa čeprav v novih odnosih

V vsakem primeru se bo potrebno soočiti z lastnim strahovi, ko gre za samozaupanje, skrb zase (asertivnost) itn., kajti pravilo je, da se v odnosih nezavedno zelo hitro postavi dinamika »žrtve« in »rablja«, ki obnavlja stare vzorce in vzdušje v odnosu, ki je znano tako vam (tarči trpinčenja) kot nadrejeni (prinašalki istega), vsaki na svoj način. Ne vi ne šefica pa najbrž nočeta trpeti v takih odnosih, vendar brez odgovornosti in pripravljenosti na pogovor ne bo napredka. Bodisi da do tega prideta sami ali pa s pomočjo tretje osebe, ki je v podjetju ali zunanj njega pooblaščena za to.

V primeru, da želite še pravni odziv v zvezi z vašim primerom, lahko naslovite vprašanje na kolegico moderatorko, Nejo S. Brenčič.

Želim vam čim več zaupanja vase,

Spoštovani gospod Duraković,

najlepša hvala za vaše informacije. S svojo zgodbo sem se odpravila k osebnemu zdravniku, ki mi je že po dveh stavkih odprl BS, nato pa še k psihiatrinji (zdravim se zaradi depresije), ki mi je tudi odredila mirovanje in zdravila. Na BS sem zdaj že od začetka marca, psihiatrinja je dala priporočilo do 11. aprila.
Bi pa imela še eno vprašanje, ča bi mi mogoče lahko pomagali: moja pogodba se izteče 10. aprila, jaz sem na bolniški od 2. marca. Stvar je v tem, da imam v dobrem 5 nadur, 6 dni strega in 21 dni novega dopusta. Ne vem pa, kako zadeve tečejo, kadar si na bolniški in ti poteče pogodba.
Bi mi lahko prosim razložili, če veste?

Sama pri sebi se počasi postavljam na noge in sem celo napisala zapis dogodkov tistega dne, ki ga bom predala področni vodji, enega je celo obdržala psihiatrinja. Moj cilj je, ko se vrnem, zahtevati premestitev v drugo enoto ali obstati tako dolgo, dokler ne najdem druge službe (sem se pa tudi že prijavila na nekaj razpisov). Ne vem pa, kako je z iztekom pogodbe, dokler je delavec na BS…

Vnaprej najlepša hvala za pojasnila in pomoč.

še kratki update.

Kot sem že omenila, mi pogodba poteče 10. 4. 11. Danes je prispela odločba komisije, ki mi BS podaljšuje do 13.aprila. Ko sem danes odnesla bolniški list v službo, me je poslovodja seznanila z njeno odločitvijo, da mi po 13. aprilu preprosto prekinejo delovno razmerje.
Imam še 6 dni “starega” dopusta (je zvito predlagala, naj prekinem bolniško in ga pokoristim) in sorazmerni delež novega, kar mi ne bojo izplačali, ampak prenesli naprej.

Po eni strani sm vesela, da sem se jih rešila, po drugi pa me neskončno jezi, da se bojo izmazali.

Moje vprašanje: ali bi sploh imelo smisla napisat pismo/zapis in poslati na kadrovski oddelek na sedež firme? Saj se ne bi obmetavala z žaljivkami, bi pa rada povedala svojo plat zgodbe.

zlomljena,

ste takorekoč pred menjavo delodajalca in pred vami so novi izzivi v delovnih odnosih. Glede predelovanja takšnega odnosa sem vam že odgovoril. Če bi šlo za trpinčenje na delovnem mestu in bi hoteli zahtevali pravico preko sodišča, potem bi morali v formalno prijavo, čemur sledi postopek dokazovanja in obravnav. O tem seveda presodite sami.

Poudariti želim naslednje:
[list]
[*]menjava delodajalca je v vlogi »gasilca«, ki preprečuje hujše posledice. Ampak to je šele začetek, ki še ne pomeni predelave ne-varnega odnosa,
[*]ko oz. če se z nasiljem na delu res želimo odgovorno soočiti, potem je potrebno delati pri konkretnem odnosu oz. delodajalcu. Gre za spremembo perspektive z ukrepanjem,
[*]če preoblikujem v vprašanje: kako boste ravnala, če se vam nasilje ponovi pri naslednji zaposlitvi?[/list]

Glede pisma – verjamem, da bi rada povedala svojo plat zgodbe, vendar bi to bilo potrebno storiti v živo. Nočem zveneti krut, ampak zdaj, ko ste pred izhodnimi vrati delodajalca to dejanje »zvoni v prazno«. Vprašajte se, kaj bi to prineslo dobrega za vas osebno? Olajšanje, tolažbo? Ne pozabimo, da del prtljage iz nepredelanih odnosov VEDNO odnesemo s seboj in se bo v drugem kontekstu prej ali slej obnovil. Najbrž se v prihodnjih ne-varnih zapletih ne boste spet umikali v BS in menjavanje delodajalca, ampak boste bolj aktivni, ker ste bogatejši za pretekle izkušnje. Nepredelani odnosi s pripadajočimi čustvi in vzorci nas nezavedno pripeljejo v nam poznano situacijo, ko se pod določenimi pogoji v odnosu ponovijo. Zakaj? Ker hrepenimo po razrešitvi, po notranji osvobojenosti. Kako se s tem soočamo, ko nas situacija izzove, pa je odvisno od tega, kako smo (podzavestno) vajeni reagirati na stresne okoliščine.

Zaposleni nismo le žrtve, ampak enakovredno sodelujemo bodisi v varnem ali škodljivem vzdušju delovnega odnosa, le porazdelitev vlog in odgovornosti je drugačen. Namreč, delovni odnos je veliko več kot delovno razmerje, ki je pogodbeno urejeno. Odnos je medosebna dinamika dveh oseb z dostojanstvom, pravicami, odgovornostmi in tudi strahovi, omejitvami, hibami itn. Ker smo odrasli ljudje, nosimo odgovornost zase najprej mi sami, zato je potrebno spremembe iskati pri sebi. To je nova perspektiva, ki jo omenjam, saj je vendar jasno, da ne moremo vedno, ko se nam v del.odnosu dogaja krivica prelagat odgovornost na nadrejene, na delodajalca, na papir in končno, na sodišče. Veliko lahko ukrenemo preventivno. Z delom na sebi. .

Želim vse dobro in hitro vrnitev na delo.

Spoštovani,

zelo hvaležna sem vam za vse, kar ste mi napisali v odgovorih. Uvidela sem, da tudi jaz moram delati na sebi in da, preprečiti da se kaj takega spet ponovi. Vse napisano si bom vzela k srcu in skušala spremeniti tudi svojo miselnost. Imate prav, velik del je tudi to, da se sama ojačam, spremenim odnos do okolja in “počistim” pri sebi. Zdaj vidim, da sem del problema tudi sama in da to moram spremeniti.

Še enkrat najlepša hvala za vaše odgovore, nasvete in razlage. Tudi vam želim vse dobro in veliko uspehov v prihodnosti.

Pozdravljeni,

zamina me, kaj mislite o tem, da je mobing pogosto posledica “vrzeli” v čustveni inteligenci. Da imamo/imajo žrtve mobinga določene skupne lastnosti – prav tako pa tudi storilci. Bi se žrtve z določenimi značajskimi spremembami lahko v prihodnosti izognile mobingu?

Pa še ena prošnja. Za magistrsko nalogo se pripravila anketo o mobingu in čustveni inteligenci – anonimo, traja 10 minut. Prosim, da jo tisti, ki utegnete, izpolnit.

Najdete jo tukaj:
http://www.kwiksurveys.com/?s=IMEENI_82971a64

Hvala!

Janja