..me žre..da ne spim..

…Spremenila ne bom nič,kvečjemu si bom še zaprla kakšna vrata..pa vendar me žre,da bi morala povedat SVOJE! (čeprav se zavedam,da s pošteno besedo ne prideš nikamor..)saj jemljem to ne samo kot nepoštenost ,celo mobing..??
Iztekla se mi je pogodba za določen čas,velika je bila možnost,da ostanem,pa vendar nisem bila “po okusu “nadrejene,kljub mojim delovnim navadam kot morajo biti in na podlagi katerih tudi delavca vzamejo.No..vsaj naj bi bilo tako..!! Ob odhodu me je pospremila z besedami:Da ji je žal,ker odhajam,sem pridna ,delovna..žal pa sem prijateljevala z napačnimi ljudmi v hiši kar me je stalo službe!
Prosim!! Seveda sem ostala BREZ BESED pa tudi direktorici nisem nič o tem povedala.saj sem še vedno upala.da pa ostanem..konec koncev pa..KAJ PA JE MOJA BESEDA PROTI NJENIM(moji nadrejeni)..?
No..kot vedno,sem potegnila kratko;sedaj pa nikakor ne morem “požreti” te krivice!
Zaradi osebe,ki zadovoljuje svoj ego” al kaj..na tak način; in je za svoje delo še celo nagrajena..sem jaz doma,in posledično trpi moja cela družina..

kaj naj*??

Spoštovana,

kar opisujete, je perspektiva nemočne žrtve, kar pa vi niste, čeprav sočustvujem s stisko in verjamem, da vam je grozno. Četudi se počutite nemočni, je jasno, da ste odrasla oseba v delovnem razmerju in lahko bolje poskrbite zase. Namreč, če ste že vnaprej (bila) prepričana, da »kvečjemu si bom še zaprla kakšna vrata« in »da s pošteno besedo ne prideš nikamor«, »kaj pa je moja beseda proti njenim« … potem je res težko verjeti, da boste kakorkoli ukrepala in uspela varno poskrbeti zase na delovnem mestu. S to držo se vnaprej razvrednotite in onemogočate kakršen koli uspeh! S takšno samopodobo je težko uspeti v življenju ne da bi tvegali zlorabo oz. nespoštljivo vedenje do vas samih. Prenehajte s tem in če je potrebno, si poiščite varen strokoven odnos oz. ustrezno pomoč. Poleg tega, da boste pomagala sebi, boste pomagala tudi lastnim otrokom z zgledom (otrokom boste nekoč razložili kaj pomeni biti v stiski in kaj odločitev za izhod iz nje).

Poglejte, ne glede na težke izkušnje, ki so nas morda zaznamoval v življenju, smo kot odrasli najprej mi odgovorni zase in svoje odnose in šele nato lahko v zakonitih okvirih pogodbenega razmerja zahtevamo pravično obravnavo. Najprej smo osebe s temeljnimi potrebami in nato sodelavci, kolegi, zakonci. Kar vam je rekla nadrejena, iz opisa sodeč nima zveze z odgovornostjo, temveč kvečjemu z nedopustnim manipulativnim odnosom – vendar ste si ga očitno tudi dopustila (tu v ozadju delujejo priučeni mehanizmi za soočanje s stresom v odnosih in vaš je očitno bil umik v pasivnost in nemoč, namesto v aktivnost za pravičnost in odločno skrb zase). Na koncu se t.i. samouresničujoča se prerokba (self-fulfilling prophecy) tudi uresničila, saj ste tudi doživela kot pravite, »kot vedno,sem potegnila kratko«, zdaj pa vas peče, da je groza. In vam verjamem, da peče, vendar jezo, ki jo kopičite, bo potrebno obrniti navzven na primeren način (pogovor, jasno izražanje, pristnost, iskrenost in zahtevanje spoštovanja).

Za formalno ukrepanje ste dala premalo informacij: ali pomeni, da ste ostala brez zaposlitve, s katerim dnem in na kakšen način, ste morda na odpovednem roku, kaj konkretno se zgodilo z vašo pogodbo? Imate beležke ali poročilo o nedopustnem ravnanju (datum, osebe, dejanja, okoliščine, priče), s čimer lahko pokažete na zlorabo nadrejene? Če gledava formalno – o mobingu iz opisa nikakor ne moremo govoriti, razen če je šlo za dlje časa trajajoče dokazljivo trpinčenje oz. šikaniranje po 6a. členu ZDR oz. 197.členu KZ, kar morate presoditi vi oz. za to najeti odvetnika preden se spustite v formalno prijavo (ovadba ali zahtevek za odškodnino).

Končno, še vedno se lahko obrnete na direktorico in ji predstavite svojo izkušnjo, ne da bi za situacijo kogar koli krivila. Če ne drugega, boste za spremembo poskrbela za povrnitev dostojanstva, ki ga morate biti deležna že kot oseba. Zaupajte si, odločite se za spremembo in vztrajajte.

Hvala za odgovor..bi vas še vprašala ..kaj mislite točno z varnim strokovnim odnosom..oz.strokovno pomočjo?
Ja,kot ste napisali že..težke izkušnje..jaz pravim zelo neprijetne,ki se jih z leti že pošteno naveličaš in potem se pač predaš…Moje so na žalost pač takšne,da s pristnostjo,iskrenostjo in zahtevo spoštovanja..vedno ostaneš brez službe;ker raje imajo ponižne,tihe,brez hrbtenice,ki hinavijo..itd. takšni so vedno nagrajeni.Ni kaj..”znajo se it”..po domače povedano;jaz pa že po značaju nisem takšna in se takšnih “igric”pač ne znam igrati.
Sama ne bom spremenila takšnih stvari,to je dandanes vsakodnevno že..ne vem pa tudi kako naj se spopadem s tem,da obstanem;da bo vredno tvoje dobro delo nekaj..ne kako boš ..nekam nekomu lezel…(oprostite..sam točno tako je) in bo od tega odvisno ali bo služba tvoja!!
Tudi direktorico sem poklicala,seveda se je spretno izmikala,na moje direktno vprašanje,na podlagi česa se je tako odločila,glede na to,da ni bilo med samim nastopom dela nikakršnih pripomb in težav in da se je tudi meni zdelo vse o.k.ter da sem se dobro počutila pri njih(kar je bilo res zato sem bila toliko bolj presenečena potem) in..da ima ona pač drugačne informacije!
Ne vem..a sem jaz čudna res …ali je možno,da obstajajo tako pokvarjeni ljudje,ki znajo tako dobro “igrati”…(da sem naivna ..mi je pa tko že dolgo jasn..samo taka sem..)

Strokovna pomoč – psihosocialna, terapevtska oz. psihološka pomoč (svetovanje, terapije, izobraževanje za področje, ki vas zadeva). Gre za to, da si pokažete več poguma in samospoštovanja in poskrbite zase tako, da boste jutri bolj gotova vase in boste v znali preprečevati ne-varne odnose. Kar se kaže iz opisa, bi npr. delali na predelavi težkih občutkov nemoči, krivde in potlačene jeze (naslavljanje, ozaveščanje in odgovorno ukrepanje), ki so posledica preteklih izkušenj. Veste, da namesto nas ne bo nihče naredil v smeri odločnosti, samozavesti in ugodnih sprememb. Rezultat je predelava škodljivih vzorcev, zaradi katerih nevede vstopamo v ne-varne odnose in komunikacijo ter opremljanje z veščinami za varen stik s seboj in odnosi v prihodnosti.

Mimogrede, še tole, verjamem, da vam je trenutno težko in vas je strah za službo v prihodnje, ampak nič se ne bojte, službo boste dobila, ste delavka, čigar prizadevanje bodo znali delodajalci ceniti, vendar še prej pa poskrbite zase, da boste sebi najboljša družba, kot pravimo. Namreč, druge najbolj navdušimo s tem, ko smo lahko to, kar smo, pristni, ranljivi, zmotljivi, pa vendar gotovi vase, v lastno originalnost. Srečno!

Lep pozdrav,

Pozdravljeni, to kar ste kot strokovjak in verjamem da tudi kot človek napisali v zadnjih stavkih je zelo lepo slišati, vendar do tega se meni zdi pot dolga in krvava. Vsaj za tiste, ki doma nismo živeli v varnem vzdušju, temveč v nezaupanju in neiskrenosti. Zato je tudi po dosedanjih izkušnjah mene zelo strah, kaj se mi bo dogajalo na delovnem mestu, kako bom kos vsem težavam, kako bom v odnosih s sodelavci v primeru težav. Pa četudi sem delovna in baje sposobna. Kako v primeru konflikta pokazati iskrenost in pristnost nekomu, ki se ti lahko zameri kot npr. kolegici zgoraj? Sama bi v takem primeru verjetno prej šla delat v kamnolom kot pa prišla do neke spoštljivosti in pristnosti (na kak način biti spoštljiv do nekoga, ki ti naredi krivico?????). V nasprotju s kolegico sama ne molčim več, nasprotno, ravnam kot bi želela reči “mene ne bodo več, jaz se ne bom več pustila!” – bojim pa se, da tudi z nasprotnim načinom delam sama sebi še večjo škodo. Kaj torej ostane, če ni dobro ne eno ne drugo?

Kako vnaprej predvideti, če so v nekem podjetju odnosi nevarni? Se mi v sebi vseeno lahko počutimo varno oziroma ohranimo ali vsaj najdemo varnost, tudi če čutimo nevarno vzdušje, nepoštene odnose, zahrbtnost? Ali vlada strah tudi če imamo ali najdemo s seboj varen stik?

Utrujena

Utrujena,

hvala za vprašanje. Odlično ste sklepala, ste dovolj izkušeni. Seveda se da pokazati varen obraz nekomu, ki se ti zameri, le da je v ozadju treba pomiriti moč vzorcev, ki so takrat aktivirani (kar ni preprosto); na splošno gre za našo intimno odločitev, saj bolj kot z drugim, imamo večjo težavo s samim seboj. Spomnite se, kako je otroku stati ob strani, ko se je na vas jezi in “ima izpade” … težko. Ali bomo zdržali pritisk ali ne, ne da bi prizadeli nazaj, je ključno vprašanje; kakorkoli že, tega se vsekakor ne naučimo zgolj s prebiranjem literature, temveč z vztrajno vajo V ODNOSU. Najlaže rečemo, eh, pa kako bom to dosegel, ko pa… pogosto si delamo zapore še preden karkoli poskusimo. Lahko sprejmete izziv: npr. ko boste naslednjič v odnosu vznemirjena, poskusite se odzvati tako, kot si želite da bi se (tudi drugi do vas), čeprav vas dajeta strah in jeza: vzdržite, zaznajte telo, vročico, bitje srca, plitvo dihanje in nato vdih-pavza-izdih (3s), nato spregovorite o sebi, kar občutite, ne o drugem/drugih, in boste spregovorila ranljivo … to je stik, ki vam bo omogočil, da se sprostite kot pogumna ženska, okolica bo ostala prijetno presenečena, varna in sprejemljiva. Ko vam uspe prvič, vam bo tudi drugič in tretjič.

Da bi v odnosih oz. življenju dosegli ranljivost, o kateri pišem in s katero kot terapevt delam, sta potrebna odločitev in vztrajnost, z drugimi besedami, tveganje in čas, saj ciljamo na trajne spremembe, ki zahtevajo notranjo preobrazbo, ne le trenutni navdih. Potrebno je delati v odnosih in z njimi. Vaš strah (ali kateri koli afekt, razpoloženje) je na mestu in je vaš zaveznik na poti vaše rasti, nikakor pa ni sovražnik ali nekaj, česar bi se bilo potrebno v tistem trenutku znebiti. Ne, afekti bodo tam, pa če oni obvladajo nas ali pa mi njih. Npr. opevani pogum niti za sekundo ne pomeni odsotnost in zanikanje strahu – kdor to govori in uči, preprosto ni varen – temveč je varna regulacija strahu (vir stresa), pomeni njegovo polno priznavanje (senzacija > zaznavanje > prepoznavanje) in da tako lahko z njim nekaj varnega in koristnega naredimo (komuniciranje > vedenje). Vaja dela mojstra in sproti strah ne bo več tako močan kot prvič in drugič.

Gotovo je za posameznika, ki iz otroštva pozna veliko ne-varne navezanosti, težkih izkušenj in travm, to toliko večji izziv, vendar to ne pomeni, da je nemogoče (takšna oseba je običajno ravno v to prepričana). Vsi ljudje, ki so nam tako ali drugače vzor v življenju, so navadno prešli peklensko pot, da so se razvili v to, kar so danes (oz. kar so nekoč bili) – da so lahko učitelji oz. vzgojitelji; prenehali so iskati grešnega kozla, obrnili so se vase, spoznali so, da ne glede na to kje in s kom v odnosih so, ne morejo nikogar spremeniti po svoji podobi, lahko le sebe spremenijo. Zato tudi pogosto pišem o ranljivi odgovornosti.

Čeprav razumem in čutim vašo zaskrbljenost, se vam res ni potrebno bati da vas bodo zavrnili. Vi vztrajajte pri postavljanju meja, vendar ne delajte drugim agresije, ki prizadane (to vam povedo sogovorniki). Sodelavca, ki se vede nesramno do mene, sem dolžan opozoriti na to in da tega ne dovolim več, pa naj se svet postavi na glavo, lahko smo si različnih mnenj in stališč, čustvenih odzivov, toda samospoštovanje ostaja trdno; če pa imam popačeno zaznavanje ne-varnih odzivov, nesramnosti idr. zlorab, pa sem odgovoren storiti vse za to, da predelam zaplete, čustveno navlako z vzorci, ki me zavirajo in se hkrati opremim s potrebno samopodobo in veščinami. V glavnem, ko smo zvesti sebi, govorimo iz srca in zagovarjamo (svojo) resnico, nikogar ne ogrožam, nič me ne more ustaviti na poti notranje svobode – vse dokler spoštujem meje, ranljivost in dostojanstvo drugega.

Zaupajte si, ker boste tudi na del. mestu slišana, spoštovana, uresničena. Nerazrešen strah (pogosto je so-delujoč tudi sram), o katerem sprašujete, bo v odnosih komično ali bizarno, vedno prenesen kot prikrit, posreden ali pa sprevržen v masko in te maske so znane (zanikanje, obrekovanje, izogibanje, pasivna ali odkrita agresivnost…)., to pa ravno zaato, ker kot sami pravite, ni dovolj poguma za iskrenost in ranljivost, ki odrešuje, in strah gravitira k negotovim. In da, vsa čast tistemu, ki si o tem drzne spregovoriti (javno ali zasebno), toda enkrat je vendarle potrebno, sicer se podvržemo spirali ne-varnih in nezdravih odnosov, s katerimi ogrozimo tudi svoje zdravje. Končno, načelo varnih in funkcionalnih delovnih odnosov pravi, oddaj manj strahu kot si ga prejel, kar pomeni, da je potrebno čustveno energijo, ki jo zaznamo v odnosu zdržati, jo varno spraviti s pogovorom in urediti razmejitve, vloge, odgovornosti. Od direktorja do zadnjega zaposlenega.