Mladinska literatura
Rada berem in zato vas večkrat obiščem na tem forumu. Veliko dobrih idej za branje se da črpati iz teh zapisov. Le o nečem pa res ne vem, če se je že pisalo …
Prebirate zdaj, ko ste odrasli in »veliki« tudi kdaj kakšno mladinsko literaturo? Najdete ponovno v njej kakšnega od življenjskih naukov? Ali ste eni tistih, ki verjamejo, da se je otroštvo za njih nepreklicno končalo, da ne morejo in ne znajo več čutiti tako, kot nekoč?
Tole, kar vam kopiram v nadaljevanju, je kdo od vas, ki bere tudi forum »Življenja«, že zasledil. Ne bodite hudi, če se vam je že prvo branje zdelo nesmiselno … Niti me ne sprašujte, kdo bi le bil tako »nor«, da bi pretipkaval tako dolgo besedilo – saj je odgovor »na dlani« 🙂
(Citat Simonovih dnevnih zapisov, vpetih v besedilo knjige Dojenčki iz moke, avtorice Anne Fine;
dojenček iz moke = ljubka mala trikilogramska vrečka moke, za katero je treba nenehno skrbeti)
“1. DAN
Mislim, da je celotna zamisel, da bi dojenčico iz moke nosili naokrog, popolnoma bedasta, saj niti ne joče ali jé niti ne maže plenic. Kljubtemu mi je bila ves dan v eno samo breme. Mama mi je ni hotela popaziti za bedni dve uri ko sem šel na nogomet sem pomislil, da je prava zlobnica. Saj ima vendar dovolj prakse s čuvanjem ljudi. Če Fosterjev kalkulator pravilno deluje, je mene čuvala 122.650 ur. In očitno sem bil precej glasen, veliko sem jedel in ustvarjal ogromno zmedo. Mogoče je moj očka pravzato zdržal le bednih 1008 ur. Foster pravi, da je zaradi tega 121,6765-krat večji zlobnež kakor moja mama, jaz pa domnevam, da je Foster mogoče pritisnil na kakšno napačno tipko.”
“2. DAN
Danes so se Macphersonu šegavo zasvetile oči. Pograbil je mojo dojenčico iz moke in jo dolnavrtu malo požvečil. Mama pravi, da imam srečo ker ima naš pes tako čisto slino in jo je tako večina brez sledu zginila. Če bom kdaj imel pravega dojenčka bom zagotovo poskrbel, da bo dobil vse inekcije proti steklini.
Na Macphersona zares skrbno pazim.”
“3. DAN
Danes je Hooper ozmerjal mojo dojenčico iz moke z malo umazanko, zato sem mu rekel, da je žival in pohodil njegove sendviče. Nato je privršal noter gospod Cartright rešil mojo dojenčico pogube in naju oba kaznoval tako, da sva morala ostati v šoli še po pouku. Ne jaz in dojenčica iz moke. Jaz in Hooper.”
… ZADNJI DAN
“Zares mi je bilo všeč, da sem moral skrbeti za tisto dojenčico iz moke, čeprav sem je bil do grla sit in me je spravljala ob pamet. Všeč mi je bilo, da sem jo gledal, kako sedi na vrhu omare v sobi in me opazuje, medtem ko sem zvečer ležal v postelji. Rad sem klepetal z njo pri zajtrku. In rad sem jo pestoval, da je postal Macpherson ljubosumen. Ko sem jo sinoči pestoval, mi je mama rekla, da jo na nekoga spominjam. Ni povedala, na koga in ni mi bilo treba vprašati. Toda dobro je bilo izvedeti, da me je tako zibal, ko sem bil dojenček. Mogoče me je imel nasvojnačin resnično rad. Tega mi pač ni zelo dobro pokazal, ko jo je kar takole pobrisal. Toda kakšno pravico imam to govorit? Moja dojenčica iz moke se je tako zamazala, da so mi skoraj potrgali ušesa. Ampak jaz sem res skrbel zanjo. Res sem.”
Ja, še zmeraj berem mladinsko literaturo. Kadar sem malo utrujena in se mi zahoče kaj lažjega, se mi zdi to veliko bolj “zdrava” izbira kot pa trivialni romani za odrasle . (Ne bom rekla, da jih nikoli ne berem, je pa občutek po branju tak, kot da bi se nabasala z junk foodom :). )
Ne zdi se mi prav, da gledamo na mladinsko literaturo kot nekako “inferiorno” tisti “pravi literaturi”. Zakaj, recimo, Nobelove nagrade za književnost nikoli ne dobi mladinski avtor? Kakšna Astrid Lindgren bi si jo gotovo zaslužila.
ali pa erich kaestner.
čeprav sem že stara in velika, še vedno berem mladinsko in otroško literaturo. v njih sicer ne iščem kakih velikih in globokih misli. berem jih, ker me spravijo v dobro voljo. moji najljubši pisatelji so trenutno polonca kovač, že omenjeni g. erich in svetlana makarovič. in od pesnikov oton župančič (uf, sem predvidljiva).
Se strinjam z Zarjo – dobra mladinska literatura paše in še enkrat paše, napisati kaj kvalitetnega s tega področja pa je po mojem še težje kot pisanje za odrasle, saj moraš zadeti ravno pravo ravnotežje med sporočilom in načinom njegove ‘dostave’. Moja najljubša mladinska knjiga so Čopićeva Oslovska leta – prebrala sem jo kakih desetkrat in jo gotovo še bom. Carji so tudi vsi že omenjeni – Kaestner, Svetlana, pa Slavko Pregl in seveda Jadrani Krti. Harryja Potterja pa ne maram preveč.
Ja, Kaestner je super! Pikico in Tončka sem znala skoraj na pamet.
Pa Matilda, V puščavi in goščavi, Tajno društvo PGC, gospod Hudournik… Da ne omenjam kompletnih zbranih del Karla Maya :)))) Tam nekje med osmim in dvanajstim letom sem bila cisto usekana na pustolovske romane.
Ni mi pa jasno, kaj sem videla na zbirki Pet prijateljev. Pa sem tezila starsem tako dolgo, da so mi kupili vseh 21 knjig. (Zdajle bi rabila tistega smeskota, ki zardeva.) To so po mojem edine knjige iz mojega otrostva, ki se jih res nikoli več ne dotaknem.
Sem absolutno za mladinsko literaturo: Kaestner, Lindgren, Slavko Pregl in podobni, pa kakšen novejši avtor. Super je, ker tavečja smrklja (5,521 leta) že uživa v Pikici in Tončku pa Erazmu in potepuhu, tako da ubijemo dve muhi na en mah.
Zadnjič pa sem malo prebiral nekaj knjig iz Mercatorjeve zbirke (Ta glavna Urša, Golo morje, Leteči mački in Kam je izginila Eva Lauš) – malo tudi zato, da vidim, kaj bodo brale moje smrklje, ko bodo najstnice. V bistvu mi je bilo všeč samo Dolenčevo Golo morje, čeprav je na koncu po goldingovsko pretenciozno, Pečjak je čisto mimo, Dim Zupan pa skoraj znosen, a na trenutke kar preveč ekspliciten pri (poskusih) spolnosti in pijančevanjih. Upam, da bodo Zupana moje hčerkice sprejemale bolj kot opozorilo 🙂
Ko smo se selili v svoj novi dom, je takoj za nujnimi oblačili sledil rumeno-oranžen Kaestner (z meni najljubšo knjigo Dvojčici), skoraj “meter” zbirke Zlata knjiga (iz katere sem največkrat prebrala Ingoličevo Gimnazijko) in pravljice Zlate slikanice (nekatere v prav taki izvedbi, kot se jih spomnim iz svojega zgodnjega otroštva: Muca Copatarica, Krojaček Hlaček, Poredni zajček … ).
In ko sem v začetkih pubertete svojih hčera spet začela prebirati novejše izdaje mladinske literature, sem v njih našla prav tisto, kar ste že omenjali: spomine na “zmedeno” obdobje in boljše razumevanje svojih otrok. Predvsem pa opazila, da je tudi tovrstna literatura sledila času: piše odkrito o drogah, zlorabah in okolju, s katerim se dandanes v svojem odraščanju srečujejo mladi.
Vsekakor me še vedno najbolj pritegnejo tista dela, ki znajo s občutkom za humor spregovoriti o moči prijateljstva v vse prej kot smešnih življenjskih trenutkih – pa jih ravno zato primerno približati mladim. Ena takšnih, ki je vredna pozornosti, je zagotovo tudi knjiga David Hill-a Se vid’va Simon.
Tudi meni mladinska in otroska literatura se vedno silno leze – domaca in tuja. Vse otroske zgodbice od Svetlane Makarovic, Bobri (knjiga, polna pametnih naukov, samo znat jo je treba brat:), Fant za zamenjavo (Christine Noestlinger), Ogabne rime in Matilda Roalda Dahla, Swindellsova Sramota, Astrid Lindgren, in se in se – vse do Gospodarja prstanov in Pullmanove trilogije His Dark Materials.
Meni se zdijo najpomembnejsi tisti avtorji, ki mladostniku dajo vedet, da ni nic narobe, ce si drugacen od crede – zlasti v casih cedalje vecje uniformiranosti in vrstniskih pritiskov.
lp, proxima
Zbirka GRLICA ima odlične mladinske knjige, ki so primerne tudi za odrasle. Dojenček iz moke je ena iz te zbirke njih, se mi zdi. Luštne, tanke, z vsebino.
Sedaj berem o deklici Sofiji švedskega pisatelja H. Mankela (nekaj takega, no…). Trilogija, ki se super bere.
Lepa knjiga je bila tudi ena, kjer so v naslovu omenjene zelene oči; o najstnici, ki je oslepela. Presunljivo.
Joj, meni tudi sede mladiinska literatura.
Ravnokar berem Iskalec zvezde (grlica, čaka me še Chandra…), prebrala skoraj ves izbor mladinske literature založbe Mish, tudi tale Didaktin novi naslov Modro jezeo je včasih zeleno (ali nekaj podobnega) mi je bila ful všeč…
Tele “zelene oči” sem pa jaz tudi brala. Baje da gre za resnično zgodbo. Ful lepa in presunljiva zgodba.
Trenutno imam doma Srce iz črnila (Cornelia Funke), sicer pa tudi jaz občasno berem kaj mladinskega (Hp, pa Pullmana), zlasti če postane razvpito, pa potem moram videti, kaj je na stvari. Občasno pa preberem kaj, kar mi je bilo v otroštvu strašno všeč (pa sem potem velikokrat razočarana, nrp. stil v Jalnovih Bobrih me je čisto razočaral). Spomnim se knjige Hrošč leti v somraku, ki mi je bila strašno všeč, potem sem pa pred kratkim brala Agnes Cecilija iste avtorice (Maria Gripe) in me je razočarala. Me prav zanima, ali bi me Hrošč tudi, če bi ga ponovno brala.
Moja naljubša je pa Ronja, razbojniška hči od Astrid Lindgren. Všeč mi je tudi Dahl, Jadrana Krta pa sem brala v odrasli izvedbi (Jadran Krt pije kapučino) in bila razočarana. V sedmem razredu je bil tak “car”, pri 30tih pa je samo en hud “luzer”.