Ravnokar objavljen prvi seznam nominirancev:
[list]
[*]Peter Carey Parrot and Olivier in America (Faber and Faber)
[*]Emma Donoghue Room (Pan MacMillan – Picador)
[*]Helen Dunmore The Betrayal (Penguin – Fig Tree)
[*]Damon Galgut In a Strange Room (Grove Atlantic – Atlantic Books)
[*]Howard Jacobson The Finkler Question (Bloomsbury)
[*]Andrea Levy The Long Song (Headline Publishing Group – Headline Review)
[*]Tom McCarthy C (Random House – Jonathan Cape)
[*]David Mitchell The Thousand Autumns of Zacob de Zoet (Hodder & Stoughton – Sceptre)
[*]Lisa Moore February (Random House – Chatto & Windus)
[*]Paul Murray Skippy Dies (Penguin – Hamish Hamilton)
[*]Rose Tremain Trespass (Random House – Chatto & Windus)
[*]Christos Tsiolkas The Slap (Grove Atlantic – Tuskar Rock)
[*]Alan Warner The Stars in the Bright Sky (Random House – Jonathan Cape)[/list]

Nekako mi manjka McEwanov Solar, sicer pa še nimam mnenja.

Prepisano – upam, da nam boš čimprej sporočil, če je kaj res dobrega oz. kaj je za zabrisat na smetišče zgodovine …

Pozdravljeni,

na tem linku lahko “napoveste” zmagovalca: http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Novice/Sodelujte/Kdo-bo-Bookerjev-nagrajenec-leta-2010

K.

Malce pozno sem opazil ožji izbor (7.9.2010):

Peter Carey Parrot and Olivier in America (Faber and Faber)

Emma Donoghue Room (Picador – Pan Macmillan)

Damon Galgut In a Strange Room (Atlantic Books – Grove Atlantic)

Howard Jacobson The Finkler Question (Bloomsbury)

Andrea Levy The Long Song (Headline Review – Headline Publishing Group)

Tom McCarthy C (Jonathan Cape – Random House)

Uuuu, glas sem dala finalistu, ne morem verjeti! 🙂

Damon Galgut: In a Strange Room. Galgut je zanimiv: jedrnat jezik, rahlo tesnoben tok pripovedi, zanimivo mešanje preteklega “he” in sedanjega “I” – vse to bi znalo pojasniti, zakaj se je prebil v ožji krog nominiracev za bookerja. Roman v resnici ni roman, pač pa so to tri kratke zgodbe o potovanjih nekega dokaj votlega osebka, ki mu je ime Damon. Začetni firbec, ki me je kar lepo vlekel skozi kakšnih petdeset strani, počasi zvodeni in začne se bitka z begavimi potovanji iz kraja v kraj, od srečanja do srečanja, iz bingljanja tu v bingljanje tam. Redko se mi zgodi, da mi knjiga začne povzročati fizično nelagodje, ampak res, tale mi je cefrala živce tako, da sem – prisežem – nekajkrat pomislil na persen forte.

Hja, dober jezik in brezoblična proza. Če bo Galgut letos zmagal, potem so Angleži res imeli bedno literarno leto. Ne bi bilo prvič.

Emma Donoghue: Room. Jack živi z mamico v Sobi. Enajst čevljev krat enajst. Tam so Strop, Rastlina, Vrata … Jack je star pet let in zgodba je povedana skozi njegova usta. Prefinjen jezik, presunljiv, pravzaprav, malce celo elizabetinski, nora kombinacija. Prva tretjina je psihotična, potem se začne dogajati tako zelo, da sem imel kakšnih deset strani srčni utrip najbrž sto petdeset, brati pa sem jih moral vsaj še dvakrat. Česa takšnega še ne! Preostali dve tretjini sta dodelani v piko, vse skupaj pa naredi izjemno knjigo. Emma Donoghue bi lahko bila letošnja dobitnica bookerja.

O, Toro, hvala za tele informacije/ocene.
Se nameravaš prebiti skozi cel seznam?

Tudi na mojem seznamu nakupov – kdaj bo prebrano, pa … Že skoraj en mesec žvečim Larssona, pa ne, da bi bil dolgočasen, ampak tisti, ki ne moremo štrajkat, ker bi štrajkali proti sebi, moramo pač delat.

Še jaz o Emmi Donoghue, katere Room je razlog, da imam že pol dneva vnete oči in bolečo tazadnjo. Naj povem, da mi branje e-verzije na namiznem računalniku drugače niti slučajno ne bi padlo na pamet (hotela sem samo malo poškiliti, da bi videla, ali se jo splača naročiti preko Book Depository), ampak ko sem enkrat začela brati, seveda ni bilo več govora o kakem čakanju. Najprej velika hvala Toru, katerega hvalospev me je navdušil, da sem se lotila knjige. Sicer sem še precej na začetku, ampak z vsako stranjo bolj padam dol. Mogoče me malce spominja na zadnja leta zelo priljubljene romane s tvistom, a la Pijevo življenje ali Deček v črtasti pižami – s tem, da je tvist bralcu jasen že na samem začetku, poleg tega Room prejšnja dva prekaša tako po prefinjenem jeziku (ne vem, če sem sploh že v kateri knjigi zasledila tako ”v nulo” zadeto otroško govorico) kot po srhljivo-ganljivem vzdušju in briljantnem, neverjetno živem in prepričljivem glavnem liku. Upam, da tole ni prevelik spoiler, ampak zaenkrat se mi zdi, da se Fowlesov Zbiratelj lahko skrije (pa sploh ni slab).

p.s. Knjižne molje sem odkrila relativno pred kratkim in so mi za tristo procentov izboljšali bralsko življenje. Priznam, da sem do zdaj samo potuhnjeno kradla ideje, ampak se bom poboljšala. Super ste!

Hej, ni da bi se prav preveč matral pri tem, a ne. Pri sebi imam vseh šest nominirank, ampak – sodeč po počasnem branju Careya – se mi do objave zmagovalke ne bo uspelo prebiti skozi vse.

Kojca, dobrodošla! Si me kar malo razveselila, ko sem videl, da je še kdo navdušen nad knjigo. Tisto s Fowlesom najbrž niti ni spojler, ker človek itak ves čas čuti, da nekaj ni v najlepšem redu, kaj več pa si že ne upam povedati. Prvih nekaj dest strani mi je v tem smislu malce vleklo na Ishigurovo Ne zapusti me nikdar, in to je seveda sijajno.

Ali bo Room dobila bookerja ali ne, je sedaj zgolj vprašanje žirijine korajže. Če le-te ne bo, se jim bo še najlažje (spet) skriti za kakšen ambiciozen, a ne nujno izjemen roman, kot je letos Careyev Parrot and Olivier in America.

Peter Carey: Parrot and Olivier in America. Če bi postavil merski sistem, s katerim bi poskušal opisati ambicioznost zgodbe in njenih podstati, in bi dobroverno določil 1 Ec kot do sedaj največjo videno gostoto le-tega na odstavek (enota je poimenovana po najmanj branem italijanskem piscu intelektualnih bestselerjev), bi Joycev Ulikses dosegal 0,9 Ec, Carey pa s Parrot in Olivierjem okoli 0,88 Ec. Lagal bi, če bi trdil, da je zgodba o francoskem aristokratu in angleškem človečku z dna slabo napisana; nasprotno, vsak stavek je popoln, in to tako zelo, da me je bilo sram, ko sem opazil, da že nekaj časa ne vem več, o čem in kom Carey čveka. Poskušam se prepričati, da odloženo branje v tem primeru ne pomeni popolnega intelektualnega poraza, čeprav gre prejkone ravno za to. Krasno branje za profesorje sociologije, ki bodo potem vrgli krepko debato o zgodovini demokracije.

Carey si letos ne zasluži bookerja – evo, to je moje mnenje. Enako mislim tudi za leti 2001 in 1988, ko je bookerja seveda dobil. A je možno, da gre žirantski osel trikrat na led?

Sedaj pa The Finkler Question.

In prav Finkler je tisti 🙂

Hmmmm … Hmmmm … Po sedemdesetih straneh ne vidim razloga, zakaj, je pa nenavaden, to pa.

Prebrala točno nobenega kandidata, saj moram že lep čas varčevati pri luksuzu, kar (nove) knjige pač so. Mi pa The Room ne gine, samo da mu pade cena v spletnih antikvariatih!

Če želiš (ali kdorkoli drug), tiste nominiranke, ki sem jih že prebral, so itak vedno na voljo za izposojo. Knjig je škoda, da bi se na njih nabiral prah, a ne.

Vau, Toro! za, zelo za! Uslugo lahko vrnem v obliki nekaj relativno novih reči v ex-yu jezikih.

Howard Jacobson: The Finkler Question. ROFL, kaj so si navlekli za letošnjega bookerja! Prosojna zgodbica o Julianu Treslovu in njegovih dveh prijateljih, judovstvu in kao humornem vpogledu vanj niti najmanj ne vleče, čeprav ima svoje dobre plati. Knjiga je v povprečju ena velika, niti najmanj simpatična in povsem nepotrebna godlja. Škoda. Spet.

Sem občasna gostja foruma.
V knjižnici sem si izposodila knigo Christos Tsiolkas: Klofuta. Jo je že kdo prebral?
Lp

Že prevedeno?!? Kapo dol.

Tom McCarthy: C. Krneki. Sploh ne bom izgubljal besed.

Andrea Levy: The Long Song. Mirno odloženo, z avtorico sva očitno povsem nekompatibilna. (“No, no, seriously, it’s not you, it’s me!” Priporočam Urban Dictionary, hehehe.) Med “branjem” sem prebral še ene deset drugih knjig, preden sem si uspel priznati, da mi – spet – ne gre.

Ah, Toro, kar odleže mi, koliko brezveznih kandidatov mi ne bo treba odlagati iz rok … po tvojem pisanju sodeč, bo treba vzeti v naročje samo Emmo D.

Paul Murray: Skippy Dies. Skippy umre, in to takoj. Naslov me sicer spomni na primitivno igro v basicu za DOS, kjer smo nejevoljno preganjali naokoli dve čedalje daljši kači, kar se je ponavadi končalo z izjavo “Sammy Dies”. Ampak, ok, Skippy umre v zgodbi o angleški deški šoli, ki jo vodijo menihi in napumpan novi ravnatelj. Obilica likov, ki vstopajo, je ena izmed večjih prednosti: pojavijo se Ruprecht, Carl, Howard, Lori, oče Green in še kdo, Murray pa roman spremeni v El Clásico preigravanja različnih literarnih glasov in izjemnega humorja. Zanimivo, da so kritiki knjigo prepoznali kot literarni presežek (kar nedvomno je) – roman bi zlahka končal tudi med resnejšo plažo, kar bi bila škoda.

Spet roman, ki je boljši od dobitnika bookerja.