Prebrala v angleščini, si takoj kupila nove tekaške superge, šla 3x tečt,…potem pa,….no očitno je čas, da preberem še enkrat in ponovno vsrkam inspiracijo. Se pa strinjam, da je dost enostaven jezik, ………uspešno tekaško sezono nam želim :))

Ja, saj razumem smisel napisanega, a vseeno me mučijo besede, ki jih ne razumem!

Toby Lester: The fourth part of the world. Zanimiva zgodba o Waldseemüllerjevi karti, na kateri je prvič omenjeno ime Amerika.

Začenjam: Umberto Eco: Il cimitero di Praga.

Thomas R. Henry: Beli kontinent. Ne vem zakaj, ampak zelo so mi všeč potopisne in podobne knjige, ki so v slovenščini izšle v 50-ih letij prejšnjega stoletja.

Trenutno sem se lotila knjige Vreden ljubezni avtorice Kathleen E.Woodiwiss. Drugače pa sem si prebrala Skrivnostno življenje Josephine: Napolonove rajske ptice avtorice Carolly Erickson (priporočam) in pa Ne pošiljaj mi rož od Sandre Brown.

Te knjige so aktualne pri meni v zadnjih dveh dneh.

Andrej Gelasimov: Leto prevar

Na zavihku sicer mdr. piše, da je to mladinski roman, a ne dajte se preslepiti :)) – prav toliko je mladinski kot Ingoličeva Gimnazijka. Se pravi: eden od glavnih junakov je še najstnik, tu pa se mladinskost tudi konča. Knjigo, katere slabih 300 strani sem kar pogoltnila, odlikuje navidezno lahkotni, mestoma humorni slog, odličen (čeprav današnji mladini manj znan) sleng (pohvala prevajalki Lijani Dejak), spletke se prepletajo s človeškimi zgodbami v pajčevino okoliščin, ki se zapletajo in skoraj groteskno razpletajo, pri tem pa žonglirajo z “muhami” v njej. Pripovedovalec je včasih Miša (“varuh” bogatunskega sina), drugič Sergej (bogatunski sin), vmes je še kako pismo, s čimer je avtor dosegel, da je pripoved vseskozi prvoosebna in kot taka zelo doživeta. Priporočam!

Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca

Skozi preprosto, že skoraj smešno (če ne bi bila tako absurdna in kruta) pripoved bije na svetlo družbena kritika, ki jo morda na prvo žogo res lahko uperimo proti totalitarističnim režimom, a ob širšem premisleku najdemo tudi vzporednice s t. i. demokracijami, tudi tako, kot je naša. Če spadate med tiste, ki z užitkom kuhajo in jejo, vas utegne ob branju Epitafa stisniti pri srcu, pravzaprav v želodcu. 🙂 Odlična knjigca, ki se prebere na mah.

Kerstin

@Andrej Gelasimov: Leto prevar

Knjige sicer še nisem prebrala, sem pa bila na literarnem večeru, na katerem so prevajalke brale odlomke iz takrat še neobjavljenih prevodov – spomnim se, da mi je bil odlomek iz Leta prevar zelo všeč in da sem knjigo promptno vpisala na svoj seznam domačega branja.

Lisa Moore: February. Priznam, najprej sem mislil, da berem Lorrie Moore. Kakšen cepec. Šele ko sem res poooočasi črkoval ime na naslovnici, so se mi zastavila nekatera osnovna vprašanja.

Če začnem na koncu – v tem trenutku sem na platnicah opazil, da je vloga vodilne slavopevke pripadla Anne Enright. Bolje ne bi mogli izbrati. The Gathering in February sta iz iste, premier lige romanov o izgubi in bolečini, in tega že od prvih strani dalje ni moč spregledati.

Zgodba je tale: naftna ploščad Ocean Ranger se potopi skupaj s posadko, Cal umre. Noseča Helen ostane sama s svojimi otroki. Sledi vrhunsko zaporedje fotografsko poimenovanih poglavij, “Sunrise or Sunset, November 2008”, “Basilica, February 1982”, “Visitor, June 2008”. Moorova pretanjeno in natančno tolče po najbolj drobnih reminiscencah in jih povezuje v veliko sliko žalovanja, hrepenenja, minevanja in zavedanja samega sebe. Pretresljivo, če jo bereš z odprtim srcem.

Vem, da je že za popenit osladno, a moram nujno postokati še o tem, kako dobro je v roman vpet zorni kot sina Johna in kako se na koncu pojavita dve nefotografski poglavji, “What Did He Say” in “She Sees It”. Neprecenljivo.

Ne pravim, da je roman popoln (če ne drugega, presune neizmerno štorast zaključek zahvale), in ne upam si trditi, da vam bo všeč, če nemara ne boste v popolnoma primernem čustvenem stanju, a če bi se med letošnjimi nominiranci za bookerja moral odločati med Emmo Donoghue in Liso Moore, se ne bi počutil ravno izvrstno.

P.S. V temi o kresniku je bilo zastavljeno tehtno vprašanje o morebitni diskriminaciji slovenskih pisateljic. Hja, punce, če bi pisale bolj kot Moorova in se manj posvečale pomladansko zataknjenemu poležavanju v visoki travi, testosteronski kolegi ne bi imeli niti “Š” od šanse.

@Toro: pomladansko zataknjenemu poležavanju v visoki travi

Joj, komaj človek preboli travmo, že odpiraš rane 😉 Ne vem, zakaj, ampak ta me je pa prav iritirala. Če bi podeljevali “slovenski flop leta”, ne bi imela dilem.

@Katja10: Hehe, katera od teh dveh, konkretno? V visoki travi ali Zataknjena v pomladli? Babnikova po mojem zmaga.

@Toro: Babnikova – zataknilo se mi pa še ni … 😉

… iiin še 3. del trilogije Millenium – Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo (S. Larsson). Generalno nimam česa oporekat. Bi pa mogoče rekla, da se malo preveč ponavlja in kakšne zadeve preveč na široko razlaga – špeh bi z lahkoto oklestil za kakšnih (dobrih) 50 strani. Konec — simpatičen, ravno tako pripravljen, da si je res pustil odprta vrata za nadaljevanja, ki jih je menda še imel v pripravi.

Zdaj sem pripravljena na filmski maraton, posnet po knjigi. In obenem čakam navdih, česa se bom lotila naprej.

Trenutno sem se lotila knjig Srce iz črnila, Kri iz črnila ter Smrt iz črnila avtorice Cornelie Funke.

Roman Rozina: Šumijo besede domače

Zbirka kratkih zgodb. Glede na Galerijo na izviru Sončne ulice (nekaterim tukaj je bila zelo všeč in se sprehaja tudi v temi kresnika), v kateri me je motilo pomanjkanje ostrine ali jasnine pripovedi ;), so te kratke zgodbe po mojem mnenju mnogo udarnejše (ne pričakujte kake akcije a’la Die hard :), prav slastne! Natančneje pa tukaj:

http://www.bajta.si/roman-rozina-sumijo-besede-domace-2011

Kerstin

Larssona so že prej, preden je knjiga izšla, zelo oklestili, raznih političnih, gospodarskih pasusov je bilo še več, kot je v “uradni” izdaji. Angleški prevod je tudi skrajšan na nekaterih mestih, za slovenskega pa ne morem reči, ker ga nisem bral.

Vsekakor pa odlična trilogija.

Runer Jonsson: Vike Viking (vse knjige). S tamalo tamalo že nekaj tednov bereva vse Vikeje, v glavnem iz mojih sebičnih vzgibov oživljanja preteklosti. Uživava oba in se rolava, pri tem pa me razveseljuje, kako otroci prepoznavajo subtilne štose. Navajam po spominu:

“To je bila ena izmed mojih boljših idej,” je rekel Halvar.
“Hočeš reči, da jih dejansko zmoreš ločiti med sabo?” se je zlobno zarežal Tjure.

Opažam, da bi si kot odrasel želel več besednih spopadov med Halvarjem in Ulmejem na eni strani in Tjuretom ter seveda mamo Ylvo na drugi, zelo zelo pa mi je bil všeč psihološki oris Velikega Hrušča in njegova ekstrapolacija na nekatere osebke, ki jih srečujemo tudi danes. Vse polno jih je.

In da ne pozabim zgodovinskih referenc, recimo aristokratov in plebejcev, trojanskega konja in konec koncev Birke.

Vike je zakon.

Torej, mene zanimajo knjige, ki se dogajajo na francoskem ali angleškem dvoru.

Rada berem popolnoma vse… In ne zanimajo me življenjepisi, ampak romani!

Tako, da… S predlogi na dlan, ker grem kmalu v knjižnico.

P.S. Trenutno berem Kri iz črnila.

Tadej Golob: Svinjske nogice

Hja, kaj vem, no. Velika pričakovanja glede na osvojenega kresnika so najbrž naredila svoje. Pa to, da berem knjige v glavnem počasi, tudi. Sem že pri Ernijevi kuhni in prej pri Smreka, bukev, lipa, križ ugotavljala sama pri sebi, da nekatere knjige enostavno moraš prebrat bolj na dah. Ker te sicer po določenem času začne dolgočasiti ravno tisto, kar najprej najbolj pritegne: samosvoj slog in odbita, včasih že kar morbidna vsebina misli glavnega junaka. Velja za vse tri omenjene knjige. Svinjske nogice so čisto fajn, ma na rit od navdušenja pa ravno nisem padla. Pa ne samo zato, ker berem leže ;-).

Dragan Radulović: Splav Meduze

Naj še naprej gnjavim s Črnogorci. DR, četudi naj bi spadal v tamkajšnjo sodobno prvo ligo, tj. tiste, ki se jih samodejno našteje, ko se reče “črnogorska književnost”, me ni ravno prepričal. Tematika je raznovrstna – od povsem realistične do ZF, od današnjega časa do globoke preteklosti, vse to v eni knjigi. Kar ni slabo. Po svoje tudi ni slaba starosvetna forma: se srečajo npr. prijatelji in potem situacija (recimo zadetost) sprosti ventile in potem eden od njih pove štorijo. Tako staromodno, da je po svoje že prav fajn. Kar pa me je motilo, je to, da te dolge štorije, že kar novele, hudo rabijo en kompas: grejo sem in grejo tja, kot bi jih zanašalo, za povrh pa, kot da avtor res ne bi imel pojma, kako & kdaj končati.

Brale bi se še kar fajn, ampak notri je nekaj, česar pa ne prenesem: kadar med junaki pride do pogovorov, ki naj bi bili filozofski, pisanje globoko pade. Prvič zaradi precej uboge “filozofije”, pa to bi še razumela, če bi bila – takšna, kot je – v usta junakov položena tako, da bi se to zdel naraven pogovor in da bi kazale na njihove mentalne zmogljivosti. Žal se zdi, da Radulović predvsem hoče pokazat svoje misli, ker pa na tem področju niso prav bleščeče in ker so ti pasusi zapisani zelo ambiciozno in z nekakšnim pretirano resnim jemanjem samega sebe, ki se prebijata skozi tekst, človek bi rekel, da celo z željo po ustvarjanju sodobnih dialogov po vzoru Platonovih … no, zaradi tega pa stvar postane hudo neprijetna.

(Filozofijo filozofom, prosim press)

Steven Galloway: Sarajevski čelist. Pretresljivo. Lepo. Nežno. Kruto. Žalostno …
Drugih besed nimam.

Orson Scott Card: Enderjeva igra

Pa kdaj mi bo spet končno prišla v roke kakšna dobra znanstvenofantastična knjiga!
Tale tukaj to ni. Pa čeprav je dobila kar dve pomembni nagradi – Hugo in Nebula.
Za moj okus preveč vojaškega drila – pa čeprav se dogaja v breztežnostnem stanju. Pa še otroci se ti zasmilijo, ko jih tako izrabljajo. Še najbolje je na koncu, ko je prikazano obdobje po velikem spopadu – ja, to bi me zanimalo, a kaj, ko je pisatelj mislil drugače in vse skupaj preveč skopo, na hitro in površno popisal.

Se pridružujem, ker pri vas dobivam zelo dobre ideje za branje. V tem mesecu sem tako brala ali pa skušala prebrati:
Thomas Mann: Čarobna gora. Ne gre. Ne morem ničesar izluščiti iz njegovega pisanja. Mogoče bi rabila več koncentracije za takšno branje.
Skrivno življenje čebel – avtorico pozabila. Lepo napisana zgodba, malce preveč ameriško napihnjena.
Zlikane gube, štrleči balkoni (ali nekaj takega). Kaj tako vulgarnega in idiotskega pa že dolgo ne. Niti malo mi ni bila všeč, razen dveh treh besednih for.
Čaka me še Baretićev Osmi poverjenik.

Zanimiva se mi zdi tudi Claire Keegan: Čez modra polja. V aprilu.

@Toro. Res je, Vike viking je zakon.!! Naša zbirka je še vedno polna drobtin, ker sva s sestro zraven kaj dobrega jedla, da sva še bolj uživala pri branju:)).

cenjeni bralci,

v okviru bralne kulture lud literatura ste jutri zvečer vabljeni v gromko na metelkovi, kjer se bom poslovil od svojega prvenca crux.ansata in predstavil pravkar tiskano zbirko kratke proze. komur sta blizu egipčanska ezoterika na eni in umazani realizem na drugi, je še posebej vabljen!

rozi

Heinrich Boll: Klovnovi pogledi

Presunljiva kritika nemške povojne družbe skozi oči klovna. Boll zna, tu ni kaj, poleg Grassa sigurno najboljši nemški pisatelj.