Jonathan Franzen: Freedom.

Po lanskem pompu okoli Franzena, vseh njegovih intervjujih, predstavitvah, best of, must read, top 10, Oprah in podobnem je napočil čas. Grabila me je skepsa, močna kot sto vragov. Popravki so bili sijajni, vse ostalo pa več ali manj krš. Freedom?

Ja, Freedom je sijajen, majke mi. Spet. Neverjetno. Spet špeh in spet knjiga, ki nepopisljivo dobro zgrabi že po nekaj straneh. Vrhunska otvoritev je izvedena skozi oči sosedov, potem pa počasi potuje od člana do člana družine Berglund. Patty je najbrž glavna, Jessica pa – zanimivo – praktično izpuščena. V nulo dodelani liki, ampak v nulo od nule, presenetljivi obrati, obilo sicer efemerne politične in ekonomske vpetosti, občasne pasaže presunljivo slabe vezne proze, skorajda konstantno dokaj visoka raven humorja in prava franzenovska pripoved, ki zenovsko pluje po vseh možnih, a vselej smiselnih meandrih. Nekaj odlomkov moram prebrati še enkrat, denimo o besnilu na cesti. Res dobro, brez dvoma. Če nameravate letos prebrati samo eno knjigo, izberite Franzena.

No, pa smo že marca! Ravno včeraj sem končala brati Zmaga srca od avtorice Romane Berni in sedaj sem proti koncu CSI: Na kraju zločina, Dvojna igra. Ful dobra knjiga in zelo se jo hitro bere…

@Toro: Ej, to me pa veseli – tudi jaz sem bila skoraj šokirana, ko sem si po Popravkih hipoma nabavila tri njegove knjige, izkoristek je bil pa ničen. Dve sem mukoma prežvečila, pri tisti avtobiografski pa že čisto obupala. Ampak nekje globoko v meni je le tlela iskrica upanja, da nekdo, ki je spravil skupaj Popravke, utegne kdaj popraviti slab vtis in še enkrat napisati kaj dobrega. Zares sem stiskala pesti – in zares sem vesela, da mu je ratalo!

Pričela sem brati knjigo Bratovščina svetega prta. Precej zanimiva in napeta, moram priznati!

Sledi pa Kathleen E.Woodiwiss – Snubec proti svoji volji, nato pa Joanne Harris – Ženska v rdečih čevljih (nadaljevanje knjige Čokolada, ki me je zelo navdušila).

@K10: No, daj, preberi, me res zanima, kakšna se ti bo zdela. Upam, da se mi potem ne bo treba predolgo skrivati pred tabo 🙂

Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje. Mirno prebavljeno, brez kakšnih večjih spoznanj, malce preveč ponavljanja enih in istih manter. Dear heather (nekam dolgo je že ni na spregled, škoda) je pravzaprav povedala vse. http://med.over.net/forum5/read.php?33,6195954,6201929#msg-6201929

Ravno včeraj sem tudi jaz o tem razmišljala…

Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna

Kar se mene tiče, lahko tole mirno preskočite. Več o vtisih pa v temi Kresnik 2011.

Kvarkadabra v kuhinji
Darwinova nevarna ideja

odlične, znanstveno podprte zgodbe društva za tolmačenje znanosti o vsakodnevnih rečeh. Zelo zanimivo. Vsaka knjiga ima mnogo zelo kratkih prispevkov o res zanimivih temah: banane, bolezni, internet, tretji spol, kargo kult znanosti, brainman, wikipedija, geni, možgani, čokolada, olivno olje, jajca, mikrovalovka, zakaj jabolka porjavijo …
Zelo zabavno branje, ne bi rekla le poučno, ampak za splošno razgledanost dobrodošlo 🙂

Marec bo res zanimiv za branje. Doma imam 30 knjig in upam, da bom vsako prebrala. Seveda pa vsak teden redno v knjižnico!

Jej, moli, ljubi

Iz radovednosti prijela v roke. Začetek ni bogvekaj obetaven. Ženska pri tridesetih je poročena, a jokca, ker naj bi morala imeti otroke in živeti družinsko življenje. Zakaj si je potem že točno začela plesti gnezdo? A zna bit še zanimivo zmedeno pohajanje po svetu.

Tako za pustno razgrajaški vikend bo kar vredu za zapolnit vrzeli med pustnimi rajanji, se mi zdi. Pa še človek se ves čas uči: res nisem vedela, da sta depresija in osamljenost moškega spola 😉

2. del Milleniuma (The girl who played with fire) S. Larssona. Kaj naj rečem – nadaljuje z napeto zgodbo, mogoče še bolj kot v prvem delu, ker sem jo res požirala od prve strani naprej, ne spusti, edino mogoče čisto majčkeno bolj predvidljivo se mi je zdelo (pa ne bom spoiler). Mrzlično iščem, kje bom lahko takoj (hehe) prišla do tretjega dela.

Danes sem prebrala še knjigo Polnočni zmenek od Suzanne Enoch. Zdaj pa se bom lotila branja knjige Volk in golobica avtorice Kathleen E.Woodiwiss.

@nekdo1991, brez zamere, vem, da se sliši pokroviteljsko, ampak ali se nisi nikoli vprašala, če ni mogoče življenje prekratko da bi ga človek zapravljal z branjem tako plehkih romanov, ko pa vendar obstaja na stotisoče res kvalitetnih knjig ali pa drugih načinov za zapravljanje časa.

Veš kaj, jaz berem tisto, kar meni je všeč in me privlači. Ne bom brala nekaj, kar me po treh straneh odbije. In bojim se, da ravno tvoj pojem kvalitete zajema tiste knjige, ki ti misliš, da so super, wow, oh in sploh, a zame so dolgočasne, zehajoče… Brala bom tisto, kar mene privlači.

Sama sem pisateljica. Pišem predvsem kriminalke in ljubezenske. Nikoli pa se ne bi spustila na raven tistega, ki opisuje dolgočasno zgodbo in vsi mislijo, da je super. Ne.

Pa tudi ustanavljam svojo založbo. In ne, ne bom izdala knjig, ki se ne bodo prodajale in izposojale v knjižnicah. Knjiga mora navdušiti bralca in sicer mora biti zgodba privlačna, zanimiva. Pomembna pa je tudi naslovnica in naslov. Npr. jaz si ne izposojam knjig, ki nimajo zanimive, privlačne naslovnice. Naslovnica je obraz knjige in če je ta nezanimiva posledično nima izposoje.

Jest, iskreno ti povem; ti misliš, da so plehki romani, jaz pa raje preberem zgodbo ob kateri ne zaspim. Če je tebi ok, da spiš ob knjigi, prav. Jaz pa nisem tako neumna, da bom šla takšno knjigo brati, KER JE TO IZGUBLJANJE ČASA!

@nekdo1991:
Imaš čisto prav, pomembno je, da bereš tisto, v čimer uživaš. Smisel branja ni v tem, da se matraš s stvarmi, ki ti niso všeč.
Po moje velja nekako: povej mi kakšne knjige (filmi) so ti všeč, in povem ti kdo si. Sicer je dejstvo, da je večini žensk (vsak občasno) všeč chick-lit oziroma ljubezenski romani – vendar poleg še drugih, kvalitetnejših stvari.
Zdaj bom pa politično nekorekten oziroma nesramen :)): Če ti je zadosti zgolj ta pocukrana zvrst s kičastimi naslovnicami, ostalo pa se ti zdi dolgočasno (razen kriminalk), to kar nekaj pove o tvoji inteligenci in kulturi. Mogoče si pa le premlada:).

Kar pa ne pomeni, da ti biznis z založbo ne bo laufal. Ravno nasprotno, važno je, da prodajaš stvar, ki jo kupuje veliko ljudi. Lep (in podoben) primer so trač revije – popolno sranje, ki ga izdajajo pametni ljudje, ker vedo, da ga bo kupovalo veliko neumnih ljudi.

Moja marčevska bera: v februarju sem se po Mankellu (krimiči morajo bit:)) lotila ‘Derviš in smrt’ od Meše Selimović in ga pred nekaj dnevi dokončala – wow, tak kalejdoskop liričnih izpovedi, mistike ter mrakobne zgodbe, ki je vsake toliko cuknila izpovedni vlak naprej…me je pa konec pretresel in mi pustil eno tako črno špiralco v želodcu…močna knjiga. In Bosna, dežela, ki zna tako zabolet.

Nato pa, po vaših predlogih tule, v enem dnevu jasno pogoltnila Samotnost praštevil. Res krasna knjiga, hvala vsem, ki ste jo priporočali.

Zdajle se lotim Nabokova: Vabilo na usmrtitev, poleg ene strokovne knjige, ki jo želim predelat.

@jest1:
Malo težko, da bi govorili o iteligenci in kulturi, ker še nekdo čisto pameten si bo kdaj zaželel knjigo za sprostitev. Jaz ne berem takšnih knjig, ker bi bilo to moje delo… Ampak zato, ker se odklopim od sveta ter se sprostim…
Naslovnice NISO kičaste. Prav lepe so… Še posebej, če gredo barve skupaj itd. Zame je kič mogoče čisto nekaj drugega, kot je zate. Stvar okusa.

To pa imaš prav, čeprav trač revije ne kupujem, ker se mi zdi škoda denarja. Raje kupim kaj drugega, kar mi bo koristilo.

Renato Baretić: Hotel Grand

Če navežem na razpravo, ki se odvija med jest1 in nekdo1991, je tole krasen primer knjige, ki ni kičasta, ni pocukrana, ni plehka, hkrati pa je berljiva, zanimiva, v drugi polovici že prav napeta … Hkrati jo žlahtni preigravanje jezika (pohvala prevajalki Đurđi Strsoglavec) in pisateljeve perspektive, vdelane v blogovstvo (z zanimivimi, koristnimi in butastimi komentarji drugih blogovcev vred – približno tako, kot je tudi v “resničnem virtualnem” (haha) svetu). Če bi imela priliko zadnjič obiskat Modrijanovo knjigarno in pocukat Baretića za rokav, bi mu rekla le: Le zakaj moraš na koncu … Ups, ne bom rekla nič več, da ne bo spojler.

Meni je Grand bolj všeč kot Osmi poverjenik.
Priporočam!

K.

Kerstin se strinjam z Baretičevo berljivostjo in …, čeprav je bil meni Poverjenik bolj všeč. Kar bi rada dodala, je to, da če je le mogoče, dajte Baretića brati v originalu. Saj ne da bi bil prevod slab, le toliko vsega se je izgubilo, da meni v slovenščini Poverjenik niti približno ni potegnil.
Prav tako ni smiseln za prevajanje kot kak Tomić.

Hotel Grand? Hm… Upam, da bom dobila knjigo v soboto, ko grem v knjižnico.

Lewis Sinclair: Babbitt

Hm, bilo je še kar zanimivo in po svoje poučno. Kako zelo se je svet spremenil v stotih letih in kako popolnoma enak je kot zdaj. Štorija je preprosta, pisanje prav tako: imamo že kar pretirano socializiranega gospoda, pridnega moža, očeta, poslovneža, državljana sredi štiridesetih, ki je blazno zadovoljen, ker je natanko takšen in natanko to, kar je. Obračanje po vetru in hitro zapadanje pod zunanje vplive sta mu pisana na kožo, pretirano brihten ni. Potem splet dogodkov pripelje do tega, da malce spremeni mnenje in si celo privošči manjši upor, za katerega ni čisto jasno, ali gre za krizo srednjih let ali pa za kak bolj racionalen vzgib. No, računica se seveda ne izide, zato se na koncu pridno vrne v toplo in zlasti varno zavetje poslovnih partnerjev & drugih stebrov družbe & last but not least dolgočasne soproge.

Po temle bi človek rekel, da je knjiga bolj tako tako – in tudi je – vendar pa kljub temu premore presenetljivo svežino, pojem babbittovstva pa je upravičeno del besednjaka, podobno kot, sicer bolj razvpitega, obolomovstva, recimo. Kaj naj rečem – česa novega nisem izvedela, da sem knjigo prebrala, mi pa tudi ni ravno žal. Pa še krepostno se počutim, ker sem zakrpala drobno luknjico v splošni izobrazbi.

Včeraj sem prebrala knjgo Shanna 1.del, danes pa sem se lotila drugega (avtorica Kathleen E.Woodiwiss). Na seznamu pa imam tudi knjigo Imprimatur (avtorja Rita Monaldi in Francesco Sorti).

Hotel Grand je bil tudi meni zelo všeč, napet, tudi duhovit … bi tudi jaz kaj rekla o koncu, pa ne bom. Mogoče pa se obeta drugi del?

Malo me je vseeno motilo prevajanje oz. predelava Dominikovega in tudi Martionvega govora; še posebej tisti “h”, ki je verjetno znak za naš “kraški” mehki g?

Ampak to ni nič, ne zmoti užitka.

Pa še to; tudi pri meni je Osmi poverjenik še vedno na prvem mestu.

Zdaj pa berem Nikolinikje Neila Gaimana, za katerega sem prvič slišala ravno tu in potem nestrpno čakala prevod v slovenščino. Kaj naj rečem; še sreča, da dežuje, tako da nimam slabe vesti, ker sem skoraj vso nedeljo preživela ob knjigi!!!

Jaz pa sem bom sedaj lotila knjige Ženska v rdečih čevljih, avtorice Joanne Harris. Knjiga je nadaljevanje prvega dela Čokolada – po njej so posneli film z Johnnyjem Deppom.

Da, so knjige, ki jih je težje prevesti kot druge, pri katerih je “izgubljenega s prevodom” več – to pa nikakor ne pomeni, da jih ni smiselno prevajati. Če je knjiga dobra in prevedena korektno, bo vseeno vredna branja – nemara bralec od nje ne bo dobil toliko kot tisti, ki zna jezik izvirnika, a vseeno. Zakaj ga prikrajšati za knjigo samo zato, ker ne bere izvirnika? Pogosto pozabljamo, da je ogromno ljudi v celoti odvisnih od prevodov, ker pač nismo vsi za vse.

Po tej logiki bi bilo “nesmselno” prevesti marsikaj. Čemu prevesti Joyca, če se bo pa toliko izgubilo? In koliko ljubiteljev Murakamija, bi bilo prikrajšanih za svoj užitek samo zato, ker ne bi “dobili vsega”, saj se pri prevajanju iz japonščine že po definiciji izgubi nekoliko več kot sicer. Ampak blaženo nevednih bralcev to očitno ne moti – prepričana sem, da ga radi berejo četudi nepopolnega.