mladost in dolga/resna zveza – mnenja
A ni zanimivo, jaz pa poznam par, moja kolegica je. Začela sta pri njenih 17 in njegovih 23, skupaj sta že 15 let, čez 2 meseca bo rodila 1. otroka. Ne poznam srečnejšega in bolj povezanega para, skupaj sta ogromno prepotovala, sta dala čez tud marsikatero izkušnjo, ki ju je očitno povezala. Lansko leto sta se poročila.
Ja saj vse sorte obstaja. Očitno sta si bila potem res usojena na daljši rok. Samo realno gledano se v teh mladih letih slej ko prej enemu zrola, vsaj večini. Itak pa ni nobene garancije, kot sem že zapisala ko se duše srečajo preživijo nekaj časa skupaj in ko si nimajo več kaj za povedati grejo narazen.
V bistvu me ljudje vedno znova presenečajo. Razumem, da obstaja večji % najstnikov in mladostnikov, ki se ne doživljajo kot zrele osebe, ki zorijo in ne vedo kaj in kako s svojim življenjem. Obstajamo pa ljudje, ki smo v puberteti ‘kurbanju’ in popivanju dali prednost spoznavanju ljudi, sprejemanju sveta, učenju ljubiti. Pa naj mi kdo reče, da ne vem kaj pomeni ljubiti – da to mešam z navezanostjo. Halo?
Kako nekoga ljubiš in pašeš z njim pa res ne bomo presojal po starosti posameznika ali številu zvez. In jaz iz vsega srca verjamem, da je lahko moja 2. veza večna – ali pa ji recimo dolgotrajna. Nikoli nisem trdila, da ne obstaja možnost, da katerikoli od naju najde boljšega, se naveliča, … karkoli. Ampak v tem trenutku, na tej stopnji oba veva, da paševa skupaj in ŽELIVA biti skupaj. Nobeden od naju ne beži stran od drugega, ker nebi želel biti skupaj, temveč zato, ker sva se znašla v labirintu odgovornosti in hrepenenja po pozornosti. Treba je le najti način združit vse skupaj – ne pa da me zdaj pol sveta prepričuje, da fant ne želi biti z menoj, da se me je naveličal, da želi stran pa jaz tega ne vidiva. Pa saj nisem slepa in on ne zavarjen name; če bi bilo karkoli temu podobnega, bi midva pač končala – to, da sva skupaj od 16. leta ne pomeni, da ne misliva vsak s svojo glavo in tudi vsak nase. To, da sva skupaj od 16. leta, da od takrat razmišljava o skupnem življenju, družini, ja tudi podjetju (ne vem kaj to enim tko v nos skače, če veva kaj želiva z življenjem in se nama to še idealno prepleta?) … naju skupaj vodi in oblikuje … Tako lahko drug drugega bremzava, vzpodbujava, nadgrajujeva in se izoblikujeva. Sama vem, da se kot osebnost brez njega nebi razvila v to, kar sem. In prav tako on.
Jaz sem za razliko od mnogih prepričana, da obstajajo ljudje, ki si že v osnovi pripadajo. Problem ljudi je le ta, da za zveze nebi garali, vlagali in se prilagajali … dan danes je lažje rečt;’eh ni pravi, saj jih je še malo morje’ in človeku zlomit (ali pa tudi ne) srce in gledati le na svojo rit. Ja, se strinjam, da smo v osnovi pomembni kot posamezniki, ampak enostavno blesava mi je ideja, da bi nekoga pustila le zato, ker se pogrešava in rabiva nekaj vaje kako to urediti.
Potem mu enostavno povej kaj si TI želiš in potem boš videla, če ti bo prisluhnil, upošteval tvoje želje, potrebe. Zaljubljen moški stori marsikaj (nemogočega ;), če to ni pa ne bo nič iz tega…. 🙁 😉
Potem mu enostavno povej kaj si TI želiš in potem boš videla, če ti bo prisluhnil, upošteval tvoje želje, potrebe. Zaljubljen moški stori marsikaj (nemogočega ;), če to ni pa ne bo nič iz tega…. 🙁 ;)[/quote]
Ja, saj sem že nekajkrat poudarila, da to delam.
Point mojega posta, spraševanja in dvomov ni v tem kaj narediti; samo, če obstaja kdo, ki se je soočal s podobnimi občutki v podobni zvezi – ker izkušenj nimam pride vsako mnenje prav – upoštevam pa seveda meni najprimernejše 🙂
Še enkrat, hvala – resno mislim.
Če je vse tako fajn in lepo, zakaj si potem sploh pisala na tale forum? Zgleda te nekaj močno matra, samo si ne želiš priznat…
Pač ko nam je s partnerjem lepo in se razumemo (pa čeprav imamo neke manjše konflikte/probleme) ne potrebujemo nasvete drugih, oziroma pisanja po forumu. Ampak te konflikte rešimo lepo s partnerjem na štiri oči.
Sicer pa želim vama vso srečo. 🙂
Potem mu enostavno povej kaj si TI želiš in potem boš videla, če ti bo prisluhnil, upošteval tvoje želje, potrebe. Zaljubljen moški stori marsikaj (nemogočega ;), če to ni pa ne bo nič iz tega…. 🙁 ;)[/quote]
Ja, saj sem že nekajkrat poudarila, da to delam.
Point mojega posta, spraševanja in dvomov ni v tem kaj narediti; samo, če obstaja kdo, ki se je soočal s podobnimi občutki v podobni zvezi – ker izkušenj nimam pride vsako mnenje prav – upoštevam pa seveda meni najprimernejše 🙂
Še enkrat, hvala – resno mislim.[/quote]
Point tvojega posta se je tudi prepričati, ali te fant še ljubi. V to namreč najbolj dvomiš. Kar je razumljivo glede na njegovo vedenje. Z dejanji ti bo to najbolj povedal sam. Ti sama pa boš ocenila, ali bo to zadovoljilo tvoje želje.
To, kar si zgoraj napisala, pa nima pravega smisla. Dvomimo vedno z razlogom, kadar nečesa ne verjamemo dovolj močno. Ne moreš čutit dvoma, če obstaja kdo, ki se je soočal s podobnimi občutki. Večinoma smo se vsi mi že soočali s podobnimi občutki in jih reševali na različne načine. Nekateri smo tudi spoznali, da smo si zatiskali oči pred resnico.
Bom pa jaz poskušal obrniti malo drugače in rekel, da pa je morda le pri tebi glavnina problema, kar trdim predvsem na podlagi tvojega zadnjega odgovora meni o razmerah v družini. V življenju velikokrat pride do situacij, ko je “vse na kupu” in prav v tem trenutku morda doživlja takšno situacijo tvoj fant – šola, delo, varčevanje z namenom in možnost odhodav tujino zaradi izobraževanja ter pridobivanja izkušenj. Ampak to so situacije do kakršnih prihaja v življenju velikokrat in če morda pri njem iščeš med drugim tudi nekaj za kar smatraš, da morda od staršev nisi dobivala v zadostni meri, potem ti utegne biti še kdaj v življenju težko. Morda vsakokrat težje in bi pravzaprav morala naredit predvsem nekaj pri sebi.
Seveda pa je treba oceniti ali dejansko gre za trenutno situacijo oz. takšno obdobje ali pa morda le ne gre za nekakšen beg v delo in obveznosti ter iskanje kdove česa. Se pravi, da se vedno pojavi “nekaj novega in pomembnega” takoj ko ena stvar mine. Vsekakor pa mislim, da pri predvsem pri vsem skupaj le bilo treba malo “popustiti uzde” ter kdaj pa kdaj investirati tudi vase (vaju) nekaj.
To – je to. O tem govorim in to me plaši; če to potem kar naenkrat vsem predstavlja moj dvom in nezaupanej v zvezo – prav. Sama pri sebi najbolje vem zakaj pišem in kaj sem želela; in sem tudi dobila. Tolažbo in bodrilo.
Hvala vsem; tudi komentarji, ki mi npr. ne ustrezajo, mi pomagajo. Prepričajo me, da sama pri sebi vem, da delam in mislim prav – zase. Kar je najpomembneje; saj se gre zame, mojo zvezo. In ja, štejem 21 let, in če to 30-letniki, ki se vam to ni izpeljalo ali pa poznate ljudi, ki se jim ni dobro končalo, smatrate kot glavni dejavnik oteževanja in neuspeha – prav. Vsem je dovoljeno sanjati in upati in verjeti. In jaz sanjam, upam in verjamem, da mi bo zveza uspela.
Odkorakati je najlažje (ampak v mojem primeru to vsekakor ne bi bila pravilna odločitev, se pač predobro poznam)
V generaciji mojih staršev poznam veliko še zdaj poročenih parov, ki so skupaj od gimnazije dalje. O kvaliteti teh zvez resda lahko smao ugibamo, ampak ne vem kako hudo jim najbrž ni, če so skupaj.
Danes smo ljudje razvajeni in mislimo, da moramo probat 1001 stvar, preden umremo. To je prišlo s hollywoodskimi filmi.
Jaz mislim, da sem svoj odnos do ljubezni, zveze in razmerja ‘podedvala’ po prednikih. To resno mislim, ker sem do 10. leta živela v majhnem naselju, brez prijateljev istih let (vsi nad 20) in se pretežno družila s starejšimi ljudmi, ki so bili vsi poparčkani; pa so še danes skupaj. Tudi moja starša sta začela pri 19ih (pri 22ih imela že posel), prav tako fantova starša in najuni stari starši. Verjetno, če imaš neko izkustvo, nek vzor v teh ljudeh, se jim s svojimi dejanji in iskanjem partnerja približuješ?
Najbol smešno mi je, ko mi kdo reče: pa ti nimaš pojma kako je seksati! Ja kako da ne, saj seksam zadnjih 5 let in to več kot odlično? Če seksa ne morem primerjati z drugimi predhodnimi partnerji pa, dokler uživam v njem, v tem ne vidim problema.
Ni lepšega, kot vso zgodovino s partnerjem ustvarjati skupaj od tako ‘zgodnjih’ let. Vsekakor pa bo to verjetno terjalo nekaj več stresnih situacij in skrbi, morda zgolj iz toliko večje želje po uspehu, nadgrajevanju in sreči. 🙂
Sam zakaj pol tolk pišeš tle na forum in opravičuješ svojo vezo? Če bi bila mirna v duši, ne bi imela tuki napisat tolk postov o tvoje veze. Fora je v tem da je tvoj tip že zdavnaj stran odkorakal od tebe v emocionalnem smislu in ti to dobro veš v sebi zato si pa tako živčna in nemirna. Samo sebe slepiš in se prepričuješ v neke iluzije in umotvore. Bod iskrena do sebe ženska. Sj iskrenost je težka včasih sam to je edini način da se stvari uredijo.
Zakaj tolko pišem? Zato, ker se ne gre več za tisto kar sem napisala v prvem postu, ampak neke ideje, ki se rodijo v glavah beročih, ki me kar se da motijo. To, da mi ti ali kdorkoli drug reče, da je moj fant emocionalno odkorakal, kot prvo kaže na to, da nisi spremljala napisanega (ok, to si tko že sama rekla) in kot drugo, dokazuje, da tudi, če bi prebrala se očitno čustev in zveze z besedami ne da opisovati. Popolnih neznancev enostavno ne moreš obsojati ali so emocionalno v zvezi ali ne. Določene stvari lahko čutiš, ne moreš pa jih opisati. Verjemi, da sem iskrena s seboj. Iskala sem potrditev, dobila sem jo. Potem pa se je tema razvila še v vsaj 5 drugih smeri in pač sodelujem v njej; kar se tiče svoje čustvene plati – sem pomirjena.
Jaz mislim, da sem svoj odnos do ljubezni, zveze in razmerja ‘podedvala’ po prednikih. To resno mislim, ker sem do 10. leta živela v majhnem naselju, brez prijateljev istih let (vsi nad 20) in se pretežno družila s starejšimi ljudmi, ki so bili vsi poparčkani; pa so še danes skupaj. Tudi moja starša sta začela pri 19ih (pri 22ih imela že posel), prav tako fantova starša in najuni stari starši. Verjetno, če imaš neko izkustvo, nek vzor v teh ljudeh, se jim s svojimi dejanji in iskanjem partnerja približuješ?
Najbol smešno mi je, ko mi kdo reče: pa ti nimaš pojma kako je seksati! Ja kako da ne, saj seksam zadnjih 5 let in to več kot odlično? Če seksa ne morem primerjati z drugimi predhodnimi partnerji pa, dokler uživam v njem, v tem ne vidim problema.
Ni lepšega, kot vso zgodovino s partnerjem ustvarjati skupaj od tako ‘zgodnjih’ let. Vsekakor pa bo to verjetno terjalo nekaj več stresnih situacij in skrbi, morda zgolj iz toliko večje želje po uspehu, nadgrajevanju in sreči. :)[/quote]
tudi v naših krajih se ne ločujejo, kakšne so pa v resnici veze, pa rajši ne bi. V tvojem primeru se nagibam k ugotavljanju, da imaš ti zelo jasne cilje in mora biti po tvoje. Fant ti bo sledil, z občasnimi skoki vstran. Moški so namreč izjemno materialistični in nikoli ne bodo pljuvali v lastno skledo. Zato pa so na svetu prostitutke.
Tisti ki so srečni v zvezi in vejo da je to to, ne potrebujejo bodrila, še posebaj pa tolažbe ne.
Sicer pa namesto da tukaj celi dan odpisuješ na forumu, ga raje pokliči in pejta na en sprehod po tem lepem sončnem vremenu. In ti nimaš časa…. 😉
Jaz ti bom pa tako povedala.. Sama sem mlajša od tebe. Verjetno eno leto. Žurat sem začela pri cca 14ih, od nekje 15ega leta pa do skoraj 18ega sem žurala za prav. Sem spada tudi napijanje in “kurbanje” kot temu ti praviš. Več sem jih imela, ja. In že pred osemnajstim letom sem vedela kaj si želim in kaj ne. Takrat sem spoznala njega. In je bil daaaleč od vseh mojih “bivših” in prijateljev. Bil je točno to, kar sem hotela. Pa čeprav nisem tega takoj opazila. Kmalu po tem, ko sva začela, sva šla na svoje, v najem. Kasneje v svoje stanovanje in trenutno sem na porodniški 🙂
In uživam..zelo.
Naj povem še, da sem imela zelo težko otroštvo in sem zaradi tega morala malo hitreje odrasti.
Imam pa eno prijateljico. Bili sva šosolki v OŠ in ona je pri 14ih začela s tipom. Dve leti starejši od nje. Glih včeraj bi jima bilo pet let, če je ne bi zapustil za valentinovo. Bi jo že veliko prej, pa je ista kot ti. Vzbujala mu je slabo vest in ni imel srca, da jo zapusti. Za njenim hrbtom si je pisal z drugimi, se z drugimi dobival..ona je nekaj od tega zvedela pa vseeno ni šla. Na koncu ji je le bilo dovolj in je bil tisti konec, pravi konec. Ampak to samo zato, ker se je v zadnjem mesecu, pred koncem, zbližala z njenim bivšim. Ta s katerim se je zbližala, je bil njen prvi. Ni prišlo do sexa. Ta dolgoletni pa je bil njen drugi. Sexala je samo z njim.
Dva dni po koncu njune zveze, se je že zapletla s tem prvim. On je bil in je še vedno zaljubljen v bivšo oz jo ljubi. Ona je to vedela, pa vseeno sexala z njim in se preričevala, da jo ima rad, da je samo v njegovi glavo, da ljubi bivšo. Mene in še marsikoga ni prepričala. Po dveh mesecih samega sexa, ji je povedal, da ne more več. Ampak ona je še vedno bila prepričana, da je to samo v njegovi glavi in jo on v resnici ljubi. Mogoče tri tedne po tem, si je že novega našla. Do sexa še ni prišlo. Tip ji je povedal, da z njo ne more bit, ker baje nima časa ampak sexal bi pa vseeno lahko z njo. Ona je že prepričana, da je noro zaljubljen vanjo. Do sexa pa ni prišlo zato, kr ni hotela. Mu je rekla, da bo sexala z njim samo, če bosta v vezi.
Ta njen dolgoletni, bi jo že zdavnaj pustil, če mu na pustila. Ampak mu ni. Vedno manj časa je imel za njo, vedno manj poljubov/dotikov/objemov je bilo med njima. V zadnjem času mu ni bilo niti več do sexa. Niti dvignil se mu ni več na njo. Ona pravi, da zato ker je bil preveč utrujen od dela. Ker je en dan delal zjutraj namesto popoldne. Le kako se mojemu dvigne pa dela non stop zjutraj. Pa hodi spat ob polnoči, zbuja se ob 6ih? Pa še otroka ima s katerim se ukvarja? Le kako? Ampak ona je na vse to odgovrila, da je moj navajen.
Zakaj ni več nežnosti med njima? Ona je odgovorila, ker nima časa. Je preveč utrujen. Stres zaradi njegove družine. Ok, res niso ok ampak vseeno. Taki so od vedno. On pa ne. Pa navzven je zgledalo, da sta popoln par. Vsi so bili šokirani, ko so zvedeli, da sta šla narazen. Vsi so govorili, kako glih ona dva…vsi so mislili, da bosta vedno skupaj. V bistvu st bila popoln samo navzven. In še zato je ona poskrbela. Da so ljudje tako mislili. Za vsako njegovo napako je našla opravičilo. Kot ti. On je pa že dolgo ni več ljubil, samo dovolila mu ni, da konča. Kadar je slutila, da bo, se je naredila žrtev..in on ni imel srca. In ista si ti Človek te NE ljubi več. Dej mu možnost, da ti to pove. Saj, kaže ti že. Samo ti ne vidiš in ga opravičuješ. Kot ta moja kolegica. Če bi te on imel toliko rad oz, če bi te ljubil, bi si zate vzel čas vedno! Ne pa samo kadar je njemu do sexa. Pa tudi na izlet bi te peljal, samo njemu ni. Pa sej sama to tudi čutiš samo priznat si nočeš. Ampak lažje ti bo, ko si boš priznala. Na začetku bo težko ampak sčasoma ti bo dosti lažje. In to ni ena napakica, kot praviš. Tukaj ni več čustev.
Zdaj pa grem, moj sonček me rabi 🙂
22plus22, kaj si želela s tem pismom povedati in kaj je point? No, si mislim, kaj. 🙂 Iskrena zaskrbljenost nad prijateljico zagotovo ni; njeno zgodbo si uporabila samo za ponazoritev, kako je tebi lepo, medtem ko ona trpi. Povedati si želela, da je za zrelostni izpit in izkušnje v življenju potrebno čimprej v promet, najbolje že pri 14-ih in imeti čimveč jebačev … Takšne ženske ste vedno najbolj pametne in najbolj izkušene, edine veste, kaj hočete … Še tipi v vrsti stojijo za vami, pa čisto vse dobite kvalitetnega izmed njih. Uh, zdaj, ko si noseča, si pa še sploh pomembna, kajne. Nasveti, kako živeti, bodo kar deževali od tebe.
No jaz pa poznam tudi ženske, ki so imele čisto povprečno število partnerjev (samo s tistimi v resni zvezi), pa imajo zdaj ravno tako resno zvezo in vedo, kaj hočejo.
Ne, no Alexis ti to čisto narobe razmišljaš. V življenju je treba tako da se tam nekje okoli 10 leta že pridobi izkušnje v spolnosti, potem tam do 13 leta da se ga dodobra prežura in pre*kurba okoli, pri 15 obvezno vsaj enega otroka, res, če ni tega potem ni izkušenj:)
Tam do 25 se pa živi zakonsko življenje. Čas od 25-35 leta se pa porabi za zdravljenje spolnih bolezi. No pri 35 so pa že tvoji lastni otroci tako že zreli da imajo otroke si pa babica/dedek, tako da pri 40 lahko v miru umreš zaradi kakšne spolne bolezni, ki ti jo je partner podaril za dedka mraza.
Tale 22plus22, je čisto prepozno začela je sedaj pri 20 že stara koreta, to bi mogla že pri 10 začeti z delom:)
LOL
Forum je zaprt za komentiranje.