Mlačen zakon

Poročena dobrih 20 let in osamljena.V partnerju nisem našla svoje sorodne duše. Partner me ni zadovoljil niti seksualno niti čustveno. Bila sem še mlada in nisem prav dobro vrednotila, niti imela izkušenj. No iz sedaj se sprašujem ali bi bilo pametno vse to zavreči in poskusiti znova? Nisem pogumna, srečna pa tudi ne. Že dolgo ne. Ali se vsaj kdo na te forumu podobno sprašuje in počuti? In mogoče vztraja zaradi vseh temeljev, ki so bili položeni. Zaradi strahu pred neznanim, zaradi otrok, … Hrepenim po ljubezni.
Kako zapolniti tisto potrebo po ljubezni in jo skompenzirati z nečim drugim kar ni ljubezen. Ali si zaslužimo še eno priložnost? Se kdo tako počuti? In življenje je tako kratko in eno samo.

20 let ni kratko. Na podlagi teh informacij reči, kaj se splača in kaj ne, bi bilo strašno domišljavo.
Kaj pa je zate tista ljubezen po kateri hrepeniš, kako si to predstavljaš? Kaj bi te izpopolnilo? Kaj bi si želela v odnosu drugače in kaj te moti? Kaj imaš rada pri možu in kaj bi rada spremenila? Kako pa sama vplivaš, da je stanje takšno kot je in kaj misliš, da bi lahko spremenila, da bi bilo drugače? Si o tem vsaj kaj razmišljala, imaš vsak kakšno idejo, kje in kaj je šlo narobe? Verjameš, da res partner ni tvoja sorodna duša? Kaj pa, če si samo iskala na napačnih mestih, morda nisi pokukala v vse temačne kotičke, mogoče ti niti nikoli ni dovolil, ali pa si ti nisi drznila pokukati?

Zakaj zdaj? Po 20 letih? Ali si vse doslej upala, da boš dobila tako seksualno kot čustveno zadovoljitev v tem nesrečnem zakonu? Na osnovi česa si mislila, da se bo kaj spremenilo, če se vsako leto posebej ni? Ali tvoj mož deli podobno mnenje o zakonu ali je njemu vse super duper?

pa ti? si zadovoljila svojega partnerja, čustveno kot seksualno, ali si ena tečna babnica, ki jo sedaj okoli 40 leta daje druga puberteta in bi rada metuljčke v tamali? Kaj si ti dala v zakon, razen svoje mlačnosti in hrepenenja po drugem? Zakaj ti je kalkulacija do sedaj bila dovolj, sedaj ti pa ni?
seveda, sedaj imaš družino, otročke, hiško, bi pa še globoko ljubezen ?
Imaš dve varianti, da se ločiš in boš imela dosti dela z novim življenjem.
veliko več pa jih prakticira varanje. tam je metuljčkov do nebes, čar prepovedanega, tiha otožnost,pa spet vrhunski seks.

Čakaj malo, tudi jaz ne razumem. Po 20 letih si naenkrat ugotovila, da imaš slab zakon? Kako je bilo pa po 2, 5, 10, 12 letih?

Spider,

tako pa to spet ne gre.

Različna obdobja dajejo različne prednosti različnim stvarem. Ko se spoznaš, “morajo” biti metuljčki in vse ostalo, če niso, hočeš hitro nadomestit pomanjkanje le teh s kakšnim otrokom, ali hobijem, ali… Ponavadi pridejo čez čas, meseci, leta, otroci, ko so otroci, pa ni več toliko pomemben občutek metuljčkov oz. moraš segati še za kaj drugega. Otroci zrastejo, in začne se druga puberteta. Kot pravijo obdobju tam pri 40 letih in več.

Skozi leta se določene stvari izgubljajo, spreminjajo podobo, druge pa se kopičijo. In slej ko prej, ali pa vedno znova, iščeš smisel v življenju, segaš po sanjah, če že ne po zvezdah, vedno znova želiš občutke zadovoljstva, sreče.

Mogoče je avtorica pred leti bila srečna ali vsaj zadovoljna že s tem, da so naprimer otroci bili zdravi, da je dobila službo, dobila službo za nedoločen čas, si ustvarila primeren dom… in ji ni bilo tako življenjskega pomena imeti izpopolnjujočo ljubezen. Partnerski odnos. Strast v odnosu. Zdaj, ko pa vse to, naprimer, ima, pa ji postaja.

Angela,
jaz te razumem. Tudi sama sem pred leti imela podobna občutja, želje. Pri meni je bilo prisotno še razno zaničevanje, posmehovanje, grožnje in še kaj, s strani partnerja, kar je kljub zelo negotovi prihodnosti nagnilo jeziček na iti stran. In ni mi žal.
Če gledam sedaj, kljub temu, da imam svojega drugega partnerja rada, res rada, da ga cenim v določenih stvareh, da vidim določene njegove kvalitete, da ga razumem ali poskušam razumeti, bi v primeru, da ga ne bi imela rada, v primeru, da bi čutila, da me on nima rad, odšla stran. Jaz se ne bi zadovoljila z odnosom brez neke harmonije, povezanosti, občutkov da te ima nekdo rad, in predvsem mojih občutkov, občutkov , da imam jaz njega rada. Ne bi mogla. Sedaj, ko vse to poznam/imam, ne bi mogla. Bi pa že raje živela sama, kot pa v odnosu, ki ne bi bil odnos.

Vendar, te razumem. Dobro poglej v sebe, govori s kom, lahko tudi tu gor pišeš, če želiš, razmišljaj, se sprašuj, si odgovarjaj, zagovarjaj razloge za ja in razloge za ne. Več boš razmišljala, bolj se boš spoznavala, bolj boš cenila ali njega in odnos, ki ga imaš, ali pa sebe in svoje odločitve, pa kakršnekoli že bodo.

Še vedno me zanima, na kateri točki je avtorica ugotovila, da ima slab zakon. Dvomim, da je do tega spoznanja prišla po 20 letih.

Živ človek si vedno zasluži priložnosti, takšne in drugačne; le opogumiti se je treba in narediti kar nam srce veli! Ne se preveč ubadati z okolico in z moralnimi sodniki, oni ne živijo “tvojega” praznega življenja. Meni se ne zdi nič nenavadnega in vredno analiziranja, da se je nekdo šele po 20-ih letih partnerstva pričel zavedati, da to ni to – ljudje se spreminjamo, nekateri na boljše, marsikdo na slabše, nekaterim pa niti samim zase ni mar, dokler jim že pošteno ne teče voda v grlo 😉

To je odvisno od tega, koliko se samo cenimo.
In verjamemo vase, da smo sposobni ustvariti kvalitetnejši odnos.

Nič novega, dandanes pogost pojav. Kar naenkrat pričakuješ vse, prej pa nikoli ničesar. Med je polizan. V takšni koži kot si sedaj, je nemogoče vztrajati naprej. Zdaj si stara, sicer brez pravih izkušenj, a vendar čutiš, česa si želiš, kaj ti manjka, kaj pogrešaš. Škoda, da o tem nisi razmišljala kakšnih 10 let nazaj, bi tudi partner imel kaj več od življenja. Ampak, zdaj si tu, oči imaš na široko odprte, zato obrni nov list in sprejmi tveganj (da ne boš čez naslednjih 20 let ogorčena nad svojo preteklostjo). Srečno!

Hvala res prav vsem za vaša mnenja.
It ti si se zelo približala tudi moji zgodb. Bili so vzponi in padci in tako so leta tekla. Nekje na poti sem ugotovila, da so se pravzaprav te naše poti razšle. In ko bi se rad s partnerjem pogovoril o tem, ugotoviš, da gre zgolj za samogovore. Mož je bolj zaprt vase in ne mara razglabljati o tem, pravzaprav o ničemer globljem. Za njega pomeni rešiti problem poteptati ga in iti naprej.
Ne omejuje me, omogoča mi svobodo in to tudi takrat, ko bi pravzaprav imela rada nekoga ob sebi.
(potovanja, hribi, družabni dogodki,…) Ker to povzroča odtujenost. Vedno bolj je egoističen in večni pesimist. Verjetno si me predstavlja za tako samoumevno, da se ne trudi več. Počutim se zavržena. In ne ljubim ga več.
O kaki partnerski posvetovalnici noče niti slišati, ker je prepameten.
Ampak resnično nimam poguma, da bi karkoli spremenila. Pa bi rada. Tu so tudi ekonomski razlogi.
Ne bi bila rada večno sama. Sem bolj introvertirana in možnosti nimam veliko.

angela,

ločitev od moža in začetek novega poglavja v življenju bo nemara tvoja prva in osebna, ključna odločitev v življenju. Osebna odločitev pa je najčistejši izraz svobodne volje v naših življenjih, vse drugo je mencanje na mestu v sivini prilagajanja za voljo drugih ali/in za voljo ekonomskega blagostanja.

Ti ne ljubiš njega, pa tudi on te ne ljubi. Niti nista zaveznika ali dobra prijatelja. Do njega čutiš le že odpor, on te le še prenaša – tukaj res ni poti naprej v okviru zakona.

Če boš ostala v tem zakonu, se boš začela sovražiti, ker si tako nesposobna najti partnerja, s katerim bi imela zdravo zvezo. Negativna čustva pa so plodna tla za vse patologjie in bolezni.

Želim ti dosti energije, da najdeš pravi moment, ko boš možu oznanila, da se nameravaš ločiti.

Škoda, ker nisi takrat, ko si spoznala, da je takšen, vedela tudi, kam takšen odnos vodi.

Tudi sama sem v vezi več kot 20 in imam kljub dobri vezi včasih občutek, da sem izgubila lastno identiteto. In to me onesrečuje. Stalno eno hitenje, stres, nestrpnost. Ni več časa za prijatelje, zmeraj manj je medsebojne komunikacije in posledično je tu odtujenost. To nisem jaz. Kako iz tega kroga? Bližam se 50 letom in namesto da bi uživala v lepih trenutkih, dotikih se ukvarjam kako priti čez mesec, kdaj bom postorila vse v službi in doma in kako ukrotiti svoje dve pubertetnici.

Žalostno, da nisem tako močna, da bi kaj spremenila. Vem pa, da to moram narediti, ker čas hitro teče.
Žal zadnje čase s partnerjem nisva na isti valovni frekvenci, saj mu gre zadnje čase po glavi samo politika in štrajk in čas ki bi ga lahko preživela skupaj raje preživlja na različnih političnih forumih. Ne vem, mogoče pa me daje samo kriza srednjih let in sem zato malo bolj občutljiva.

Oba se torej ukvarjata z istim problemom, le odzivata se na drugačne načine: on z bežanjem na internet, ti pa z razmišljanjem o službi, morda malo pretiranim okupiranjem z domačimi problemi, celo odtujenostjo s prijateji in jamranjem. V resnici pa bežanje drug od drugega ustreza obema. Praviš tudi da pogrešaš preživljanje skupnega časa in dotike. Si vse to resnično želiš prav od njega? Ker, če si, potem boš na tem tudi začela nekaj delat, da se ta krog prekine, kajti morda si pa le tega tudi on želi ali pa si je in je že malo obupal prav zaradi problemov katere si morda ti videla večje kot so v resnici bili.

Te zakoni so že zdavnaj propadli. Meni samo to ni jasno zakaj še vztrajate v takem peklu? Zberite pogum in si začnite usodo krojiti sami in poslušajte svoje srce. Je pa težko verjamem če leta na leta živite v bedi se potem v bistvu skoraj sploh več ne zaveš kaj pomeni prava sreča ker se pekla tako navadite.