Mlade družine – kako ste pa vi prišlo do stanovanja?
12 let pri starših 7 let v svojem fletu
koliko so pa bili stari otroci, ko ste šli v stanovanje? glede na to, da je vprašanje za mlade družine
pa evre smo dobil leta 2007, vidva sta pa pred 19 leti plačevala 250 + 200 eur mesečno in še varčevala. ok recimo :/
[/quote]
Ok, no. Malo sem nerodno pisala in malo sem se zmotila v letih. 10 let pri starših, nato 7 let v stanovanju. Prvih 5 let nisva nič dajala za stroške, pa tudi varčevala ne. Otroke sva imela šele po dveh letih v stanovanju.
Ok, no. Malo sem nerodno pisala in malo sem se zmotila v letih. 10 let pri starših, nato 7 let v stanovanju. Prvih 5 let nisva nič dajala za stroške, pa tudi varčevala ne. Otroke sva imela šele po dveh letih v stanovanju.
[/quote]
Dedek je zgradil hišo svojim otrokom, moj oče svojim in meni je položil na srce, naj sedaj ta denar, ki bi šel za kredit za hišo dajem na kup, da bom nekega dne poskrbela za svoje otroke.
no me veseli, da ti gre nadpovprečno dobro in iz srca vama privoščim uživanje, razvajanje in lagodno življeneje. delam na banki, verjamem da obstajajo dobri dohodki, tudi pri mladih starših, ampak so ustrezno redki. če si v tej skupini uživaj in naj traja.
izpstavila bi le, potem zate ne velja ”vse se da, če se hoče” ampak ”vse se da, kar se lahko”. tvoji dohodki so v verjetno bolj izjema, kot pravilo.
Dnevno in res dnevno preračunavam kredite, zavrniti moram skoraj 70 procentov primerov, ker enostavno niso (za tako stanovanje kot ga kupujejo) kreditno sposobni. krediti se odobravajo po enakem kopitu, tako da barantanje defenitivno ne gre. obstaja pa možnost, da komercialist preračuna vse mogoče variante, če seveda vidi, da imaš denar, saj mora izpolnit dodeljeno normo in le to lahko izpolni zgolj s strankami, ki (solidno) služijo. bančništvo je pač tog, reguliran posel, ko si banka podjetnosti ne more dovolit.
[/quote]
Na monu se da vse, tudi kar se sicer ne da. Če verjameš, seveda. 🙂
Ko berem, kaj so vam omogočili starši, sem tako žalostna, da meni nočejo pomagat.
Pred leti državne štipendije nisem dobila, ker imata toliko premoženja. Popis nepremičnin je bil dolg čez dva a4 lista. A mi pomagat nočeta. Pa sta njedva vse to podedovala. In glede na to, da živita v odročnem kraju ne norem tam živet. In mečem denar za najem, ko mi tega ne bi bilo treba. Tri travnike bi prodala pa bi imela za stanovanje, pa bi jima še ostalo premoženja.
Ko pa sem to omenila pa sta se jezila. Pa zamera če ne prideš na obisk, kar mi je vsak vikend škoda bencina, vožnja je eno uro
Po tem opisu tvojih staršev je v bistvu tako še bolje. Verjemi. Sicer ti je težko, a še težje bi bilo, če bi ti pomagali. Ker kolikor tu razberem, sta taka človeka, da bi ti to metala pod nos 3x na dan in ti kar naprej očitala. Za vsako figo bi dobila pod nos “mi smo ti pa to pa to dali”. Enkrat ne bi mogla priti na obisk, pa bi bila najbolj nehvaležna hčerka na svetu, ker oni so ti pa to pa to dali, ti ju pa ne maraš. Že sedaj te hočejo vsak vikend, kaj bi šele potem bilo? Bi se vozila na obisk vsak dan? Je že bolje tako, kot imaš.
Dedek je zgradil hišo svojim otrokom, moj oče svojim in meni je položil na srce, naj sedaj ta denar, ki bi šel za kredit za hišo dajem na kup, da bom nekega dne poskrbela za svoje otroke.
[/quote]
Lep nasvet. Če si pametna, ga upoštevaj. Tudi če nekoč otroci ne bodo potrebovali denarja, privarčevan denar ni nikoli odveč.
Po tem opisu tvojih staršev je v bistvu tako še bolje. Verjemi. Sicer ti je težko, a še težje bi bilo, če bi ti pomagali. Ker kolikor tu razberem, sta taka človeka, da bi ti to metala pod nos 3x na dan in ti kar naprej očitala. Za vsako figo bi dobila pod nos “mi smo ti pa to pa to dali”. Enkrat ne bi mogla priti na obisk, pa bi bila najbolj nehvaležna hčerka na svetu, ker oni so ti pa to pa to dali, ti ju pa ne maraš. Že sedaj te hočejo vsak vikend, kaj bi šele potem bilo? Bi se vozila na obisk vsak dan? Je že bolje tako, kot imaš.
[/quote]
Saj vem ali bolje je biti znerviran v kupljenem stanovanju, kot znerviran v najemu pa še varčevat skoraj ne moreš.
Pač boli me ko sosedom razlagata, kako sem jaz grozna, da sem odšla pa ju bom sama na stara leta pustila, pa se mi samo za denar gre, pa jima nič vnukov ne pripeljem na obisk. In seveda to ni res.
Mislim lastni starši, da so taki. Oni bi najraje, da ostanem doma, služba bližnja trgovina pošta,… pa da skrbim za njiju doma, njedva se mi dirigirata kako mora biti vnuk vzgojen, jaz pa ju ubogam brez ugovarjanja
Midva z bivšim sva gradila, trajalo je 3 leta do vselitve, hiša je res imela boljše materiale in je bila lepa in velika več kot 200 m2, s tem da cca 3 sobe niso bile končane.
Plače sva imela jaz cca 1200, bivši 1500 do 2500 odvisno, odprla sva še firmo in nekaj še zraven zaslužila. Zacela z dobesedno – na racunu. Bivši je prodal stanovanje, ne veliko in ne na dobri lokaciji, je pa z njim zaslužil mogoče kakih 20 000 eur, več ne.
Nihče od staršev pomagal, nama nikoli, pa bi lahko. Njegovi bi lahko finančno precej, moji tudi če bi jim bilo v interesu. Ko sem šla z mojim narazen, mi moji niso nič pomagali. Jaz pa zdaj njim, dobesedno pozabit moram na svoje življenje, prej sem pa itak tudi samo delala.
Ne se sploh sekirat, če nimate in ne zmorete, veliko boljše je imet 0 in bit srečen sam v sebi.
Trije travniki, je bilo metaforično povedano, tudi število tri je blo uporabljeno namesto besede nekaj, no par, kako … Pač da tolmačim metaforo, prodajo nekaj ker ne rabijo/želijo oz so se pripravljeni odpovedat.
Cene nepremičnin pa poznam, so bile navedene tudi na popisu premoženja, pa še kupca sem našla za eno nepremičnino, le starši bi morali podpisat in predat denar. Hkrati ne pričakujem denarja za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vrednosti stanovanja. Nekaj tisoč je lep začetek, da je vsaj za polog. Pa ura vožnje iz mesta ni ravno vukojebina. Tudi vse kar si lastita ni tam. In dvonadstropna hiša iz leta cca 1993 ni ravno koča
S pomočjo superhikovega zakona iz leta 1991. :-)))
Forum je zaprt za komentiranje.