MEDENA HIŠICA – srečanje
Hoj,ker sem bila malce zraven pri sestavljanju hišic naj povem,da se beljak ne stepe ampak samo malo z metlico stepe , potem se doda sladkor v prahu in se stepa da ni več grudic,masa pa postane tako gosto tekoča.
Ti bosta pa še Mimi in Nika bolj natačno povedali,ki sta ga mešali,jaz sem ga bolj uporabljala 😉
Jaz sem tista, ki je zaljubljena v tele hišice.
Testo. Jaz sem delala po receptu VilmeS iz Kulinarike (post Priprave na december, stran 11). Zdi se mi kar v redu, dovolj zračno, da ni pretežko, tudi dobro za pojest, kar ti ga ostane za figurice. Na srečanju sem bila presenečena, da so otroci najprej 15 minut potrpežljivo okraševali figurice, nato pa veselo zagrizli vanje… Nika je naredila po receptu iz lanske Lise, izgledalo je v redu, naprej naj sama pove, enako Hali. Pravzaprav niti ni toliko pomembno, kakšno je testo. Razvaljaš ga na peki papirju. Pri meni je pisalo 4 mm, zvaljala sem sicer od oka kot za piškote. Moraš računati, da pri peki malo naraste zaradi pecilnega in da bo pečeno debelejše. Ne sme biti predebelo in pretežko, ker bo streha težko stala gor, obratno bi se verjetno lomilo. Pa ne bom več strašila, kar naredi, pa bo. Psst, jaz sem en vikend prej poskusila z manjšo količino testa in z različnimi debelinami na pekaču…
Prej si pripraviš šablone iz papirja. Jaz sem vzela šablono in mere iz lanske Lise, vendar sem jih zmanjšala za mojo večjo hišico na 2/3, za manjši dve na 3/4 osnove. Lisina originalna je namreč konkretna hiša, za takole krašenje se mi je zdela najboljša tista 3/4. Zelo luštne so tudi majhne hiške iz pravokotnih piškotov, takšnih narediš potem za celo ulico.
Šablone polagaš na surovo testo, izrezala sem jih kar s koleščkom. Glede na razpoložljivost testa in prostora sta potem 2 možnosti: lahko odstraniš odrezke in izrezane dele brez premikanja s papirjem vred prestaviš na pekač (primerno predvsem za večje dele), lahko prelagaš na peki papir na pekaču (podloži z nožem, ker pri prenašanju izgubi obliko, po prelaganju še enkrat preveri s šablono). Surovi deli morajo imeti na pekaču ravne in pravokotne stranice, pri pečenih se ne da več popravljati. Za podlogo zvaljaš večji ovalni kos testa, enako debel kot hiška, toliko velik, da lahko nanjo postaviš hiško, kakšno smrekco zraven, snežaka, mogoče malo ograje, Janka in Metko… Aja, po želji v stenah izrežeš vrata in okna, pri večjih hišah zagotovo, pri manjših ni nujno.
Beljakov led. Nika je pokazala, kako je to preprosto, s Hali sva samo gledali. V skledo daš beljak in čez vsuješ 20 dag sladkorja v prahu. S šibo ali kuhalnico počasi zmešaš, hitro nastane gosto tekoča bela krema, približno kot gosto tekoč med. Prej sem brala, da moraš prelagati v polivinil vrečke, ker se hitro strjuje. Tisti dve uri, kar smo delali z otroci, nismo imeli nobenih težav, pa smo ga pustili kar v skledi. Sicer je res, da smo potrebovali večje količine in smo ga vmes na novo delali, vendar se mi vseeno zdi, da ne bi bilo težav. Bonbonček enostavno pomočiš v to kremo in prilepiš. Za lepljenje sten naneseš na robove in pritisneš. Za sneg na strehi premažeš z žlico, pustiš, da se počasi scejajo “ledene sveče”. Krasno gre. Vilma je pisala, da v preostanek kreme na koncu doda še sladkor in dobi maso kot plastelin, iz nje naredi snežaka, za katerega kroglice natika na zobotrebec. Tako daleč sicer včeraj nismo prišli, ideja pa je dobra. Za nanašanje ledu v spoje hišice med stenami smo kremo dali v vogal prozorne polivinil vrečke in vogalček malo odrezali, krasno je šlo. Sicer sem imela s seboj brizgalno vrečko, vendar je bilo to bolje. Za pisanje z ledom bi kremo enako dala v vogal vrečke in odrezala čisto majhno luknjico. Tudi do tega včeraj nismo prišli, za to bi (vsaj jaz in vsaj prvič) potrebovala več prostora in miru. In še nečesa nismo naredili, to je barvali tole kremo. Če bi bilo tako, bi si pripravila več vrečk, v vsako dala malo kreme, v vsako kanila kapljico jedilne barve – potem pa samo jemlješ in pišeš… Hja, za prvič nam je dobro šlo tudi brez tega, za drugič vemo.
In sedaj sestavljanje hišice. Če ti je prvič, če si tako neučakan, kot smo bili včeraj mi, potem seveda začneš takoj sestavljati stene, da vendar že vidimo, kakšne so te hišice, ali ne… No, če pa želiš lepo okrašeno hišico kot na fotografijah, si moraš vzeti čas in po možnosti brez otroškega packanja zraven. Najprej moraš do konca okrasiti vse dele, takole vodoravno na mizi, da ti vse ostane na svojem mestu. Pustiti moraš, da se do konca (!) posuši. Hja, to poleg otrok ne gre. Šele potem okrašene dele sestaviš. Mi smo včeraj to delali bolj na horuk. Pri sestavljanju smo si pomagali s kockami sladkorja, ki jih lepiš kot oporne stebre na notranjo stran vogalov in sten, v vogalih kakšne 4 v višino, po sredi 2-3. Ni čisto nujno, je pa koristno. Pri tistih hišicah, ki so se kljub temu podirale, smo od zunaj podstavili še s kozarcem. Drugače tole lepilo kar hitro prime, tudi za otroške pojme dovolj hitro.
Ko so stene hišic stale, smo šele ugotavljali, kaj bo s steho. Nika je – hvalabogu – v celoti prebrala navodila in pokazala, da moraš na spodnji rob strehe vnaprej nalepiti vrsto sladkornih kock, takole kakšna 2 cm od roba, da se streha s tem “tramom” zatakne za zgornji rob stene, ob strani pa leži na trikotnem zgornjem delu sprednje in zadnje stene. Logično, drugače bi celotno ogromno streho držala samo ta dva stranska ozka spoja. Te kocke je pametno nalepiti na začetku, da se lepilo že posuši, ko imaš postavljeno hiško. Drugače je tako težko čakati…
Okraševanje je odvisno od domišljije in razpoložljivega materiala. Vsakršni bonbončki, gumijasti, žele, pisani… Vsakršne mrvice. Kandirano sadje. Za nas, ki smo imeli že postavljeno hiško, so namanj dol lezli smarties, ker so najlažji. Že pri peki iz preostalega testa izrežeš in spečeš razne piškotke, zvezdice, zvončke, srčke ipd. in jih okrašene nalepiš na stene ali streho. Okna, vrata lahko nalepiš iz piškotov ali jih narišeš z ledom. No, na srečanju nam je vse nekam lezlo, ker smo lepili na navpične stene in poševno streho. Poševna streha je bila dobra edino za delanje ledenih sveč iz beljakovega ledu, razmazanega po strehi. Pravzaprav pa to ni nikogar motilo, otrok še najmanj. Če sem odkrita, mene je motilo, da vse leze, da je krivo in spacano. Potem sem pogledala otroke, kako se navdušujejo nad temi krivimi okraski in packami, v celoti sem jim prepustila okraševanje, samo stregla sem jim še s kremo, bonbončki in mrvicami. Rezultat je bil veličasten, iz tiste začetne packarije eden čez drugega so nastale 4 krasne hišice, takšne, kot jih res naredijo otroci, ne za fotografijo za v revijo.
Tako, pišem svoj najdaljši post. Seveda sem jih poslikala, otroke in hišice. Vendar so to prve slike na klasičnem fotoaparatu, tako da še kakšna 2 meseca verjetno ne bodo razvite (Mateja, to velja tudi zate in tvoje junake). Prej bo reportaža tukaj na forumu, verjamem, da bodo priložene fotografije lepe. Če kdo izrecno želi moje (upam, da so uspele?), mi lahko pusti mail, pa jih bom poslala, ko bodo razvite in ko jih bom skenirala.
In še za Katro: veliko idej, fotografije različnih hišic, namigi in nasveti so na linkih, ki jih je zbralo Sonce, splača se pogledati.
Za letos doma ne bomo delali še ene hišice, včerajšnje doživetje je bilo popolno, ponovitev drugo leto. Letos me pa še mikajo medene sani, polne parkeljnov, kakor jih dela Vilma iz Kulinarike. Bomo videli…
Pozdrav vsem in veliko veselja s hišicami, Mimi
Forum je zaprt za komentiranje.