Man Booker 2011
@Edn : Tudi jaz izključno kupujem, imam pa veliko znancev, ki pretežno samo zastonjske knjige vlečejo z neta na svoje bralnike.
Esi Edugyan: Half Blood Blues. Nikoli slišal za tole Esi, pa večina pravih znalcev tudi ne, domnevam, kar je v bistvu čudovito. Roman je, žal, roman, postavljen v drugo svetovno vojno in povedan s črnskim glasom. Govorec je Sid, ne najboljši, a prijetno distanciran član džezovske skupine, ujete najprej v Berlinu in kasneje v Parizu. Njegov glas je najprej še kar težaven, a po nekaj straneh mi je šel srh, ampak res srh, ko se je iz začetne kakofonije izvila smiselna, deroča reka pripovedi.
Osupljivo je, da v romanu ni niti najmanjše vrhunske pasaže, vsaj takšne ne, ki bi jo prepoznal sam. Nemara bo kdo pohvalil redke opise glasbe in čustvenih vrtincev v zvezi z njo, ok, a meni se niso zdeli kaj več kot ustrezni. Kako lahko iz romana brez prave lepote besede in stavka nastane presežek, mi ni povsem jasno. Brez dvoma Edgyanova zna upravljati s časovnimi preskoki, ki jih ni preveč in ki imajo brez izjeme zelo natančno določen namen (in tega v resnici človek ne vidi pogosto); napetosti so silne (starejši Sid proti Hieru), občutki krivde in odgovornosti za svoja dejanja pa nemara vodilna nit romana, poleg kajpak potovanja k izgubljenemu članu skupine.
Zelo dober roman, ki bi se z D. J. Taylorjem lahko boril za bookerja.
Če si dovolim še zadnji krik pred 6. oktobrom, ko bo objavljen ožji krog nominirancev: Kelmanovi uvodni stavki so zelo spodbudni.
No, pa jih imamo:
Julian Barnes The Sense of an Ending (Jonathan Cape – Random House)
Carol Birch Jamrach’s Menagerie (Canongate Books)
Patrick deWitt The Sisters Brothers (Granta)
Esi Edugyan Half Blood Blues (Serpent’s Tail)
Stephen Kelman Pigeon English (Bloomsbury)
A.D. Miller Snowdrops (Atlantic)
Da se je v ožji krog uvrstila Bircheva s kolažkom Jamrach’s Menagerie, je seveda osupljivo in zaskrbljujoče. Roman je tako sporno napačen, da na trenutke pomislim celo na zmago. Da vmes ni Taylorja, je resna napaka. Half Blood Blues je tu, prav tako pa Kelman, ki zna biti kar ok. Zanimivo, kako se Barnes nekako vedno prišlepa naprej.
Stephen Kelman: Pigeon English. Zgodba o enajstletnem Harrisonu Opokuju, njegovem ranem mladostništvu v Londonu in soočenju z umorom vrstnika mi je kaj hitro zavezala jezik in sem zgolj plaval s tokom. Prvoosebni pripovedovalec je prepričljiv, a ne presunljiv. Recimo: I don’t even know where the real chickens are. Everybody just buys them already dead and plucked. It even feels crazy. Bednih pasaž ni, samo enkrat sem si pribeležil nekaj o neskončnih čvekanjih, ki pa so se vseeno polegla.
Pigeon English kot naslov je seveda besedna igra, v kateri ima golob svoje veličastno mesto: Harrison se s svojim golobom nenehno sooča, golob pa tudi vpada z dokaj omlednimi monologi, ki so se mi zdeli za zbesnet osladni, razsvetljujoči in vsekakor že videni, po drugi strani pa takšni vstavki vsekakor imajo svojo hvaležno klientelo, ki – upam – ni nujno zgolj ženskega spola.
Sorodna literatura krmari med nekaj skrajnostmi, in tu se z dokaj nepričakovanim in učinkovitim koncem (pri čemer seveda ne govorim o lastnem subjektnivnem zadovoljstvu nad objektivnim razpletom, temveč zgolj o načinu) Kelman dobro izvleče in si pribori dodatne točke. Koliko jih je z nesrečnim, solzavim golobom izgubil, mi ni jasno, se pa mi dozdeva, da nemara preveč, da bi si lahko priboril bookerja.
Julian Barnes: The Sense of an Ending. Uboga para, ki bi mi pogledala v dušo, bi tamkaj namesto običajne napihnjene žabe našla podobno žabo, a tokrat naduvano do onemoglosti. Do konca sem uspel prebrati prvega Barnesa – nemara moj prvi korak na poti h koncu adolescence!
The Sense of an Ending je zanimiva novela, ki počne natančno to, kar pove že v naslovu: sooča se s koncem nekega razmerja. Tony nam v prvi tretjini najprej oriše mladostno vihravost in fatalno ljubezen z Veronico, ki ga na hitro zradira iz razmerja, potem pa skozi prizmo starejšega gospoda pogleda na dogajanje pred desetletji. Ne rečem, prijetna pripoved, bolj Murakami kot stari, zateženi Barnes, mojstrsko izveden nezanesljivi pripovedovalec, vmes kakšna starčevska pametovanja, ki jim ni konca, na koncu pa … konec … z nenadnim spiralnim padcem v prazno. Sapo mi je vzelo, in kar nekaj časa je trajalo, da sem dojel, za kaj je šlo. Ostane kup vprašanj (zakaj Veronica še vedno nekaj zameri Tonyju?), kar je nemara dobro.
Knjiga za dolge razprave v zimskih nočeh.
Knjiga za bookerja? Najbrž ne, četudi jo toplo priporočam.
Patrick deWitt: The Sisters Brothers. Brata, plačana morilca, se vlečeta po Oregonu in Kaliforniji sredi 19. stoletja. Eden izmed njiju se počasi počloveči. Bralci počasi odložijo roman ali pa izumrejo od dolgčasa. Tako.
A. D. Miller zna jutri dobiti bookerja, če sodim po uvodnih poglavjih in tekmecih.
Z užitkom sem brala zapise in se z zadnjimi močmi upirala fovšiji do človeka, ki takole lepo prebira knjigo za knjigo, jaz pa obsojena na … eh, saj ni važno. Če prav razumem, se je žirija malce popravila in – če že ni nagradila katere od najboljših, vsaj ni v nebo kovala pofla. Tudi to je nekaj – morda nas naslednje leto čaka kakšno prijetno presenečenje …?
@Enka: Ah, branju kandidatov za kresnika se bom letos zvito izognil 🙂
@Toro: Niti favoritov se ne boš lotil?
@Enka: po pravici povedano, se kanim potikati po temi o bookerjih vsaj do konca decembra (diskusija je ful vroča in to), kresnikov pa se ne nameravam dotakniti. No, če bi Borut Golob kaj izdal …
A. D. Miller: Snowdrops. Miller je bil na prvo žogo moj favorit za nagrado, vendar bi svoje izjave rad preklical.
Roman je prepričljivo postavljen v sodobno Rusijo, ki jo zasedajo krdela oligarhov, minigarhov in njihovih še manjših kopij, med katere spadata tudi Masha in Katya. Angleški pravnik se krasno zaplete z njima, za povrh pa še s kao naftnim poslovnežem, tako da zgodba učinkovito poleti že na prvih straneh. Pripovedovalec je rutiniran in zanesljiv; Millerjevega življenjepisa nisem preveril, a več kot očitno je, da ve, o čem piše. Vpleten je tudi redko videni presežek – pripoved je namenjena neznani osebi. Ne vem sicer, ali ima to v širšem kontekstu kakšen smisel, deluje pa vsekakor zanimivo. Žal roman v zadnji tretjini zastane, za kar se ne odkupi s kakšnimi drugimi dobrotami, recimo poetiko, tako da pod črto ostane dober izdelek, vreden branja, ne pa tudi bookerja.
Kar me vodi na zanimive misli o tem, kako se letos večinoma strinjam z žirijo ali pa jo vsaj rahlo razumem. Morda bi si moral izmeriti temperaturo?
Jane Rogers: The Testament of Jessie Lamb. Apokalipsa: ženske kosi smortonosen virus, ki mori med nosečnostjo. Otrok ni več, človeštvo je v grozi pred prihodnostjo. Izvzemši idejo, je roman grozljivo slab, a le do točke, ko se nenadoma še poslabša. Prva elektronska knjiga, pri kateri me je presunila ideja, da bi nemara zaradi škarta od Amazona zahteval vračilo denarja.
The Independent roman primerja z Ishigurovim Never Let Me Go. Ha. Ha. Ha.
To travmo si lahko prihranite.
Patrick McGuinness: The Last Hundred Days je postavljena v zadnje dni propada Ceaușescujevega režima in povedana z glasom mladega, neambicioznega Angleža, ki se nenadoma znajde v nedoumljivem svetu hard-socializma. Dober roman, pri katerem cenim sočen jezik, zgodovinski okvir in strukturo zgodbe, ki je morda vseeno preambiciozna – preveč dobrega škodi, in tu se Velika Teorija Zarote, pomešana s pravo moško pripovedjo in izobraževalno noto, zdi rahlo odveč.
McGuiness opisuje Bukarešto, kot da bi tam resnično živel, česar iz njegovega življenjepisa ni razbrati, in v njegovem vodenju po ključnih točkah, kot so zloglasni Athénée Palace (sedaj Hilton) in ki jih bežno poznam, sem resnično užival. Po drugi strani roman diktatorjev padec opiše skozi videnje televizijskega gledalca, kar nam, ki smo dovolj stari, da se tega spomnimo tudi sami, ne pomeni nobene dodane vrednosti, kar je škoda. Zmotijo tudi pompozni traktati o partiji in grozotah, ki iz naše perspektive morda izgledajo kot hvalisanje Kolumba ob odkritju Zgornje Kungote, a so k sreči posejani dokaj redko.
Zmerno priporočam, ne nazadnje tudi zato, ker se je knjiga znašla med nominiranci za costo.
Yvvette Edwards: A Cupboard Full of Coats. Roman o krivdi, poln refleksij. Največje presenečenje, ki ga prinaša, je, da ob prefinjeni strukturi, dobrih glasovih, izdelani rdeči niti in vsaj kančku humorja, roman v zadnji tretjini povsem izzveni. Samo spal sem še ob njem.
Konec bookerja 2011.
Solidno leto.