Marko tekmuje za mesto moderatorja

Oprosti, sem narobe brala. Sem mislila bolj na osnovi tega, da se tako poglabljaš. Zakaj se poglabljaš. Jaz naprimer se poglabljam v sebe, v neke zakonitosti, takrat, ko imam težave ali neke občutke, ki me … mučijo, kaj naj rečem. Zato sem, seveda, kaj pa drugega, mislila da je isto pri tebi.

Bi rekla, da imaš kar prav. Vsaj kar se mene tiče. Ne more bit drugače. Saj človeka nimamo pred sabo, ne vidimo/slišimo, s kakim tonom so misli zapisane, kakšne občutke izraža njegov/njen obraz, kakšno življenje drugače živi… in vse kar si mislimo je le projekcija nekega našega spoznanja skozi življenje v napisane sestavke. Sami rišemo značajske poteze besedam, ki jih beremo.

Zato pa, Marko, piknik-srečanje… 🙂

Že v redu It. Poglabljam se vedno, ko je kakšna debata o tem in v tem primeru jo je načel Robi in ne kakšne moje težave. Moje “težave” so zelo sladke. 🙂 Zanimivo je govoriti in razmišljati o nečem, kar veliko ljudi ne vidi, ne upošteva. O stvareh, ki so krive za njihove odnose in njihovo počutje. O stvareh, ki so krive za nizko zaupanje vase in svoje občutke. Seveda o stvareh, ki sem jih doživljal (spet moram poudarit) sam.
Zato naj se na tem primeru (It je recimo priznala) vsak pri sebi vpraša, ali bi v svojem življenju, odnosu, karkoli želel spremenit (na bolje seveda), kdorkoli od tistih, ki drugim “pridigajo”, kdorkoli od tistih, ki druge vidijo nezadovoljne ali v težavah. Če je odgovor DA, potem najverjetneje vidite le svoje “ovire”.

Do teh spoznanj pridemo šele skozi odnos. Še posebej skozi partnerski.
V sebi verjamemo, da si ne zaslužimo, da bi nas kdo imel rad…Če imamo takšne slabe izkušnje….In zato tudi tako delujemo. Ker vse gledamo skozi oči naših izkušenj….Smo nezaupljivi…Hočemo vse naštudirati, da si s tem ustvarimo nek občutek varnosti…Saj je v ozadju vedno strah in dvom, pa čeprav nas nekdo ima rad, tega niti ne opazimo, saj se to ne sklada z našo resnico, ki pravi, da nas nihče nima rad.
Če hočemo priti do novih spoznanj, si je treba to dovoliti.Da opazimo, da nas nekdo ima rad, ne rabimo biti psihoanalitiki in vse razumeti, ampak le osredotočeni na ta trenutek.
Lahko imamo radi naravo ali pa živali..Celo lažje je, kot pa ljudi…Kar pa ne pomeni, da bolj razumemo naravo ali pa živali, ampak zato ker nas ne spominjajo na nekoga, ki nam je prizadel bolečino.

To ne gre skupaj…A ni smisel življenja občutiti ljubezen in notranji mir ?
Tega pa ne moreš občutiti, dokler ne prideš do določenih spoznanj. Kar pomeni, da te želja po spoznanjih oddaljuje od tvojega smisla.

Do zaupanja prideš tako, da ne sodiš in ne presojaš.
Da verjameš, da te ima nekdo rad..Ne moreš zaupati, če dvomiš v ljubezen in v iskrenost sočloveka. Zaupamo tistim, ki jih imamo radi in verjamemo, da nas oni imajo radi.

Strah je eno izmed najbolj učinkovitih sredstev za doseganje podrejenosti in manipuliranja. Nasilje zato ustvari v nas veliko strahu. Dobimo občutek, da je svet nevaren in temu primerno se odzivamo. Seveda ni zaupanja, če v sebi verjamemo, da je svet nevaren. Zaradi tega v sebi nosimo strah in se ravno zato odzivamo agresivno, ker nas vsaka malenkost ogroža.
Nezaupanje vase je posledica nezaupanja v zunanji svet. Zunanji svet je postal naš notranji.

Se strinjam.
Si v konfliktu. A na tebi je, da izbereš komu boš verjel in dajal pozornost.
Z razmišljanjem svojo pozornost držiš v preteklosti..Z občudovanjem, pa v sedanjosti.

Če odstranimo razlog, zakaj nečesa nočemo videti, bo potem s tem prišlo tudi spoznanje.
Nočemo pa zato, ker je povezano z neko bolečino..Bolečin pa ne maramo in ne tega, da nas nekdo praska po rani.[/quote]

Naša osebnost je zgrajena iz prepričanj. Prepričanja so kot nek program po katerem delujemo in vlagamo svojo energijo, da bi bilo tako, kot v sebi verjamemo, da je prav.
In ne glede na to kakšna so prepričanja, pričakujemo, da bomo sprejeti.
Na primer, da v sebi nosim prepričanje, da po tleh ne smejo biti razmetane obleke in tudi sam tako delujem, ker verjamem, da sem s tem dober človek, ki je vreden ljubezni.
S tem, ko skrbim za čisto stanovanje, izpolnjujem svoje naloge, da potem občutim da, sem sposoben zadostiti svojih pričakovanjem.
In to isto stvar pričakujem tudi od drugega. Če tega ne naredi, ga obsojam. Obsojam zato, ker se v meni pojavi občutek nesposobnosti, saj pričakujem od drugega, da mi bo pomagal pri zadovoljevanju mojih potreb, da bom lahko imel rad sebe in s tem tudi drugega.

Razlog pa so ta prepričanja, da verjamem, da sem vreden ljubezni le, če po tleh niso razmetane obleke. 🙂

To ne gre skupaj…A ni smisel življenja občutiti ljubezen in notranji mir ?
Tega pa ne moreš občutiti, dokler ne prideš do določenih spoznanj. Kar pomeni, da te želja po spoznanjih oddaljuje od tvojega smisla.[/quote]
Hmm, Robi, meni se zdi, kot da tukaj govoriva o eni in isti stvari. Strinjam se, da je občutiti ljubezen in notranji mir smisel, ampak do tega pridemo s spoznanji, kot sam praviš. Jaz sem to povedal tako, le da nisem povedal, kaj je na koncu teh spoznanj. Ti si me dopolnil.

Spet se strinjam, mogoče sem se pri tem skliceval na razumevanje tudi do ostalih, ki te nimajo vedno “radi” in ki sami niso tako razumevajoči. Verjetno gre tu za previsoka pričakovanja do drugih in okolice. Ko te ima nekdo resnično rad, to čutiš in takrat tudi zaupaš. A, kot si rekel, če verjameš v ljubezen in v to, da si vreden.