milo za drago
Bolj mlada inu otročja si še, bi rekla. Ker s tem dejanjem, ne opraviš samo misije maščevanja ampak tudi postaviš ceno svojemu telesu, duši. Se ti seks z nekom zdi res tako mimobežna in enostavna zadeva? Si mentalno res na tako nizki ravni, da svoje zamere, žalosti nisi sposobna skomunicirat prijateljici na kak drugačen način (sms, pismo, kava?). Ker so običajne take sorte kofeti hudo zanimiva doživetja, ko dve ženski ugotovita, kdo je v tej igri pravzaprav delil karte. Moški, ki enostavno ni bil dovolj zrel ali pa preprosto ni dovolj ljubil?
Sama pa sem se maščevala bivšemu fantu, ki me je varal, tako da sem njegovi poznejši punci, ki ni nič slutila, priskrbela dokaze, da vara tudi njo. Pa ni šlo samo za maščevanje, je šlo tudi zato, da ji prikažem, s kakšnim tipom ima opravka. Bil je eden izmed tistih, ki znajo ženski z besedami rožice sadit, in zaradi tega je znal biti zelo prepričljiv. Če ne bi imela dokaze, je ne bi nikoli prepričala o njegovi nezvestobi.
Ampak bilo je zelo osvežujoče, ko je moj bivši, zaradi katerega sem tako trpela, začel trpeti enako – ker ga njegova ljubosumna ženska obdelava z ljubosumnimi izpadi.
Če sem zato slab človek, pač sem.
No, čisto na kratko…. Vso pravico ima vsak ki je od nekoga doživel slabo, da mu želi slabo! To je povsem človeška lastnost! Danes ali pa čez 7 let! Nima veze! Drugo pa je ko nekdo nekomu dela slabo, zgolj iz svojega užaljenega ega ali maščevalnosti…. To je pa nekaj kar mora pred sodišče!!! Za na gavge!
O gnus! Ja, valda bi bila jezna nanjo in razočarana, kot tudi nad svojim (bivšim) dedcem, ampak kaj bi imela od tega, da ji vrneš “milo za žajfo”? To bi me postavilo ob bok njej in mojemu bivšemu tipu.
Eno so čustva, občutki, ki jih doživljaš v določeni situaciji, drugo pa potem naša dejanja, ki jih sami izberemo. In maščevanje je dejanje v afektu, postavi te na nizek nivo, v končni fazi te zastrupi. Tako da, ne, hvala.
Odpusti in pozabi. To je tudi naslov ene knjige 🙂 mogoče komu kdaj prav pride. Je pa včasih težko.
Jaz sem bil pred časom v taki dilemi (ko mi je ljubljena oseba naredila nekaj podlega, kar nikoli ne bi pričakoval), ampak sem se takrat v jezi odločil za maščevanje… in če danes, po nekaj letih, ko je vse že za mano in sem odpustil in pozabil, pogledam nazaj, se mi po svoje še vedno zdi prav da sem se maščeval. Nobene slabe vesti nimam.
Dobro napisano. Eni mu rečejo kar ego.
Sicer razumem željo po maščevanju. Počutiš se izdanega, opeharjenega, razvrednotega in si jezen kot ris. Afekt pač. Takrat marsikaj rečemo, ampak to je samo para. Od besed k dejanjem pa je potrebno že več razmisleka in načrtovanja.
Saj se tudi uboj v afektu ali naklepni umor razlikujeta. Vsaj za tiste v kehi.
Če me nekdo res hudo prizadene, po krivici, bi se. Kako – nekako, ne tako, da bi glave padale, ampak bi. Isto z partnerjem. Če bi izvedela, da me je prevaral – bi se maščevala. Kako? Nebi s prvim skočila v posteljo, bi pa mu plačala, da bi prišlo na nos možu, kako sva se imela lepo. Da bi mož doživel hladen tuš – milo za drago.
In ja, sem maščevalni tip, ampak samo, če me nekdo po nedolžnem nategne ali pa trosi o meni laži. Vse ostalo sprejmem mirno, stoječe ter z dostojanstvom.
i]Ko se prične potovanje maščevanja, začnite kopati dva grobova – enega za sovražnika, drugega zase[/i]. – Jodi Picoult
Maščevanje je mana za nezadovoljneže in tiste, ki mislijo, da se je samo njim zgodila krivica, zato pa je ves svet tak, ker precejšen del populacije ima v glavi vzorec “oko za oko in zob za zob”. Res škoda, da smo takšni “sodniki” in snovalci zlobe z mnogo premajhnim razumom in pogledom na tisto, kar nam ni bilo prijetno; čas vse pozdravi – torej čemu maščevanje? Zaradi nekega začasnega plitkega zadoščenja, ki po naši smrti ne bo niti malo pomembno ali zaradi česa že?
Tisti, ki se boste maščevali nekomu, boste še v tem življenju dobili isto situacijo nazaj, kjer vam bo lahko ena druga oseba isto stvar naredila. Če se maščuješ, in nisi sposoben oprostiti in pozabiti, si isto nagrmadiš karmo tako kot tista oseba, ki te je prizadela. Ne narediš nič drugačnega.
Zato pa je potrebno odpustiti karkoli. Saj slišiš ljudi ki pravijo ahh pa saj ne veš kaj mi je ta oseba storila!!! Odpusti in pozabi, go on, ne nosite maščevanja in jeze v sebi, ker si jo boste zmanifestirali v življenju. Zato pa so ljudje tukaj na tem planetu ujeti v kolo karme, stvari ponavljajo kot pokvarjena plošča v nedogled, ker ne znajo ali pa nočejo odpustiti.
Karma je verski koncept, zakaj ne bi povedala raje kaj iz sebe, svoje mišljenje, ki ne bi bilo zgolj povzemanje verske ideologije. Namreč vsak goreč vernik zdrdra tisto, kar piše v njihovih svetih spisih, kot da bi si sam nadel plašnice, da ne bi mogel širše ali celo nadideološko razmišljati.
Oproščanje po nareku ne obstoja! Kot da ti rečem, da se zaljubi v tega in tega človeka. Se boš lahko? Ne moremo sebe prisliti, da čutimo nekaj drugega, ker čustva ne spadajo na področje racionale, kjer domuje razum. Da mora recimo posljena ženska odpustiti posiljevalcu, se meni zdi grozno, še huje, da celo ne sme biti jezna, ne, ker potem to agresijo usmeri proti sebi, to pa je “ideološko sprejemljivo”, torej samodestrukcija!?
Prepričanja pogojujejo čustvene odzive. Če v sebi verjamemo, da se moramo maščevati, bodo čustva sledila temu vzorcu razmišljanja.
Z maščevanjem se ohranja ta negativna energija in sovraštvo, kot pravi Princess28. Posilstvo je prav tako izraz sovraštva ali pa potlačene jeze, maščevanja nad ženskami, ker je moški doživljal nasilje…Torej, začaran krog.
Odpustiti ne pomeni odobravati…Ampak ozavestiti, kaj povzročamo s tem, ko širimo okrog sebe sovraštvo in maščevanje..Prej ali slej se nam bo to lahko vrnilo, kar bomo sejali. Saj nismo ločeni in kar nosimo v sebi, to privlačimo oz. ustvarjamo.
Preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. In ljudje trpijo zato, ker so zaradi zamer ujeti v preteklosti..Ne zmorejo živeti v tem trenutku in občutiti še kaj drugega, kot le sovraštvo. Ko enkrat odpustiš, lahko greš naprej…Se odrešiš velikega bremena. In odpustiš zaradi sebe, ne zaradi drugega.
Lepo napisano Robi. Točno tako, če se negativni vzorec, sovraštva in maščevanja ne prekine, se to nadaljuje potem še v prejšnja življenja. So ljudje, ki to potem res ponavljajo v nedogled. Lekcija odpuščanja je v bistvu ena od osnovnih, ko odpustiš se osvobodiš vzorca, in se odpreš ljubezni. Prav nič versko ne zvenim, to nima nobene veze z vero, to je realno življenje. Smo kreatorji svojih življenj, in če se nekdo odloči da bo sovražil in bil maščevalen, si bo točno to zmanifestiral v svoje življenje. Dobival bo iste negativne ljudi, situacije v svoje življenje, kot je bila ta oseba, situacija ki je ni hotel odpustiti. Non stop bo to doživljal, in vsakič bo huje, to je lekcija ki jo mora dojeti, nič posebnega.
Vsi smo šli že kdaj skozi to, spomnim se da sem imela problem odpustiti določeni osebi, in ko sem odpustila. To je nekaj najlepšega, odnos se je resnično omehčal, tudi drugačne stvari so pričele prihajati v moje življenje, pozitivne, jaz sem se sprostilla. Zato je odpuščanje tako pomembno.
Še ena star, recimo če pogledate Jezusa, on je eden izmed mnogih vnebovzetih mojstrov, ki so se inkarnirali sem da bi učili druge. Njega so drugi mučili in ga na koncu ubili, njegovo fizično telo samok, kot vemo duša je večna. V glavnem Jezus vemo da je izgovoril slavne besede na križu Vir odpusti jim, saj ne vedo kaj počnejo. To je res, ljudje ki nas prizadanejo, oni ne vedo, niso ozavestili teh dejanj. Kako smo jim potem mi lahko sploh jezni? Od kje naše sovraštvo? Nimamo za kaj biti sploh jezni in maščevalni saj smo vsi v isti šoli ki se imenuje Zemlja in vsi smo na različnih stopnjah zrelosti in učenja.
Od kje sovraštvo? Pride zaradi nerazumevanja. Ta forum je odličen primer tega. Nekdo pove drugačno mnenje od nekoga, drugi se počuti ogroženo, začne se posmehovanje, žaljenje, kar je posledica jeze, prezira, nestrpnosti, z eno besedo sovraštva. Preko foruma pač fizično nasilje ni možno, na srečo.
V resnici pa se zaradi nerazumevanja dogaja tudi fizično nasilje. Vse je posledica sovraštva, ki izhaja iz nerazumevanja. Razumevanje pa je to, kar nekateri označujejo kot “hladnost” in “racionaliziranje”. Razumeti čustva nekoga je kvečjemu sočutje, kar nam pomaga spoznati njegovo stisko, se pravi ga ne obsojati za njegova dejanja. Seveda je potrebno najprej razumeti sebe. To dvoje je itak pogojeno eno z drugim. Če ne razumemo sebe, ne razumemo drugih. Ko razumemo sebe, razumemo druge, šele takrat smo odprti in pripravljeni za ljubezen. Dokler se ne razumemo, živimo v strahu. Strah pa nas vedno pripravi do obrambe, kar je nasprotno od razumevanja.
Ja Marko, tako je, mene kar zmrazi včasih ko se s kom zgovarjam in pljuvajo po nekomu ki jih je prizadel 15 let nazaj. Prav čutim sovraštvo, in če opazuješ take ljudi, vidiš da padejo v neko stanje skoraj trans, trans sovraštva in tam se valijo in mučijo in mečejo po tleh in so dobeseno ujeti v takem stanju. In ne moreš jim pomagati, ker taki ljudje morajo sami si želeti da bodo odpustilii. Čisto simple, forgive, forget and let it go, to je vse.
Če bodo ljudje hoteli živeti na tej dimenziji, se bodo mogli znebit strahu pa odpustiti vsem vse. Šele takrat bodo šli lahko dalje. Pa to ni neka magija:) To je realnost, Zemlja se že pomika dalje, vprašanje je le kdo od nas bo šel v višji nivo bivanja in kdo se bo valjal v peklu ki si ga je sam skreiral. Usoda je pa v naših rokah, vse poti so nam odprte.
Forum je zaprt za komentiranje.