Hoj, molji, kaj se dogaja? Smo zaspali? Zdaj bo vsak čas pomlad – ali pa knjižni molji spijo ravno spomladi? 🙂

Ker se mi zdi škandalozno :), da tema še ni odprta, jo načenjam, čeprav knjige še nisem do konca prebrala:
Peter Rezman: Zahod jame

Knjiga bi se mi zdela odlična, če ne bi vsebovala za moj okus (in zanimanje in razumevanje) preveč “rudniških podrobnosti”. V tej povezavi je nerodno tudi to, da je tovrstno besedišče žargonsko (večinoma nemške popačenke) in zato še teže razumljivo, ves čas skakati na konec knjige k slovarčku pa tudi ni prijetno (in vseh tovrstnih besed slovarček tudi ne vsebuje). Čeprav je v knjigi navedena celo korektorica (kolikor spremljam, to ni ravno pogosta praksa naših založb), je v njej precej napak, kar je škoda.

Sama pripoved je namreč zanimiva, jezik ustrezno niha od preprostega (npr. v dialogih) do “globokega” (brez pretiravanja), pogosti so pravi literarni biseri, odlične metafore, Rezman zgodbo snuje počasi, temeljito, zlagoma stopnjuje suspenz, skratka, če odmislim tisto zame pretirano “rudarjenje”, je knjiga – vsaj doslej (sem čez polovico) – zelo dobra.

Ayad Akhtar: Ameriški derviš

Izvrsten prvenec. Razmišljanje o gorečnosti do vere, zgodba o odraščanju. Veliko misli se mi je porodilo ob branju te knjige – namen knjige torej dosežen!

Hanif Kureishi: Something to Tell You

Hecno, vsebinsko se mi je knjiga zdela bolj šibka, marsikaj se zdi privlečeno za lase, skratka, komu drugemu bi to veliko bolj zamerila, kajti kdor zna, zna. Kljub pomanjkljivostim te knjiga povleče, bolj kot štorija pa so fajn liki. Od prvoosebnega pripovedovalca, zmerno znamenitega in zmerno zadovoljnega psihiatra, ki je konsistenten in prepričljiv. Čeprav je s svojo umirjenostjo in prisebnostjo načeloma daleč najmanj “zanimiv”, je namreč obenem daleč najbolj živ. Tega “navadneža” spremlja galerija bolj ali manj opiljenih likov, ki ti zlezejo pod kožo. Vsekakor knjiga likov in ne zgodbe – vsaj ne pretirano dobre. To ni Kureishijev vrhunec, je pa delo h kateremu se kljub temu vsak večer z veseljem vračaš.

Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

Hecen tič, tale Jurček Hudolinov. Njegova Objestnost mi je bila, kljub resnično pretirani objestnosti (ali pa prav zaradi nje?), hudo všečna. S Pastorkom sem se mučila ene 50 strani, pa me je tako dolgočasil, da sem se vdala. Vrvohodca sem odložila že na prvi strani, brez heca – kar se mi po mojem še nikoli ni zgodilo. Ampak mi je šel način besedičenja tako zelo na živce, da se nisem mogla pripravit k nadaljevanju branja. Nikoli. Ingrid Rosenfeld pa…huh, me je potegnila in držala do konca. Z največjo slastjo sem prebirala besedne lego kocke, ki jih je Hudolin zlagal mojstrsko. Zgodba je fajn, liki stojijo. O njihovem kopiranju iz ostalih Hudolinovih del ne morem soditi – razlogi so že napisani zgoraj. Ma, sem sama sebi kar hvaležna, da sem preskočila Pastorka in Vrvohodca ter tako nemoteno uživala v Ingridinih prigodah. Hudolinovo izumljanje besed in prispodob je blesteče, je pa res, da se rad ponavlja. Še posebno tiste besednozvezne izumke, ki se mu zelo dopadejo – te stlači tudi kam, kamor se sploh ne podajo – pri tem pa jih že tam, kjer so sicer na mestu, ofuca zaradi prepogoste rabe. Ampak to so malenkosti. Zares odveč sta se mi zdeli le predzadnji dve poglavji, ki sta kr neki in povsem obvisita. Ampak je tudi to za preživet. Skratka, če Hudolina še niste prav dosti žvečili, je Ingrid Rosenfel menda kar pravšnja za poizkušino.

Tole berem!! Odlično, odlično!!!

Sploh nisem vedela za tole knjigo, hvala Paco!

@Enka

Ravno včeraj mi je prevajalka povedala, da je izšla – ona je navdušena, tudi ljudje, ki so jo brali v izvirniku. …

Ja, sem potem malo raziskala…najbolje prodajana knjiga v Srbiji v nekem obdobju… Sploh mi ni jasno, kako sem jo spregledala, Lauševićeva usoda me je pretresla in me knjiga res zelo zanima.

Ja, pretresljivo branje je ta knjiga, Ž. Laušević: Leto mine, dan nikoli.
Ob koncu me je zelo zanimalo nadaljevanje in upam, da bo tudi izšlo. (Da ne govorim o tem, da sem avtorja zguglala, poiskala na tubi nekaj izsekov Sivega doma … 🙂

Tako belo srce, pisatelj Javier Marias.
Všeč mi je stil pisanja,vsebinsko zelo bogata,razbija tabuje ,bolj sem brala bolj sem bila samozavestna.
V knjigi Tako belo srce se vsak najde.

Steve Toltz: A Fraction of the Whole

Opisi avstralskih ‘outcast’ družin pa avstralske družbe kot take. Hudo komično, dejansko se na trenutke na glas režim. In seveda v pravi meri filozofsko ter življenjsko podkrepljeno. Nisem pričakovala, da me bo tako navdušilo, res ne. Mislim, da je bila knjiga kandidat za bookerja.

Simmel: Nihče ni otok

Krasno se bere, je pa to prva knjiga tega avtorja, ki sem jo prebrala. In zagotovo ne zadnja 🙂

Ivančica Đerić: Nesreća i stvarne potrebe

Knjige iz zadnjih dvajsetih let s tematiko, ki se tako ali drugače navezujejo na ex YU, so že skoraj nekakšen žanr, ki bi si zaslužil posebno ime. Pogosto je mogoče zaslediti izraz jugonostalgična literatura, čeprav se mi zdi neprimeren, saj bi lahko pokril le del tovrstnih knjig. No, naj se s tem ukvarjajo drugi.

Tale knjiga ne bi mogla biti dlje od jugonostalgije, ni pa tudi vojna knjiga, polna strahot. Vprašanja izseljevanja tudi ne prikazuje s prehodnimi domovi, revščino, domotožjem … Junakinja je, tako kot tudi avtorica, kanadska izseljenka, visokoizobražena, z državljanstvom, odlično službo korporativnega tipa, skratka, tu imamo opraviti z drugim tipom izseljenke. V Kanadi se je znašla predvsem zaradi tistega dogodka, ki se (in še takrat ne docela, z vsemi podrobnostmi vred) razkrije šele proti koncu.

Celotna zgodba se suče okrog stripa – Ena je namreč v mladosti uspešno ukvarjala prav s tem, in prav njen plakatje tisti, ki zakuha celotno štorijo. Osnovno stanje v celotni knjigi je “potlačitev”, in seveda je ves čas jasno, da bo prej ali slej prišlo do izbruha.

Ivančica Đerić piše odlično, knjiga je več kot vredna uvrstitve v najožji izbor za ugledno Ninovo nagrado. odličnost pa ji daje spretno podajanje atmosfer, neizrečenega, potlačenega, tako da knjigo kljub skromni zgodbi sili k požiranju, obenem pa je jasno, da mi ne bo kar tako ušla iz spomina.

Thomas Hardy: Čista ženska (Tess iz rodovine d’Urbervillov)

sem pribl. na polovici, izposodila pa sem si jo, ker je omenjena v 50 odtenkih…. in mi ni žal

Evald Flisar: Dekle, ki bi raje bilo drugje

Ne vem, a je meni tule kaj ušlo ali kaj…bolj butaste knjige namreč že dolgo nisem brala, če sploh kdaj. Popolno razočaranje. Čist kr neki zgodba. Ojej.

Doris Lessing: Peti otrok

Moram priznati, da me je kontroverzna nobelovka s svojo knjigo očarala. Popolnoma prevzela. Se zalezla vame, na zavestni in podzavestni ravni. Neverjetno, že dolgo nisem takole “not padla” v kakšno knjigo. Pri čemer sploh ne gre za zgodbo, niti za njene podtone. Gre enostavno za to, kako mojstrsko je napisana. Lessingova je v (skorajda) sodobno zgodbo (dogaja se v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja) tako spretno vtkala kup pravljičnih motivov in poguntavščin, da je verjetno res prebudila otroka v meni. Me preprosto začarala kot kakšna čarovnica iz Janka in Metke…

Charles Dickens: Povest o dveh mestih

Ti dve mesti sta Pariz in London in sicer v času nekaj pred, med in po francoski revoluciji. Knjiga je zanimiva že zato, ker je bila napisana le približno 50 let po dogodkih in je tako še zelo sveža interpretacija dogajanja skozi prizmo viktorijanskih nazorov in vrednot.

Pisano je z vidika malih ljudi, kar se mi zdi super. Ludvik XVI in Marija Antonietta sta npr. omenjena le v dveh ali mogoče treh stavkih. Dickens je na strani malih ljudi in njihovega upora proti krivicam, ki sem jim godijo, vendar pa močno obsoja tudi vse nasilje, ki ga je prinesla revolucija. Ta je v preprostih ljudeh prebudila vse najslabše strasti in lastnosti, ki so se združile v eno samo slast po krvi. Zelo lepo je opisan kaos porevolucionarnega časa, ko ni bilo nobene varnosti, kjer so se čez noč spreminjala pravila in zakoni in kjer je giljotina neumorno delala.

Vse te stvari pa služijo le za ozadje dogajanja. S to knjigo mi je postalo jasno, da Dickens ni bil samo mojster orisa značajev, ki je uspel oživiti toliko raznolikih osebnosti, ampak je bil tudi mojster zgodbe. Že ljubiteljskemu poznavalcu viktorijanske literature bo sicer marsikaj v poteku zgodbe predvidljivo, saj se junaki ne morejo izneveriti svoji viktorijanski naturi, pa vendar je vse skupaj zelo zanimivo in napeto. Vedno znova sem se čudila pisateljevemu mojsterstvu.
Pa še to: Angleži so predstavljeni kot veliko bolj kultivirani in civilizirani v primerjavi s Francozi, kar pa je od viktorijanskega pisatelja seveda pričakovati.

Knjigo imamo – glede na današnjo slovenščino, v malo hecnem prevodu Izidorja Cankarja iz leta 1952, kjer mrgoli deležij in deležnikov na -vši in -ši, a me to sploh ni motilo. Nekako paše zraven.

Vladimir Bartol: El Araf

Izjemna zbirka pisanih zgodb najrazličnejših zvrsti. Obožujem Bartolovo pronicljivost, domišljijo, humor. Ne vem, zakaj sem se tako dolgo izogibal temu avtorju, ki po kvaliteti zagotovo spada v sam vrh slovenske književnosti.

Poamnjša napakica: Al Araf

@Spider: Zanimivo, da je ta zbirka name naredila večji vtis kot Alamut … Popolnoma podcenjena – ali pa kolateralna žrtev znamenitosti Alamuta.

Alamuta še nisem prebral.:)

Umberto Eco: Skrivnostni plamen kraljice Loane

Super branje!

Hm, meni pa ni bila preveč všeč. Ko sem prebrala tale opis, sem – ravno na poti v knjižnico – knjigo takoj vzela.
V nadaljevanju tudi spojlerji.

Moram priznati, da bi jo po nekaj deset straneh (dokler ne zanosi petič) odložila, če ne bi bilo tega opisa tu. Vse je bilo namreč – tako sem pač to občutila jaz, brez zamere, povem le svoje mnenje – tako pocukrano, tako čudovito, tako popolno, vse ovire so se kar sproti tako lepo reševale, vsi so se tako razumeli …, da sem se komaj prebijala skozi vso to (neprepričljivo) srečo. Zgodba potem vendarle dobi zaplet, ki je nedvomno – vsaj zame – nekaj svežega, presenetljivega. In čeprav niti na koncu ne ponudi nekega zadoščenja, odgovora na vprašanje, kdo (ali “kaj”) je ta otrok bil, kar me je, priznam, malo iritiralo, je takle konec vendarle neke vrste “začimba” številnih velikih oz. odličnih romanov.
Bolj kot to me je motil slog pripovedovanja. Ne dialogi, te pohvalim, ampak ostalo. Tako “spisno” se mi je zdelo … Kot (dobra) obnova dejanskega besedila (ali kako naj to povem). Manjkalo mi je tudi malo širše polje družinskih odnosov (oz. širše razdelano njihovo drobljenje, odtujitev …). Tako na hitro je s tem opravljeno. Ta je šel študirat tja, oni v internat tja, med počitnicami k starim staršem, Jane se je kar nekako preselila k teti itd. Stavek, dva. In glede na to, kako ravna Harriet s svojim petim otrokom, nekako vse skupaj ni najbolj smiselno. (Da ga itak večino dneva ni doma itd., mož je ves čas v službi, torej je skoraj ves čas sama – kaj počne? Kaj razmišlja? Zakaj ne išče rešitve?) Edina “akcija” je njena rešitev Bena iz tistega “doma”. Potem pa nekako letargično spremlja njegov “terorizem” – ko propadejo njeni poskusi, da bi z njim razvila vsaj malo boljši odnos, vsaj približek odnosa mati-otrok, se nekako vda in fura dalje – kaj pravzaprav? Svojo trmo, da ta otrok pač ostane doma, dokler se da? Svoj brezup, svojo že skoraj apatijo, propadli zakon, raztreščeno družino, ožjo in širšo? To mi ne gre v račun niti s slogovnega vidika (kako je (ne)podano, vse to, kar jo je moralo strahovito razžirati, a ne?) niti z vsebinskega (zakaj ni skušala rešiti še koga/česa, ne le Bena).
Prepričale pa so me reakcije okolice in “profesionalcev”, ki so se zavili v pernico zanikanja pred nečim, česar niso prepoznali (ali niso hoteli prepoznati). In v tej zvezi misterioznost, ki me je pritegnila (kar omenjaš tudi ti, Enka), ampak tudi ta element se mi je zdel samo nakazan, nato pa bežno “odpravljen” … In nisem zaznala toliko tega, le drobec. (Mogoče pa mi pri tej knjigi ni šlo od rok branje med vrsticami?)
Ob branju so me motile tudi napake/nerodnosti, npr. noben izmed drugih, z dlesnami, veznik “kateri”, čeprav ne gre za predložno zvezo: neprijaznim pridevnikom, katere sta si prislužila; krajšava c/o, ki je običajno sploh ne prevedemo, vsekakor pa je angleška, ne slovenska; motile so me vse tiste vejice (on je, s stisnjenimi ustnicami, strmel predse; jaz vama bom, seveda, pomagal, do določene mere; itd.).

Suma sumarum – knjiga je bila po svoje zanimiva in ne bom rekla, da mi je “žal”, da sem jo prebrala, res pa je, da je ne bi, če bi vse to vedela vnaprej. 🙂 In res je, da sem vztrajala do konca predvsem zato, ker me je zanimalo, kako bo avtorica izpeljala “rešitev” Benovega skrivnostnega “izvora”.

Hahaha, vedno znova sem (prijetno) presenečena nad tem, kako različen vtis naredijo na nas knjige. No, za Lessingovo se to sicer skorajda spodobi, glede na to, kakšne polemike so potekale, ko je dobila Nobelovo nagrado.

Kerstin, zapisala si veliko stvari, ki so nedorečene, premalo razdelane,… Vse to absolutno drži, če knjigo bereš tako, kot si jo ti. V pravljicah pa…bi dobila odgovore na vsa svoja vprašanja? So tam odnosi razdelani? Je vsak dogodek podrobno opisan? So vse stvari logične? Je jasno, konec kancev, kaj npr. trije medvedki počnejo cele dni in zakaj hudiča morajo od doma ravno takrat, ko je skuhana in postrežena kaša :-).? Kaj vem, meni se je Peti otrok bral tako, na tak način. In zato se mi zdi napisan fenomenalno. Kot rečeno, sama zgodba pač ni tisto, kar človeka prepriča. No, čisto malčik sicer razmišljam o možnosti, da so različni posebneži morda res kaj takšnega kot tale peti otrok. Neka starodavna genetska zasnova, ki ni s tega sveta… Vsekakor pa me je Lessingova prepričala, da poskusim še s kakšno njeno knjigo :-).

Slovnične napake pa so obupne, so tudi mene špikale v oči, pa nisem ekstra občutljiva nanje.