Mlade družine – kako ste pa vi prišlo do stanovanja?

Trije travniki, je bilo metaforično povedano, tudi število tri je blo uporabljeno namesto besede nekaj, no par, kako … Pač da tolmačim metaforo, prodajo nekaj ker ne rabijo/želijo oz so se pripravljeni odpovedat.
Cene nepremičnin pa poznam, so bile navedene tudi na popisu premoženja, pa še kupca sem našla za eno nepremičnino, le starši bi morali podpisat in predat denar. Hkrati ne pričakujem denarja za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vrednosti stanovanja. Nekaj tisoč je lep začetek, da je vsaj za polog. Pa ura vožnje iz mesta ni ravno vukojebina. Tudi vse kar si lastita ni tam. In dvonadstropna hiša iz leta cca 1993 ni ravno koča
[/quote]

Če je samo ura z mesta pa ne vem zakaj ne bi mogla ti živet tam 😀
Saj se hecam.
Glej – če sta taka verjami, da je boljše da tudi, če bi ti tiščala, da ne vzameš.
Ni vredno tistih par jurjev kaj bi kako leto delj plačevala kredit.
Od njiju pa bi poslušala nah celo živeljenje.

Moj oče mi je tudi zabrusil enkrat, da moram ostat doma, da raje vidi da crkavam brez službe in brez družine in skrbim za starše in staro bajto, kot pa se selim in si ustvarim družino za sebe.

Saj vem ali bolje je biti znerviran v kupljenem stanovanju, kot znerviran v najemu pa še varčevat skoraj ne moreš.
Pač boli me ko sosedom razlagata, kako sem jaz grozna, da sem odšla pa ju bom sama na stara leta pustila, pa se mi samo za denar gre, pa jima nič vnukov ne pripeljem na obisk. In seveda to ni res.
Mislim lastni starši, da so taki. Oni bi najraje, da ostanem doma, služba bližnja trgovina pošta,… pa da skrbim za njiju doma, njedva se mi dirigirata kako mora biti vnuk vzgojen, jaz pa ju ubogam brez ugovarjanja
[/quote]

Poznam take ljudi tudi sama. Ampak vedi, da ljudje, ki jim vse to pripovedujeta, ponavadi točno vejo, koliko je v resnici ura in ne verjamejo kar vsega. Primer moje sosede, isto oz. podobno govori o svojemu sinu, sanho pa sploh zna popljuvati. Ampak vsi sosedje in znanci vejo, kakšna oseba je ona, zato ji sicer pokimajo, rečejo ‘a res’, ter si mislijo svoje. Ker itak nihče ne verjame in ne jemlje za sveto resnico vsega, kar naklada. In grem stavit, da je tudi v tvojem primeru tako. Tako da zaradi tega se nikar ne sekiraj. Živi po svoje, osredotoči se na to, da sicer ni lahko, ampak si pa vsaj sama svoj gospodar, kar je več vredno kot vsak evro.

Če je samo ura z mesta pa ne vem zakaj ne bi mogla ti živet tam 😀
Saj se hecam.
Glej – če sta taka verjami, da je boljše da tudi, če bi ti tiščala, da ne vzameš.
Ni vredno tistih par jurjev kaj bi kako leto delj plačevala kredit.
Od njiju pa bi poslušala nah celo živeljenje.

Moj oče mi je tudi zabrusil enkrat, da moram ostat doma, da raje vidi da crkavam brez službe in brez družine in skrbim za starše in staro bajto, kot pa se selim in si ustvarim družino za sebe.
[/quote]

Imaš kakega brata/sestro? a so tudi od njega pričakovali, da ostane doma ali so mu kaj pomagal?

Sem najmlajša od treh otrok. Sestre so šle že prej, jaz sem 10 let mlajša in bila kar določena, da ostanem doma. Nobena ni dobila od doma nič.
S tem, da je bila grozna zamera, ko sem jaz šla, ko so šle sestre pa ne – one so dobrodošle doma. Jaz ponavadi se dobim z mamo raje kje v mestu ali pa ko očeta ni doma, ali pa povabim mamo k sebi domov.

z varčevanjem..je nekaj časa trajalo..ampak potrpežljivost je prinesla rezultate

Aha zanimivo. Sem vprašala ker se mi je zdelo podobno kot pri meni. Imam brata, ki je dobil naš vikend na morju, da z družino lahko tam živijo. Mama je doma iz obale. Je pa bilo tako, kot od tebe, tudi od mene pričakovano, da bom prevzela skrb za ostarele starše, da ne bo treba doma plačevat.

Bratova izjava je bila, da mi mora biti samoumevno, da se en otrok žrtvuje, če jih je več pri hiši. Moji starši pa da moram razumet, da brat nese priimek naprej, jaz pa naj iz hvaležnost in spoštovanja skrbim za starše in naj razumem, da mlada družina, bratova, to ne more, ima obveznosti, ker imajo svoje življenje.

Ampak zdaj sem pa grda ker se tega ne bi šla. Starši bi nehali vozit, jaz bi jih potem vozila okrog, jim delala družbo, pedenala na stara leta, da jim ni treba v dom, ker to stane, pa da brata ginan#no ne obremenimo… v glavnem sem mogla it, ker to ne morem več prenašat

Jsz sem pri starših , uredil sem si mansardo. Vložek: 0.

Žena že med študijem ogromno delala-je bila pridna brez izpitov čez poletja, jaz delal isto ko sem imel čas, tako da za polog, cca 40.000€ se je nabralo z varčevanjem (200€ / mesec vsak prispeva je bil najin dogovor), pred prvim otrokom sva kupila s kreditom malo hiško, sama dokončala (obnovila), kredit je pa kar nekaj € manj od najemnine prej, res pa, da nismo več na minimalnih dohodkih zdaj in je ok. Starši niso mogli pomagati nič, razen pri obnovi, ker znanje pa imajo in delati tudi znajo.

Sama imam starejšega polbrata, kateremu je oče omogočil vse (od zaposlitve, avtov, in pomoči pri nepremičnini.) Sama nisem dobila ničesar, ne službe, ne avta in ne nepremičnine. Sem pa si vse kar imam kupila sama.
In včasih je tako boljše, ti vsaj čez 10 let nebo nihče naprej vrgel kaj vse ti je omogočil, in kako nič od tega ne bi imel če nebi bilo njega.

Tri travnike bi prodala pa bi imela za stanovanje, pa bi jima še ostalo premoženja.
Ko pa sem to omenila pa sta se jezila. Pa zamera če ne prideš na obisk, kar mi je vsak vikend škoda bencina, vožnja je eno uro

In zakaj se izogibate skrbi za starše?

10let skupaj v ljubljani v najemu, oba zaposlena za nedoločen čas, plača do nedavno 1100 +1200, brez pomoči staršev. Polog? Ha! Za nakup v Lj nimava sans. Ven noceva, ker imava 2 majhna otroka, ki sta vajena okolja, vrtca, šole.
Stajerc ma prou. Je smešno. Kokrkol obrneš.

Dobila od starih staršev, sem srečnica, tega se zavedam. Če ga ne bi imela, vprašanje, če bi se odločila že mlada za družino. Dobro je, če si mlad starš, a kaj ko nima vsak finančnega zaledja. Živeli smo kar lep čad z minimalnimi dohodki, gledali v trgovini na vsak evro, ko smo odplačevali kredit za adaptacijo. Si ne predstavljam, kako bi bilo sicer. Tudi me prijateljice so večinoma v stanovanjih, ki so jih dobile na primer od pokojih moževih staršev ali je imel pa mož od prej malo stanovanje, ali pa so šli starši na vikend.. tiste, ki so kupile s partnerjem, so pa poslovne ženske, ki zadnjih 15 let delajo 10-12 ur na dan in so šele zdaj malo izpregle in so imele otroke šele pri 35ih letih. Ali pa tisti okrog 45. leta, ki so imeli majhne garsonjere, pa so jih tik pred finančno krizo prodali dobro. Ali pa mož in žena, ki sta 10 let garala kot sužnja v tujini, imata magisterije in dobro plačane službe. Ali pa prijatelj, pri katerem so prodali družinski vikend na Hrvaškem za začetni finančni zagon. Nama so starši torej dali veliko, a vidim da mnogim ostalim tudi. Hvaležna sva jim.

od septembra iščem domek.Zaradi narave dela in še študija zraven mora biti Lj, med 45 in 55 kvadrati, manjše 2 sobno.Al hočejo študente ali pa poslovneže.Sem sredi 40-let in žal ni opcije za kredit. Pripravljena sem dati 500e, seveda brez stroškov, eno varščino in redno plačilo brez zamujanj. Nekadilka, brez živali.
Kak namig, ponudba?

Moj moz je moral od svojih starsev odkupit stanovanje v hisi.

Pocasi z varcevanjem se dalec pride. Zaceti je potrebno cimbolj zgodaj ko lazje prihranis.

Po faksu sva takoj dobila oba zaposlitev. Prvo leto sva bila v najemu v garsonjeri, nato je prišel otrok in smo najeli večje stanovanje. Ves čas sma kupčkala denar in zategnila pas. 5000 eur sva imela od prej, v 3 letih sva našparala še 40000 eur, ja več kot 1000 eur na mesec sva dala na stran, kak mesec več kak mesec manj. Potem sva 2018 kupila v mariboru stanovanje 75m2 za 80000 eur. Popolna obnova(okna, elektrika, vodovod, parket, kopalnica, kuhinja…) z opremo je stala okrog 45000eur. Starši niso premožni, te sreče nimava. So pa pomagali z nakupom gospodinjskih aparatov in pomagali pri lažjih delih pri obnovi.

No, kdor misli, da si s prodajo travnikov v “vukojebini” ne more zagotoviti denarja za nakup stanovanja, se močjo moti. Ravno lansko leto, v času moje poroke so starši kupili sosedov travnik za 65.000 €. *3 bi se pa morda tudi našlo že kakšno stanovanje izven Ljubljane ali Gorenjske, kjer so stanovanja res vražje draga. Zakaj sem omenila poroko? Zato, ker mi za poroko od svojcev ni skorajda nihče čestital, kaj šele da bi mi kupil kakšno malenkost. Pa sem njihova najmlajša hči, najbolj pridna in s sicer urejenim življenjem. Brat, ki je sicer tudi delaven, vendar večkrat zabluzi bo po njuni smrti dobil celotno kmetijo, jaz pa se bom lahko pod nosom obrisala. Da me ne boste napačno razumeli, absolutno nisem za delitev kmetije, a kljub temu bi si na najino skromnost z možem, tudi midva želela vsaj malo pomoči. Tako, da sem vesela in iz srca privoščim vsem, ki imate boljše pogoje za življenje, predvsem pa pomoč staršem.

Vsak se po svoje bori. Sam sem imel to srečo, da sem na Štajerskem kupil pred časom travnik cca 2 hektara oziroma 20.000 kvadratov. Nakup se mi je obrestoval, saj so s strani občine spremenili OPN na zazidljivo območje. Nakup travnika me je prišel 20 k EUR, zaslužil sem pa z prodajo parcel 400 k EUR.  Dovolj za postavitev hiše na drugi lokaciji. Če ne bi imel te sreče bi še vedno živel doma ali v najemu, kajti z plačo si ne moreš nekaj bajno privoščiti.