Marčevsko branje
Emma Donoghue: Room
Torotovi in Ojini hvali pač ni česa dodati: knjiga je odlična. Pika. Neodložljiva, ob njej razmišljaš, se smejiš, spet drugič ti gre na jok. Strinjam se z enim od predhodnikov, da je končno nekdo “ujel ” otroka tako, da te prepriča. Fantkov jezik je poglavje zase in razlog za lep delež bralnega užitka in hahljanja.
Končno je tu delo o zlorabah, ki mi je resnično všeč. Ne vem, kaj je tisto, kar me pri tovrstnih knjigah redno odbija, naravnost iritira, je pa v tako rekoč vseh – no Soba je bleščeča izjema.
Na mojem izvodu piše, da gre za finalistko za bookerja. Pisati bi moralo, da gre za knjigo, ki jo je bookerjeva komisija s tem, ko ji ni podelila nagrade – kriminalno zlorabila.
Upam, da jo v kateri od slovenskih založb že prevajajo, saj bi bilo izpustiti takšno knjigo neodpustno.
Da, so knjige, ki jih je težje prevesti kot druge, pri katerih je “izgubljenega s prevodom” več – to pa nikakor ne pomeni, da jih ni smiselno prevajati. Če je knjiga dobra in prevedena korektno, bo vseeno vredna branja – nemara bralec od nje ne bo dobil toliko kot tisti, ki zna jezik izvirnika, a vseeno. Zakaj ga prikrajšati za knjigo samo zato, ker ne bere izvirnika? Pogosto pozabljamo, da je ogromno ljudi v celoti odvisnih od prevodov, ker pač nismo vsi za vse.
Po tej logiki bi bilo “nesmselno” prevesti marsikaj. Čemu prevesti Joyca, če se bo pa toliko izgubilo? In koliko ljubiteljev Murakamija, bi bilo prikrajšanih za svoj užitek samo zato, ker ne bi “dobili vsega”, saj se pri prevajanju iz japonščine že po definiciji izgubi nekoliko več kot sicer. Ampak blaženo nevednih bralcev to očitno ne moti – prepričana sem, da ga radi berejo četudi nepopolnega.[/quote]
Uf, sorry, nisem ti hotela stopiti na rep. V Sloveniji je mnogo mnogo več bralcev, ki razumejo hrvaško, srbsko … kot takih, ki govorijo japonsko … In tem, ki razumejo hrvaško, (sem mislila, da se samo po sebi razume, saj vendar ne bo šel brat v hrvaščini tisti, ki je ne razume, no:-))) sem priporočila branje v izvirniku, ker bralcu veliko več ponudi kot prevod. Poleg tega je tukaj tudi veliko lažje priti do hrvaških izvirnikov kot japonskih 🙂
In ja, Murakamija bi tudi sama brala v izvirniku, če bi znala jezik. Hrvaško pa razumem in ne vem, zakaj bi me pri užitku omejeval prevod, če lahko uživam v originalu, ne da bi kaj izgubila.
Nekaj kratkih zgodb:
Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let
Fine, ganljive zgodbe o ženskah. Škoda, da so bile tako dolgo pozabljene. Moja najljubša je V kavarni. Kako zelo preračunljive so morale biti ženske in koliko so tvegala, da so si zagotovile solidno življenje!
Lado Kralj: Kosec koso brusi
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje brala tako dobre zgodbe katerega od slovenskih avtorjev. Zelo slovenske – s kancem mističnosti ali magičnosti, a ne preveč, sicer bi me motilo. Najbolj mi je bila všeč naslovna zgodba – zelo, zelo aktualna.
Claire Keegan: Čez modra polja
Te so pa najboljše. Zelo irske. Težke. Njihovo breme še vedno trdo občutim in misli se mi vedno znova vračajo k posameznim osebam in njihovi kruti usodi. A ne se bat, zgodbe niso preveč temačne ali moreče. Na koncu vsake zasije nekaj malega svetlobe, ki (mogoče) obeta nek nov začetek v boljše življenje, a je daleč od pocukranega konca. Tukaj mi je najljubša Gozdarjeva hči, čeprav je tudi naslovna zgodba zelo zelo dobra – o občutkih katoliškega duhovnika, ki poroči dekle, ki jo ljubi, z drugim moškim.
Pravijo, da je Claire Keegan irski Čehov in da piše podobno kot njen rojak William Trevor. Kratke zgodbe Čehova so mi všeč, Trevorja pa še nisem brala 🙁 pa bi ga poskusila. Mi lahko kdo predlaga s čim začeti? V slovenščini njegovega ni nič, kajne?
[code]
Emma Donoghue: Room
Torotovi in Ojini hvali pač ni česa dodati: knjiga je odlična. Pika. Neodložljiva, ob njej razmišljaš, se smejiš, spet drugič ti gre na jok. Strinjam se z enim od predhodnikov, da je končno nekdo “ujel ” otroka tako, da te prepriča. Fantkov jezik je poglavje zase in razlog za lep delež bralnega užitka in hahljanja.
Končno je tu delo o zlorabah, ki mi je resnično všeč. Ne vem, kaj je tisto, kar me pri tovrstnih knjigah redno odbija, naravnost iritira, je pa v tako rekoč vseh – no Soba je bleščeča izjema.
Na mojem izvodu piše, da gre za finalistko za bookerja. Pisati bi moralo, da gre za knjigo, ki jo je bookerjeva komisija s tem, ko ji ni podelila nagrade – kriminalno zlorabila.
Upam, da jo v kateri od slovenskih založb že prevajajo, saj bi bilo izpustiti takšno knjigo neodpustno.
[/code]
Prevaja Mladinska
Prevaja Mladinska
>zakaj bi me pri užitku omejeval prevod
Tisti, ki razumemo, bomo seveda raje vzeli v roke izvirnik, nič hudega pa ni, če je delo prevedeno – nas to pravzaprav ne zadeva 😉
>V Sloveniji je mnogo mnogo več bralcev, ki razumejo hrvaško, srbsko …
Hecno, tudi sama sem bila dolgo prepričana, da tako rekoč vsakdo dovolj obvlada. Ampak očitno za nove generacije to ne velja več. In če se nam zdi, da so si SLO in drugi ex YU jeziki itak neverjetno podobni, zanje to najbrž ne velja. Morda si na morju znajo naročiti pico in se zmeniti za ceno sobe, razumejo hrvaške komade, pri kaki knjigi, sploh če je jezikovno bogata, pa odpovejo. Tako se je nedavno knjiga znanega ex YU pisatelja izredno dobro prodajala – kljub strahu, da so jo itak vsi prebrali v izvirniku.
Ali pa razvpiti No Logo Naomi Klein: založnik se je zelo bal, češ, ljudje, ki naj bi jo brali, so itak visoko izobraženi in znajo angleško, torej so jo že prebrali … In kaj se je zgodilo? Lepa naklada je bila razprodana v treh mesecih, druga je pošla v manj kot letu dni.
Očitno je, da mnogi kljub boljšemu ali slabšemu razumevanju tujega jezika, stvari, ki niso ravno krimiči ali ljubiči, še vedno raje berejo v slovenščini.
@knjiznapolica:
Ja, vse zgodbe iz omenjenih treh zbirk se mi zdijo odlične in vredne branja. Ko boš prebrala, sporoči, kako so ti všeč. Me zelo zanima.
Se popolnoma strinjam. Sama nekoliko “bolj zahtevne” knjige precej raje berem v prevodu kot v izvirniku, recimo v angleškem jeziku, pa se sicer znam čisto solidno pogovarjati s kakšnim angleško govorečim. Se mi zdi, da bi veliko lepih stvari – besednih zvez, mojstrsko sestavljenih povedi itd – šlo mimo mene in da užitek ob prebiranju ne bi bil tako dober, kot če bi brala v izvirniku in ne razumela vsega do potankosti. Glede hrvaščine in srbščine pa sploh vedno posegam po prevodu – pa čeprav spadam še v generacijo, ki naj bi ji bili ti jeziki domači. V teh jezikih se počutim zelo nesigurno, pa ne vem točno zakaj.
Tako da, hvala Bogu, da imamo prevajalce.
Se popolnoma strinjam. Sama nekoliko “bolj zahtevne” knjige precej raje berem v prevodu kot v izvirniku, recimo v angleškem jeziku, pa se sicer znam čisto solidno pogovarjati s kakšnim angleško govorečim. Se mi zdi, da bi veliko lepih stvari – besednih zvez, mojstrsko sestavljenih povedi itd – šlo mimo mene in da užitek ob prebiranju ne bi bil tako dober, kot če bi brala v izvirniku in ne razumela vsega do potankosti. Glede hrvaščine in srbščine pa sploh vedno posegam po prevodu – pa čeprav spadam še v generacijo, ki naj bi ji bili ti jeziki domači. V teh jezikih se počutim zelo nesigurno, pa ne vem točno zakaj.
Tako da, hvala Bogu, da imamo prevajalce.[/quote]
Se kar podpišem pod tole. Tudi sama pri branju dosti bolj uživam v tem, kako je knjiga napisana kot v tem, kaj pripoveduje. In zato berem SHR izvirnike le v primeru, da prevoda ni. Pa srbsko govorim brez akcenta :-), no, novodobna hrvaščina me pa malo zmatra sem ter tja, priznam, a ni hujšega. Pa vendar veliko raje breme prevode. Bolj uživam. Mogoče bi premislila le pri kakšnem starejšem delu – tak primerek so recimo Kad su cvale tikve, ki sem ga silom prilike najprej brala v originalu (in celo brez šumnikov!), potem sem v silnem navdušenju nad knjigo pograbila še prevod, ko mi je prišel por roke, pa ga hitro odložila, da si ne pokvarim vtisa. Kar najbrž pomeni, da kot boljši poznavalec lastnega jezika tudi njegovo arhaičnost bolj močno zaznavam kot to velja za SHR oziroma za tuj jezik.
Moram še enkrat povedat:
Nikolinikje seka!!!!!!!!!!! Vem, da ni (ne bo) vsem všeč, a mene je začarala. PO mojem bodo kmalu posneli film po njej! Ko ravno poteka debata o branju prevodov ali izvirnikov. Sigurno je dosti izgubila s prevodom (besedne igre itd.), a nikoli ne bom znala toliko angleško, da bi tako uživala v branju izvirnika )in to ne velja samo za to knjigo!
Zdaj berem Murakamijevo What I talk about when I talk about running (prevajalci, a jo že ima kdo v obdelavi, PROSIM?!!!) in je muka! Namesto, da bi lepo brala, udobno zleknjena na kavču, moram sedeti pri računalniku in v slovarju iskati besede, ki me begajo.. 🙂
No, pa ste naredile svoje 😉 Sem si jo kar naročil. Ravno se soočam s tekaško krizo, ko opažam, da skoraj nič ne napredujem in pred sabo ne vidim kakšnih oprijemljivejših ciljev, v fitnes pa seveda ne bi stopil. Murakami zna priti prav, vmes bom pa še malce zamenjal proge. Recimo na grad, hm, če bodo prijateljčki za to.
Sicer pa je načrt izdaj MK (skupaj z datumi) tule: http://issuu.com/virtualni/docs/program_izdaj-2011-mkz
(Murakami na 16. strani – za zdaj 1. avgust)
Ma, tistega ki to v MK planira, bi bilo treba vprašat po zdravju. To je knjiga za izdat zdajle, ta trenutek, ko so tekaške ambicije v vzponu, vsakršna motivacija pa ultra dobrodošla. Mislim, jaz grem 1.8. na morje. In tam mislim plavat. In ležat pod borovcem. In brat 5. Vrenkov primer :-). O teku pa resno razmišljat, ko se poletna vročina poleže. Ah ja, tekač tale odgovorni pri MK definitivno ni bil nikoli…
Živijo,
jaz sicer nisem odgovorni, ki postavlja datume izida, sem pa izvedbeni za Murakamijev O čem govorim, ko govorim o teku; se strinjam, da bi jo bilo treba izdat takoj takoj, in bom poskusil tudi doseč, da čim prej izide.
Sašo Mermal, ki je prevedel knjigo, se zdaj spoprijema z veliko tršim orehom, Harukijevo trilogijo IQ84. Verjetno je to zdaj njegova največja prioriteta.
Zasopihan od vseh dobrih knjig, ki se pripravljajo, vas vse lepo pozdravljam.