MEMENTO MORI
Stara sem petdeset let in sem že nekaj časa v hudi stiski, ki mi jemlje moč in prisebnost.
Le če natančno predvidim svoja dejanja, zmorem opravljati obveznosti, ki so nekoč potekale spontano, brez skrbi in s polno mero samozavesti.
Sedaj pa se mi dogaja, da vodim sestanek a se iz trenutka v trenutek počutim slabše, srce mi razbija, v glavi čutim zmedo in tesnobo in občutek, da bom zdaj, zdaj zlezla skupaj.
Zdravnik mi je po pregledu rekel, da sem telesno zdrava, da pa so to psihični napadi panike, ki naj se jih izogibam.
Moje delo je postalo dokaj stresno, ali se še kdo sooča s podobnim stanme.
Kako si pomagate ?
Naslov je kar primerno izbran. Zavedanje lastne minljivosti namreč odpira vprašanje smisla. Težko je takole na pamet odgovarjati vsebinsko kvalitetno, ampak v grobem gre za nek notranji odpor. Mislim, da bi bilo na mestu vprašanje, kakšen pečat želiš pustiti za seboj? Potem tudi: katera početja se ti v tvojem vsakdanjiku sploh zdijo smiselna? Morda ne bi bilo odveč tudi nameniti kak trenutek lastnim hrepenenjem…
Forum je zaprt za komentiranje.