Majsko branje
Ian McEwan: Sobota
En dan v življenju nevrokirurga – sobota, 15.2.2003, ko so bile v Londonu velike protivojne demonstracije in je na Heathrowu pristajalo goreče letalo.
Sicer pa tipičen McEwan, ki dolgo časa (dolgočasno?) niza malenkosti in navidezne nepomembnosti, ki oblikujejo naš vsakdanjik, se zapiči v to ali ono stvar in o tem razglablja na dolgo in široko. Dobro. To mi je pri njem (večinoma) všeč.
Tudi zgodba se pričakovano drzno zaplete in veliko obeta.
Toda konec… Razočarana. Tako brezizrazno zapakiranega strahu pred terorizmom pač nisem pričakovala.
Moja daleč najboljša McEwanovo knjiga tako še vedno ostaja Pokora, daleč najslabša pa Amsterdam. Ostale so nekje vmes – tale tu je verjetno točno na sredini.
Carol Anshaw: Carry the One.
Primerno okajena in deloma zadeta druščina se sredi noči odpelje s poroke z avtom, na katerem so prižgane samo pozicijske luči. Hip za tem se zgodi:
Deklica, ki jo zadenejo, umre. Alice, Olivia, Nick, Carmen, Maude, Jean in Tom se raztepejo po svojih življenjih in se soočajo s tragičnim trenutkom, kot se vedo in znajo.
Prvih nekaj deset, morda celo sto strani je vrhunskih – v takšnih trenutkih se zaveš, kako redko naletiš na roman, pri katerem ti je žal vsake besede, ki mine.
Potem pa … potem pa bistvo mrtve deklice zvodeni – zdaj se pojavi na slikah, ki se rojevajo Alice, potem se privleče na plano v ne-krivdi Toma in Jean, a brez prave moči. Zamujena priložnost, a vseeno roman, ki ga toplo priporočam.
Carol Anshaw je stara koliko? 66 let? Če si tega ne bi pogledal, bi prisegel, da gre za novi mladi up, ki diha za ovratnik Zadie Smith in njeni generaciji. Bravo.
Jesmyn Ward: Salvage the Bones.
Dvanajst dni hurikana Katrina, v njem pa najstnica Esch, oče pijanček, mama v grobu, bratje Randall, Junior in Skeetah. No, Skeetah ima še Chino, pitbulko, ki zmaguje v ilegalnih borbah psov. In, seveda, Esch nima Mannyja, s katerim je noseča.
Besna, na trenutke preveč mračnjaška proza ima jasen, preprost cilj: potegniti črto skozi dni groze, in potegne jo več kot prepričljivo.
Sijajen roman, ki mu očitam samo na silo vpleljane analogije z Jazonom in Medejo, četudi je to prejkone tisto, kar je roman izstrelilo iz nepregledne množice in ga postavilo za zmagovalca National Book Award v lanskem letu. Hja, če ne bi bilo Medeje, knjiga ne bi prišla do mene, in lahko bi mi bilo žal. Zares žal.
Jesmyn Ward je ime, ki se ga splača zapomniti.
Veronika Simoniti: zasukane štorije
Veroniko Simoniti poznamo predvsem kot prevajalko, najširšim krogom pa se je zagotovo vtisnila v spomin s sijajnimi prevodi Camillerija, ki sem jih že nekajkrat opevala, saj so pokazali, da se izplača kršiti pravilo, po katerem se je treba truditi, da je krimič preveden – slabo.
Tole pa je prozni prvenec VS. Že večkrat omenjena fraza “mirno prebavljeno” velja tudi pri teh zgodbah. Skrbno napisane, jezik je očiščen vsega nepotrebnega, ne da bi bil obenem skop, štorije zanimive, bereš jih počasi in z andohtjo. Nekako klasične, čeprav se jim vidi, da so nastale, ko je postmodernizem že krepko za nami, nekaj malega njegovih sledi pa se zrcali v skorajda vsakem pisanju, torej tudi v tem. Nobenega hlastanja po bombastičnosti, nobenih na silo postavljenih poant. Kot rečeno, fajn branje, ki zagotavlja, da bom vzela v roke tudi drugo zbirko, Hudičev jezik, ki je izšla nedavno.
Mimogrede, izšla sta nova Gnilca: Gospod Gnilc in plešoči medved ter Kaj bo za večerjo, gospod Gnilc. http://mladinska.com/gnilc/domov Naša tamala že praznuje.
Emil Filipčič: Mojstrovka
File opisuje samega sebe. In, čeprav je utrgano, človek niti v trenutku ne more podvomiti, da tip misli resno. Nekaj odličnih aforizmov, nekaj zabavnih domislic, pa tudi kak udarec mimo. Ampak, suma sumarum, zabavno in zanimivo branje.
Pod črto: Če nekdo da knjigi naslov po gori in se knjiga začne dogajat na gori, je fino, če ve, da se gre na Malo Mojstrovko po Hanzovi in niti slučajno ne po Hansovi poti (po Ivanu Vertlju – Hanzi :-)).
Joe Schuster: The Might Have Been.
Edward Everett je profesionalni igralec bejzbola, ki mu stvari krenejo navzdol: gretje klopi, poškodba, pristanek v trenerskem zakotju in vsesplošna travma. Težko mi je spljuvati roman, ki sem ga preglodal skoraj tri četrtine, a ne gre drugače. Svetle plati na stran, recimo zapleteno razmerje z Julie in zares dobro poglavje o noči z neznano žensko – roman po prvi tretjini passilinnizira do točke, ko si bralec poskuša izkopati oči vsakič, ko se na strani miljavžentič pojavi ime »Edward Everett« ali klobasa »Marc Johansen, MS, MBA«. Slednje bi moralo biti duhovito, a dober štos je pač smešen samo prvič.
Kirkus’ Review pravi: »This is a damn fine read.« K temu lahko dodam samo: »Not.«
Glede na majhno število objavljenih “prebrank” nam gre branje precej švoh zadnja dva meseca. Upam, da se motim.
Kakorkoli, prebrano:
JM Auel – Pot domov
Za dušo sem se lotila sage od začetka, da potem preberem še letos objavljeni 6. del. Pot domov je luštna, moti me isto, kot pri prejšnjih dveh nadaljevanjih, tj. neprestano ponavljanje. Sicer meni ljuba knjiga/zbirka.
G. Mortenson in DO Relin – Tri skodelice čaja
Ne vem točno, zakaj me ta del sveta (Pakistan in Afganistan, Iran itd.) tako privlači v literarnih delih, čeprav je tole pravzaprav dokumentarna literatura. Greg Mortenson po neuspelem poskusu, da osvoji K2 v Karakorumu, ob sestopu še malo zablodi in po spletu (ne)srečnih naključij prispe v odročno pakistansko vas, kjer malodane doživi razsvetljenje in se zaobljubi sam sebi, da bo v vasi zgradil šolo. Misija gradnje ene šole potem preraste v večji projekt, zaradi katerega Mortenson kar nekaj mesecev vsako leto preživi v Pakistanu in kmalu tudi v Afganistanu. Zanimivo branje, zlasti ker vključuje tudi dogajanje pred 2001, mesece in dneve okrog 11. 9. ter dogajanje po tem. Do današnjega dne je Mortenson z Inštitutom za Centralno Azijo v Afg. in Pak. izpeljal nekje okrog 200 projektov, vključno z gradnjo šol, dekliških šol, vaških domov/centrov in bolnišnic itd, zaradi česar je nominiran (bil ali je, ne vem) za Nobelovo nagrado za mir. Druga plat zgodbe je, da se v ZDA pojavljajo polemike okrog tega, kako je Mortenson res začel, poleg tega je bil obtožen, da je velik del donacij Inštitutu za gradnjo šol porabil sam; vsoto je moral vrniti. Navkljub temu je treba priznati, da je za tisti košček sveta naredil ogromno, precej več kot marsikatera mednarodna organizacija z večjimi količinami sredstev (ki končajo v napačnih žepih). Ena boljših knjig zadnje čase.
Donna Leon: Smrt v beneški operi
Zelo povprečno (tako žanrsko kot jezikovno in stilno). Prav nobene napetosti. Kako lahko napišeš krimič brez kančka napetosti? Pa še nekaj, kar se mi menda še ni zgodilo – storilca sem uganila že približno na polovici. Kar precej pred pasivnim, na (ne)intuicijo zanašajočim se in ob lepotičkah slinečim se komisarjem Brunettijem.
Ne vem, katere bralce bi utegnila ta knjiga navdušiti. Morda tiste, ki obožujejo Benetke …
K.
Andreas Steinhöfel: Riko, Oskar in senčne prikazni.
Steinhöfel v svojem najuspešnejšem mladinskem romanu vzpostavi uspešno romaneskno strukturo, ki – postavljena v razpetost kartezijanskega individuuma – ne le izprašuje postmoderno bivanjskost otroštva, temveč ji v ogledalu reflektira njen antipod, vseprisotno inherentnost sododobne alienacije. Rikova dejanja zategadelj niso zvedena zgolj na prozaično fabulirano bivanje, ne, našemu svetu skozi potovanje pripovedi skozi meandre lacanovsta izrekajo poglaviten izziv: ali je ponotranjenost adolescence edina alternativa?
Andreas Steinhöfel: Riko, Oskar in senčne prikazni.
Steinhöfel seka! Knjigo je tamala zvlekla s police in mi zabrusila, kar je slišala od rdečelase šefice otroškega oddelka v Konzorciju: »To, stari, je knjiga za zahtevne bralce.« Bi me lahko še bolj izzvala?
Mimogrede sem prebral prvih par strani, in še preden sem se dobro zavedel, že je bil kindle na stranskem tiru, Riko pa zvezda večera. Ker – ne ponavljam se rad, ampak kar je treba, je treba – Steinhöfel seka!
Riko se piše Doretti in je poseben otrok. Ne more si zapomniti naslovov in podobnih stvari, zato sta se z mamo preselila v ulico, po kateri lahko sam hodi v zavod po poti, ki vodi naravnost. In mama, hja, mama je ena huda mama, ki dela v klubu, kjer se moški zmorejo malo razvedriti. Vse lepo in prav, dokler se na pločniku pred hišo ne znajde makaron. Rigaton, pravzaprav, z omako, ki izgleda kot gorgonzola, in stvari se zapletejo v divjo kriminalko, ki ji ni para in v kateri ne manjka groze, ljubezni, hrepenenja in nepopisno nežnega čopiča, s katerim nam Steinhöfel naslika podobo otroštva, kot v resnici je.
Riko, Oskar in senčne prikazni je Room Emme Donoghue za vse starosti.
Obvezno branje – in ko se boste o vrstnem redu prepirali s podmladkom, jim povejte, da jaz pravim, da imate absolutno prednost.
Andy Stanton: Gospod Gnilc in plešoči medved.
Pri Gnilcih se mi zastavljata dve večji vprašanji:
1. Katere halucinogene gobice papca Stanton za kosilo, da se mu tako totalno odpuli med pisanjem?
2. Ali ne povleče zlobni, lažnivi, umazani Ivan Janez Tretji malce na 133. člen in podobne zadeve?
Če prepustim drugo vprašanje kvalificiranim medijem in neodvisnim komentatorjem (prevajalcu Pižami bomo pač v celico nosili čufte in pomaranče, ko bo zagustilo), mi ne preostane drugega, kot da spet in spet ponavljam, da Gnilc prinaša humor, kot ga v mladinski literaturi še nismo videli. Monty Python in Štoparski vodnik na spidu, eskapada za eskapado, vmes pa čisto prepričljiva zgodba, ki je je pravzaprav bolj malo, a to sploh ne moti.
Bril-jan-tno, ofucane muštace!
Hehe, upam si staviti, da si imel opis Andreas Steinhöfel: Riko, Oskar in senčne prikazni (v tretje in malo drugače) sestavljen, še preden si poslal tole priznanje. 🙂 Če se pa slučajno v 0,00001 % motim, ti moram priznati, da imaš res blagodejen talent spesniti v treh minutah tako dobrovoljno, hudomušno obnovo.
Za tiste, ki smo ta veliki (ne bom rekla ta stari) po letih, a nam kljub temu ne škodi, če preberemo kdaj tudi kaj takega, kar je za ta male. 🙂
@Toro: podpišem in zvišam za drugi del Riko, Oskar in zlomljeno srce, ki se je pod mojimi prsti odlistal na mah ter se že obrača na moževi nočni omarici (ki je medtem, ko sem brala drugi del, užival v prvem delu).
@ŽANA. Res je, napisano off-line v wordu 🙂 Kar mi očitno ne pomaga – še vedno slovnične in slogovne pomanjkljivosti zagledam šele, ko stisnem gumb “oddaj”.
@tamala_8*: Hvala za pritrditev, bom bral dalje. Že naslov je obetajoč.
Riko, Oskar in senčne prikazni je res odlična knjiga, ob kateri lahko enako uživajo otroci in tudi odrasli – hja, ali morda ne pomeni to za vse dobre knjige za otroke in mladino, drugi del, Zlomljeno srce, je pa meni nekoliko manj všeč. Še vedno presežek, če gledamo na povprečno produkcijo, ampak marsikdaj nekoliko za lase privlečeno in ponekdo na silo raztegnjeno in posuto s štaubcukrom namesto z malce več humorja, kar je odlika senčnih prikazni.
V prvem trenutku sem bila kar malo razočarana, ampak potem sem prebrala toliko drugih, mnogo, mnogo slabših knjig, da bi pravzaprav morala biti tiho in se veseliti vsega dobrega.
Podobno se mi je zgodilo pri še eni odlični seriji za mlade bralce – nisem še opazila, da bi jo omenili – Ingvar Ambjørnsen – Samson in Roberto. Ob prvem delu Dediščina po Rin Tin Taju, ki sem ga pogoltnila za poobedek, se nisem in nisem nehala smejati, tudi odzivi vseh mladih bralcev so bili izjemni (poskusite samo vlogo dacarjev razložiti tako, da vas bo razumel 8-letnik, če pa je to narejeno še tako, da zaradi smeha treniraš trebušne mišice, potem …), pri drugem delu, Vražje vrane, pa sem obsedela malce nepotešena – čeprav gre še za en zelo zabaven tekst, ki se poigrava s sodobno družbo. Pri drugem branju pa sem se prepričala, da ni knjiga nič slabša, le jaz sem si zamislila nekakšno drugo temo.
Tko da priporočam tudi ti dve.
Če smo na drugo knjigo čakali več kot eno leto, bomo pa počakali še na tretjo, upam, da ne predolgo. Seveda ne bo šlo brez divjega bombardiranja založbe z željo po še. Že za drugo so nekoliko cincali, saj se ni najbolje prodajala, pa so potem le popustili pod pritiskom navdušencev (in morda tega, da smo navdušenci kupili pol naklade). Problematične naj bi bile ilustracije????!!!! Ker niso osladne, roza, z bleščicami??? in naj bi zato knjigarnarji in knjižničarji knjige ne opazili. Zame pa so ilustracije itak češnja na torti.