Mobbing in šikaniranje na delovnem mestu

Pozdravljeni!

Zaposlen sem v enem večjih “državnih” podjetij. Pred časom smo dobili šefa, ki je preveč zagledan vase (pravi narcisoid), ne zaupa niti sebi kaj šele svojim podrejenih. Svoje slabosti in napake prikriva tako, da se ignorantsko in poniževalno obnaša do sodelavcev. Njegovo vedenje že meji kar na bolezen, saj prisluškuje pred vrati, zaslišuje zakaj se nekdo zadržuje pri nekom ter kaj imamo toliko za razpravljati, pridobiva si informacije o zasebnem življenju posameznikov,… Kljub temu, da se zaposleni zavedamo svojih delovnih obveznosti, ima občutek, da smo stroji, ki jih programira on (da nas vključi ob npr. 7:00 uri in izključi ob 15:00, smejati bi se morali takrat ko to njemu ugaja oz. morali bi biti resni, kadar on meni, da je tako prav,…). Glede na to, da vseh teh pritiskov ne zdržim več, sem se obrnil po pomoč k “strokovnjaku” v podjetju, ki je zadolžen za reševanje žrtev mobinga. Nekako vsemu skupaj ne zaupam več in ne vem ali se bo s tem pri nas spremenilo kaj na bolje. Morda naj omenim še to, da so taistega šefa morali predtem pod nujno premestiti na drugo delovno mesto, ker so se delavci uprli in mu celo grozili. Kam se še naj obrnem po pomoč (k psihiatru že hodim!) da se tega psihopatskega človeka končno razkrinka?

Lp, Leopold

Spoštovani Leopold,

iz opisa sodeč gre bolj za paranoično osebnost (preverjanje, skrito prisluškovanje, potreba po totalni kontroli itn.), kajti vedenje s pripadajočimi reakcijami je značilno za globoko prestrašene ljudi z nizko samopodobo, ki jih vodi žal neustrezna regulacija strahu – odtod je vedenje, ki ga pri tem po krivem izkušate kompleksno obrambno vedenje, ki je za varnost žal precej škodljivo.

Oseba, ki jo opisujete, takole s strani rečeno, najbrž vzbuja predvsem veliko vprašanj o njenih težkih izkušnjah v preteklosti kot pa rešitev tukaj in zdaj, še posebej, ker je na položaju nadrejenega, saj le-to najmanj kar zahteva, je odgovornost. Tu je zagotovo ni več. Ne čudijo me tudi izkušnje z grožnjami v preteklosti, saj človek ob takem vedenju res dobi občutek velike ogroženosti in zastraševanja, odtod pa nujne potrebe po zaščiti, ki bi jo v organizaciji moral zagotoviti najprej on sam, prav tako tudi delodajalec.

Kakorkoli, za varnost smo v odnosih sami najbolj odgovorni za svojo varnost, zato se v stiku z nadrejenim vsak posebej mora postaviti zase in zahtevati pravično, predvsem pa spoštljivo obravnavo in pristno ter odkrito komunikacijo. Priznam, da me čudi, kako takšna osebnost še kar vzdrži v organizaciji, saj je očitno, da ne koristi ne odnosom ne delovnim procesom, tako tudi ne more koristiti poslovnim rezultatom.

V vsakem primeru je potrebno vztrajati pri obravnavi situacije pri sami upravi. Če vas odnosi psihično izčrpavajo, si lahko poiščete strokovno pomoč bližnjega terapevta, zato da si povrnete moči in razbistrite um. Glede organizacije – v kolikor gre za dlje časa (več kot 6 mes) trpinčene odnose, potem je potrebno postopati v skladu s postopki za te primere.

Želim vam uspešno pot!