Ah, moja tema, moja tema.

Objavo letošnjega seznama nominirancev sem pričakal na morju v varnem objemu brezžičnega omrežja. Zanimiv, pogumen izbor.

Nicola Barker, The Yips (Fourth Estate)
Ned Beauman, The Teleportation Accident (Sceptre)
André Brink, Philida (Harvill Secker)
Tan Twan Eng, The Garden of Evening Mists (Myrmidon Books)
Michael Frayn, Skios (Faber & Faber)
Rachel Joyce, The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry (Doubleday)
Deborah Levy, Swimming Home (And Other Stories)
Hilary Mantel, Bring up the Bodies (Fourth Estate)
Alison Moore, The Lighthouse (Salt)
Will Self, Umbrella (Bloomsbury)
Jeet Thayil, Narcopolis (Faber & Faber)
Sam Thompson, Communion Town (Fourth Estate)

Koga poznam? Nicolo Barker in Hilary Mantel? Fraynu sem se do sedaj uspel izogniti, se mi zdi.

Ned Beauman: The Teleportation Accident.

Beauman je klasičen primer, kako preveč dobrega škodi. Imamo recimo Egona Loeserja, modela, ki redefinira definicijo plehkosti, in to v času vzpona nemškega nacizma. Egon je navaden, kako bi se reklo, khm, nepotešenec, ki zasleduje svojo ljubezen Adele Hitler, in to tja v Kalifornijo. In tu je res vse, vpetost ali – še bolje – ironična ne-vpetost v takratni zgodovinski kontekst, brownovski misterij, povezan z Benetkami, dekadenca ameriških bogatašev, špijonaže, baročen jezik, obilo humorja. Sacherjeva torta s sladoledom in smetano, prekrita z govejim karpačem, okrašena s sušijem in posušenimi paradižniki na malih vampih s kokakolo.

Vsaka komponenta romana je tragično brezhibna. Vsaka. In prav to je tisto, zaradi česar The Teleportation Accident večkrat prečka mejo neznosnega. Škoda.

Joe Dunthorne v The Guardianu se z mano – pričakovano – seveda ne strinja.

Trenutno prebiram Tan Twan Eng. Sem na 85% knjige in sem navdušena:-)
Napišem kaj, ko končam.

Krasno, sam pa imam še za nekaj dni Nicole Barker. Seveda javim rezultat. Ni slabo.

Tan Twan Eng: The Garden of evening Mist

To je knjiga, kjer ti osebe že na prvih straneh zlezejo pod kožo in kjer te zgodba tako pritegne, da s strahom spremljaš hitro kopnenje strani, ki te ločijo od konca. Takšna knjiga se namreč vedno prehitro konča, in to kljub dejstvu, da je dogajanje postavljeno v za nas precej tujo kulturo. Dokaz, da so občutki in mišljenja ljudi, kakor tudi njihove usode, univerzalni.
Malezija tik po drugi svetovni vojni, ko je boleča japonska okupacija že mimo, a v džungli še vedno delujejo CT-ji (communist terorists), ki napadajo čajne plantaže in ostale civiliste.
Vsaka od oseb je po svoje prizadeta od posledic vojne: dekle, ki je edino preživelo japonsko taborišče, japonski mladenič, ki dobi ukaz, da nekaj minut pred atomsko bombo nad Hirošimo opravi svojo dolžnost kamikaze in seveda Aritomo, bivši cesarjev vrtnar, ki v goratih področjih Malezije gradi klasični japonski vrt, katerega angleško ime je tudi naslov knjige. Vsak po svoje si zdravi svoje rane, eden bolj, drugi manj uspešno. Eden je jezen in zagrenjen, drugi je sposoben razumeti. Njihove zgodbe počasi pronicajo na dan. Drobec za drobcem postanejo jasne tudi povezave med protagonisti. Vse to je naravnost enkratno izpeljano. Veliko je časovnih preskokov, a to bralca ne zmede.
Knjiga je polna vojnih grozot, pa vendar je to zelo poetična knjiga, polna čustev, naravnih lepot in umetnosti.
Pa še zelo napeta zgodba, ki te zapelje, da zanemariš kakšne druge pomembne stvari. Na koncu sem sicer uganila, kam vse skupaj pelje, a to nikakor ne zmanjšuje izredne vrednosti knjige.

Navijam, da bi knjiga prišla na short list:-) (to velja tudi za Bring up the bodies).

P.S. Knjigo sem brala na tablici s pomočjo Kindle aplikacije. Zelo v redu. Poleg slovarja in zaznamkov je bila le klik oddaljena tudi wikipedia s fotografijami meni neznanih rož in ptic z vrta večernih meglic.

Rachel Joyce: The unlikely pilgrimage of Harold Fry

Približno pol leta po upokojitvi dobi Harold Fry pismo bivše sodelovke, ki je ni videl že več kot 20 let. V pismu mu sporoča, da umira za rakom in sicer v bolnišnici na čisto drugem koncu Velike Britanije. Presenečeni Harold napiše pismo – nekaj besed z dobrimi željami, in se odpravi do prvega poštnega nabiralnika. Preden pa pismo odda, ga prešine misel, da Queenie zasluži kaj več kot takšno površno pismo. In se odpravi k njej. Peš. Kar takoj in takšen kot je. Brez pohodnih čevljev, brez dodatne obleke, nahrbtnika… Z upanjem, da ji bo s tem podaljšal življenje. Romanje je potem nekakšno odrešenje – zanj in za ženo, pa še za mnoge druge. Na poti sreča najrazličnejše ljudi in njihove zgodbe se mi zdijo najboljši del knjige. Nihče ni takšen kot se zdi. Vsak ima v sebi kakšno temno ali tragično skrivnost. Vključno s Haroldom.
Sicer pa je vse skupaj malce preveč posladkano, čeprav, no, dobro, inzulina še ne potrebuješ:-) Zgodba je tragična, a ni za obupat. Harold je zelo prepričljivo in simpatično orisan – drugi najboljši del knjige, a njegova žena se kar prehitro spremeni iz precej negativne v zelo pozitivno osebo.

Tako da, kaj pa vem, mešani občutki. Za prvenec verjetno kar v redu knjiga.

Že vse jutro sem dobre volje.

Letošnjega bookerja je dobila Hilary Mantel s svojo knjigo Bring up the Bodies.

Bila sem prijetno presenečena. Čeprav je knjiga mojstrovina, presežek in ne vem, kaj naj še napišem, se je vendar zgodil velik precedens, ki ga nisem pričakovala. Prvič je namreč bookerja dobila pisateljica za nadaljevanje svojega prejšnega dela, za katerega je pa tudi že dobila bookerja (Wolfhall, leta 2009).

Obe knjigi sta mi izredno všeč. Bring up the bodies je bila do sedaj edina tuja knjiga, ki sem jo kupila še preden je izšla, tako zelo sem bila navdušena nad njeno predhodnico.
Obeta se še tretji del trilogije o Thomasu Cromwelu, ki ga komaj čakam. Bo to še tretji booker za Hilary Mantel?