Mama nezadovoljna z mano
A ne da?
Take besede še vedno zadanejo v srce.
Saj se čudno sliši, ampak kot odrasla oseba pa si še vedno želim, da bi bila mama ponosna name.
Med tem, ko mi pa gladko dol visi kaj si oče o meni misli. Njega sem pa odpikala iz življenja. Zanj pa vem, da me nikoli ni imel rad, se nikoli ni trudil zame.
Mama pa se je trudila, tudimislim, da me ima rada, ampak vseeno si želim, da bi bila ponosna name.[/quote]
problem je, da ona ne zna drugače.
sama je bila vzgajana s kritiko in zaničevanjem in ona je znala vzgajat samo na tak način. želela je najboljše zate, in mislila je, da bo to dosegla s tem, da bo kritizirala stvari, za katere misli, da so pomembne ali da jih lahko izboljšaš.
samo hudo je, ker se ti to tako zažre v podzavest, da nisi vreden nič, da so vsi drugi boljši…
ona verjetno je ponosna na tebe, samo tega ne zna pokazat ali izrazit[/quote]
Res je, da ne zna drugače. Ja, v bistvu se je ponovil vzorec iz njene primarne družine.
Ja, saj, spremembe so ponavadi na slabse pri taksnih. Tudi je dokaj jasno, ne da bi prej kaj vedela o njeni preteklosti, da je sama imala slabo otrostvo in zivljenje. Ampak ali si ti za to kriva, ali si to za to odgovorna, ali je na tebi, da ji pomagas? Pomagal bi ji lahko samo kdo, ki je za to usposobljen, pa se to samo, ce bo to ona zelela.
Lahko se odzoves tako, da ne bo vedela, da je te prizadela in da ne bo mogla vec nadaljevati z zlivanjem strupa. Se pravi, ce zacne s kritizerstvom, lepo reces, da si taksnega govorjenja pa ne dovolis in mirno odides. Naslednjic, ce je treba, vajo ponovis. Se bojim, da jo bo treba velikokrat ponoviti. Nikar pa ji ne daj vedeti, da te je prizadela in nikakor ji je dovoli, da z zaljivkami, pa ceprav prikritimi, nadaljuje. Pac reces, da bos prisla drugic. Dvomim, da lahko storis karkoli vec kot tega, kar se tice odnosa z mamo.
Hja, ti in jaz in vsi nama podobni… Vsi mi zivimo s posledicami, bolj ali manj uspesno. Zase vem, da bi rabila strokovno pomoc, pa bi si to financno privoscila le s tezavo, se bolj kot to pa nocem tvegati, da bi naletela na sarlatana taksne ali drugacne vrste. Tako sem se potrudila, da sem vir strupa odrezala, sedaj pa si celim rane, malo po malo. Tezko pa okrevas, ce je vir strupa se vedno pristoten.
Pri meni so bile zveze z moskimi tudi problematicne, pa ni bilo kaksnega nasilja ali cesa tako ekstremnega, ampak pac manipulacije, izkoriscanje taksne ali drugacne vrste. Rabila sem kar nekaj let, da sem koncno prisla do tega, da sem moskega, ki ni delal z mano spostljivo in ljubece, odpikala mirno in prijazno, ampak tudi ledeno hladno obenem. Sem tam pri stirideseth koncno prisla do tega, da pijavke/manipulatorja/izkoriscevalca pa res ne rabim. Potem je slo samo na bolje 🙂 Cisto OK pa nikoli ne bom, to mi je jasno, ampak kaj ces, tako pac je.
.
Rineš z glavo skozi zid.
Lahko pa poskusiš tudi tako. Povej ji, da v vajinem odnosu trpiš in da jo prosiš, da se malo zadrži, da spremeni svoje obnašanje in odnos do tebe. V nasprotnem primeru boš šla. In se tega tudi držiš. Sama sicer dvomim, da se bo nekdo pri 50 ali več letih res spremenil, še toliko bolj, ker očitno ne čuti potrebe po tem, vendar lahko vseeno poskusiš.
Prepričana sem, da mamin namen ni, da bi me prizadela. V to v bistvu ne dvomim. V bistvu imam občutek, da ona želi biti nekomu potrebna. Da se hoče nekako dokazovat. Potem pa seveda reagira kot zna. Zame neprijetno.
Niti me ne izkorišča.
Je pa totalno osamljena in komaj čaka, da lahko komu izlije svoje težave.
To, da si želi z nekom pogovoriti, izliti svoje težave z zdravjem, je povsem razumljivo. Je pa naporno.
Ne gre za zlobo. Gre za to, da je ona sama zagrenjena, mogoče včasih celo depresivna. Čeprav tega ne bo priznala za nič na svetu.
Ker ima borno penzijo, slabih 300, bi ji jaz seveda z veseljem kaj pomagala pa je preponosna. Ji hočem plačat kak dopust pa noče. Jaz jo želim spraviti malce med ljudi, da bi imela mogče kak hobi, da ne bi bila tako osamljena. Samo sama nima denarja, moje pomoči noče sprejeti.
Tja, se bo morala pc obnasati tako, da bo te pomoci vredna, ce jo bo zelela. Ali pa ji bos ti vdano nudila pomoc, ona pa bo tacala po tebi. Tvoja izbira.
Ne, ne rabis je, Taksne kot je, ze ne. Rabis dobro mamo, kar ona ni, ali pa dobrega prijatelja/prijatelja ali dobrega partnerja. Ker to, ali bos imela dobro mamo ali ne, ni dosegljivo, raje zdravi svoje rane, zivi svoje zivljenje im medtem bos prej ali slej spoznala prijatelja ali partnerja, ki te bo vreden – ce ne bos seveda zivela v zmoti, da moras nekoga nujno v zivljenju imeti, pa ceprav dela s tabo grdo. Bolje sam kot v slabi druzbi, ves.
Rineš z glavo skozi zid.
Lahko pa poskusiš tudi tako. Povej ji, da v vajinem odnosu trpiš in da jo prosiš, da se malo zadrži, da spremeni svoje obnašanje in odnos do tebe. V nasprotnem primeru boš šla. In se tega tudi držiš. Sama sicer dvomim, da se bo nekdo pri 50 ali več letih res spremenil, še toliko bolj, ker očitno ne čuti potrebe po tem, vendar lahko vseeno poskusiš.[/quote]
V najinem primeru se to ne izzide. Se je zgodilo, da sva bili bolj v hladnih odnosih. Sem nekam odšla in dobila klic z urgence. Ni v takem stanju, da bi si lahko take stvari privoščila.
Meni je to delala sestra. Mene so doma hvalili, njo zmeraj grajali (ful grozno, vem, ni bilo prav). Sčasoma sem ugotovila, da to govori, ker verjame, da se mene sploh ne dotakne. Ker sem navzven okej, ker sem samozavestna, po moje misli, da mi gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Moj nasvet bi bil: Ko te mama naslednjič prizadene, ji to povej in jo vprašaj, zakaj ti je to rekla. Si že poskusila?
Ne dojameš sporočila? Hoče, da jo pustiš pri miru, ti pa očitno pri njej vedriš vsak dan.:)))[/quote]
Seveda vedri, ko pa stanuje pri njej.:)) Ženska se je ne more rešit, hoče ji soliti pamet in jo “vleči med ljudi”, ji najti hobi, celo tipa očitno. Hehehehe. Po moje ima avtorica problem vtikanja v druge ljudi.
Tja, se bo morala pc obnasati tako, da bo te pomoci vredna, ce jo bo zelela. Ali pa ji bos ti vdano nudila pomoc, ona pa bo tacala po tebi. Tvoja izbira.
Ne, ne rabis je, Taksne kot je, ze ne. Rabis dobro mamo, kar ona ni, ali pa dobrega prijatelja/prijatelja ali dobrega partnerja. Ker to, ali bos imela dobro mamo ali ne, ni dosegljivo, raje zdravi svoje rane, zivi svoje zivljenje im medtem bos prej ali slej spoznala prijatelja ali partnerja, ki te bo vreden – ce ne bos seveda zivela v zmoti, da moras nekoga nujno v zivljenju imeti, pa ceprav dela s tabo grdo. Bolje sam kot v slabi druzbi, ves.[/quote]
Ona se je vse življenje nadvse trudila in si trgala od svojih ust, da je preživela svoja otroka.
Res pa je, da je bila vedno čustveno hladna.
Težava je v tem, da si ji želim nuditi pomoč, ampak ne vem kako. Vest me peče, ker ji ne pomagam dovolj. Rada bi ji bila opora, amapk ji nisem.
NISEM JI OPORA, vsaj ne dovolj pa bi ji želela biit.
Ne, nisem.
VEčinoma sem, kot že zgoraj omenjam, reagirala z jezo. Zdaj poskušam z molkom. Vem pa, da je oboje slabo.
V otroštvu sem se naučila, da ne smeš pokazati žalosti, prizadetosti, ker te potem uničijo. Tako, da sem vedno reagirala z jezo. Molk je sedaj malce bolje, vendar še zdaleč ni ok.
Zato iščem tu gor nasvete kako se bolj pravilno odzvati.
problem je, da ona ne zna drugače.
sama je bila vzgajana s kritiko in zaničevanjem in ona je znala vzgajat samo na tak način. želela je najboljše zate, in mislila je, da bo to dosegla s tem, da bo kritizirala stvari, za katere misli, da so pomembne ali da jih lahko izboljšaš.
samo hudo je, ker se ti to tako zažre v podzavest, da nisi vreden nič, da so vsi drugi boljši…
ona verjetno je ponosna na tebe, samo tega ne zna pokazat ali izrazit[/quote]
Res je, da ne zna drugače. Ja, v bistvu se je ponovil vzorec iz njene primarne družine.[/quote]
vidim, da pišeš tudi o problemih v odnosih
mislim, da ti je edina varianta ta, da greš v psihoterapijo in razčistiš odnos do sebe, ker to je tisto, kar te najbolj muči.
z materjo pa se potrudi imet dober odnos, glede na to, da vama je ostalo samo še malo časa.
jaz recimo že pol leta hodim na terapijo, ker so mi pri ločitvi usekale na dan težke stvari. in mi pomaga.
za vse tiste pa, ki pametujete, kako se je treba samo skup vzet in si rečt, tri stavke, pa je zadeva rešena…
eh, pojma nimate. žal.
Res je, da ne zna drugače. Ja, v bistvu se je ponovil vzorec iz njene primarne družine.[/quote]
vidim, da pišeš tudi o problemih v odnosih
mislim, da ti je edina varianta ta, da greš v psihoterapijo in razčistiš odnos do sebe, ker to je tisto, kar te najbolj muči.
z materjo pa se potrudi imet dober odnos, glede na to, da vama je ostalo samo še malo časa.
jaz recimo že pol leta hodim na terapijo, ker so mi pri ločitvi usekale na dan težke stvari. in mi pomaga.
za vse tiste pa, ki pametujete, kako se je treba samo skup vzet in si rečt, tri stavke, pa je zadeva rešena…
eh, pojma nimate. žal.[/quote]
Dve leti sem že hodila na terapije, amapk nisem še nikamor prišla. V bistvu sem se sama kriva, nisem nič o sebi upala povedat.
Ne, ne uživam v nobenem naslajanju. Postavila sem preprosto vprašanje, ki se mu avtorica nalašč izogiba. In je še kako pomembno, ali gre za najstnico ali pa za zrelo žensko, ki ima svojo družino. Odnosi so seveda pomembni, je pa zelo pomembno tudi, ali gre za osebo, ki bi morala že davno dozoreti ali za najstnika, za katerega je običajno takole občutenje.
In o nobeni enostavnosti nisem nikjer pisala. Človek pri 30+, ki naj bi bil že zrel, pa ima bistveno drugačne odnose s starši (oz. bi jih vsaj moral imeti) kot najstnik, ki je še v vsem vezan na starše. In če je najstnica, bi morali biti odgovori čisto drugačni kot če gre za zrelo žensko, ki ima svoje življenje. Kapiš? Če kdo tukaj poenostavlja, si to kvečjemu ti.
Daj ne teži, očitno si edina, ki jo to sploh briga. Mene niti najmanj. Ti firbcaš samo zato, da se lahko potem zlajaš. Spokaj se iz teme, če nimaš kaj pametnega za povedat.[/quote]
ej, bejba, pa kako ima to vezo?
jaz sem šla od doma pri 18, stara sem 40 let, imam dobro službo, nadpovprečno plačo, pa hodim na psihoterapijo zaradi odnosa z materjo in njenega zaničevalnega odnosa do mene.
kaj mislite, da je vse v tem, da se odseliš od doma in si najdeš službo?[/quote]
Hvala, punce, sem jih tudi jaz pogruntala kakšne namene imajo, zato jih gladko kar ignoriram.
vidim, da pišeš tudi o problemih v odnosih
mislim, da ti je edina varianta ta, da greš v psihoterapijo in razčistiš odnos do sebe, ker to je tisto, kar te najbolj muči.
z materjo pa se potrudi imet dober odnos, glede na to, da vama je ostalo samo še malo časa.
jaz recimo že pol leta hodim na terapijo, ker so mi pri ločitvi usekale na dan težke stvari. in mi pomaga.
za vse tiste pa, ki pametujete, kako se je treba samo skup vzet in si rečt, tri stavke, pa je zadeva rešena…
eh, pojma nimate. žal.[/quote]
Dve leti sem že hodila na terapije, amapk nisem še nikamor prišla. V bistvu sem se sama kriva, nisem nič o sebi upala povedat.[/quote]
ja glej, če ne moreš biti iskrena do sebe in iskrena do terapevta, potem mečeš denar proč.
v bistvu moraš priti do zaključka, da se ti ni treba zaradi ničesar sramovat. potem pa lahko začneš delat na sebi.
ej, bejba, pa kako ima to vezo?
jaz sem šla od doma pri 18, stara sem 40 let, imam dobro službo, nadpovprečno plačo, pa hodim na psihoterapijo zaradi odnosa z materjo in njenega zaničevalnega odnosa do mene.
kaj mislite, da je vse v tem, da se odseliš od doma in si najdeš službo?[/quote]
O čem bluziš? Kdo je rekel, da je vse v tem, da se odseliš od doma, je pa VELIKO. Prvo od vsega, če naj bi psihoterapija uspela, je ODSELITEV OD DOMA IN OHLADITEV ODNOSOV!!!!!! In če ima ženska več kot 30 let ji je to treba svetovati, ker je to osnova. In potem še nasvet, naj se posveti psihoterapiji.
Če pa je punca stara 18 let in odvisna od matere, je nasvet o odselitvi brezpredmeten, če nima ne službe ne sredstev za to. A razumeš ali narišemo?
In če je že odseljena, pa še vedno hodi k materi, ki ji najeda in jo daje v nič, so nasveti čisto drugi, ane?
Česa ne kapiraš?
Ja, to je pa največji problem.
Recimo mene je nadvse sram komu povedat, da me oče sovraži od malih nog. Sram me je povedat, da sem bila kot otrok deležna nasilja. Seveda ne od mame, da ne bo pomote. Pa cel kup stvari je, ki si jih preprosto ne upam povedat, ker me je sram. Velikokrat sem bila zasmehovana v šoli zaradi manjših zadev kot so te, zato sem se zaprla kot školjka. Obenem se pa povsem zavedam, da je to res, kar ti praviš. Pri terapevtu pa zamrznem, ker me je sram. Bedasto, ampak prek tega še nisem prišla. Pa zavestno povsem dobro vem kaj je prav in kaj ni. Z jezikaa pa ne gre.
ej, bejba, pa kako ima to vezo?
jaz sem šla od doma pri 18, stara sem 40 let, imam dobro službo, nadpovprečno plačo, pa hodim na psihoterapijo zaradi odnosa z materjo in njenega zaničevalnega odnosa do mene.
kaj mislite, da je vse v tem, da se odseliš od doma in si najdeš službo?[/quote]
O čem bluziš? Kdo je rekel, da je vse v tem, da se odseliš od doma, je pa VELIKO. Prvo od vsega, če naj bi psihoterapija uspela, je ODSELITEV OD DOMA IN OHLADITEV ODNOSOV!!!!!! In če ima ženska več kot 30 let ji je to treba svetovati, ker je to osnova. In potem še nasvet, naj se posveti psihoterapiji.
Če pa je punca stara 18 let in odvisna od matere, je nasvet o odselitvi brezpredmeten, če nima ne službe ne sredstev za to. A razumeš ali narišemo?
In če je že odseljena, pa še vedno hodi k materi, ki ji najeda in jo daje v nič, so nasveti čisto drugi, ane?
Česa ne kapiraš?[/quote]
Sicer si zaslužiš popolne ignorance, ampak vseeno me zanima kako ti misliš, da lahko pri 18ih diplomiraš? Pa,, če bi bila pbrezposelna, kako bi si plačevala psihoterapije pa dopuste in tako naprej? O diplomi, terapijiah, dopustih in tako naprej, sem že vse tule pisala, ja v tej temi.
Se ti ne zdi, da malce neumnosti kvasiš? Razmisli o tem.
Aha! Kar torej pomeni, da si že zrela ženska, živiš pri mami in ji piješ kri? Je tako?
In kakšne pravzaprav namene imamo? Resno sem imela namen svetovati, pač glede na tvoja leta in na to, ali si že samostojna ali ne, ampak ti nočeš povedat. Tudi prav. Pa saj niti nočeš nobenih konstruktivnih nasvetov, ne? Psihoterapija je brez veze, pustiti mater na miru je brez veze, ti boš itak še naprej delala tako kot do sedaj, ker si tako odločena in ker drugače ne gre. Saj nočeš nobenih sprememb, ne zares. In to je vsa resnica, tvoja mati je pa že itak spregledala, zakaj gre pri tebi. Večna žrtev, ki želi “pomagati” nesramni in zblojeni mami, da končno spregleda, kakšen biser ima pri sebi. Si tip ženske, ki nikoli ne bo nič spremenila pri sebi, ker če bi spremenila, potem ne bi mogla več igrati žrtve, je res?
Ah, saj boš itak ignorirala. Ignoriraš, kar ti ne paše, pa bo.:)) Kot to delaš že vse življenje.
Forum je zaprt za komentiranje.