mnenja okolice :((
Pozdravljeni.
Odločila sem se, da odprem s.p. In ga odprla… Delam sedaj dva tedna, začetek je seveda nikakav… Že odkar so v družini zvedli, da bom imela lastno podjetje, pa napadi z vseh strani in mnenja, ki me sesuvajo…
Kaj boš to imela, saj danes se vse zapira…
Na šiht raje pojdi…
V tvojem poklicu iščejo ljudi…
To ne bo šlo, škoda časa in denarja…
Itd, itn.. In ker se že tako obremenjujem s tem ali mi bo šlo ali ne, se potem obremenjujem še z negativnimi komentarji… Pa vsi tisti pogledi, kot da sem naredila največjo traparijo…
In seveda dvomim… Kaj če ne bo šlo…
Saj veš, ne?
Pri enem noter pri drugem ven.
Najslabše, kar lahko narediš, je, da dovoliš, da vate zavrtajo črv dvoma. Ker potem ti definitivno ne bo šlo – namesto da bi energijo vlagala v razmišljanje, kako izboljšati stvari, se boš smilila sama s sebi s scenarijem v glavi, da boš čez x mesecev živela pod mostom in zgubljala mnogo prilik, ki bi jih lahko izkoristila za uspeh. Sploh pa, a misliš, da uspešni, zares uspešni ljudje kaj dajo na mnenje okolice, ki o njihovem poslu pojma nima? Ali ima kdo od tvojih že izkušnje z sp.? Ti lahko da koristne nasvete ali samo zbija moralo?
Presliši. Ali pa poišči nek fajn odgovor, ki jih bo na vljuden način zabil. “Joj, tako ste prijazni, ker delite brezplačne nasvete, res bi potrebovala prostovoljno pomoč zdajle v začetku, saj veste vsak začetek je težak, vas lahko za besedo primem pa pridete pomagat – seveda vam bo bog poplačal, ko ste tako dobri po srcu?” Kaj takega.
Jaz imam tako mater in ja, čisto res je to, še kako res. med študijem je naredila vse, da mi ne bi uspelo diplomirati, me obremenjevala s tisoč in eno podrobnostjo iz svojega neobstoječega življenja, mi kradla čas, ko bi se morala učiti, mi ni hotela posojat avta za nujne poti (če sem se sploh upala prosit, pa čeprav sem sama dala za benz) itd. Ko pa sem (predvsem z lastnimi financami) dogurala do magisterija in to s pohvalo, je stala v prvi vrsti, da se je lahko slikala z mano in profesorjem, pa skos je govorila, kako je ona od vedno podpirala moj študij. Isto je bilo pri drugih stvareh, športu na primer. Pa sama nikoli ni študirala, niti ni imela odgovornega dela, športala še manj, pametna pa za tri doktorje znanosti in pet vrhunskih športnikov.
Do odprtja mojega sp-ja se je pa toliko streznila, da je videla, da je ta strategija na moč prozorna, da tudi drugi vidijo, kako smešno je vse skupaj. Potem je pa za 100% obrnila plato in mi je pošiljala ogromno sms-ov za kao “pogum, ki ga moraš zdaj imeti in boš videla, kako bo šlo, samo ne se dati negativnim govoricam”. To so pač taki “povetrčki” brez lastnega mnenja, izkušenj in hrbtenice, ki se radi šlepajo na življenja drugih in se vtikajo vanje.
Ti samo ne pozabi, da so edino, kar šteje, izkušnje – teh naberi čimveč. Če so negativne, se iz njih pač nekaj naučiš (ne pa sklepaš, da se je zdaj pa uresničilo to, kar pravijo ti negativci), če so pozitivne, slaviš in se isto nekaj naučiš. Ljudi je strah predvsem tistega, česar ne poznajo.
Če si odprla danes SP, seveda moraš imeti jajca in izdelan načrt. Če ti za tvojo storitev takoj plačajo keš na roke, potem imaš še šanse da uspeš. V kolikor je plačilo po treh mesecih ali letih, potem danes skoraj nimaš šans. Pravni sistem ne velja. Račun izstavipš, oni ti ne plačajo, stroške si imela in še davek na istavljen račun moraš plačati. Ne gre. Kakšen foh imaš. kafič, frizeraj ali kaj podobnega, lahko svetujem.
Ma daj, lepo te prosim. Čisto odvisno od vrste posla. V primerjavi s službo je moj sp zdaj raj na zemlji. Tudi nekatere službe namreč niso mala malca. Ne ji še ti zbijat morale. Če se je odločila, je že vedela, zakaj.[/quote]
Meni ni treba soliti pameti, ker sem sama privatnica. Ampak imam stalne naročnike, redne plačnike in zagotovljen posel. Brez tega ni šans, da skočim v neznano.
Morala je že fajn, ampak kakšen reality check tudi ne škodi. Me pa skrbi, da če ji bo spodletelo, bodo krivi drugi, ker ji niso privoščili.
Če se hočeš iti nek resen posel, te kakšna fovšija tu in tam res ne sme vreči iz tira. Posel je kruti in preživijo samo najmočnejši.
Meni se bolj dozdeva, da zdaj išče razloge, za kaj ji ne gre in ga je pač prikladno našla. Roke v luft in jokat, da so ji zafurali posel.
Ne moreš tako.
Po 14 dneh od odprtja sp išče razloge, da so ji zafurali posel? Jaz nisem tako dojela, ker si takega razmišljanja ne predstavljam ob nekem novem začetku. Lahko da imaš prav, čeprav meni še vedno bolj zgleda, kot da rabi samo vzpodbudo, za nek resen reality check je po mojem hkrati precej prepozno (če ga še ni naredila, bi ga morala pred odprtjem) in precej prezgodaj (posel še niti ni začel laufati, za to bo čas čez par mesecev).
Sploh pa:
A tole je po tvoje reality check:
“Kaj boš to imela, saj danes se vse zapira…
Na šiht raje pojdi…
V tvojem poklicu iščejo ljudi…
To ne bo šlo, škoda časa in denarja… “
Reality check je:
– koliko sredstev imaš privarčevanih od prej za primer, da ti zagusti,
– kako je z naročniki in njihovim plačevanjem,
– ali imaš načrt, kaj boš, če ti ne bodo plačevali (izvršbe itd.),
– ali imaš načrt, kam boš preusmerila posel, če v določenem segmentu ne bo šlo,
– itd. itd. itd.
To je reality check, ne pa zgoraj našteto in tvoja ugotovitev, da “s.p. res ni mala malca”. To so vse čisto presplošne floskule, ki niso v nobeno pomoč.
hvala punce! zakon ste, res!
seveda ni fora v tem, da bi iskala krivca! sem polna zagona, uživam sto na uro, res pa je, da je vsak začetek težak. jaz imam upanje vase..
ampak to, da me mama kliče v službo, češ: in kako ti gre? samo za to, da lahko, ko rečem, da pač počasi, reče: ja sej sem ti rekla… v službo bi šla, pa bi blo.
to mi pa res jemlje energijo, pa čeprav poskušam preslišat… ;(
Enostavno presliši!!! Vsak začetek je težak. Prvo in drugo leto boš morda delala samo za stroške in račune, hrano. Upam, da si dobila subvencijo za samozaposlitev, tako, da imaš vsaj prispevke krite. Če pa prav ne bo šlo, se zaposli in odpri popoldanski s.p in tako počasi širi krog.
Pogum in želim, da ti uspe!
Se mi je zdelo, da gre za to, ne pa za jok pa na drevo pa vsi drugi so krivi. Ja, to ti pije energijo, itak da ti jo. Prvo pravilo: ne dvigaj telefona, si namreč zaposlena in nimaš časa. Zdaj se moraš osredotočiti samo na biznis, ne pa na saj sem ti rekla, tako da to, da nimaš časa, seveda čisto drži. Drugo pravilo: če ti slučajno po par mesecih ali letu ali kakor že morda res ne bi šlo, in bi ti privoščljivo omenjali to, moraš nazaj nujno zabrusiti, da si “pridobila dragocene izkušnje”. Temu se namreč danes tako reče in tudi tako je, ne pa “ne gre mi” in “neuspešen sem”. Boš in si pač probala in to je največ, kar šteje.
A veš, kako pravijo: na koncu življenja ponavadi vsi obžalujejo, da niso tega pa onega, pa tako so si želeli. Poskusi, daj vse od sebe, uporabi vso možno energijo, domišljijo, ustvarjalnost, pa si nikoli ne boš mogla očitati, da nisi uspela, čeprav boš morala morda firmo tudi kdaj zapreti. Če daš vse od sebe, potem to ni neuspeh.
Forum je zaprt za komentiranje.