mnenje moških in ženskih

prosim za vaša mišlenja tako moška kot ženska. predvsem pa me zanima kaj si o vsem mislite prvi…
torej… sem v večletni vezi… pred sedanjim sem imela nekaj vez, nič kaj resnega saj sem bila še mlada. no saj sem še sedaj:) samo malo manj kot takrat:)
že takrat ko sva se spoznala, sva se kdaj pa kdaj sprla, pač mlada vsak svojega mišlenja in sledili so prepirčki za brezveze, skratka niti omembe vredno-ponavadi sem bila vzrok jaz oz moja ljubosumnost, ki pa je z leti oz resnostjo izginila!
po več letih skupnega bivanja sva se odločila za otroka…jaz sem si ga močno želela, on je vedno iskal izgovore, da sva premlada, nimava svoje štalce ipd, kljub temu da sva bila blizu 30ih oba. ker je želja v meni bila premočna sem mu z otrokom težila neprestalno, tako se je partner vseeno odločil da pa poskusiva delat na otročku… in je uspelo, jaz noseča oba službe edino stanovanja ni bilo oz smo živeli v hiši z starši. vmes izgubim službo in sem sedaj brez že 2leti. tako dela partner, ki se je prvo leto strinjal dsa sem doma, ker otrok še ni šel v vrtec in je bil vredu zaslužek, tako ni bilo potrebe da bi delala oba. sedaj smo na svojem, stroški višji, en dohodek premalo oz glih za glih.
tako med prepirčki poslušam, da on skrbi za naju z otrokom, plačuje stanovanje, kredite, položnice, …jaz pa doma gospodinjim, kuham, pospravljam še za njim, saj je to moje delo in naj se pritožujem, če moram pobirat umazane nogavice, postiljat njegovo stran postelje, hrano dajat na mesto, čistit drobtine za njim ipd….doma vsa opravila delam jaz od likanja, kihanja, pomivanja posode, tal, oken, sesanja, pranja in pbešanja cot, kar se mi zdi normalno, se mi pa ne zdi fer da moram še njemu malo ne obrisat riti. če mu rečem, pravi da naj mu ne težim pa kaj sem živčna, neglede če mu rečem na miren način. ali res moram opravit vse in požrtet besede, ker sem brez dohodkov? ne prejeam nobene pomoči ne od zavoda ne od socialne torej je moj dohodek 0€ na mesec! da o skrbi za o troka ne govorim… meni ni težko poskrbeti, ker otroka imam rada, vendar me boli da vedno jaz peljem otroka v vrtec, jaz ga kopam, jaz hodim ven z njim, se igram jaz, medtem ko mož skoraj nikoli ne naredi kaj za otorka. na vsake toliko ga pelje ven (beri na pol leta 2x) to mislim n asprehode, igrišča igralnice, ipd…ravno včeraj me je prizadel, da sem si jaz močno želela otroka in da dobro vem, da nisva za skupaj, pa sem ga vseeno “nagovorila” v to, da bova imela otroka…jaz si želim samo da me nekdomima rad, da je hvačežen za moj trud, ki ga vlagam, da me ne prizadene z vesedami, kot so, da mora skrbeti finančno za naju ipd…ali sem res sebična da to zahtevam? ali ima prav mož? rada bi delala, ker resnično nemara nenehnih očitkov, pa da nimam denarja da bi kaj kupila z svojim denarjem, ki mi nebi bil očitan. torej ste že dojeli kaj me zanima, če sem res jaz tista ki sem tako huda, da želim da pospravi za sabo drobtine, smrdljive štumfe, ipd ali je res to moje delo ker mi v zameno plača stanovanje v katerem živimo mi=?
rada b vedela…

Te generacije rojene po letu 70 potrebujete več “ajnfaranja” utekanja v skupnost, kot generacije pred vami, ste pač celo življenje “tukaj” s polno ritjo.

Tudi stavki kot so moj denar, njegova stran postelje in slični, so najprej čudni, se pa navezujejo na še dolgoletno utekanje “stroja”.

In. In kaj lahko? Skoraj nič in brez denarja je res nič, ni niti paralelne poti.
Človek je “narejen” za delo, ali za delo s še več otroci doma.

ko si mu prvič omenila otroka in videla njegovo reakcijo, da ni ravno vesel bi morala vse skupaj pustit in iti narazen. sedaj je prepozno. kako to, da nič ne dobiš od zavoda pa sociale? si se sploh prijavila?

najdi si službo!!!!

Tako dolgo si mu težila z otrokom, da je nazadnje popustil. Zdaj vse skupaj zapakiraš v “sva se odločila”.

Po nasvete bi morala priti pred “odločitvijo” za otroka. Po toči zvoniti..

Zdaj imaš kar imaš. Tip je tak kot je in ti imaš z njim otroka. V bistvu nimaš veliko možnosti: ubogaj ga; ali pa postani samohranilka.

nevem, če nisem zgoraj dovolj jasno izrazila, pa dodam še enkrat… seveda iščem službo, pa ne samo zaradi več prihodka, pač pa tudi zardai socializacije in drugih razlogov. seveda raje služim svoj denar, tako vsaj ni treba poslušat ob kregu očitke.
pa še kupila bi lahko kar bi želela in nebi bilo treba prosit za nič.
žal službe ne padajo z neba, pošiljam ponudbe, hodim povpraševat pa ni sreče…

tisti ki pišete, da naj imam otroka doma, če sem brez zaposlitve… kaj ko bo otrok doma, jaz pa najdem delo? na sredi leta otroka nemorem vpisat vrtec, niti nimam nikogar ki bi mi ga v tem primeru mel v varstvu. privat varuške no go! težko najti v tem odročnem kraju, če že predrage in otroka kar tako nekomu zaupat mi ni.

nevem točno kateri je napisal da naj neham jamrat če opravljam gospodinjska dela… saj ne jamram… izpostavila sem, da normalno da je to moje delo, da skrbim za flet, kuho, pospratvljanje, … itd… nevem pa če je moje delo da za odraslim dedcem preko 30 pobiram umazane štumfe, ki mu jih je težko pospravit za sabo v koš za perilo, pa da ne more pospravit hrano, ki jo vzame iz hlafilnika na mesto, …za takšna” opravila” mu “težim”!!!

z zavoda pa ni dohodkov, ker minimalnih 400€ presegamo, kar naj bi bilo dovolj za 3člansko familijo…

Februar te muči:))) prihajajo lepši meseci in dnevi:)

z zavoda pa ni dohodkov, ker minimalnih 400€ presegamo, kar naj bi bilo dovolj za 3člansko familijo…

400€ dovolj za tričlansko družino?? to še za enega ni pa naj bi bilo za tri dovolj. pri znanki doma tudi presegajo 400€ pa vseeno dobiva socialno

Hallllo mona!

Pri Problemovih na življenski poti imajo 400€ /mesec/oseba.

cenzus za TRIČLANSKO DRUŽINO je 459,04 EUR. če dohodek partnerja presega cenzus za samo en cent, se DSP ne dodeli!

Zavod za zaposlovanje ne deli socialne pomoči, halooooo, oni dajejo nadomestilo za čas brezposelnosti, ki pa je vezan na delovno dobo pred prenehanjem službe! Denarno socialno pomoč pa dobiš, če ti pripada, na CSD.

kopirano:
“nevem pa če je moje delo da za odraslim dedcem preko 30 pobiram umazane štumfe, ki mu jih je težko pospravit za sabo v koš za perilo, pa da ne more pospravit hrano, ki jo vzame iz hlafilnika na mesto, …za takšna” opravila” mu “težim”!!! “

meni osebno to NI normalno. normalno, vsaj zame, je, da se partner vsak dan ukvarja z otrokom, da absolutno za sabo sam pospravlja umazano perilo, da pobriše mizo itd. in ne samo to, zame je normalno tudi to, da čeprav ima on službo, tudi on pomaga pri gospodinjskih opravilih, to se pravi, da kdaj pomije posodo itd. ok, res je tako, da če si ti doma, potem je res bolj praktično če ti malo več narediš, ampak če pa ti vse narediš, pa je nesprejemljivo. vsaj jaz ga ne bi prenašala…ja in vem kaj si boš rekla: kam pa naj grem, če imam otroka in sem brez službe? ja res neprijetna, a rešljiva situacija. zdaj si mu namreč postala gospodinja, povsem odvisna od njega, pa še otroka si mu naredila, ki ga (očitno) on sploh ni želel…
takšnih žensk poznam cel kup (malo starejših) in vedno ko jih vprašam zakaj leta in leta vztrajajo v zakonu rečejo le eno: zaradi denarja…
žalostno, a je res.
zatorej le čim prej najdi službo, da boš neodvisna od njega…
in da ga moraš prosit za vsak evro, to pa tudi ni (zame) normalno. da ti pa to še naprej meče v prepirih pa je katastrofa. ne vem no, ampak jaz bi to zelo težko prebavljala…ti zase pa že veš.
ali ni pač tako, da ko si v zakonu ni več: to je “moj” denar in to je “moje”, ampak je “najino”.
srečno

@ena normalna

ti si si pa sposodila moje ime…

takih je res ogromno, ded brez hrbtenice, najverjetneje neizseksan, podleže ženski, ki je prisiljena prijeti za vajeti. Zdaj se počuti izigranega in bo zagrenjen, dokler ne bo izkusil, koliko na slabše lahko gre.

takih je res ogromno, ded brez hrbtenice, najverjetneje neizseksan, podleže ženski, ki je prisiljena prijeti za vajeti. Zdaj se počuti izigranega in bo zagrenjen, dokler ne bo izkusil, koliko na slabše lahko zares še gre.