Mama nezadovoljna z mano

Poskušam razumeti zakaj mi je mama v otroštvu vedno zbijala samopodobo. No, še sedaj mi jo, samo zdaj nisem več dovzetna, vsaj ne toliko.

Kje tiči razlog?
Recimo zase je vedno govorila, da je grda. Meni ne reče, da sme grda, ampak samo kaj v stilu pa poglej se kakšna si. ALi pa, da ona pa že ni bila tako debela ali kaj takega ko je bila v mojih letih.
Pa, če grem k frizerju, me vpraša ali se šla opuliti, oskubiti ali kaj takega.
Karkoli naredim, najde napake. Ne spomnim se, da bi me kdaj v življenju sploh pohvalila. Še pri pomivanju posode se ves čas nekaj vtikuje in najde nekaj, da kritizira.

To seveda vodi k hladnim odnosom. Ampak, ker je bolana in ker se lahko zgodi, da jo izgubim, bi rada te odnose otoplila. Zato skušam razumeti zakaj vedno iskanje napak, nikoli pa pohvale.
Recimo brat pa seveda zna pomivat, on zna kuhat in tako naprej, njemu ne teži, vsaj ne toliko. Pa, čeprav v resnici dosti bolj napol naredi kot jaz.

Pa moti jo, ker imam hobije, ker rada potujem pa vse tako.
Od kje ta njena potreba, da mi od malih nog nabija, da sem nesposobna, da nič ok ne naredim?
Recimo ona ima samo OŠ. Jaz sem končala faks. V šoli vedno odličnjakinja, ampak od nje same kritike, nobenih pohval. Moja diploma seveda ni nič posebnega. Neki daljni znanci, ki imajo lahko še nižjo izobrazbo kot jaz, so pa super fensi in nek višji sloj zanjo. Samo jaz sem pa vedno nula.

Ok, očitno je nezadovoljna sama s sabo. V bistvu je res imela vedno bedno življenje. Samo kako to spremeniti, da tega ne bo stresala name, da bi se najini odnosi otoplili?

AJa, pa , če ima kdo podobne izkušnje, bi bila vesela nasveta kako se odzvati. Da bo konsktruktivno.
Včasih ji kaj nazaj zabijem, z jezo. To ne deluje, vodi seveda v še slabše odnose, spore. Potem se pa mula 14 dni.
Najraje sem popolnoma tiho in preprosto nič ne odgovorim. Samo vseeno pa me nervira. Pa tudi konstruktivno ni, ker seveda sledijo očitki, da ona tako nič nič zame vredna. Da je nočem nič poslušat, da se imam za nekaj več.
Kako se odzvati, da spor ne bo še hujši. Pa, da se ne bo počutila odvečno.

Moja je bila tudi taka. odkar je bolna, je pa nehala s tem. Čeprav je tudi res, da sem se celo odraslo dobo vestno izogibala okoliščinam, v katerih bi lahko pribila kaj takšnega (pa ji je občasno vseeno uspelo).

Zakaj to delajo? najbrž zaradi kakšnih svojih problemov, se počutijo manjvredne v odnosu do celega sveta, vključno s svojimi otroki.

Kako to spremeniti? Ne se pogovarjat z njo o osebnih stvarih, samo o čem nevtralnem. Ni za dol past rešitev, ampak gospe se ne bodo spremenile, tvoje življenje je pa tudi prekratko, da bi se stalno sekirala zaradi tega, ker mami ni nič všeč, kar narediš. Česar ne ve, je ne boli.

Pa … ni res, kar ti govori. Fajn si.

Kaj pa, če jo presenetiš s pohvalo? Ona navrže eno od svojih zlobnih pripomb, ti k tej pripombi pritrdiš in jo obenem pohvališ. Recimo ona okrca tvojo novo frizuro, ti pa ji rečeš, da tudi sama nisi zadovoljna in jo povprašaš, kako da je frizerka njo tako dobro uredila.

Sicer menim, da je vse skupaj precej brezupno. Takoj ko se boš nehala truditi za mamino pohvalo in priznanje, boš dosti bolj mirna in tvoje življenje bo lepše.

Koliko si stara in ali živiš še doma?

Mama je nezadovoljna sama s sabo, zato se spravlja nadte. Sama se v svoji koži počuti nesrečno, grdo in nesposobno, vse to pa prenaša nate. Ne boš je spremenila. Vedno bo našla nekaj, da ne bo prav. Ni pa rečeno, da te nima rada. Seveda te ima, le pokazati ne zna. To se bo pokazalo šele takrat, ko bo (če ni že) odvisna od tebe. Takrat bo šele spoznala, koga in kaj ima.
Nič ne pišeš od očeta. Ga imaš, ali je že umrl, sta starša ločena? Verjetno ima tudi to vpliv nanjo.
Mamo sprejmi tako kot je, ker ne bo drugačna. Opazke gladko presliši, pojdi proč, ko je sitna. To je najboljše. Vem, da je težko, če te nekdo stalno kritizira in išče napake. Ampak, če je mama še bolna, kaj naj ti rečem, da se kregaj z njo? Ne, nikakor. Verjetno tudi z pogovorom ne boš prišla nikamor, ker mama bo gonila svojo.
Ja, tako je, niso vsi starši in tudi ne matere idealne. Treba je stvari sprejeti take kot so. Pogumno.

Pri nas je tak moj oče. Vse skritizira, vedno nekaj popravlja za mano, vse tisto, kar je pri drugih vau in oh in sploh fino, je pri nas zanič, čeprav imamo isto stvar ali delamo enako. Na momente me še vedno prizadene, čeprav sem že 15 let od doma in od njega nisem odvisna niti finančno niti kako drugače odvisna.
2x letno se vidimo, vmes nekajkrat slišimo in očitno je še to preveč. Ne vem, kaj je temu razlog, niti se ne trudim več paziti na vse svoje besede, dejanja ker nima smisla. Vedno bo nekaj našel, zakaj se potem pretvarjati in iskati načine, da ga ne bo kaj razjezilo?

Distanciraj se, odseli čimprej, bolelo bo pa na žalost vedno.
Nismo samo otroci dolžni spoštovati starše, spoštovanje si je treba zaslužiti in to, da je nekdo bolan, star in nemočen še ne pomeni, da lahko sika na vse okrog sebe.

Saj, če mama ne bi bila bolna, bi se požvižgala na vse skupaj. Tako pa je stvar drugačna.
Zdaj, če potožim, da me frizerka ni dobro ostrigla. Potem seveda sledi predavanje s polno namigov, da jaz ne znam povedat kako me naj otrižejo. Res pa nisem poskusila ji reči pohvale za njeno frizuro. To bi pa mogoče pomagalo.
Nasplošno sem sama zase opazila, da tudi nisem vajena pohvale. Med nedomačimi sem se že malo privadila. Doma pa to ne gre z jezika. Očitno sledim mamini vzgoji.
Recimo, ko so me okradli, ko sem bila jezna, besna, sem to o kraji omenila njej. Sledilo je dolgo predavanje kako se stvari ne smejo puščati v avtu. V glavnem totalno butasta sem, ker sem to storila. Po njenem. Tako, da je bolje, da ji ne povem, če ga kaj polomim. Pri drugih ljudeh deluje, če sam priznaš krivdo. Ti ne naredijo predavanja. Moja mama pa je drugačna.

Ja, tudi jaz mislim, da se čudi manjvredno in da je zato taka. Tako, da razmišljam v smer kako bi se ona lahko počutila več vredno, da ne bi bila tako naporna za okolico.
Je pa grozno, da se s svojo lastno mamo, ne morem nič osebnega pogovarjat.

V bistvu si želim, da si najde končno enega dedca. Če ne bi bila samska, bi bila verjetno manj naporna.

moja mama je bila ista in jaz imam zdaj zaradi tega konkretne probleme s samopodobo, samozaničevanjem in podobnimi zadevami.

nimam pojma, zakaj je bila taka. raztolmačila sem si, da ni znala drugače vzgajat, kot pa s kritiko. zdaj se je sicer unesla, ampak, če mi kadarkoli karkoli reče ali kaj pokritizira, imam občutek, da me bo razneslo od besa, v trenutku imam pritisk na 220.

AH, oče je pa poden od človeka. Z njim že vrsto let nimam stikov. Zanj sem pa bila od malega navadna smet. Ni skrbel zame, me je pa zmerjal, poniževal, dajal v nič. V glavnem stran od njega in to je to.

Pri mami je pa drugače. Njeno kritiziranje še zdaleč ni tako podlo kot očetovo. Je pa vseeno boleče.
Kot otrok se nisem smela jokat, če me je kaj bolelo, ker sem že bila cmera. Zdaj je ona resno bolna pa ji jaz ne znam nuditi opore.

Da ne bo izpadlo, da se imam zdaj jaz za super osebo. Ne nisem super. Sem tudi tak čustven invalid. Recimo nimam pojma kaj reči, ko razlaga o svojih težavah, operacijah. Ne znam je podpreti. Objemali se recimo nismo nikoli. Nikoli se nismo tolažili drug drugega. Zdaj pa je ona resno bolna, jaz pa ji ne znam nuditi neke opore.
Tako, da zase se zavedam, da nisem nek angelček. Tudi priznam, da imam preveč izbruhov jeze.
Si pa zelo želim vse to spremeniti.

A ne da?
Take besede še vedno zadanejo v srce.
Saj se čudno sliši, ampak kot odrasla oseba pa si še vedno želim, da bi bila mama ponosna name.
Med tem, ko mi pa gladko dol visi kaj si oče o meni misli. Njega sem pa odpikala iz življenja. Zanj pa vem, da me nikoli ni imel rad, se nikoli ni trudil zame.
Mama pa se je trudila, tudimislim, da me ima rada, ampak vseeno si želim, da bi bila ponosna name.

Ljudje kot je tvoja mama, so custveni pohabljenci. Nic, kar bi ti lahko storila, je ne bo spremenilo. Mogoce bi jo lahko (pa ni nujno) spremenila samo kaksna ekstremna situacija, huda bolezen, recimo. Je pac imela sama slabo otrostvo on je postala custvani pohabljenec. Ne misli, da jo lahko ti ozdravis tega… nikoli. Ljudje se spremenijo samo ce/ko se sami hocejo in to je zelo redko. Kot tvoja mama je naredila najbolje, kar je pac lahko kot custveni invalid in to seveda ni niti slucajno dobro, apak tako pac je, ni znala in zmogla bolje. Svetovala bi ti, da se postavis na distanco, kolikor se le lahko. Lahko si prijazna, ce zmores (jaz v podobni situaciji nisem in sem starca enostavno odrezala, kar niti ni tako enostavno, je pa na dolgi rok najbolje), ne pusti pa, da te zastruplja se naprej. Se pravi, neosebni pogovori, pa se to cimmanj, krajsi obiski, ce ze rabi pomoc ali druzbo, pa se to cimmanj…. Ce zivis v isti hisi z njo, bi bilo dobro razmisliti o selitvi, ce je to financno in sicer kolikor toliko izvedljivo.

Ne mores ti pozdraviti njenih custvenih ran, kako bi jih le lahko? Se strokovna pomoc ne pomaga vedno taksnim, ce pa nima niti uvida, da dela skodo svojemu otroku in zakaj to dela, kaj sele volje in zelje po spremembi, pa ni nobene, ampak res prav nobene moznosti za spremembo na bolje.

Ce rabi pomoc, ji pomagaj (ce to zelis, seveda). Ce rabi druzbo, prej premisli, koliko si ji lahko na voljo in ce zacne s kritizerstvom, lahko lepo prijazno reces, da taksnih besed si pa ne dovolis in gres. Se bo pac naucila, da ne sme srati po tebi, ce hoce, da si ob njej.

Ce pa mislis, da jo ti lahko s prijaznostjo, pomocjo ali cimerkoli lako spremenis, se pa na zalost zelo motis.

Bolezen jo je seveda spremenila, na slabše. To razumem. Nikomur ni lahko, če ima takšne težave.
Imela je pa tudi bedno otroštvo, polno nasilja, pijanca za moža in tako naprej. Nič lepega se ji ni dogajalo. Jaz ji pa želim, da bi vsaj zdaj imela lepše življenje, kolikor je sploh možno ob bolezni.

Ja, pri vsem tem je pa seveda še ena zadeva. Verjamem, da bi bil odnos boljši, če bi bila jaz neka čustveno stabilna oseba. Pa tudi žal nisem.
Tako, da vem, da moram sebe spremeniti. Nje ne morem spremeniti, to je res. Lahko bi pa sebe in če bi se jaz drugače odzvala nanjo, bi bili mogoče odnosi boljši.

Še huje, opazila sem, da sem tudi jaz precej čustveno hladna. Da se ne znajdem v družbi drugih ljudi. Tudi jaz sem bila namreč v otroštvu deležna nasilja, revščine, alkohola in vsega tega. Isto kot v mamini družini. Vse se je ponovilo. Posledično se ponavlja tudi to, da isto kot mama, ne ustvarim z moškim normalnega razmerja. Tako, da so stvari resnično alarmantne. Ne samo zaradi mame, tudi zaradi mene oz. predvsem zaradi mene.

Podobno je pri meni. Preobrne vsako mojo besedo in iz navadnega sončnega dneva naredi popolni konflikt. Počasi sem postala imuna. S tem, da so tudi vzponi in padci.

..zato ker ima do sebe tak odnos. Ti njena hčerka, si v njeni glavi nakaj tako ‘bednega’ kot ona sama. Sicer nima to nobene zveze z realnostjo. Njeno doživljanje nje same sebe in tebe, žal ne moreš spremeniti. Pač, ne sme te to zamajat..

še vedno nisi odgovorila eni zgoraj. Koliko si stara in ali si še pri mami v stanovanju?

vse kar si napisala o sebi, je res. kako boš samozavestna, če to nikoli nisi smela bit, kako topla, če ti tega nikoli niso dali.
pri nas je podobno, posledice na otroka in potem odraslega so v takem obsegu, da se težko to ful popravi. obsojeni smo na življenje kjer vedno dvomimo vase, svoje dobroto, svoj obstoj, vedno nekaj analiziramo….. ma to je bedno življenje, ko si vedno na preži.
edina pot je delo na sebi, ne na njej. kaj se z njo ukvarjaš. njej NI pomoči. ker je noče. ker je prestara za to. kako to misliš otoplit odnose. ona se tega boji, tega na pozna, a ti si pa specialc al kako -malo v šali. to je obstojeno na neuspeh, kjer ti vse narediš, drugi te pa še podj*** (mislim na čustvenem nivoju).
želim ti da se mentalno distanciraš od tega. lahko ji rečeš da če bo nesramna, greš domov. in potem to res narediš. ta hip te ona bolj rabi. pravico imaš do miru in spošljivosti!

Se sprašujem kaj čuti na navznoter.

Jaz na ven delujem hladno, ne kažem čustev, sploh doma ne.
Znotraj sem pa mehka, želim si, da me kdo objame, da se kdo pogovarja z mano, da bi imela koga ob sebi. Velikokrat tudi jokam. Vse na skrivaj.
Sprašujem se, če je tudi mojama mama na skrivaj takšna? Mogoče se je tudi ona zato zaprla vase, ker so jo vzgajali, da čustev ne smeš kazat. Da si zguba, če se jokaš. Ali pa je možno, da je hladna tudi notri?

Mama je drugače moje edino sorodstvo s katerim imam stika.
Tako, da tudi jaz rabim njo. Če se distanticram od nje, jaz nimam nikogar več. Zato mi je toliko bolj pomembno, da se stvari otoplijo.

Jaz bi ti odgovorila čisto na kratko: čimdlje stran od nje.

Verjamem, da ti je in ti bo hudo, verjamem, da je še toliko težje, ker je bolna, verjamem, da jo imaš rada, vem, da je tvoja mama… ampak zato ti lahko uniči življenje??? Kot sem lahko razbrala iz tvojega pisanja, v vajinem odnosu trpiš, tudi sama si postala, kot praviš “čustven invalid”, skratka, nič pozitivnega ni v vajinem odnosu in v njenem obnašanju do tebe. Kakor koli ti bo hudo, če se hočeš rešiti in ustvariti normalno življenje, proč od nje. Vsake toliko časa jo pokliči po telefonu, preveri, kako je in ko se bodo začeli negativni komentarji, rečeš, da je prišel avtobus, nekdo zvoni na vratih, si na vrsti na blagajni… in odloži. Ne uničuj si življenja še naprej, že itak je zelo kratko.

Kaksne vzgoje je bila pa ona delezna? V tvojem opisu cisto prepoznam obnasanje moje babice. Deloma tudi mame, ampak pri njej vseeno prevladuje drugacen karakter, podkrepljen z znanjem o vzgoji in medcloveskih odnosih. Ampak neki vzorci (kadar rabim tolazbo, vedno dobim pridigo) vseeno so, ne vem ali se to deduje ali privzgoji.

Babica grejo pohvale grozovito tezko z jezika. Se ko ji je nekaj vsec, bo izpostavila samo tisti detajl, ki ji ni. Vedno smo sami krivi za vse, kar se ponesreci. Isto kot pri tebi, pri novih frizurah je vedno nekaj zanic, ko so mi vdrli v stanovanje in nekaj ukradli, sem bila jaz kriva, ker sem na omarici imela na prevec vidnem mestu (lol). Njena ocala so tako crna, da bolj biti ne bi morala in vem, da jih v roznata nihce ne more spremeniti, njena mentaliteta je povsem hlapcevska, s poniznostjo in samodestruktivnostjo pri vrhu kvalitet. No, konec koncev je v mladih letih celo bila dekla in to ni tako presenetljivo. Njene opazke sem se naucila preslisati. Kritiziranje moje postave, obleke, kuhanja, zivljenja,… vse gre skozi eno uho not in drugo ven.

Taksni ljudje bodo vedno najbolj kritizirali ljudi, ki so jim “najblizje”, njim upajo reci vse. Nanje najlazje preslikajo svoje nezadovoljstvo. Do ostalih imajo ze neko distanco oz. sluzijo bolj kot namisljeni ideal, ceprav so v reali dalec od tega. Ampak ko si enkrat v taksnem stanju vecnega mucenika, je stvari tezko racionalizirati.

Vse je odvisno od tega, ali te mati še živi, si pri njej, te financira, čeprav si že v letih, ko naj bi to počela sama???

Če si od matere še odvisna, si pa dovolj stara, da bi bila na svojem, je jasno, da te ima poln kufer. Njeno nezadovoljstvo s tvojo pričesko, s tem, ko so te okradli itd. izhaja iz njenega mnenja, da ga si še otrok, čeprav bi morala biti že odrasla oseba s svojim življenjem.

Če pa si že na svojem in imaš svojo družino, pa ne vem, kaj se toliko obremenjuješ z njo. Očitno še vedno nisi odrasla, da se s tem toliko ukvarjaš. Še vedno si majhna deklica, ki hlepi po potrditvi svoje matere. Face it! Mati ni popolna in deluje kot najbolje zna. Bolj kot boš rinila vanjo, slabše bo. Namesto otoplitve odnosov ti svetujem ohladitev odnosov in delo na sebi. Ti moraš samo sebe prepričati, da si dobra oseba in vredna ljubezni, ne glede na mater. Ker pa si prepričana, da to nisi, je tako, kot je. A misliš do konca njenega življenja iskat njeno potrditev ali bi raje delala na svoji samozavesti. In ne, prava samozavest ne pride, če te vsi okoli tebe hvalijo, kako si super in oh in sploh, pač pa pride ravno od tega, ko pri sebi uspeš doseči, da ob ljudeh, ki ti niso naklonjeni, uvidiš, da si kljub temu oseba z veliko pozitivnimi lastnostmi.

Ljudje, ki so jih kar naprej starši hvalili, čeprav je bila hvala iz trte izvita, so v svojem bistvu nesigurni in brez samozavesti. A veš zakaj? Ker ko pridejo v realni svet, vidijo, da niso to, kar so o njih trdili starši. Da niso tako dobri, kot so jih hvalili, da so kvečjemu povprečni ali celo pod povprečjem. In potem so jezni na ves svet, vsi osatli so krivi, ker ne uspejo tako, kot so zanje mislili starši in kot so menili sami. Prava samozavest pride, ko se moraš pokazati pred drugimi, ki imajo o tebi mnenje, kakršno pač imajo. Tudi negativno. In da znaš to kritiko jemati konstruktivno in se v tej smeri popraviti. Ljudje, ki so jih starši kar naprej hvalili, čeprav hvala zdaleč ni bila realna, pa kritike ne znajo sprejeti in ne znajo delati na sebi.

Razmisli malo o tem.

A ne da?
Take besede še vedno zadanejo v srce.
Saj se čudno sliši, ampak kot odrasla oseba pa si še vedno želim, da bi bila mama ponosna name.
Med tem, ko mi pa gladko dol visi kaj si oče o meni misli. Njega sem pa odpikala iz življenja. Zanj pa vem, da me nikoli ni imel rad, se nikoli ni trudil zame.
Mama pa se je trudila, tudimislim, da me ima rada, ampak vseeno si želim, da bi bila ponosna name.[/quote]

problem je, da ona ne zna drugače.
sama je bila vzgajana s kritiko in zaničevanjem in ona je znala vzgajat samo na tak način. želela je najboljše zate, in mislila je, da bo to dosegla s tem, da bo kritizirala stvari, za katere misli, da so pomembne ali da jih lahko izboljšaš.

samo hudo je, ker se ti to tako zažre v podzavest, da nisi vreden nič, da so vsi drugi boljši…

ona verjetno je ponosna na tebe, samo tega ne zna pokazat ali izrazit

Mami želim pomagat. Ne pa jo zapusiti, ko najbolj rabi pomoč.

KOLIKO SI STARA???? A ZNAŠ ODGOVORITI? IN ALI ŽIVIŠ PRI MATERI?